3.1 Kratek izlet v lozojo znanosti

Transcription

1 TOJ: Semantika oktober Kaj zahtevamo od pomenoslovja? 3.1 Kratek izlet v lozojo znanosti Pomenoslovci gradimo teorijo pomena, ki je del splo²ne teorije jezika. Le-ta mora biti znanstvena v smislu, da podaja empiri no preverljive napovedi. Popper [1998]: teorijo lahko preverjamo le s poskusi ovra anja. Teorije ne moremo potrditi, lahko jo le ovrºemo. Od znanstvene teorije torej zahtevamo, da je ovrgljiva. 3.2 Splo²ne naloge pomenoslovja Povzeto po [Kempson 1977: 19]: 1. Karakterizirati naravo pomena besed in stavkov (poljubnega jezika), ter razloºiti, kako sta povezana. 2. Napovedati dvoumja jezikovnih izrazov in pojasniti razmerja, kot so sinonimija, pomenska posledica, protislovje itd. 3. Teorija mora biti tvorbena: vzorce, ki se pojavljajo v neskon ni mnoºici stavkov, mora zajeti s kon nim ²tevilom pravil. 4 Pomenska razmerja 4.1 Pomenska posledica (1) a. To je rumeno. b. To je kuli. c. To je rumen kuli. (2) a. To je veliko. b. To je kit. c. To je velik kit. Iz A sledi (`entails') B (oz. B je pomenska posledica (`entailment') A), e je vedno, kadar je res A, res tudi B. (3) Hermiona je strastno poljubila Rona. (4) a. Hermiona je poljubila Rona. b. Ron je bil poljubljen. c. Hermiona se je dotaknila Rona z ustnicami. (5) a. Hermiona se je poro ila z Ronom. b. Hermiona je mnogokrat poljubila Rona. c. Ron je poljubil Hermiono. d. Ron ni poljubil Hermione.

2 TOJ: Semantika oktober Aristotlovi silogizmi... Aristotlova logika se primarno ukvarja s silogizmi. Ti so sestavljeni iz treh (Aristotlovih) stavkov: dveh premis in sklepa. Premisi s sklepom tvorita silogizem, kadar iz premis sledi sklep, tj. kadar ni mogo e, da bi bili premisi resni ni, sklep pa neresni en. 1 Aristotlov stavek je poljuben stavek, ki vsebuje osebek in povedek, 2 in ki ali zatrdi ali zanika, da povedek velja za osebek. Osebki in povedki so za Aristotla termi, ki so lahko individualni ( Sokrat) ali univerzalni (konj, bel). Za nas ²e pomembneje, trditev o univerzalnem osebku je lahko tako univerzalna kot posami na. Iz tega sledi naslednja tipologija Aristotlovih stavkov, obi ajno imenovana logi ni kvadrat, prikazan v (6). (V oklepaju za primeri so podane tradicionalne okraj²ave za te tipe. V okraj²avi stoji povedek pred osebkom.) (6) trditev zanikanje univerzalen Vsak a je b. (Aba) Noben a ni b. (Eba) posami en Nek a je b. (Iba) Nek a ni b. (Oba) Nadalje uvedemo naslednjo terminologijo: glavni term (G) je term, ki nastopa kot povedek sklepa; pomoºni term (P) je term, ki nastopa kot osebek sklepa; vezni term (V) je term, ki nastopa v obeh premisah; glavna premisa vsebuje glavni term, pomoºna premisa pa pomoºni term. Na podlagi tega, kje se pojavi vezni term v premisah, lahko vse potencialne silogizme razporedimo v ²tiri slike. (7) 1. slika 2. slika 3. slika 4. slika glavna premisa V-G G-V V-G G-V pomoºna premisa P-V P-V V-P V-P sklep P-G P-G P-G P-G Glede na to, da je lahko vsak stavek v silogizmu kateregakoli izmed ²tirih tipov iz (6), na eloma obstaja 256 moºnih silogizmov. V ve ini primerov so neveljavni, tj. sklep ni nujna posledica premis. Seznam pravih, veljavnih tipov silogizmov je podan v (8). (Imena so mnemoni na. Trije samoglasniki v imenu zaporedoma ozna ujejo tip (glej (6) za pomen mnemonikov a, e, i in o) glavne premise, pomoºne premise in sklepa.) Nekaj primerov silogizmov je zapisanih v (9)(12). (8) 1. slika 2. slika 3. slika 4. slika Barbara Cesare Darapti Bramantip Celarent Camestres Disamis Camenes Darii Festino Datisi Dimaris Ferio Baroco Felapton Fesapo Bocardo Fresison Ferison (9) Barbara a. Vsi pujsi so glodalci. b. Vsi glodalci so ºivali. 1 Prvotna Aristotlova denicija je druga e ubesedena in tudi nekoliko bolj zapletena, vendar zgornja, modernizirana in sprepro² ena ubeseditev ne bo vplivala na razpravo v tem delu. 2 Ponavadi se pri Aristotelski logiki namesto izraza `povedek' uporablja `predikat.' Tej praksi se bomo izneverili, ker besedo `predikat' ºe uporabljamo v standardnem pomenu iz predikatne logike.

3 TOJ: Semantika oktober 2008 c. Vsi pujsi so ºivali. (10) Celarent a. Noben sesalec ni pti. b. Vsi kiti so sesalci. c. Noben kit ni pti. (11) Darii a. Vsi labodi so beli. b. Nekateri pti i so labodi. c. Nekateri pti i so beli. (12) Ferio a. Nobena dolga stvar ni zanimiva. b. Neka knjiga je dolga. c. Neka knjiga ni zanimiva. še sam Aristotel si je zastavljal vpra²anje, kako karakterizirati mnoºico veljavnih silogizmov. Na prvi pogled stavki veljavnih silogizmov nimajo nobenih skupnih skladenjskih lastnosti, na podlagi katerih bi jih lahko karakterizirali. Aristotel sicer poda dolo ene ugotovitve nekaj jih je zbranih v (13)glede moºne oblike premis in/ali sklepa, vendar njegove ugotovitve ne morejo enoli no dolo iti mnoºice veljavnih silogizmovin tudi e bi jo lahko, ostajajo neutemeljene. Aristotlov najve ji doseºek v zvezi s karakterizacijo veljavnih silogizmov je izrek v (14). (13) a. Noben silogizem ne vsebuje dveh zanikanih premis. b. Noben silogizem ne vsebuje dveh posami nih premis. c. Silogizem s trdilnim sklepom mora imeti dve trdilni premisi. d. Silogizem z zanikanim sklepom mora imeti eno zanikano premiso. e. Silogizem z univerzalnim sklepom mora imeti dve univerzalni premisi. (14) Vse silogizme je mogo e zreducirati na univerzalna silogizma v prvi sliki, tj. silogizma Barbara in Celarent in naravna logika Med Aristotlovim in na²im asom so se s silogisti no logiko ukvarjali predvsem srednjeve²ki logikirecimo William of Ockham, znan predvsem po svoji britvici. V tem asu je logikom uspelo ne le raz²iriti empiri no domeno silogisti ne logike, temve tudi poenostaviti pravila sklepanja na malo²tevilna na ela. Temu raziskovalnemu programu Ludlow [2002] pravi naravna logika. Ideja naravne logike je bila, da poteka logi no sklepanje po dveh pravilih. Vsakega od njiju je dovoljeno uporabiti v dolo enem okolju. Okolji sta bili imenovani dictum de omni in dictum de nullo. Danes sta bolje poznani po imenih navzgor monotono in navzdol monotono okolje. Pravili sta naslednji. V okolju dictum de omni smemo nastop predikata A zamenjati s predikatom B, e velja A B. V okolju dictum de nullo smemo nastop predikata A zamenjati s predikatom B, e velja B A.

4 TOJ: Semantika oktober 2008 Ilustrirajmo uporabo okolij dictum de omni et nullo na izpeljavi veljavnosti silogizmov (9) (12). Prave rezultate bomo dobili, e bomo predpostavili naslednjo distribucijo okolij dictum de omni in dictum de nullo. (15) tip stavka osebek povedek A nullo omni E nullo nullo I omni omni O omni nullo Najprej se spomnimo, da je ºe Aristotel ugotovil, da ima vsak silogizem vsaj eno univerzalno premiso (glej (13b)), naj bo trdilna ali zanikana. Torej lahko v vsakem silogizmu najdemo premiso, iz katere lahko razberemo A B ali A B, kjer je eden od A ali B vezni term. Drugo premiso s pomo jo pravil sklepanja za dictum de omni et nullo preoblikujemo v sklep. V Barbari (9) iz pomoºne premise dobimo pujs glodalec. V glavni premisi je osebek v okolju dictum de nullo, zato lahko glodalec zamenjamo s pujs. V Celarentu (10) iz pomoºne premise dobimo kit sesalec. V glavni premisi je osebek v okolju dictum de nullo, zato lahko sesalec zamenjamo s kit. V Dariiju (11) iz glavne premise dobimo labod bel. V pomoºni premisi je povedek v okolju dictum de omni, zato lahko labod zamenjamo z bel. V Feriotu (12) iz glavne premise dobimo dolg ni zanimiv. V pomoºni premisi je povedek v okolju dictum de omni, zato lahko je dolg zamenjamo z ni zanimiv. Teºava je v tem, da je tabela (15) arbitrarna. Pokriva sicer vse logi ne moºnosti razporeditve obeh okolij, vendar ostaja uganka, zakaj sta razporejeni ravno tako, kot sta. Zakaj je v posami nih stavkih osebek v okolju dictum de omni? Zakaj je v zanikanih stavkih povedek v okolju dictum de nullo? Lahko bi rekli, da so srednjeve²ki logiki (sicer neuspe²no) posku²ali denirati okolji dictum de omni et nullo s skladenjskimi sredstvi. Temu cilju so sku²ali slediti tudi nekateri tvorbeni jezikoslovci. Prvi, ki mu to zares uspe, je Ludlow [1995, 2002]dotlej nikomur ni uspelo podati postopka za dolo anje okolij dictum de omni et nullo, ki bi temeljil na interpretaciji neodvisno podanih zgradb, zato so bili pristopi nerazlagalni. (Avtorji uvedejo sicer nemotivirane monotonostne oznake, predpostavijo, da so slovarske enote ozna ene s temi oznakami, in podajo algoritem, ki iz monotonostnih oznak slovarskih enot izra una monotonostne lastnosti ve jih sestavnikov.) 4.2 Sopomenskost Sopomenskost (`synonymy') lahko razumemo na dva na ina: Oºje razumevanje je v asih imenovano vsebinska sopomenskost : A in B sta sopomenska, e iz A sledi B in iz B sledi A. Tudi: A in B sta sopomenska, e imata iste pomenske posledice. Po ²ir²em razumevanju, v asih imenovanem popolna sopomenskost, sopomenski izrazi najbrº ne obstajajo. Vedno se najde kak²na razlika: potencialno sopomenska izraza se uporabljata na nekoliko razli ne na ine, sta ustrezna v nekoliko razli nih kontekstih. Vsebinska sopomenskost:

5 TOJ: Semantika oktober 2008 (16) En natakar drugemu: a. Tiste ºenske za mizo v kotu sem ºe postregel. b. Tiste gospe za mizo v kotu sem ºe postregel. c. Tiste krave za mizo v kotu sem ºe postregel. Na prvi pogled izgleda, da so tvorni in trpni stavki sopomenski: (17) a. The police searched Sarah. b. Sarah was searched by the police. (18) a. Nekdo kuha kosilo. b. Kosilo se kuha. Vendar to ni vedno res, tj. potrpljenje :-) ne tvori nujno sopomenskega izraza. (19) a. Unwillingly the police searched Sarah. (V to jih je prisilil ºupan.) b. Unwillingly Sarah was searched by the police. (Morali so jo zvezati.) 4.3 Protislovje A in B sta protislovna (`contradictory'), e ne moreta biti isto asno resni na. ƒe iz A sledi [ne B] in iz B sledi [ne A], sta A in B protislovna. (20) a. Mrlakenstein je ubil Cedrica Diggoryja. b. Cedric Diggory je ºiv. A je protislovje (`contradiction'), e ni situacije, v kateri bi bil resni en. (21) Mrlakenstein je ubil Cedrica Diggoryja, ampak Cedric ni umrl. Literatura Kempson, R. M. (1977). Semantic Theory. Cambridge Textbooks in Linguistics. Cambridge University Press. Ludlow, P. (1995). The Logical Form of Determiners. Journal of Philosophical Logic 24, Ludlow, P. (2002). LF and Natural Logic. V G. Preyer (Ur.), Logical Form and Language. Oxford University Press. Popper, K. R. (1998). Logika znanstvenega odkritja. Studia humanitatis, Ljubljana. Prevod angle²ke izdaje iz leta 1974.