(semiotic) in»semeiotičen«(semeiotic). S

Transcription

1

2 C. S. Peirce velja za avtorja prve splošne novoveške teorije znakov, prve splošne semiotike. Termin je uporabljal v dveh pridevniških oblikah, semiotičen (semiotic) in»semeiotičen«(semeiotic). S semiotično teorijo se je ukvarjal od leta 1867 dalje, zadnje predelave teorije pa je naredil okoli leta Peirceova semiotika ni čist0 brez povezave z njegovo pragmatistično filozofsko teorijo, vendar je povezava šibka in večina razlagalcev Peirceovega dela obravnava njegovo semiotiko kot samostojen teoretski izdelek. Pozorni moramo biti tudi na dejstvo, da je Peirceova semiotika nastajala v bistveno drugačnem teoretskem in znanstvenem okolju kot semiološke/semiotične teorije, ki so sledile Saussuru in jih bomo odslej imenovali struktura/ne semiotike. Peirce je našel izhodišča za splošno teorijo znakov v Aristotelovih spisih, pričevanjih o stoiški teoriji znaka, delih Avguština, Rogerja Bacona, Locka itd. Filozofski okvir zanjo je našel v sholastični metafiziki, zlasti v realistični teoriji univerzalij, kakršno je razvil Duns Scott v svoji polemiki z Ockhamovim nominalizmom.

3 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Lj ubljana '22 1 Peirce C.S. PEIRCE, Charles Sanders Izbrani spisi o teoriji znaka in pomena ter pragmaticizmu 1 Charles S anders Peirce ; [prevedli Alenka Hladnik... [et al.] ; spremno besedilo Janez Justin] izd. - Lj ubljana : Krtina, (Knjižna zbirka Temeljna dela 1 Krtina) ISBN Knjižna zbirka Te meljna dela Charles Sanders Peirce: Izbrani spisi o teoriji znaka in pomena ter pragmaticizmu Prevedli: Alenka Hladnik, Luka Omladič, Jure Simoniti, Živa Verbič Uredil: Marjan Šimenc Spremno besedilo: Janez Justin Jezikovni pregled: Barbara Frelih Priprava za tisk: Jan Jereb Lj ubljana, december 2004 Prva izdaja ISBN: Knjigaje izšla s podporo Ministrstva za kulturo RS. Knjigaje izšla s podporo Ministrstva za šolstvo, znanost in šport RS.

4 IZBRANI SPISI O TEORIJI ZNAKA IN POMENA TER PRAGMATICIZMU CHARLES SANDERS PEIRCE

5

6 VSEBINA I. TEORIJA ZNAKA IN POMENA 1. LOGIKA KOT SEMIOTIKA: TEORIJA ZNAKOV KAJ JE POMEN? ZNAKI ABDUKCIJA, INDUKCIJA IN DEDUKCIJA II. PRAGMATIZEM IN PRAGMATICIZEM 1. UTRDITEV PREPRIČANJA KAKO NAREDITI NAŠE IDEJE JASNE? KAJ JE PRAGMATIZEM VPRAŠANJA PRAGMATICIZMA Marjan Šimenc: POJASNILO K PREVODU Janez Justin: UVOD V PEIRCEOVO TEORIJO ZNAKA IN POMENA

7

8 I. TEORIJA ZNAKA IN POMENA

9

10 1. LOGIKA KOT SEMIOTIKA: TEORIJA ZNAKOV 1 1. KA J J E ZNAK? TRI DELITVE LOGIKE V SVO JEM splošnem pomenu je logika, kakor upam, da sem pokazal, le drugo ime za semiotiko (semeiotike); je skoraj nujen oziroma formalen nauk o znakih. Ko nauk označujem za»skoraj nujen«ali formalen, s tem mislim, da opazujemo značilnosti znakov, kot jih poznamo, in da nas to opazovanje prek procesa, ki ga bom imenoval kar Abstrakcija, pripelje do trditev, ki so očitno ovrgljive, in zato v nekem smislu ne nujne, prav tako pa do tistega, kar morajo biti značilnosti vseh znakov, ki jih uporablja»znanstvena«inteligenca, to pomeni inteligenca, sposobna učenja iz izkustva. Ta proces abstrakcije je sam neke vrste opazovanje. Sposobnost, kiji pravim abstrahirajoče opazovanje, običajni lj udje zlahka prepoznajo, medtem ko je v teorijah filozofov zanjo le malo prostora. Vsakemu človeškemu bi u je tako znana izkušnja, ko si nekaj želi, kar presega nj egove trenutne zmožnosti, in ko tej želji sledi z vprašanjem:»ali bi si to stvar želel tudi, če bi imel zadostna sredstva za nj eno izpolnitev?«da bi si odgovoril na to vprašanje, človek preiskuj e svoje srce - to početje imenujem abstrahirajoče opazovanje. V svoji domišljiji si predstavi nekakšen grob diagram oziroma splošno skico samega sebe, upošteva spremembe, ki bi jih moral narediti v tej sliki glede na hipotetično stanje stvari, nato to 1 Prvi od treh izborov prvega dela je iz ms. c 1897 (CP ), tre i iz ms. c (CP ). Drugi izbor v 1, 3b, drugi izbor v 3c in 3d sta iz mss. C. 1902, c in c (CP ). 2 in 4 sta iz ms. c (CP , ). 3aje iz članka >>Znak<< v Baldwinovem Dictionary of Philosophy and Psychology 1902 (CP 2.304). Tre i izbor v 3c je iz članka >>Indeks<< v omenjenem Baldwinovem slovarju (CP 2.305, 2.306). Vsi naslovi so uredniški. (op. ur.) 9

11 sliko razišče, to pomeni, opazuje, kar sije zamislil, da bi na ta način ugotovil, ali v sebi še vedno najde isto vneto željo. Na podlagi procesa, kije nenazadnje zelo podoben matematičnemu mišljenju, lahko zaključimo, kaj bi bilo resnično za znake v vseh primerih, če bi jih uporabljala znanstvena inteligenca. Načini božanskega mišljenja, ki naj bi namesto razuma posedovalo intuitivno vsevednost, so pri tem izključeni. Celoten proces razvoja v skupnosti študirajočih te formulacije na podlagi abstrahirajočega opazovanja in razmišljanje o resnici, ki mora v znanstvenem načinu mišljenja veljati za vse znake,je opazovalna znanost, ki je podobna vsem drugim pozitivnim znanostim, čeprav se močno razlikuj e od vseh posebnih znanosti po tem, da cilja na to, kar mora biti, in ne le na tisto, kar zgolj je v dejanskem svetu. Znak ali reprezentamen je nekaj, kar stoji za nekoga namesto nečesa v nekem ozim ali pristojnosti.2 Znak se na nekoga naslavlja, to pomeni, v umu te osebe ustvarja enakovreden ali pa morda razvitejši znak. Znak, ki ga ustvari, imenujem interpretant prvega znaka. Znak stoji namesto nečesa, namreč svojega objekta. Namesto svojega objekta ne stoji v vseh pogledih, temveč z nanašanjem na določeno vrsto ideje, ki jo včasih imenujem temelj reprezentamna.»idejo«tu na nek način razumemo v platonskem smislu, ki je dovolj domač vsakdanji govorici; in sicer v smislu, kakor kadar rečemo, da nekdo dojame idejo nekoga drugega, pri čemer menimo, da se človek, ko se spominja tistega, kar je mislil enkrat prej, spominja iste ideje; ali če za denimo desetinko sekunde razmišlja o čemer koli in misel v tem času še vedno ostaja ista in ima še vedno podobno vsebino, da gre za isto idejo in ne vsakič za novo. Posledica tega, da je reprezentamen povezan s tremi stvarmi, s temeljem, objektom in z interpretantom, je, da ima znanost semiotike tri veje. Prva se po Dunsu Scotusu imenuje grammatica speculativa. Lahko jo imenujemo čista grama tika. Nj ena naloga je zagotoviti tisto, kar mora biti resnično pri reprezentamnu, ki ga uporablja vsaka znanstvena inteligenca, da lahko ustvari kakršen 2 V izvirniku: ))A sign, or representamen, is something which stands to somebody for something in some respect or capacity.«(op. prev.) 10

12 koli pomen. Druga je logika v pravem pomenu. To je znanost tega, kar je skoraj nujno resnično za reprezentamne v vsakem znanstvenem mišljenju, če naj to velja za vsak objekt, torej če naj bo resnično. Povedano drugače, prava logika je formalna znanost o pogojih resničnosti reprezentacij. Tretjo vejo, imitacijo Kantove težnje, da bi ohranil stare besedne zveze pri iskanju poimenovanja za nove koncepte, imenujem čista retorika. Nj ena naloga je postaviti zakone, ki v kateri koli znanstveni inteligenci omogočajo, da neki znak porodi novega in posebej, da ena misel porodi drugo. Znak ali Reprezentamen je Prvo, ki stoji v tako pristni triadni relaciji z Drugim, imenovanim nj egov Objekt, da je sposobno določiti Tretjega, ki ga imenujemo nj egov Interpretant, da privzame triadno relacija do svojega Objekta, v kateri je Znak do istega Objekta. Triadna relacija je pristna, kar pomeni, da so nj eni trije členi med seboj povezani na način, ki ne vsebuje nobenega kompleksa diadnih relacij. To je razlog, da Interpretant ne more biti v zgolj diadni relaciji, ampak mora biti do nj ega v takšni relaciji, v kakršni je sam Reprezentamen. Hkrati pa triadna relacija, v kateri nastopa Tretji, ne more biti podobna tisti, v kateri se nahaja Prvi, saj bi bila v tem primeru relacija Tretjega in Prvega zgolj degen eri rana Drugost. Tretji mora v takšni relaciji zares nastopati in mora biti tako sposoben določiti svojega Tretjega; a poleg tega mora imeti drugo triadno relacija, v kateri bo Reprezentamen ali bolje, relacija le-tega do nj egovega Objekta, nj egov lastni Objekt (Objekt Tretjega); in mora biti sposoben določiti Tretjega v tej relaciji. To mora prav tako veljati za vsako Tretje Tretjega in tako naprej brez konca. To in še več vsebuje vsakdanji pojem Znaka, in kakor tukaj uporabljamo izraz Reprezentamen, ta ne implicira ničesar drugega. Znak je Reprezentamen z mentalnim Interpretantom. Lahko da obstaja možnost Reprezentamnov, ki niso znaki. Če tako sončnica s svojim obračanjem k soncu postane prav s tem popolnoma, brez dodatnih pogojev, sposobna reproducirati drugo sončnico, ki se proti soncu obrača na povsem enak način in z isto reprodukcijsko močjo, ta sončnica postane Reprezentamen sonca. Vendar pa je vseeno misel glavni, če že ne edini način reprezentacije. 11

13 Znak lahko Objekt zgolj predstavlja in o nj em govori. Ne more pa pripomoči k seznanjenju ali k prepoznanju tega Objekta. In to je tisto, kar v tej knjigi razumemo kot Objekt Znaka; torej tisto, s čimer Znak predpostavlja seznanjenost, da bi o njem lahko posredoval kakšne dodatne informacije. Brez dvoma bodo nekateri bralci dejali, da tega ne morejo razumeti. Mislijo, da se Znaku ni potrebno nanašati na kar koli drugače znanega, in se jim trditev, da se mora vsak znak nanašati na takšen Objekt, zdi brez repa in glave. Toda če obstaja kaj takšnega, kar posreduje informacijo, pa absolutno ni v nobeni relaciji z nečim, s čimer je vsaj malo posredno ali neposredno seznanjena oseba, ki to informacijo razume, ko ji je posredovana - in to bi bila zelo čudna informacija -, nosilca take vrste informacije ne moremo v tej knjigi imenovati Znak. Dva moška stojita na obali in gledata proti morju. Eden reče:»tista ladja ne vozi nobenega tovora, temveč le potnike.«če sedaj drugi človek sam ne vidi ladje, potem je Objekt prve informacije, do katere pride na podlagi izrečenega, tisti del morja, ki ga vidi, hkrati pa mu sporoča, da človek z boljšimi ali bolj izurjenimi očmi v iskanju takšnih objektov, tam lahko vidi ladjo; nato pa je, ko je z ladjo tako seznanjen, pripravljen sprejeti informacijo o tem, da vozi izključno potnike. Toda za predpostavljeno osebo je Objekt stavka kot celote le tisto, s čimer je že seznanjen. Vsak izmed Objektov - Znak jih ima lahko neskončno število - je lahko posamezna znana obstoječa stvar ali stvar, za katero se je v preteklosti verje lo, da je obstajala, ali da naj bi obstajala, ali pa je zbirka teh stvari ali znana kvaliteta, relacija ali dejstvo; vsak Objekt je lahko sam zbirka ali celota delov ali pa ima kakšen drugačen način biti, kakor mogoče dejanje, katerega bit ne izključuje, da ne bi bila enako mogoča nj egova negacija, ali pa nekaj splošne narave, kar je želeno, hoteno ali se vedno nahaja pod določenimi splošnimi pogoji. 2. TRI TRIHOTOMIJE ZNAKOV Znake delimo glede na tri trihotomije; prvič, glede na to, ali je znak po sebi zgolj kvaliteta, ali je dejansko obstoječ, ali pa je splošna 12

14 zakonitost; drugič, glede na relacija znaka do nj egovega objekta, ki sestoji iz tega, da znak vsebuje neko značilnost na sebi, ali skozi neko eksistencialno zvezo z objektom ali pa skozi svojo relacija z interpretantom; tregič, glede na to, ali ga nj egov Interpretant reprezentira kot znak možnosti, znak dejstva ali znak razloga. I. Glede na prvo delitev lahko Znak označimo kot Kvaliznak [Qualisign], Sinznak [Sinsign] ali Legiznak [Legisign ]. Kvaliznakje kvaliteta, kije Znak. Ta ne more dejansko delovati kot znak, dokler ni utelešen, vendar pa nima egovo utelešenje nič skupnega z nj egovo naravo znaka kot znaka. Sinznak (zlog sin moramo vzeti kot»biti enkraten«v smislu singularen, preprost [Single, simple], latinsko semel itn.) je dejansko obstoječa stvar ali dogodek, ki je znak. To je lahko le skozi svoje lastnosti, tako da vključuje kvaliznak ali raje več kvaliznakov. Toda to so posebne vrste kvaliznakov in tvorijo znak samo skozi svoje dejansko utelešenje. Legiznak je zakon, ki je Znak. Ta zakon ponavadi postavijo lj udje. Vsak konvencionalen znak je legiznak (vendar pa ne obratno). Legiznak ni posamezen objekt, ampak je splošnega značaja in je svojo pomenljivost dobil na podlagi dogovora. Vsak legiznak označuje skozi posamezni primer svoje aplikacije, ki jo lahko imenujemo nj egovareplika. Tako se beseda»the«v angleščini ponavadi pojavi od petnajst do dvajsetkrat na stran. V vseh teh ponavljanjih pa gre za eno in isto besedo, isti legiznak. Vsaka nj egova pojavitev je Replika. Replika je Sinznak. Vsak Legiznak zato zahteva Sinznak. Vendar pa to niso običajni Sinznaki, kakor so to posebni dogodki, ki se jim pripisuje pomembnost. Prav tako pa tudi Rep lika ne bi bila pomenljiva, če ne bi bilo zakona, ki jo naredi tako. II. Glede na drugo trihotomijo lahko Znak imenujemo Ikona, Indeks ali Simbol. 13

15 Ikona je znak, ki se nanaša na Objekt, ki ga denotira zgolj na podlagi svojih značilnosti, ki jih ima ne glede na to, ali takšen Objekt dejansko obstaja ali ne. Res je, da če takšnega Objekta ni, Ikona ne more delovati kot znak; vendar pa to ni nikakor povezano z nj enimi značilnostmi kot znakom. Vsaka stvar, bodisi kvaliteta, obstoječi posameznik ali zakon je Ikona nečesa, dokler je podobna tej stvari in jo uporabljamo kot nj en znak. Indeks je znak, ki se nanaša na Objekt in ki ga označuje tako, da ta Objekt nanj resnično vpliva. Zato ne more biti Kvaliznak, saj so lastnosti to, kar so, neodvisno od česar koli drugega. Kolikor na Indeks vpliva Objekt, si ta nujno z nj im deli neko skupno Kvaliteto in prav glede na to, se nanaša na Objekt. Zato vključuje neke vrste Ikono, vendar Ikono posebne vrste; in ni le gola podobnost s svojim Objektom, celo v tistih pogledih ne, ki ga delajo za znak, temveč je dejanska modifikacija tega s strani Objekta. Simbol je znak, ki se nanaša na Objekt, ki ga denotira na podlagi zakona, ponavadi asociacije splošnih idej, kar povzroči, da Simbol interpretiramo kot nanašajoč se na ta Objekt. Zato je sam neka splošnost ali zakon, se pravi Legiznak. Kot takšen deluje prek Replike. Ne le daje sam splošen, tudi Objekt, na katerega se nanaša, je splošne narave. Tisto, kar je splošno, pa obstaja skozi primere, ki jih določa. Zato morajo obstajati obstoječi primeri tega, kar denotira Simbol, čeprav moramo kot»obstoječe«tukaj razumeti kot obstoječe v možnem imaginarnem svetu, na katerega se nanaša Simbol. Na Simbol bodo ti primeri vplivali posredno, prek asociacije ali kakšnega drugega zakona; tako bo Simbol vključeval nekakšen Indeks, čeprav Indeks posebne vrste. Nikakor pa ni res, da bi majhen vpliv, ki ga bi imeli ti primeri na Simbol, razlagal označevalno naravo Simbola. III. Po tretji trihotomiji lahko Znak imenujemo Rem [Rheme], DU:iznak [Dicisign] oziroma Dicent Znak [Dicent Sign] (to pomeni stavek ali kvazi stavek) ali Argument. Rem je Znak, ki za svoj Interpretant pomeni Znak kvalitativne Možnosti, tj. razumemo ga kot predstavljajočega take in take vrste 14

16 možnega Objekta. Vsak Rem morda lahko nudi neko informacijo, vendar ni interpretiran kot tak. Dicent Znak je Znak, ki je za svoj Interpretant Znak dejanske eksistence. Torej ne more biti Ikona, ki ne daje nobenega razloga, da bi jo interpretirali, kot da se nanaša na dejansko eksistenco. Diciznak kot svoj del nujno vključuje Rem, da bi opisal dejstvo, za katerega je interpretiran, da ga indicira. Vendar pa je to posebna vrsta Rema; čeprav je za Diciznak bistven, pa nikakor ni konstitutiven. Argument je Znak, ki je za svoj Interpretant Znak zakona. Lahko pa tudi rečemo, da je Rem znak, ki ga razumemo kot reprezentirajočega svoj Objekt zgolj v njegovih značilnostih; da je Diciznak znak, ki ga razumemo kot reprezentirajočega svoj Objekt glede na dejansko eksistenco; in da je Argument Znak, ki ga razumemo kot reprezentirajočega svoj Objekt v nj egovi značilnosti Znaka. Glede na to, da se te definicije dotikajo vprašanj, o katerih se v tem času precej razpravlja, naj dodamo nekaj besed v nj ihovo obrambo. Vprašanje, ki se pogosto zastavlja, je:»kaj je bistvo Sodbe?«Sodba je mentalno dejanje, s katerim razsojajoči poskuša sebe prepričati o resničnosti propozicje. To je precej podobno zatrjevanju propozicije ali prevzetju formalne odgovornosti za nj egovo resničnost pred notarjem, le da je to dejanj e usmerjeno k vplivu na druge, medtem ko s sodbo merimo zgolj nase. Vendar pa se logik kot tak ne zanima za psihološko naravo presojanja. Zanj je pomembno vprašanje:»kakšna je narava tiste vrste znaka, katerega glavno različico imenujemo propozicija, ki je materija, na kateri se izvaja dejanje presojanja?«propozicije ni treba nujno trditi ali presojati. Lahko jo opazujemo kot znak, ki se ga lahko potrdi ali zanika. Ta znak sam po sebi ohrani svoj polni pomen ne glede na to, alije dejansko zatrjen ali ne. Nj egova svojskost zato leži v nj egovem načinu pomena in to pomeni, da nj egova svojskost leži v nj egovem razmerju do interpretanta. Propozicija izkazuje, da nanj resnično vpliva dejansko bivajoče ali dejanski zakon, na katerega se nanaša. Argument kaže enako pretenzijo, toda to ni glavna pretenzija argumenta. Rem pa takšne pretenzije nima. 15

17 3. IKONA, INDEKS IN SIMBOL a. Sinopsis Znak je bodisi ikona, indeks ali simbol. Ikona je znak, ki poseduje značilnost, ki jo postavlja za pomenljivo, čeprav nj en objekt nima dejanske eksistence; kakor črta, ki jo naredimo s svinčnikom, predstavlja geometri čno premico. Indeks je znak, ki bi svojo naravo znaka pri priči izgubil, če bi odstranili nj egov objekt, vendar pa te narave ne bi izgubil, če bi umanjkal interpretant. Primer tega je kos gline z luknjo metka kot znakom strela; kajti če ne bi bilo strela, tudi luknje ne bi bilo; toda luknja je tu, ne glede na to, ali jo kdo pripiše strelu ali ne. Simbol je znak, ki bi izgubil svojo značilnost, ki ga dela za znak, če bi umanjkal interpretant. Takšno je vsako govorno izražanje, ki nekaj pomen ja le na podlagi tega, da razumemo, da ima tak pomen. b. Ikona /.../ Čeprav noben Reprezentamen ne funkcionira kot tak, dokler dejansko ne določa nekega lnterpretanta, vendar postane Reprezentamen takoj, ko je tega v celoti sposoben; in nj egova Reprezentativna Kvaliteta ni nujno odvisna od tega, ali bo dejansko kdaj določal Interpretant, celo niti od tega ne, ali resnično ima neki Objekt. Ikona je Reprezentamen in nj ena Reprezentativna Kvaliteta je nj ena Prvost kot Prvega. To pomeni, da jo kvaliteta, ki jo ima qua stvar, dela ustrezno, da je reprezentamen. Zato je vsaka stvar lahko Substitut za kar koli, kar ji je podobno. (Pojem»substitut«vključuje pojem smotra in zato pristne tretjosti.) Če obstajajo še druge vrste substitutov ali ne, bomo šele videli. Reprezentamen ima zgolj po svoji Prvosti lahko le podoben Objekt. Znak po Nasprotju torej denotira svoj objekt le prek nasprotja ali Drugosti med dvema lastnostma. Znak po Prvostije podoba svojega objekta in je, strogo rečeno, lahko le ideja, saj mora proizvesti interpretajočo idejo; in zunanji objekti sprožajo ideje prek svojega delovanja na možgane. Toda v najstrožjem pomenu celo ideja, razen v smislu možnosti 16

18 ali Prvosti, ne more biti Ikona. Samo možnost je Ikona zgolj na podlagi svojih lastnosti, nj en Objekt paje lahko le Prvost. A tudi znak je lahko ikonski, to pomeni, da svoj Objekt lahko reprezentira predvsem prek podobnosti ne glede na njegov način obstoja. Če pa hočemo substantiv, lahko ikonski reprezentamen imenujemo hipoikona [hypoicon]. Katera koli materialna podoba, npr. slika, je v svojem načinu reprezentacije v veliki meri konvencionalna; toda po sebi, brez napisa ali oznake, jo lahko imenujemo hipoikona. Hipoikone lahko grobo razdelimo glede na načine Prvosti, ki so jih deležne. Tiste, ki so deležne preprostih kvalitet ali Prvih Prvosti, so podobe; tiste, ki predstavljajo relacije, predvsem diadne ali take, za katere se meni, da so diadne, med deli neke stvari z analogno relacija med svojimi deli, so diagrami; tiste, ki podajajo reprezentativno značilnost reprezentamna s predstavljanjem paralelizma v nečem drugem, so metafore. Edini način neposrednega sporočanja ideje je prek ikone in vsaka posredna metoda sporočanja ideje je v svoji vzpostavitvi odvisna od uporabe ikone. Zato mora vsaka trditev vsebovati ikono ali množico ikon, ali pa mora vsebovati znake, katerih pomen je razložljiv le prek ikon. Idejo, ki jo množica ikon (ali ekvivalent množice ikon), ki so vsebovane v trditvi, označuje, imenujemo predikat trditve. Če sedaj pogledamo retorične primere, je znano dejstvo, da takšne reprezentacije, kot so ikone, obstajajo. Vsaka slika (kakor koli konvencionalna je že v svoji metodi) je v bistvu te vrste reprezentacija. Enako velja za diagram, pa če tudi med nj im in nj egovim objektom ne obstaja čutna podobnost, temveč le analogija v relacijah med deli vsakega izmed nj iju. Posebno pozornost si zaslužijo ikone, pri katerih podobnost podpirajo konvencionalna pravila. Algebrska formula je tako ikona, vzpostavljena na podlagi pravil komutacije, asociacije in distribucije simbolov. Da je algebrski izraz ikona, se morda na prvi pogled zdi arbitrarna klasifikacija, saj bi ga lahko prav tako, ali še bolje, označili za sestavljen konvencionalni znak. Vendar ni tako. Velika razlikovalna značilnost ikone je namreč, da z neposrednim opazovanjem ikone, poleg tistih lastnosti, ki zadostujejo za določitev nj ene zgradbe, lahko odkrijemo tudi druge resnice 17

19 o nj enem objektu. Tako je mogoče na podlagi dveh fotografij narisati zemljevid itd. Če hočemo iz konvencionalnega ali drugega splošnega znaka Objekta izpeljati še kaj drugega razen tistega, kar eksplicitno označuje, potem je nujno, da ta znak nadomestim o z ikono. Ta zmožnost razkritja nepričakovane resnice je natančno tisto, kar tvori uporabnost algebrskih formul, tako da je ikonski značaj formul prevladujoč. Da ikone algebrskega tipa obstajajo v vseh običajnih gramatičnih propozicijah, je ena od filozofskih resnic, ki jih je razkrila Boolova logika. Vse primitivne pisave, kot so npr. egipčanski hieroglifi, vsebujejo ikone nelogičnega tipa, ideografe. V najzgodnejših oblikah govorice je verjetno obstajal močan element mimikrije. Av vseh znanih jezikih so take reprezentacije zamenjali konvencionalni slušni znaki, ki pa jih lahko razložim o le z ikonami. Toda sintaksa vsakega jezika vsebuje neke vrste logične ikone, ki jih podpirajo konvencionalna pravila... Fotografije, posebej tiste; ki nastanejo spontano, so zelo poučne, saj vemo, da so v določenih pogledih natanko takšne kot Objekti, ki jih predstavljajo. Toda vzrok te podobnosti je v tem, da fotografije nastanejo pod pogoji, ki fizično določajo, da morajo v vsaki točki ustrezati naravi. V tem pogledu torej pripadajo drugemu razredu znakov; tistemu, ki sloni na fizični povezanosti. Drugače pa je, če domnevamo, da so zebre ponavadi trmaste ali kako drugače neprijetne živali, saj se zdijo podobne oslom, za katere velja, da so samovoljni. Tukaj osel služi kot nekaj, kar je po vsej verjetnosti podobno zebri. Res je, da domnevamo, da ima podobnost fizični vzrok dednosti, toda ta dedna povezava sloni le na sklepanju na osnovi podobnosti med dvema živalma, saj nimamo (v primeru fotografije) nobene neodvisne vednosti o okoliščinah nastanka obeh vrst. Drugi primer uporabe podobnosti je načrt kipa, slikovne kompozicije, arhitekturne projekcije ali dekorativnega kosa opreme, na nj egovi podlagi umetnik ugotovi, ali bo to, kar je zasnoval, lepo in zadovoljivo. Na to vprašanje lahko odgovori skoraj z gotovostjo, saj je povezano s tem, kako te stvari vplivajo na nj ega samega. Razmišlja e matematika je usmerjeno predvsem na uporabo podobnosti, ki pravzaprav predstavljajo tečaj in vrata v nj egovo znanost. Za matematike 18

20 je uporabnost podobnosti v nj ihovih natančnih prikazih novih vidikov predpostavljenega stanja stvari... Mnogi diagrami svojim objektom sploh niso podobni po videzu; nj ihova podobnost obstaja le glede na relacije med nj ihovimi deli. Tako lahko zvezo med različnimi vrstami znakov prikažemo z naslednjo delitvijo: \ Ikone, Znaki: Indeksi, Simboli. To je ikona. A edini pogled, v katerem spommja na svoj Objekt,je, da skica prikazuje, da so razredi ikon, indeksov in simbolov povezani med seboj in s splošnim razredom znakov tako, kot v splošnem zares so. Ko pišemo algebrske enačbe v vrsto drugo pod drugo, še posebej ko namesto ustreznih koeficientov postavljamo odgovarjaj oče črke, je to vrsta ikone. Tu je primer: a 1 x + b 1 y = n 1 ' a 2 x + b 2 y = n 2 To je ikona3 po tem, da kvanti tete, ki so v analognem odnosu do problema, prikaže kot podobne. Pravzaprav je vsaka algebrska enačba ikona, kolikor z algebrskimi znaki (ki sami niso ikone) kaže relacije med zadevnimi kvantitetami. Lahko bi se vprašali, če so vse ikone podobnosti ali ne. Če npr. prikažemo pijanca, da bi z nasprotjem prikazali pomen zmernosti, je to vsekakor ikona, čeprav je mogoče dvomiti, ali gre pri tem za podobnost ali ne. To vprašanje se nam zdi nekako trivialno. c) Indeks Indeks je znak ali reprezentacija, ki se nanaša na svoj objekt ne toliko zaradi podobnosti ali analogije z nj im, kakor tudi ne zaradi povezave s splošnimi značilnostmi, ki jih ima ta objekt, 3 Črke so simboli, številke indeksi. 19

21 temveč zaradi dinamične (vključno prostorske) povezanosti tako s posameznim objektom na eni strani kot s čuti ali spomini osebe, ki ga kot znak uporablja na drugi strani... Medtem ko so kazalni in osebni zaimki, kot jih običajno uporabljamo,»pristni indeksi«, so relacijski zaimki»degenerirani indeksi«, kajti ne glede na to, da se lahko slučajno in posredno nanašajo na obstoječo stvar, se neposredno nanašajo (in zgolj to je nujno) na podobe v duhu, ki so jih ustvarile predhodne besede. Indekse lahko od ostalih znakov ali predstav ločimo po treh glavnih značilnostih; prvič, med nj imi in nj ihovimi. objekti ni bistvene podobnosti; drugič, nanašajo se na posamezno, na posamezne enote, posamezne sklope enot ali posamezni Kontinuum; tre ič, pozornost usmerjajo na svoje objekte s slepo prisilo. Toda težko, če že ne nemogoče, bi našli primer absolutno čistega indeksa ali znaka, ki bi bil absolutno brez indeksikalne kvalitete. Psihološko je delovanje indeksov odvisno od asociacij po bližnjosti in ne asociacij na podlagi podobnosti oziroma od intelektualnih operacij. Indeks ali Sem [Seme] (GrJf.lO.) je Reprezentamen, katerega Reprezentativni značaj je v tem, da je individualni drugi. Če je Drugost eksistenčna relacija, je Indeks pristen. Če je Drugost referenca, je Indeks degeneriran. Pristen Indeks in nj egov Objekt morata biti obstoječe posamezno (stvari ali dejstvi) in istega značaja mora biti nj un neposreden Interpretant. Toda ker mora vsako posamezno imeti značilnosti, sledi, da lahko pristen Indeks vsebuje Prvost in tako tudi Ikono kot svoj konstitutivni del. Vsako posamezno je degeneriran Indeks svojih lastnih značilnosti. Pod indeksi [ subindices] ali Hiposemi [hyposemes] so znaki, ki so dani kot taki predvsem na podlagi dejanske zveze s svojimi objekti. Tako lastno ime, osebni kazalni ali oziralni zaimek ali črka, dodana diagramu, označujejo, kar označujejo, zaradi dejanske povezave s svojim objektom, toda nihče izmed nj ih ni indeks, saj niso posamezno. Raziščimo nekaj primerov indeksov. Vidim človeka pozibava joče se hoje. To je verjetna indikacija, da je mornar. Vidim krivonogega človeka v žametnih hlačah, dokolenkah in jakni. To so verjetne indikacije, da je džokej ali nekaj podobnega. Sončna 20

22 ali zapestna ura indicira določen čas dneva. Geometri pripišejo črke različnim delom svojih diagramov; nato pa za naznačitev teh delov uporabljajo te črke. Črke na podoben način uporabljajo tudi pravniki in drugi. Zato lahko rečemo: če sta Ain B poročena in je C nj un otrok, D pa A-jev brat, potem je D C-jev stric. V tem primeru A, B, C in D zapolnjujejo mesto zaimkov, a so ato, ker ne zahtevajo točno določene razporeditve besed, bolj primerni. Indeks je trkanje na vrata. Vse, kar izvablja pozornost, je indeks, Indeks je vse, kar nas preseneča, kolikor označuje presečišče dveh delov izkustva. Strašansko grmenje tako označuje, da se je zgodilo nekaj pomembnega, čeprav morda ne vemo natančno kaj. Toda pričakujemo, da se grmenje veže na neko drugo izkustvo. Nizek zračni pritisk in vlažen zrak, ki ga kaže barometer, je indeks dežja, kajti predpostavljamo, da so sile narave vzrok verjetni zvezi med nizkim zračnim pritiskom, vlago v zraku in prihajajočim dežjem. Vetrnica je indeks smeri vetra; saj se kot prvo zares vrti v isto smer, kamor piha veter, tako da obstaja dejanska zveza med nj ima, kot drugo pa smo mi taki, da takrat, kadar vidimo vetrnico, ki je obrnjena v določeno smer, v to smer usmerimo našo pozornost, in ko vidimo vetrnico, ki se vrti v vetru, nas zakoni uma prisilijo k misli o povezanosti smeri vetrnice z vetrom. Severni ca je indeks ali kazalec, ki kaže, kj e je sever. Li bela ali svinčnica je indeks navpične smeri. Palica, ki meri en jard, se lahko na prvi pogled zdi ikonajarda in to bi tudi bila, če bi bil nj en namen zgolj prikazati jard z natančnostjo, s katero ga je mogoče videti in oceniti. A namen te palice je pokazati jard natančneje, kot je mogoče oceniti po nj enem videzu. To je mogoče zaradi natančne mehanične primerjave z merilom v Londonu, ki mu rečemo jard. Zato je resnična zveza tisto, kar daje tej palici nj eno vrednost reprezentamna in zato je indeks, ne pa zgolj ikona. Ko kočijaž, da bi pritegnil pozornost pešca, da bi se mu ta umaknil s poti, zakliče»hej!«, je, dokler ima ta beseda neki pomen, ta nekaj več kot indeks, kakor bomo pokazali kasneje; če pa je nj en namen preprosto vplivati na poslušalčev živčni sistem in ga spodbuditi, da se umakne s poti, je indeks, zakaj nj en namen je pešca spraviti v dejansko povezavo z objektom, kar v nj egovi situaciji pomeni s prihajajočim konjem. Denimo, da se na 21

23 podeželski cesti srečata dva moška in eden reče drugemu»dimnik tiste hiše gori.«ta se ozre okoli in vidi hišo z zelenimi žaluzijami in verando ter dimnikom, iz katerega se kadi. Potem nadaljuje svojo pot in sreča drugega popotnika. Tako kot preprosti Simon reče:»dimnik one hiše gori.katere hiše?«ga vpraša drugi.»oh, hiše z zelenimi žaluzijami in verando,«odgovori preprostež. >>I\je je ta hiša?«vpraša tujec. Želi si indeks, ki bo nj egovo razumevanje povezal z mišljena hišo. Besede same tega ne morejo storiti. Kazalna zaimka»to«in»tisto«sta indeksa. Poslušalca namreč pozivata, naj uporabi svojo moč opazovanja in naj tako vzpostavi realno povezavo med svojim umom in Objektom; in če to stori kazalni zaimek - brez katerega tega pomena ne moremo razumeti - se povezava vzpostavi in tako postane indeks. Oziralna zaimka»ki«in»kateri«zahtevata podobno aktivnost opazovanja, le da moramo opazovanje pri nj ij u usmerjati k besedam, ki smo jih slišali pred tem. Pravniki v praksi uporabljajo A, B, C kot zelo učinkovite oziralne zaimke. Da bi pokazali nj ihovo učinkovitost, naj opozorimo, da sta Allen in Greenough v svoji odlični (čeprav v izdaji iz leta 1877 premajhni) latinski slovnici trdila, da nobena zamisljiva sintaksa ne more popolnoma odstraniti dvoumnosti sledečega stavka:»a je odgovoril B-ju, da misli, da je C (njegov brat) bolj nepravičen do nj ega kot do nj egovega prijatelja.«vsak pravnik bi to izrazil popolnoma jasno, tako da bi uporabila, B, C kot zaimke. Aje odgovoril B-ju, da on { } misli, da je C (njegov { A - jev } brat) bolj nepravičen do nj ega B-Jev l ) kot do nj egovega. ::: :) prijatelja.4 Končnice, ki so v ka- C C-jevega terem koli pregibnem jeziku dodane besedam, ki jim»vladajo«druge besede, in ki s ponavljanjem tistega, kar je bilo drugod izraženo v isti obliki, kažejo, katera beseda je vladajoča, so prav tako indeksi in imajo iste značilnosti kot oziralni zaimek. O tem priča vsak verz latinske poezije, npr. začetek dvanajstvrstičnice: 4 Peirce s pisavo ulomka označuje možnosti, katere osebe (A, B, C) bi lahko nastopale na danem mestu. (op. prev.) 22

24 »]am satis terris.«tako v teh končnicah kot pri A, B, C, se zanašam o na podobnost, da bi usmerili pozornost na pravi Objekt. Vendar jih to v nobenem pomembnem pogledu še ne dela za ikone; čisto brez pomena je namreč, kako so A, B, C oblikovani ali katere so končnice. Kot pomembna okoliščina ne šteje zgolj to, da je neko pojavljanje A-ja podobno prejšnjemu pojavljanju, temveč predvsem sporazum, da bo ista črka nadomeščala isto stvar, in to deluje kot moč, ki prenaša pozornost od danega pojavljanja A-ja k prejšnjemu pojavljanju. Svojilni zaimek je indeks v dveh pogledih: prvič, kaže imetnika in drugič, nosi lastnost, da sintaktično prenaša pozornost na besedo, ki denotira posedovano stvar. Nekateri indeksi so bolj ali manj podrobne smernice, kaj naj naredi poslušalec, da bi stopil v neposredno izkustveno ali drugačno zvezo z mišljena stvarjo. Tako pomorska policija izdaja»obvestila za pomorščake«, v katerih sporoča geografsko širino in dolžino, štiri ali pet smeri pomembnih objektov, napiše tam je čer, boja ali svetilnik. Čeprav so v teh napotkih tudi drugi elementi, so večinoma vendarle indeksi. Poleg teh indeksikalnih smernic, kaj storiti, da bi našli mišljeni objekt, moramo uvrstiti tiste zaimke, ki bi jih lahko imenovali selektivni zaimki (ali kvantifikatorji), saj poslušalca obveščajo, kako naj izbere enega izmed mišljenih objektov, in ki jih gramatiki imenujejo z zelo nedoločno označbo nedoločni zaimki. Za logiko sta še posebej pomembni dve vrsti le-teh: univerzalni selektorji, kot so quivis, quilibet, quisquam, ullus, nullus, nemo, quisque, uterque in v slovenščini kateri koli, vsi, vse, noben, nihče, kar koli, kdor koli že, vsakdo, kdor koli, nihče.ti pomenijo, da lahko poslušalec prosto izbere kateri koli primer hoče znotraj izraženih ali razumljenih omejitev, trditev pa se potem nanaša na izbrano možnost. Druge logično pomembne različice sestavljajo partikularni selektivi quis, quispiam, nescio quis, aliquis, quidam in v slovenščini neki, nekdo, določen, primeren, en. Tem so sorodni izrazi, kot so vsi razen enega, eden ali dva, nekaj, skoraj vsi, vsak drugi itn. Skupaj z zaimki moramo razvrstiti tudi prislove kraja in časa itn. Kar podobni tem so: prvi, zadnji, sedmi, dve tretjini, tisočinka, itn. 23

25 Ostale indeksikalne besede so predlogi ali predložni izrazi, kot so»levo/desno«. Desne in leve ne moremo razločiti na podlagi splošnega opisa. Ostali predlogi označujejo relacije, ki jih morda lahko opišemo, toda ko se nanašajo (in to je pogosteje, kot bi si mislili) na situacijo, ki je relativna glede na opazovano ali domnevno izkustveno znano, ki je relativna glede na čas in naravnanost govorca in čas in naravnanost poslušalca, potem je indeksikalni element dominanten. Ikone in indeksi ničesar ne trdijo. Če bi ikono lahko interpretirati s stavkom, bi moral biti stavek v»pogojniku«, to pomeni, da bi izrekal le:»vzemimo, da ima lik tri stranice«. Če bi tako interpretirati indeks, bi bil naklon velelni ali eksklamativni, kot npr.»pazi!«,»poglej!«. Toda znaki, ki jih bomo obravnavali v nadaljevanju, po naravi v»indikativw< oz. kakor rečemo, v povednem naklonu. Seveda lahko nastopajo tudi v stavkih katerega koli drugega naklona, saj trditve lahko razglasimo za dvomljive, za zgolj vprašanja ali imperative. d) Simbol Simbol je Reprezentamen, katerega Reprezentativni značaj je natančno v tem, da je pravilo, ki določa nj egov Interpretant. Vse besede, stavki, knj ige in ostali konvencionalni znaki so Simboli. Govorimo o pisanju ali izgovarjanj u besede»človek«, vendar je ta le replika ali utelešenje besede, ki je izgovorjena ali napisana. Beseda na sebi nima eksistence, čeprav ima realno bit, ki temelji na dejstvu, da se ji bo bivajoče prilagodilo. Je splošno zaporedje šestih zvokov ali reprezentamnov zvokov, ki postane znak le zaradi dejstva, da navada ali prevzet zakon povzroči, da nj egove replike interpretiramo kot pomen človeka. Tako beseda kot nj en pomen sta splošni pravili, toda izmed nj ij u le beseda odreja kvalitete svojih replik v nj ih samih. Drugače se»beseda«in nj en»pomen«ne razlikujeta, razen če»pomenu«pripišemo kakšen poseben smisel. Simbol je zakon ali regularnost, katerega prihodnja veljavnost ni omejena. Za nj egov Interpretant mora veljati isti opis, prav takšen pa mora biti v celoti tudi neposredni Objekt ali pomen. 24

26 Toda zakon nujno upravlja oz. > e utelešen V«posameznostih in jim odreja nekatere nj ihove značilnosti. Posledično je konstituent Simbola lahko Indeks, pa tudi Ikona. Mož, ki se sprehaja z otrokom, upre prst v nebo in reče:»tam je balon.«kažoči prst je bistveni del simbola, brez katerega slednji ne bi prenašal nobene informacije. A če otrok vpraša:»kaj je balon?«in mož odgovori:»to je nekaj podobnega velikemu milnemu mehurčku,«v simbol vključi podobo. Če je tedaj popoln Objekt simbola, nj egov pomen, po naravi zakon, potem mora denotirati posamezno in označevati značilnost. Pristni simbol je simbol, ki ima splošen pomen. Obstajata tudi dve vrsti degeneriranih simbolov: Singularni Simbol, katerega Objekt je bivajoče posamezno in ki označuje samo takšne značilnosti, ki jih to posamezno lahko realizira, ter Abstraktni Simbol, katerega edini Objekt je značilnost. Neposredni Interpretant Indeksa mora biti Indeks, toda ker je nj egov Objekt lahko Objekt Posameznega (Singularnega) Simbola, ima Indeks lahko takšen Simbol za svoj posredni Interpretant. Nj egov nepo polni Interpretant je lahko celo Pristni Simbol. Ikoni tako lahko služita kot posredni Interpretant degenerirani Indeks ali Abstraktni Simbol kot nepopolni Interpretant pa pristni Indeks ali Simbol. Simbol je znak, ki je po svoji naravi sposoben izražati, da je množica objektov, ki jo denotira, katera koli množica indeksov, ki je na določene načine navezana nanjo, reprezentirana z nj o povezano ikono. Da bi demonstrirali pomen te zapletene definicije, kot primer simbola vzemimo besedo»ljubi«. S to besedo povezujemo idejo, ki je mentalna ikona lj ubezni ene osebe do druge. Sedaj moramo razumeti, da se»ljubi«pojavi v stavku; kajti tu ni vprašanjem kaj»ljubi«pomeni, če sploh kaj. Naj bo torej stavek»ezekiel lj ubi Huldah«. Huldah in Ezekiel morata tako biti ali vsebovati indeksa, kajti brez indeksov je nemogoče designirati, o čem nekdo govori. Kateri koli goli opis bi nas pustil v negotovosti, če nista morda to le osebi iz kakšne balade; toda ne glede na to, ali to sta ali ne, ju indeksi lahko designirajo. Učinek besede»ljubi«je sedaj v tem, da je par objektov, ki ga naznačuje par indeksov Ezekiel in Huldah, reprezentiran z ikono ali miselno podobo, ki jo imamo v umu o lj ubimcu in nj egovi ljubljeni. 25

27 !Hf Enako velja za vsak glagol v povednem naklonu in za vsak glagol, saj so vsi ostali nakloni le izjave o dejstvu, ki je nekako drugačno od tistega, izraženega s povednim naklonom. Samostalnik pa, če upoštevamo zgolj pomen, ki ga ima v stavku in ne takrat, ko stoji sam, je najprimerneje obravnavati kot del simbola. Zato je stavek ))Vsak moški ljubi žensko«ekvivalent stavku ))Kar koli je moški, lj ubi nekaj, kar je ženska«tu je ))kar koli«univerzalni selektivni indeks, ))j e moški«je simbol, ))ljubi«prav tako simbol, ))nekaj, kar«je partikularni selektivni indeks in ))j e ženska«je simbol... Beseda Simbol ima že toliko pomenov, da bi dodajanje novega pomenilo škodovati jeziku. Ne mislim, da je pomen, ki mu ga pripisujem, torej pomen konvencionalnega znaka ali znaka, odvisnega od navade (pridobljene ali prirojene), toliko nov pomen, kot je vrnitev k izvornemu pomenu besede. Etimološko pomeni stvari, vržene skupaj, tako kot E)l oa.ov (embolum) pomeni stvar, ki smo jo vrgli v nekaj, puščico, ali kot je 1tapa oa.ov (parabolum) stvar, vržena poleg, stransko varovalo in '1t6 oa.ov (hypobolum) stvar, vržena pred, predzakonski dar. Včasih slišimo, da moramo pri besedi simbol metanj e skupaj razumeti v smislu ))domnevanja«; če bi to držalo, potem bi morali vsaj kje najti, da je pomenilo domnevo, kar pa bomo v literaturi zaman iskali. Grki so ))metanj e skupaj)) (cro)l a.aa.etv) zelo pogosto uporabljali kot izraz za sklenitev pogodbe ali dogovora. Simbol (ou)lf3oa.ov) so uporabljali že zgodaj in pogosto v pomenu pogodbe ali dogovora. Aristotel samostalnik imenuje ))Simbol«, to pomeni konvencionalni znak. V grščini je stražni ogenj ))Simbol«, signal, za katerega so se dogovorili; ))simbol«je prapor ali zastava; geslo je ))simbol«, ))simbol«je značka; veroizpoved imenujejo ))simbol«, saj služi kot označba ali šibolet; gledališko vstopnico imenujejo ))simbol«, vsaka vstopnica ali listek, s katerim naj bi nekaj dobili, je ))Simbol«. Še več, ))simbol«so imenovali vsak izraz čustev. Takšni so bili poglavitni pomeni besede v izvornem jeziku. Bralec bo sam presodil, če zadostujejo za mojo trditev, da v svojem predlogu uporabe besede ne izkrivljam bistvenega. Katera koli običajna beseda, kot ))dati«, ))poroka«, ))ptica«, je primer simbola. Uporaben je za vse, za kar ugotovimo, da realizira idtjo, povezano z besedo, vendar sam teh stvari ne identificira. Ne 26

28 pokaže nam ptice, niti pred našimi očmi ne uprizori poroke ali akta dajanja, ampak predpostavlja, da smo si te stvari sposobni predstavljati in jih povezati z določeno besedo. Običajno zaporedje ena, dva, tri je lahko predstavljeno s tremi redovi znakov: Ikono, Indeksom in Simbolom. Ikona ne poseduje dinamične povezave z objektom, ki ga reprezentira; nj ene kvalitete preprosto spominjajo na kvalitete objekta in v umu vzbudijo občutja, analogna občutju tistega, čemur je ikona podobna. Indeks je fizično povezan s svojim objektom; skupaj tvorita organski par, toda interpretirajoči um nima s to zvezo nič skupnega, razen da jo opazi, ko je že vzpostavljena. Simbol je s svojim objektom povezan prek idej uma, ki uporablja simbole, brez katerega nobena taka zveza ne bi obstajala. Vsaka fizična sila deluje med parom delcev, izmed katerih vsak lahko služi kot indeks drugega. Po drugi strani pa odkrijemo, da vsaka intelektualna operacija vključuje triado simbolov. Kot smo pokazali, simbol ne more kazati nobene posamezne stvari; denotira neko vrsto stvari. A ne samo to, temveč je sam na sebi neka vrsta in ne posamezna stvar. Na list papirja lahko napišeš besedo»zvezda«, pa to ne pomeni, da si stvarnik te besede, kakor je tudi ne uničiš, če jo izbrišeš. Beseda živi v urnih tistih, ki jo uporabljajo. Četudi spijo, le-ta še vedno obstaja v nj ihovem spominu. Lahko bi torej pristali na tezo, če bi bilo to potrebno, da so splošnosti zgolj besede, ne da bi s tem trdili, kot je domneval Ockham, da so v resnici posamezniki. Simboli rastejo. Nastanejo z razvijanjem iz drugih znakov, posebej iz ikon ali mešanih znakov, ki so deležni narave ikon in simbolov. Mislimo le v znakih. Ti mentalni znaki so mešane narave; nj ihove simbolne dele imenujemo pojmi. Kadar človek ustvari nov simbol, to stori prek misli, ki vključujejo pojme. Tako lahko nov simbol zraste samo iz simbolov. Omne symbolum de symbolo. Ko simbol enkrat obstaja, se razširi med ljudmi. Nj egov pomen raste skozi rabo in izkustvo. Besede, kot so sila, zakon, bogastvo, poroka, imajo za nas zelo drugačen pomen, kot so ga imele za naše barbarske prednike. Simbol kakor Emersonova sfinga človeku govori:»sem žarek tvojega očesa.«27

29 4. DESET RAZREDOV ZNAKOV Tri trihotomije Znakov skupaj rezultirajo v razdelitvi Znakov na deset razredov, med katerimi moramo upoštevati številne poddelitve. Prvič: Kvaliznak (tj. občutje»rdečega«) je vsaka kvaliteta, kolikor je znak. Ker je kvaliteta to, kar je, izključno po sebi, lahko kvaliteta denotira objekt le na podlagi neke skupne sestavine ali po,dobnosti. Kvaliznakje tako nujno Ikona. Dalje, ker je kvaliteta zgolj logična možnost, jo lahko interpretiramo le kot znak bistva, torej Rem. Drugič: Ikonski Sinznak (tj. posamezni diagram) je vsak objekt izkustva, kolikor ga neka nj egova kvaliteta dela za določujočega idejo nekega objekta. Ker je Ikona in tako znak po čisti podobnosti, kakršna koli ta že je, ga lahko interpretiramo le kot znak bistva, Rem. Ta uteleša Kvaliznak. Tretjič: Remski Indeksikalni Kvaliznak (tj. spontani vzklik) je vsak objekt neposrednega izkustva, kolikor usmerja pozornost na Objekt, ki je vzrok nj egovi prisotnosti. Nujno vključuje Ikonski Sinznak posebne vrste, hkrati pa je precej različen, saj usmerja pozornost interpretirajočega prav na denotirani Objekt. Četrtič: Dicentni Sinznak (tj. vetrnica) je vsak objekt neposrednega izkustva, če je znak in kot tak nudi informacijo o svojem Objektu. To je mogoče le, ker nj egov Objekt nanj resnično vpliva; tako je nujno Indeks. Daje lahko le informacijo o obstoječem dejstvu. Tak znak mora vključevati Ikonski Sinznak, ki uteleša informacijo in Remski Indeksikalni Sinznak, ki naznačuje Objekt; na katerega se informacija nanaša. Toda prav tako pomemben je način kombinacije ali sintaksa teh dveh elementov. Petič: Ikonski Legiznak (tj. diagram, ločen od svoje dejanske posamičnosti) je vsak splošen zakon ali tip, kolikor za vsak nj egov primer velja zahteva, da uteleša določeno kvaliteto, ki mu omogoča, da v umu prikliče idejo ustreznega Objekta. Ker je Ikona, mora biti Rem. Ker je Legiznak, je nj egov način obstoja v tem, da upravlja posamezne Replike, ki so vse Ikonski Sinznak posebne vrste. Šestič: Remski Indeksikalni Legiznak (tj. kazalni zaimek) 28

30 je vsaka splošnost ali zakon, za katero v vsakem posameznem primeru velja, da nanj resnično vpliva nj egov Objekt na način, da preprosto pritegne pozornost na ta Objekt. Vsaka nj egova Replika je Remski Indeksikalni Sinznak posebne vrste. Interpretant Remskega Indeksikalnega Legiznaka ga predstavlja kot Ikonski Legiznak in v določeni meri, čeprav zelo omejeno, to tudi je. Sedmič: Dicentni Indeksikalni Legiznak (tj. krik z ulice) je vsaka splošnost ali zakon, za katero v vsakem posameznem primeru velja, da nanjo resnično vpliva nj en Objekt, tako da priskrbi določno informacijo o tem Objektu. Vključevati mora Ikonski Legiznak, da bi označil informacijo, in. Rems ki Indeksikalni Legiznak, da bi denotiral temo te informacije. Vsaka nj egova Replikaje Dicentni Sinzriak posebne vrste. Osmič: Remski Simbol ali Simbolni Rem (tj. običajni samostalnik) je znak, ki je s svojim Objektom povezan prek asociacij splošnih idej na način, da nj egova Replika prikliče v umu podobo, ta podoba zaradi določenih navad ali dispozicij uma vodi k ustvarjanj u splošnega pojma, Rep lika pa je interpretirana kot Znak Objekta, kije primer tega pojma. Tako je Remski Simbol to, ali pa nekaj zelo podobnega tistemu, čemur logiki pravijo Splošni Izraz. Remski Simbol je kot vsak simbol nujno splošne narave, torej Legiznak. Toda nj egova Replika je Remski Indeksikalni Sinznak posebne vrste po tem, da podoba, ki jo vzbuja v umu, deluje na Simbol, ki je že v tem umu, da ta po rodi Splošni pojem. V tem se razlikuj e od drugih Remskih Indeksikalnih Legiznakov, vključno s tistimi, ki so Replike Remskih Indeksikalnih Legiznakov. Kazalni zaimek»tisto«je torej Legiznak, ker je splošnega tipa; vendar ni Simbol, saj ne označuje splošnega pojma. Njegova Replika usmerja pozornost na posamezen Objekt in je Remski Indeksikalni Sinznak. Rep lika besede»kamela«je podobno Remski Indeksikalni Sinznak, ker nanjo prek vednosti o kamelah, ki je skupna govorcu in poslušalcu, resnično vpliva dejanska kamela, ki jo beseda denotira, pa čeprav ta kamela poslušalcu individualno ni znana; prek takšne realne povezave beseda»kamela«prikliče idejo kamele. Isto velja za besedo»feniks«. Kajti čeprav feniks zares ne obstaja, so realni opisi feniksa dobro znani tako govorcu kot nj egovemu poslušalcu; tako na besedo resnično vpliva denotirani 29

31 Objekt. Od običajnih Remskih Indeksikalnih Sinznakov pa se ne razlikuj ej o samo Replike Remskih Simbolov, ampak tudi Replike Remskih Indeksikalnih Legiznakov. Zakaj stvar, ki jo denotira»tisto«, nikoli ne vpliva na repliko besede na tako neposreden in preprost način, kot npr. na zvonjenje telefona vpliva oseba na drugi strani žice, ki želi vzpostaviti zvezo. Interpretant Remskega Simbola tega pogosto reprezentira kot Remski Indeksikalni Legiznak, spet drugič kot Ikonski Legiznak, nj une narave pa je deležen v majhni meri. Devetič: Di cen tni Simbol ali običajna Pro pozicija je znak, ki je s svojim objektom povezan prek asociacij splošnih idej in deluje kot Remski Simbol, razen da nj egov nameravani interpretant predstavlja Dicentni Simbol, kot da nanj glede na to, kaj označuje, dejansko vpliva nj egov Objekt, tako da mora biti obstoj ali zakon, ki ga prikliče v umu, dejansko povezan z naznačenim Objektom. Zato nameravani Interpretant gleda na Dicentni Simbol kot na Dicentni Indeksikalni Legiznak; in če je resničen, je zares deležen nj egove narave, čeprav ta ne predstavlja nj egove narave v celoti. Tako kot Remski Simbol je nujno Legiznak. Kot Dicentni Sinznak je sestavljen, kolikor nujno vključuje Remski Simbol (za svoj interpretant je torej Ikonski Legiznak), da bi izrazil svojo informacijo, ter Remski Indeksikalni Legiznak, da bi označil objekt te informacije. Toda sin taksa teh je pomenljiva. Rep lika Dicentnega Simbola je Dicentni Sinznak posebne vrste. O resničnosti tega se zlahka prepričamo, če je informacija, ki jo nosi Dicentni Simbol, obstoječe dejstvo. Ko gre za informacijo o obstoječem zakonu, pa je resničnost tega manj popolna. Kajti Dicentni Sinznak ne more prenašati informacije o zakonu. O Repliki takšnega Dicentnega Simbola to torej velja le, kolikor ima zakon svoj obstoj v posameznih primerih. Desetič: Argument je znak, katerega interpretant predstavlja svoj objekt kot znak, ki ga dobimo naknadno z zakonom, namreč zakonom, da prehod od vseh tovrstnih premis do tovrstnih zaključkov teži k resničnosti. Nj egov objekt mora biti torej nedvomno splošen, to pomeni, Argument mora biti Simbol. Kot Simbol mora nadalje biti Legiznak. Nj egova Rep lika je Dicentni Sinznak. 30

32 Afinitete teh desetih razredov so predstavljene z razporeditvij o nj ihovih določil v naslednji trikotni tabeli. V nj ej poudarjeni robovi med sosednjimi polji ustrezajo razredom, ki so si podobni le v enem pogledu. Vsa ostala sosednja polja ustrezajo razredom, ki so si podobni v dveh pogledih. Polja, ki niso sosednja, pripadajo razredom, ki so si podobni le v enem pogledu, razen tistih treh polj, ki so na vogalih trikotnika in ki pripadajo razredom, ki se v vseh treh pogledih razlikujejo od razredov, ki jim pripadajo polja na nasprotni strani trikotnika. Svetlo tiskane označbe so manj bistvene. (I) M (VIII) (X) Rems ki Rems ki Remski Argument Ikonski Ikonski Simbol Simbolni Kvaliznak Legiznak Legiznak Legi znak (II) (VI) (IX) Remski Remski Dicentni Ikonski Indeksikalni Simbol Sinznak Legi znak Legi znak (III) Remski lndeksikalni Sin znak (VII) Dicentni lndeksikalni Legiznak (IV) Dicentni Indeksi kalni Sinznak V zgornjih opisih razredov smo neposredno ali posredno omenjali nekatere nj ihove poddelitve. Tako poleg običajnih vrst Sinznakov, Indeksov in Diciznakov obstajaj o še druge, ki so Replike Legiznakov, Simbolov in Argumentov. Poleg običajnih različic Kvaliznakov, Ikon in Remov obstajata še dve seriji drugih: namreč tisti, ki so neposredno vključeni v Sinznake, Indekse in Diciznake, pa tudi tisti, ki so posredno vključeni v Legiznake, Simbole in Argumente. Tako je primer navadnega Dicentnega Sinznaka vetrnica in nj eno obračanje v vetru ter 31

33 fotografija. Dejstvo, da je fotografija posledica sevanja objekta, ki je na ej, je zelo informativno in je indeks. Druga različica je Replika Dicentnega Indeksikalnega Legiznaka. Tako krik z ulice, če nj egov ton in vsebina kažeta na nekega posameznika, ni simbol, ampak Indeksikalni Legiznak; in nj egov posamezen primer je Replika, ki je Dicentni Sinznak. Treqa različica je Replika Propozicije. Četrta različica je Replika Argumenta. Poleg običajne različice Dicentnega lndeksikalnega Legiznaka, katerega primer je krik z ulice, obstaja še druga različica, ki je tiste vrste propozicije, ki nosi kot svoj predikat ime znanega posameznika; kot če bi nekdo vprašal:»čigav je ta kip?«in bi se odgovor glasil:»to je Farragut.«Pomen tega odgovora je Dicentni Indeksikalni Legiznak. Treqa različica je lahko premisa argumenta. Dicentni Simbol ali navadna propozicija prejme, če je premisa Argumenta, novo moč in postane druga različica Dicentnega Simbola. Ni smiselno navajati vseh teh različic, vredno pa si je pogledati še en razred. Vzemimo Remski Indeksikalni Legiznak. Vzklik»Živijo!«predstavlja primer navadne različice - to ne pomeni določenega posameznega vzklika, ampak vzklik»živijo!«na splošno, ta tip vzklika. Druga različica je konstituent Dicentnega Indeksikalnega Legiznaka; kot beseda»to«v odgovoru»to je Farragut.«Treqa različica je posebna aplikacija Remskega Simbola, kot npr. eksklamacije:»naprej!«. Četrta in peta različica sta v posebni moči, ki jo ima lahko splošna beseda v stavku ali argumentu. Ni nemogoče, da smo nekatere različice tukaj spregledali. Pripisati določen znak nekemu razredu predstavlja lep problem, saj moramo upoštevati vse okoliščine določenega primera. A le redko je nujno, da smo zelo natančni, kajti tudi če znaka ne uvrstimo povsem točno, smo se nj egovi naravi za vsako običajno uporabo v logiki dovolj približali. 32

34 2. KAJ JE POMEN?1 NEDAVNO JE izšla majhna knjižica lady Victorie Welby z naslovom»kaj je pomen?«knjiga ima mnogo zaslug, med drugimi to, da pokaže, da obstajajo tri vrste pomena. Najboljša poteza knjige pa je, da nas sooča z vprašanjem:»kaj je pomen?«beseda ima pomen za nas, če jo lahko uporabimo pri sporočan ju našega znanja drugim in če lahko pridemo do znanja, ki nam ga ti drugi skušajo sporočiti. To je najnižja stopnja pomena. Bolj obširno je pomen besede celotna vsota vseh pogojnih napovedi, za katere oseba, ki jo uporablja, namerava prevzeti odgovornost ali pa jih namerava zanikati. Ta zavestna ali skoraj zavestna namera v uporabi besede je druga stopnja pomena. Toda poleg posledic, h katerim se zaveže oseba, ki zavestno sprejme besedo, obstaja še nepregledno morje nepredvidenih posledic, ki jih spreje e besede gotovo prinese s sabo, ne le posledic za vednost, temveč nemara celo revolucije družbe. Ne da se ugotoviti, kakšna moč lahko leži v besedi ali frazi, moč spremeniti obličje sveta; vsota teh posledic pa tvori tre o stopnjo pomena. 2 1 Besedilo je recenzija knjige z istim naslovom. Prevedeno po CP (op. ur.) 2 Cf»Kako narediti naše ideje jasne?«v svoji prošnji za štipendijo pri Carnegie Institution, 1902, Widener VB2, Peirce opiše svojo predlagano dvaintrideseto razpravo O definiciji in jasnosti idlj [On Definition and Cleamess of ldeas] takole:»januarja 1878 sem objavil kratko skico na to temo, Iger sem zagovarjal določeno maksimo 'Pragmatizma', ki je pred kratkim vzbudila nekaj zanimanja, kot ga je tudi takrat, ko je bila objavljena v Journal Philosophique. Še vedno sem zvest tej doktrini, ki pa potrebuje natančnejšo definicijo, da bi se spopadla z določenimi ugovori 33

35 Moja definicija znaka je: Znakje nekaj Spoznavnega, ki je po eni strani, določen (. preciziran, bestimmt) po nečem drngem od samega sebe, ki se imenuje nj egov Objekt,3 medtem ko po drugi strani sam določa neki dejanski ali potencialni Um, katerega določitev imenujem Interpretant, ki ga ustvari Znak, tako da je s tem ta lnterpretirajoči Um posredno določen po Objektu. To pa naredi stvar nekoliko neobičajno. Lahko se zastavi vprašanje, denimo, kako Objekt določa lažniv ali zmoten Znak ali kako, kar se ne zgodi redko, Znak povzroči obstoj Objekta. Ti dvomi se zastavljajo, zato ker jemljemo besedo določiti v preveč ozkem smislu. Um osebe, ki trdi, da je bil Napoleon malodušno bi e, očitno določa Napoleon, kajti sicer sploh ne bi mogla govoriti o nj em. To pa je paradoksalna okoliščina. Oseba, ki interpretira ta stavek (ali kateri koli drug Znak), mora biti določena prek nj egovega Objekta skozi vzporedno opazovanje povsem neodvisno od delovanja Znaka. Drugače ne bo določena, da misli na ta objekt. Če oseba prej še ni slišala za Napoleona, ji stavek ne bo pomenil nič več kot to, da je neka oseba ali stvar, ki ji je bilo dano ime ))Napoleon«, bila malodušno bi e. Kajti Napoleon ne more določiti njenega uma, razen če jo beseda v stavku ne navede na pravega človeka, to pa se lahko zgodi le, če je, neodvisno, v njej že vzpostavljena navada, prek katere beseda prikliče raznolike atribute človeka Napoleona. Vse to drži za kateri koli znak. V navedenem stavku Napoleon ni edini Objekt. Drug Delni Objekt je Malodušnost in stavek ne more prenesti svojega pomena, če vzporedno izkustvo ni naučilo Interpretatorja, kaj Malodušnost je ali kaj ))malodušnost«pomeni v tem stavku. Objekt Znaka pa je lahko nekaj, kar znak ustvari. Kajti Objekt ))Napoleon«je in se izognila določenim napačnim razumevanjem. Nadalje je bil moj spis iz leta 1878 nepopoln v tem, ker je molče pustil vzbujati vtis, da maksima pragmatizma predstavlja zadnjo stopnjo jasnosti. Zdaj pa želim pokazati, da to ne drži, in najti še celo serijo Kategorij jasnosti.«(op. ur.) 3 Sledeče se tu pojavi v oklepaju: ))(ali, v nekaterih primerih, kot če je Znak stavek 'Kaj n je ubil Abela', v katerem sta Kajn in Abel oba Delna Objekta, bi lahko bilo bolj primerno reči, da je to, kar določa Znak, Kompleks ali Totaliteta Delnih Objektov. V vsakem primeru pa Objekt natančno je Univerzum, katerega element ali del je Posebni Objekt).«(op. ur.) 34

36 Univerzum Eksistence, v kolikor je določen z dejstvom, da je Napoleon nj egov Element. Objekt stavka»hamlet je bil nor«je Univerzum Shakespearovega Dela, v kolikor je ta določen. s tem, da je Hamlet nj egov del. Objekt Ukaza»Položite orožje!«je neposredno sledeče dejanje vojakov, če ga povzroči molicija\ izražena v ukazu. Tega ne moremo razumeti, dokler vzporedna zaznava ne pokaže, v kakšnem odnosu je govorec do čina vojakov. Lahko bi rekli, če želite, da je Objekt del Univerzuma stvari, ki jih Ukazu joči Poveljnik v tem trenutku želi oz. ker je ubogljivost v celoti pričakovana, je del Univerzuma nj egovega pričakovanja. V vsakem primeru Objekt določa Znak, čeprav naj bi ga Znak šele ustvaril glede na to, da je njegov Univerzum odvisen od trenutnega stanja duha poveljnika. Naj se zdaj obrnemo k lnterpretantu. Še zdaleč nisem popolnoma razložil, kaj Objekt Znaka je, a dosegel sem točko, kj er mora nadaljnja razlaga predpostaviti določeno razumevanje tega, kaj je Interpretant. Znak ustvari v Umu Interpretatorja nekaj, kar je bilo ustvarjeno, v kolikor ga je tako ustvaril znak, na posreden in relativen način tudi po Objektu Znaka, čeprav je Objekt nekaj bistveno drugega kot Znak. In tej stvaritvi Znaka pravimo Interpretant. Ustvari ga Znak; toda ne Znak qua element katerega koli Univerzuma, ki mu pripada, temveč ga je ustvaril Znak kot nosilec določenosti z Objektom. Ustvarjen je v Umu (koliko resničen je ta Um, bomo šele videli). Ves tisti del razumevanja Znaka, za katerega je lnterpretirajoči Um potreboval vzporedno opažanje, je zunaj Interpretanta. Z»vzporednim opažanjem«ne mislim seznanjenosti s sistemom znakov. Kar je pridobljeno tako, ni VZPOREDNO. Nasprotno, je prvi pogoj, da lahko dobimo kakršno koli idejo, ki jo označuje znak. Z vzporednim opažanjem pa mislim predhodno seznanjenost s tem, kar znak denotira. Če je torej Znak stavek»hamlet je bil nor«, potem je potrebno, da bi ga razumeli, vedeti, da so lj udje včasih v nenavadnem stanju; potrebno je, da smo kdaj videli norce ali brali o nj ih; še bolje pa je, če bi izrecno vedeli (tako da ne bi bili prisiljeni v domneve), kakšna 4 Molition, Cf Izraz pride od lat. molitio, ki pomeni spravljanje nečesa v tek, pogon, premaknitev, itd. (op. prev.) 35

37 je bila Shakespearova predstava o norosti. Vse to je vzporedno opažanje in ni del Interpretanta. Vendar pa je glavna (tj. moč) formiranja Interpretanta v tem, da sestavi različne subjekte, ki jih znak predstavlja kot povezane. Vzemite za primer Znaka žanrsko sliko. Na takšni sliki je ponavadi veliko takega, kar lahko razumemo le prek seznanjenosti z običaji. Slog oblačenja, na primer, ni del pomena [significance], tj. sporočila slike. Pove nam le, kaj je nj en subjekt. Subjekt in Objekt sta ena in ista stvar, če zanemarimo malenkostna razlikovanja. /.../ Toda to, kar vam je avtor nameraval pokazati, ob predpostavki, da imate vse potrebne vzporedne informacije, se pravi zgolj lastnost simpatetičnega elementa situacije, ki je navadno zelo domača - nekaj, česar se verjetno še nikoli niste zavedli tako jasno -, to je Interpretant Znaka, nj egov»pomen«.5 Vse to doslej je precej zamegljeno zaradi pomanjkanja določenih razlikovanj, ki jih šele nameravam izpostaviti, čeravno jih bo težko popolnoma pojasniti. Na prvem mestu je treba pripomniti, da ko Znak denotira Objekt, ni zahtevana nobena posebna inteligenca ali Um s strani Interpretatorja. Da bi Znak lahko prebrali in razlikovali en Znak od drugega, so zahtevani natančna percepcija in seznanjenost s tem, kaj običajno spremlja takšne pojave, ter poznavanje konvencij sistema znakov. Za poznavanje Objekta je zahtevano predhodno izkustvo tega Posameznega Objekta. Objekt vsakega znaka je neki Posameznik, ponavadi Posamezna Zbirka Posameznikov. Subjekti znaka, tj. Deli Znaka, ki denotirajo Delne Objekte, so bodisi napotki, kako najti Objekte, ali pa so Cirioidi, tj. znaki posameznih Objektov. /.../ Takšni so denimo vsi abstraktni samostalniki, ki so imena za posamezne lastnosti, osebni zaimki ter kazal ni in oziralni zaimki itd. Z napotki, kako najti Objekte, za katere doslej še nisem iznašel druge besede kot»selektivi«[selectives ], pa mislim znake, kot so»kateri koli«(tj. katerega koli želite),»nekateri«(tj. kak 5 Tako meaning kot significance prevajamo kot pomen; vendar pa ima meaning konotacijo na namen (to mean to do something), medtem ko Peirce tu significaiu:e uporablja kot etimološko sorodnega s sign ; lep prevod significance bi bil zato hrvaško značwje. (op. prev.) 36

38 primerno izbran) itd. Poznavanje Interpretanta, ki je to, kar znak sam izraža, pa lahko zahteva najvišjo moč razmišljanja. Na drugem mestu je, zato da bi dobili bolj razločne predstave o tem, kaj Objekt Znaka na splošno je in kaj je na splošno Interpretant, potrebno razlikovati dva pomena»objekta«in tri pomene»interpretanta«. Bolje bi bilo, če bi delitev še nadaljevali, toda ti dve delitvi sta dovolj, da zapolnita leta, ki so mi ostala. Kar zadeva Objekta, gre lahko za Objekt, kot je spoznan v Znaku, in torej za Idejo, ali pa za Objekt ne glede na kateri koli nj egov posebni vidik, torej Objekt v takih razmerjih, kot bi ga pokazalo neomejeno in dokončno preučevanje. Prvega imenujem Neposredni Objekt, slednjega Dinamični Objekt. Slednji je Objekt, ki ga lahko raziskuj e Dinamična Znanost (ali to, čemur bi danes rekli»objektivna«znanost). Vzemite na primer stavek»sonce je modro«. Nj egova Objekta sta»sonce«in»modrina«. Če naj bo z»modrino«mišljen Neposredni Objekt, ki je lastnost čutnega vtisa, ga lahko spoznamo le prek Občutka. Če pa»modrina«pomeni»realno«, obstoječe sta e, ki povzroči, da ima oddana svetloba kratko povprečno valovno dolžino, potem je Langley že dokazal, da je ta propozicija resnična. Tako lahko»sonce«pomeni povod za različne čutne vtise in je tedaj Neposredni Objekt ali pa pomeni našo običajno interpretacijo takih čutnih vtisov glede na mesto, maso itd., ko je Dinamični Objekt. Tako za Neposredni kot za Dinamični Objekt velja, da se z nj ima ne moremo seznaniti ne prek Slike ali Opisa, ne prek katerega koli drugega znaka, katerega Objekt je Sonce. Če ga oseba pokaže in reče:»poglej! To je to, čemur pravimo 'Sonce'«, potem Sonce ni Objekt tega znaka. Temveč je Znak sonca, beseda»sonce«, tisto, o čemer je podal izjavo; s to besedo pa se moramo seznaniti prek vzporednega izkustva. Recimo, da učitelj francoskega jezika slovensko6 govorečemu učencu, ki vpraša:»comment apelle-t-on c;:a?«in pokaže v Sonce, odgovori:»c'est le soleil.«tedaj priskrbi to vzporedno izkustvo, tako da govori po francosko o samem Soncu. Denimo pa, da reče:»natre mot est 'soleil.'«potem namesto da bi se izrazil v jeziku in opisal besedo, ponudi nj eno čisto Ikono. Objekt Ikone paje povsem 6 V originalu seveda angleško govorečemu. (op. prev.) 37

39 nedoločen, enakovreden ))nečemu«. Dejansko pravi: ))Naša beseda je taka,«in izusti zvok. Učencu sporoči, da ima beseda (ki seveda pomeni določeno navado) učinek, ki ga naslika akustično. A sama slika brez legende zgolj pravi ))nekaj je tako«. Resda doda nekaj, kar velja kot legenda, a to le naredi nj egov stavek analogen portretu denimo Leopardija, pod katerim piše Leopardi. Slika prenese informacijo osebi, ki ve, kdo je bil Leopardi, komur koli drugemu pa sporoča le, da je ))nekaj z imenom Leopardi izgledalo tako«. Učenec se znajde v položaju osebe, ki je bila precej gotova, da je obstajal mož z imenom Leopardi; kajti precej gotov je, da v francoščini mora obstajati beseda za sonce in je tako že seznanjen z nj o, le da ne ve, kako se glasi, ko je izgovorjena, niti kako izgleda, ko je napisana. Zdi se mi, da bi sedaj že morali vedeti, na kaj merim, ko pravim, da ne moremo razumeti nobenega znaka - ali vsaj da ne moremo razumeti nobene pro pozicije -, dokler interpretator nima ))vzporedne seznanjenosti«z vsakim nj egovim Objektom. Kar pa zadeva samostalnik, je treba vedeti, da ni nepogrešljiv del govora. Semitski jeziki verjetno izvirajo iz jezika, ki ni imel nobenih ))občnih imen«. Taka beseda dejansko ni nič drugega kot prazen obrazec propozicije, Subj ekt pa je praznina; ta praznina lahko pomeni le ))nekaj «ali pa nekaj še bolj nedoločnega. Zdi se mi, da vam lahko sedaj prepustim, da skrbno premislite, ali je moj nauk pravilen ali ne. Kar zadeva Interpretant, tj. ))pomen jan je«ali raje ))interpretacija«znaka, moramo ločiti med Neposrednim in Dinamičnim, kot ločujemo med Neposrednimi in Dinamičnimi Objekti. Hkrati pa moramo poudariti, da obstaja še tretja vrsta Interpretanta, ki mu pravim Končni Interpretant, ker je to, kar bi bilo končno odločeno kot resnična interpretacija, če bi zadevo zasledovali, dokler ne bi dosegli poslednjega mnenja. Moja prijateljica lady Welby je, kot mi je povedala, posvetila celotno življenje preučevanju signijiksa [Significs], kar bi jaz opisal kot preučevanje razmerja znakov do nj ihovih interpretantov; a zdi se mi, da se ona ukvarja predvsem s preučevanjem besed. Tudi ona je prišla do zaključka, da lahko besede interpreti ramo v treh smislih. Ona jim pravi Smisel, Pomen in Signijikacija [Sense, Meaning, Significance]. Signifikacija je najgloblja in najbolj vzvišena od treh in se tako uj ema z mojim 38

40 Končnim Interpretantom; Signifikacija pa se tudi zdi odlično ime zanj. Smisel naj bi bil logična analiza in definicija, sam pa bi raje ostal pri starem izrazu Priznani oziroma Sprejeti Pomen [Acception, Acceptation]. S Pomenom pa misli namero govorca. A zdi se mi, da bolezenski, vremenski znaki itd., nimajo izjavljalca. Kajti ne zdi se mi pravilno trditi, da Bog izreka neki znak, ko paje Stvarnik vseh stvari. Ko pa (Lady Welby) pravi, daje to povezano s Hoten jem, moram takoj poudariti, da je hotenj ski element Interpretacije Dinamični Interpretant. V Drugem delu mojega»eseja o pragmatizmu«v The Popular Science Monthly, nov jan. 1878, sem razločil tri ravni jasnosti Interpretacije _7 Prva temelji na domačnosti, na domačnosti osebe z znakom in pripravljenosti, da ga uporablja in interpretira. V nj eni zavesti se ji zdi, da je z Znakom precej po domače. Na kratko, gre za Interpretacijo po Občutku. Druga raven je bila Logična Analiza = Smisel lady Welby. Tre a, /..J Pragmatična Analiza, bi se lahko zdela Dinamična Analiza, aje enaka Končnemu Interpretantu. 7 Tri vrste jasnosti so obravnavane v drugem od obeh člankov: Članka»Utrditev prepričanja«in»kako narediti naše ideje jasne?«sta bila prvotno ločena, pozneje pa je Pierce razmišljal o tem, da bi ju objavil kot dva dela enotne razprave. (op. prev.) 39

41

42 3. ZNAKI 1 [22. _JANU.A 1905]. Trdit v sp d v razred oj avov, kot če pn notarju ovenmo p1sno IZJavo pod pnsego, izvršimo oporoko, podpišemo račun, katerih bistvo je, da se nekdo po svobodni volji postavlja v situacijo, v kateri se izpostavlja kazni, če neka propozicija ne bo resnična. Lahko bi trdili, da vsaka propozicija vsebuje trditev. Povsem verjetno bi to držalo kot psihološka resnica; toda če je tako, potem element trditve pogosto v celoti oziroma v veliki meri zatremo in utajimo. O trditvi nimam povedati nič drugega. Do česar hočem priti, pa je vprašanje, v čem obstoji propozicija, če od nj e, kolikor se le da, odstranimo element trditve. Propozicija je tedaj seveda nekakšen znak. /..) Kakšne vrste znak je propozicija? Simptom ni propozicija, čeprav propozicijo upravičuje. Razlog je v tem, da mu manjka to, kar je za propozicijo in za različne druge vrste znakov najbolj bistveno, namreč da nekaj izpoveduje, postavljajo zahtevo, se predstavljajo kot take in take. Izpoveduje, da je določena vrsta znaka, namreč tista vrsta, kije znak po tem, daje dejansko povezana s svojim objektom, kar pomeni, da je taka vrsta relacije do svojega objekta, ki subsistira v onih dveh korelatih2, ne glede na vse ostalo. Tako je, po moje, realnost pojmovanje, ki ga vsakdo ima, ker je udeležena v vsaki propoziciji; in ker vsak človek podaja trditve, vsak tudi rokuje s propozicijami. (Seveda nisem popolnoma definiral propozicije, 1 Prevedeno besedilo je iz treh pisem Williamu Jamesu; prevedeno po CP (op. ur.) 2 Tu sta kot korelata mišljena znak in nj egov objekt, in sicer neodvisno od česa Tretjega. (op. ur.) 41

43 saj nisem razločil propozicije od posameznega znaka, ki je utelešenje propozicije. S propozicijo kot nečim, kar lahko spet in spet ponovimo, prevedemo v drug jezik, prenesemo v logični graf ali algebraično formulo, pa še vedno ostaja ena in ista propozicija, ne mislimo nobenega obstoječega posameznega objekta, temveč tip, občost, ki ne obstaja, marveč upravlja obstoječe, in kateri posamezniki ustrezajo.) [14. marec 1909] Razlikovati moramo med Neposrednim Objektom - tj. Objektom, kot je reprezentiran v znaku - in Realnim (ne, ker je morda Objekt v celoti fiktiven, moram torej izbrati drugo oznako), recimo raje, Dinamičnim Objektom, ki ga zaradi narave stvari, znak ne more izraziti, lahko ga le pokaže in prepusti interpretu, da ga odkrije po vzporednem izkustvu. Pokažem, denimo, s prstom na to, kar mislim, toda svojemu spremljevalcu ne morem razložiti, kaj mislim, če on tega ne more videti ali če vidi, pa se to v nj egovem umu ne loči od okoliških objektov v vidnem polju. Brezplodno se je poskušati z osebo, ki je pravkar prišla z Marsa in še nikoli ni slišala za Theodora Roosevelta, pogovarjati o pristnosti in osebnosti pod zgodovinsko prezentacijo Roosevelta. Podobno distinkcijo je treba narediti glede Interpretanta. A glede tega Interpretanta dihotomija nikakor ni dovolj. Predpostavimo, na primer, da se zbudim zj utraj pred svojo ženo, da se kasneje zbudi tudi ona in povpraša:»kakšen dan je danes?«to je znak, katerega Objekt, kot je izražen, je vreme v tistem času, nj egov Dinamični Objekt pa je vtis, ki sem ga po vsej verjetnosti dobil s kukanjem med zavesami na oknu. Nj egov Interpretant, kot je povedano, je kvaliteta vremena, nj egov Dinamični Interpretant pa moj odgovor na vprašanje. Vrh tega pa je še tretji Interpretant. Neposredni Interpretant je to, kar vprašanje izraža, vse, kar neposredno izraža, kot sem nepopolno povedal zgoraj. Dinamični lnterpretant je dejanski učinek, ki ga ima name, ki sem nj egov interpretator. Pomen tega, Ultimativni ali Končni Interpretant, pa je nj en namen spraševanja in kakšen učinek bo imel odgovor na nj ene načrte za ta dan. Denimo, da odgovorim:»nevihten danje.«to je nov znak. Nj egov Neposredni Objekt je pojem trenutnega vremena, kolikor imava tako jaz kot ona to v mislih - ne kakšno je, temveč nj egova identiteta. Dinamični Objekt je identiteta dejanskih ali Realnih 42

44 meteoroloških pogojev v danem trenutku. Neposredni Interpretant je shema v nj eni imaginaciji, tj. nejasna Podoba oziroma tisto, kar je skupno različnim Podobam nevihtnega dne. Dinamični Interpretant je razočaranje ali kateri koli drugi dejanski učinek na nj o v tem trenutku. Končni Interpretant pa je vsota Naukov odgovora, Moralnih, Znanstvenih itd. Hitro lahko vidimo, da se moj poskus razdelitve na troje, razlikovanje ))trivialis«, nanaša na resnično in pomembno trojno razlikovanje, ter hkrati da je to razlikovanje precej megleno in potrebuje še ogromno preučevanja, preden bo doseglo popolnost. Lady Welby je predstavila isto realno razlikovanje v nj enem ))Smisel, Pomen, Signifikacija«, ki ga obravnava prav tako nepopolno kot jaz, a nepopolno na drugačen način. Nj en Smisel je Vtis, ki ga dobimo ali ga običajno moramo dobiti. Nj en pomen je to, kar je nameravano, nj en smoter. Nj ena Signifikacijaje resničen končni učinek. [1. april 1909] /..J naj malo bolje razložim mojo distinkcijo med Neposrednim, Dinamičnim in Končnim Interpretantom. /.../ Dinamični Interpretant je vsaka interpretacija, ki jo kateri koli razum dejansko potegne iz znaka. Narava tega Interpretanta je določena po Diadni kategoriji, kategoriji Akcije. Ta ima dva aspekta, Aktivnega in Pasivnega, ki nista zgolj nasprotna aspekta, temveč tvorita relativen kontrast med različnima vplivoma te Kategorije kot Bolj Aktivna in Bolj Pasivna. V psihologij i ta kategorija označuje Molicijo v nj enem aktivnem aspektu kot silo in v nj enem pasivnem aspektu kot odpor. Ko predstavna zmožnost, dnevni sen, podžge mladeničeve ambicije ali kako drugo aktivno poželenje, je to bolj Aktivna varianta nj egove Dinamične Interpretacije svojih sanj. Ko neka novost prebudi nj egovo presenečenje - in dvom, ki ga prinese presenečenje -, pa je to bolj Pasivna varianta Dinamičnega lnterpretanta. Ne govorim o občutkih poželenja ali o presenečenju kot o lastnostih. Kajti te lastnosti niso del dinamičnega Interpretanta. Toda vzbutjenji poželenja in presenečenja sta dejanska dinamična Interpretanta. Tako ima presenečenje spet svojo Aktivno in Pasivno varianto; - prvo, ko je to, kar je zaznano, v nasprotju s pričakovanjem, drugo pa, ko ni nobenega pozitivnega pričakovanja, temveč je le odsotnost vsakega suma in se nekaj povsem nepričakovanega 43

45 zgodi kot iz jasnega - tako kot popolni sončni mrk, ki ga ni nihče anticipiral. Vsako presenečenje vsebuje odpor do sprejemanja dejstva. Pomaneš si oči, kot je to počel Shaler, odločen, da ne boš priznal tega, kar si opazil, dokler ne postane jasno, da si v to primoran. Tako je vsaka dejanska interpretacija diadična. /.. ) [Kot] pravi pragmaticizem /.. ) (en del pragmaticizma, kajti Pragmaticizem ni zgolj mnenje o Dinamičnem Interpretantu), /.../ pravi, najpoprej, da pomen vsakega znaka za vsakogar obstoji v načinu, kako ta nanj reagira. Ko poveljnik pehote ukaže»položite orožje!«, je dinamični lnterpretant v tresku mušket na tla oziroma prej ovega ma. SVOJI p.. o 1 se tnaastvnt h { mični Interpretant ' Končnega } nedoločno približuje naravi Neposre dnega Interpretanta; in vendar je razlikovanje absolutno. Končni Interpretant ne obstoji v delovanju vsakega uma, temveč v tem, kako bi deloval vsak um. To pomeni, da sestoji v resnici, ki bi jo lahko izrazili v pogojni propoziciji naslednjega tipa:»če bi se to in to dogodila kateremu koli umu, bi ta znak oni um usmeril k takemu in takemu ravnanju.«z»ravnanjem«mislim delovanje z namenom samokontrole. Noben dogodek, ki se pripeti kateremu koli umu, nobeno nj egovo dejanje ne more konstituirati resnice te pogojne propozicije. Neposredni Interpretant sestoji v Kvaliteti Vtisa, ki ga znak lahko proizvede, ne pa v kaki dejanski reakciji. Tako se mi zdita Neposredni Interpretant in Končni Interpretant povsem različna od Dinamičnega Interpretanta ter drug od drugega. ln če naj bo kak četrti tip Interpretanta na isti podlagi kot oni trije, mora biti v moji mentalni mrežnici strahovita zev, kajti jaz tega četrtega nikakor ne morem ugledati.. Akt ""h u v "" h {Aktivnih} bl"kah o 44

46 4. ABDUKCIJA, INDUKCI]A IN DEDUKCIJA 1 v C E SPREJMEMO sklep, da je razlaga potrebna takrat, ko se dejstva ne uj emajo s tem, kar bi morali pričakovati, potem sledi, da mora biti razlaga takšna propozicija, ki naj vodi do napovedi opazovanih dejstev, bodisi kot nujnih posledic ali pa vsaj kot zelo verjetnih glede na okoliščine. Privzeti je torej treba hi potezo, ki je sama po sebi verjetna in tudi dejstvom podeljuje verjetnost. Temu koraku privzema hipoteze, kot jo predlagajo dejstva, pravim abdukcija. Imam jo za obliko sklepanja, kakor koli problematična je lahko hipoteza. Katera so logična pravila, ki jih moramo upoštevati pri tem koraku? Ne bi bilo logično vsiljevati pravila in trditi, da jim moramo slediti, dokler se ne izkaže, da jih hipoteza zahteva. V skladu s tem se zdi, da so prvi znanstveniki, Tales, Anaksimander in nj uni kolegi, menili, da je delo znanosti končano, ko je predlagana verjetna hi poteza. Nj ihov zdrav logičen instinkt glasno odobravam. Celo Platon, v Timaju in drugod, ne omahuje preveč, ko je treba zagovarjati resnico, ki svet naredi razumen; in ta isti postopek v bolj prefinjeni obliki je bistvo modernega historičnega kriticizma. To je v redu, dokler se ne izkaže, da ovira koristnost hipoteze. Aristotel se od te metode ne oddalji dosti. Nj egove fizikalne hipoteze so prav tako neosnovane, vendar pa vselej doda»morda«. To bi utegnilo biti zato, ker je Aristotel veliko bral druge filozofe in ga je presunilo, da obstajajo različni nekonsistentni načini razlage istih dejstev. Slednjič je dejstvo, da bi nas hipoteza, čeprav napoveduje nekatera dejstva takšna, kot so, v prihodnje še vedno lahko napeljala na napačna 1 Odlomek iz»the logic of drawing history from ancient documents«, preveden po CP (op. ur.) 45

47 pričakovanja o drugih dejstvih. To dejstvo, ki ga mora priznati vsak, ki se z nj im sreča, so občutili znanstveniki tako nasilno, najprej v astronomiji in potem v drugih znanostih, da se je uveljavil aksiom, da lahko hi potezo privzamem o prek abdukcije le preizkusno, in jo moramo testirati. Ko to sprejmemo, je potrebno, takoj ko smo privzeli hipotezo, izslediti nj ene nujne in verjetne izkustvene posledice. Ta korak je dedukcija. Tukaj naj opozorim na pravilo abdukcije, na katerem vztraja Auguste Comte, da naj izključimo vse metafizične hipoteze; pod metafizična hipotezo pa razume, kot nam pove, hipotezo, ki nima nobenih izkustvenih posledic. Nemara bi bila delno metafizična hipoteza lahko tista, ki bi med svojimi posledicami imela take, ki se ne bi nanašale na možno izkustvo; in Comte bi želel, da od teh odtrgamo nj ihov metafizični del. Nobenega posebnega ugovora nimam proti Comtovemu pravilu. Resnično, mislim, da bi ga razmislek o namenu hipoteze popolnoma upravičil. Rad bi dodal le to, da je nj egova pozitivna korist omejena z dejstvom, da take reči, kot je hipoteza, kije bodisi v celoti bodisi delno metafizična, sploh ne moremo postaviti. Lahko me kdo vpraša, kaj bom rekel na propozicijo, da Okus zagotovo pristne psokače je prazen in votel, vendar hrustljav; kot v koraku pretesne hlače, in kot bi za fatamorgano ostal.2 Odgovarjam, da tu ne gre za metafizična propozicijo, saj sploh ne gre za propozicijo, temveč le za imitacijo propozicije. Kajti propozicija je znak, ki posebej kaže, znak česa je; in analiza pokaže, da to zadošča za trditev, da propozicija predstavlja, da je podoba ))The warranted genuine Snark has a taste Which is meagre and hollow, but crisp; Like a coat that is rather too tight in the waist, with a flavor ofwill-o-the-wisp.«(lewis Carroll, The Hunting ef the Sna rk) Psokača je prevod Carrollovega Snark, izmišljene živali, kije pol kača, pol morski pes (snake + shark = snark). (op. prev.) 46

48 podobna nečemu, v kar dejansko izkustvo usmeri pozornost. Potemtakem propozicija ne more predicirati neke lastnosti, ki ni sposobna čutne prezentacije; niti se ne more nanašati na nekaj, s čimer nas izkustvo ne povezuje. Metafizična propozicija v Comtovem smislu bi zatorej bila gramatična ureditev besed, ki le simuliraj o propozicijo, ne bi pa dejansko bila propozicija, saj nima pomena. Comtova raba besede metafizična na način, ki jo naredi sinonimno z nesmislom, zgolj označuje nominalistično tendenco Comtovega časa, ki se je ni mogel otresti, čeprav je bila splošna tendenca nj egove filozofije prej nasprotna. A kakor koli že, celoten pomen hipoteze leži v nj enih pogojnih izkustvenih napovedih; če so vse napovedi resnične, je hi poteza v celoti resnična. Zdi se, da se to sklada s Kantovim pogledom na dedukcijo - da namreč zgolj eksplicira, kar je implicitno zatrjeno v premisah. Temu se pravi polresnica. Dedukcij je dveh vrst, ki ju imenujem korolarična in teorematična. Korolarična so tista sklepanja, s katerimi se deducirajo vsi korolariji in večina tega, kar se imenuje teoremi; teorematična pa so tista, s katerimi se deducirajo pomembni teoremi. Če vzamete tezo korolarija - D propozicijo, ki jo je treba dokazati - in skrbno analizirate nj en pomen, tako da vsak izraz nadomestite z nj egovo definicijo, boste videli, da bo nj ena resnica sledila enostavno in neposredno iz prejšnjih propozicij, ki so bile podobno analizirane. Če pa želite preizkusiti pomemben teorem, boste zelo pogosto videli, da boste potrebovali lemo, ki je dokazljiva propozicija o nečem zunaj objekta preiskave; in tudi če leme ni treba dokazati, je nujno vpeljati definicijo nečesa, s čimer se teza teo rema ne ukvarja. V najbolj izrednih primerih je to neka abstrakcija; to pomeni subjekt, katerega obstoj sestoji v nekem dejstvu o drugih rečeh. Take so, na primer, operacije, ki so same mišljene kot objekti operacij; črte, ki niso nič drugega kot opisi gibanja delcev, mišljene, kot da so same gibljive; zbirke, števila in podobno. Ko bo ravnokar potekajoča reforma matematičnega sklepanja končana, bomo videli, da bi morala biti vsaka taka predpostavka podprta s primernim postulatom. V vsakem primeru bi moral Kant priznati, in bi tudi priznal, če bi bil še živ, da sklep tovrstnega sklepanja, čeprav je strogo deduktiven, ne izhaja zgolj iz definicij, temveč potrebuje tudi postulate. 47

49 Dedukcija se seveda nanaša le na idealno stanje stvari. Hi poteza predstavlja tiko idealno stanje stvari in zatrjuje, da je to ikona oziroma analog izkustvo. Ko smo potlej s sredstvi dedukcije iz hipoteze izpeljali napovedi, kakšni bodo rezultati eksperimenta, nadaljujemo s tem, da testiramo hipotezo z izvajanjem teh eksperimentov in primerjavo napovedi z dejanskimi rezultati eksperimenta. Eksperiment je zelo drag posel, kar zadeva denar, čas in miselni napor; zato bomo prihranili stroške, če začnemo s tisto pozitivno napovedjo iz hi poteze, za katero se zdi najmanj verjetno, da bi jo lahko verificirali. Kajti en sam eksperiment lahko povsem ovrže najbolj dragoceno hipotezo, medtem ko mora biti hipoteza, ki jo lahko dokaže en sam eksperiment, zares brez vrednosti. Ko pa vidimo, da napoved za napovedjo, čeprav najprej testiramo najmanj verjetne, eksperiment verificira, bodisi brez popravkov ali pa le s kvantitativnimi popravki, tedaj podelimo hipotezi mesto med znanstvenimi rezultati. Tak sklep, ki z eksperimenti testira napovedi, ki temeljijo na hipotezah, si edini zasluži poimenovanje indukcija. Prav lahko bi rekel, da bi argumenti, ki jih sedaj ne morem izpeljati, morali odstraniti vsak dvom, da - če sprejmemo izraz indukcija v tem smislu - obstoji kritično razlikovanje, tj. razlikovanje med dedukcijo in indukcijo glede narave nj une veljavnosti. Dedukcija skuša pokazati, da določena priznana dejstva ne morejo obstajati - niti v idealnem svetu, zgrajenem v ta namen -, bodisi brez obstoja samega izpeljanega dejstva bodisi brez dolgoročnega pojavljanja tega dejstva v tistem razmerju izpolnitve določenih objektivnih pogojev, za katerega je določeno, da se bo to dejstvo zgodilo - oziroma, z drugimi besedami, ne da bi to dejstvo imelo izpeljano objektivno verjetnost. V obeh primerih je deduktivno sklepanje nujno sklepanje, čeprav je v drugem primeru nj egov objekt verjetnost. Indukcije, na drugi strani, ne opravičuje nobeno razmerje med dejstvi, navedenimi v premisah, in dejstvom, ki ga prinaša sklep; in tako iz nj e ne izhaja, da je slednje dejstvo bodisi nujno bodisi objektivno verjetno. Vendar pa sklep indukcije opravičuje to, da smo do tega sklepa prišli po metodi, ki, če jo izvajamo vztrajno, mora dolgoročno, po mnogih 48

50 primerih nj ene aplikacije, voditi do resničnega znanja, naj bo to v obstoječem svetu, ali pa v katerem koli drugem zamišljivem svetu. Dedukcija zase ne more trditi nič podobnega, saj sploh ne vodi do pozitivne vednosti, temveč zgolj poišče idealne posledice hipotez. 1. TR I VRSTE INDUKCIJE Zaželeno je, da premotrimo širok razpon indukcij, da bi s tem natančno razločiti med indukcijo in abdukcijo, ki se ju navadno rado pomeša. Zato bom omenil, da v trenutnem stanju mojih raziskovanj ločim med tremi različnimi rodovi indukcije. Nekoliko se obotavljam z objavo teh delitev; a nemara bi bilo potrebno več let, kot jih imam še na voljo, da bi jih prikazal tako zadovoljivo, kot bi jaz to hotel. Ne gre za to, da bi v nj ih lahko opazili pomanjkanje jasnosti, da razlagam za nj ihovo vpeljavo manjka odločilnih dokazov, ali pa da bi imel kak določen razlog za dvom bodisi o rezultatu sklepa bodisi o pravilnosti sklepanja; gre enostavno za to, da je stopnja varnosti premajhna. Objekta nisem preučil dovolj temeljito, da bi bil povsem varen pred pomotami takih in drugačnih vrst; niti nisem zbral dovoljšnjega presežka dokazov, da bi navkljub pomotam držali vsaj ti. Zatorej šc nisem pripravljen, da bi to delitev vključil v celoto ugotovitev te raziskave. S tem opozorilom pa bom to delitev sedaj vendarle navedel. Prvi rod indukcije je tam, kj er sodimo, kakšen približen delež elementov vrste ima predpisano lastnost, kar določimo po vzorcu, izbranem po enem ali drugem od sledečih treh pogojev, kar tvori tri vrste tega rodu. Prvič, vzorec je lahko naključen; temu izrazu pridajam poseben pomen. Z naključnim vzorcem namreč mislim vzorec, ki je izbran iz celega razreda z metodo, ki bi, če bi jo aplicirali znova in znova, dolgoročno vsako možno zbirko izbrala v vzorec prav tako pogosto kot katero koli drugo iste velikosti in bi nj ene dele izbrala v katerem koli zaporedju prav tako pogosto kot v katerem koli drugem zaporedju. V tem nenavadnem smislu izraza naključni vzorec lahko naključni vzorec izberemo le iz končne zbirke. In tu bi bilo dobro, da prikličemo v spomin 49

51 natančen pomen nekaterih izrazov, ki se nanašajo na množice / Množica vsake vrste je bodisi preštevna [ enumerable] oziroma končna, števna [ denumeral] oziroma nedoločna ali neštevna [ abnumerable] oziroma transfinitna. Mislim, da sem znanstvene definicije teh izrazov podal leta 1881; toda Dedekind je, morda neodvisno, leta 1888, podal v bistvu enako definicijo končne množice. Preštevna množica je množica zbirke - denimo A-jev -, če in samo če, ne glede na to, kakšna je relacija p, bodisi ni res, da je vsak A v relaciji p do nekega A, do katerega noben drug A ni v relaciji p, ali pa je do vsakega A neki A in noben drug v relaciji p. S tem povemo pravzaprav isto, kot če bi rekli, da A-ji tvorijo nepreštevno ali neskončno vrsto, če in samo če obstaja relacija p, tako da je vsak A v relaciji p do nekega A-ja, do katerega noben drug A ni v relaciji p, čeprav obstaja A, za katerega ne velja, da je v relaciji p kateri koli A, medtem ko v qjej ni noben drug A. V skladu z našo definicijo relacije»hiti majhen kot«zdaj to ne pomeni drugega kot: zbirka, denimo A-jev, je nepreštevna ali neskončna, če in samo če je celotna zbirka A-jev prav tako majhna kot zbirka A-jev, iz katere je en A izključen; in to je očitno spet identično z Dedekindovo definicijo neskončne zbirke, po kateri je zbirka neskončna, če in samo če je nj ena celota tako majhna kot nek nj en del, ki ni celota. Bolj razumljiva definicija, ki pove isto, pa se glasi: preštevna množica je množica, ki je manjša od množice vseh končnih celih števil. Števna množica, ki je zgolj ena, je množica zbirke, recimo A-jev, če in samo če obstaja relacija, recimo a, in neki A, recimo A.", tako da je vsak A v relaciji a do nekega A, do katerega ni noben A v tej relaciji, in noben A ni v relaciji a do Aa; in če vzamemo kateri koli predikat P, ima bodisi vsak A lastnost P, bodisi Aa nima lastnosti P, bodisi obstaja A, ki ima lastnost P, ki ni v relaciji a do katerega koli A-ja, ki ima lastnost P. To je isto, kot bi rekli, da je števna množica množica končnih celih števil. Vsako števno zbirko se da šteti; to pomeni, da lahko vsakemu nj enemu elementu pripišemo ločeno vrstilno število; in to lahko nadaljujemo, tako da izčrpamo celotno zbirko končnih 3 Tu sledi dolg pretres zbirk (množic), v CP je vključen le del, kije nujen za razumevanje spodnje diskusije. (op. ur.) 50

52 celih števil. Vsaka števna vrsta torej bodisi ima urejenost bodisi jo lahko dobi. /.../ Da bi pokazali, da celota ni nič bolj številčna kot nj en del oziroma da vseh števil ni več kot sodih števil, je dovolj, da zapišemo: itd itd. Seveda ni števila brez nj egovega dvoj nika in vsak dvojnik je sodo število. Neštevna množica je za števno zaporedje množic večja od števne množice; vsaka od teh množic je namreč množica različnih možnih zbirk elementov zbirke naslednje nižje neštevne množice. Dokazal sem, da ni nobene množice večje od vsake neštevne množice; in zdi se, da iz Cantorjevega teorema o vrstilnih številih sledi, da med dvema neštevnima množicama ni vmesne množice. Zato bo zadostovalo, da neštevno množico definiramo kot množico, ki je večja od množice vseh končnih celih števil. Če je na črti prostor za kakršno koli množico točk, naj bo še tako velika, potem prava kontinuiteta implicira, da je nabor točk na črti prevelik, da bi lahko tvoril zbirko: točke izgubijo svojo identiteto ali, raje, nikoli niso imele nobene numerične identitete, ker so zgolj možnosti in so zato po bistvu nekaj splošnega. Individualne postanejo le, ko so ločeno označene na črti in ne glede na to, koliko jih je na črti ločeno označenih, jih je v vsaki množici mogoče označiti še več. Če se vrnemo k prvemu rodu indukcije, postane jasno, da lahko naključni vzorec, v natančno definiranem smislu, izvedemo le iz končne zbirke. Kajti definicija vsebuje izraz ))dolgoročno«. Kaj pa je mišljena s tem ))dolgoročno«? Izraz zgolj pove, da ima razmerje pogostosti dogodka dolgoročno tako in tako vrednost. To pomeni, da če se bo omenjena priložnost, v kateri se dogodek lahko zgodi, ponavljala v neskončnost, in če bi registrirali primere, ko se dogodek zgodi ali ne zgodi, potem bi razmerje enega števila do drugega, ob vedno več primerih, nedoločno konvergiralo k določeni meji. Besedo ))konvergirati«tu uporabljamo v drugačnem smislu, kot je to običajno v matematiki. Obča definicija se glasi, da serija vrednosti x1, x2, x3 itd. konvergira k 51

53 limitni vrednosti x, pod pogojem, daje, potem ko smo imenovali vsako protislovj e E, mogoče najti en element serije xv, tako da za vsako vrednost n, večjo od 11, velja: (x,. - xjl < E2 To bi morali imenovati določna konvergenca. Noben element x,. ne more biti v nedoločni konvergenci, s katero imamo opraviti, določen pred eksperimentom. Kljub temu pa obstaja tudi takšna vrednost. Ker je narava dolgoročnosti taka, vidimo, kako ideja naključnega vzorca predpostavlja, da so v števni seriji poskusov lahko izbrani vsi možni vzorci izbranega razreda in to v katerem koli možnem zaporedju inter se. Toda vsa možna zaporedja, v katera lahko iz števne vrste izvedemo vse možne vzorce, naj bodo še tako majhni, bi bila neštevna in se jih torej dolgoročno ne bi dalo dovršiti. Iz tega sledi, da lahko naključen vzorec v smislu definicije izvedemo le iz končnega oziroma števnega razreda. Zares je očitno, da se ne da vzeti niti enega samega celega števila povsem naključno, kajti za celo število, vzeto naključno, bi bilo neskončno bolj verjetno; da bi bilo večje in ne manjše od katerega koli vnaprej določenega števila. Poglejmo si sedaj drugo vrsto prvega rodu indukcije. Dobro je, da mimogrede omenimo, da se nobena nepreštevna množica ne poveča tako, da je pomnožena sama s sabo, tako da števna zbirka števnih zbirk tvori števno zbirko elementov števnik zbirk. Predpostavimo sedaj, da smo na tem, da vzorčimo števno zbirko, zato da bi dognali relativno pogostost, s katero imajo nj eni elementi določeno lastnost, ki jim je pripisana pred preizkusom. Navadno ni smiselno govoriti o določnem končnem sorazmerju števne zbirke; a predpostavil bom, da ima ta zbirka urejenost, ki ji daje smisel. Vzorec bomo določili glede na predpis, po katerem lahko neskončno povečamo vsak določen vzorec in lahko določimo tudi neskončno število vzorcev. Sedaj bom predpostavil, da na neki način, ni važno kako, dobimo zagotovilo, da relacija obstoji med štirimi korelati, ki so: predpisana lastnost, predpis vzorčenja, povzorčena zbirka in prihodnja smer izkustva. Ta relacija pa je taka, da bo na dolgi rok distribucija predpisane lastnosti, ki jo predpis določi v vzorec, enaka, kot če bi jih določali strogo po naključju iz neskončno velike zbirke, ki vključuje vse naše prihodnje izkustvo elementov te zbirke. Kot prej lahko induktivno izpeljemo ' 52

54 sorazmerno pogostost lastnosti v prihodnjih izkustvih elementov iste zbirke; indukcija pa se mora v neskončnem progresu približevati, čeprav neenakomerno, pravemu sorazmerju. Kot primer vzemite neko igralno kocko. Vsi rezultati meta kocke bodo tvorili števno zbirko. V prihodnjem izkustvu bomo to kocko verjetno vrgli zelo velikokrat, a vseeno v končnem številu. Naj naredim vzorec metov, da bi videl (ker je lahko obtežena ali slabo narejena), s kakšno relativno pogostostjo se pojavlja enica. Moj predpis se bo glasil, da naj jo vržem iz škatlice, potem ko sem jo pretresel, in to ponavljam na enak način. Seveda si tu ne bom vzel časa za pojasnilo, kako vem, da bodo moji vzorčni meti, kar se tiče distribucije enic, določeni tako, kot bi jih določili med vsemi prihodnjimi meti strogo po naključju, kajti to vprašanje na tem mestu nima nobene teže in bo le odvrnilo naše misli od tega, kar je bistveno. Poleg tega pa bodo težavni momenti našli rešitev v vprašanjih, ki se jih bomo lotili sedaj. Morda imamo lahko za tretjo vrsto prvega rodu indukcije tiste primere, v katerih najdemo števno serijo v objektivnem redu zaporedja, in hočemo vedeti, kaj je zakon pojavljanja določene lastnosti med nj enimi elementi, ne da bi na začetku sploh vedeli, ali ima dolgoročno kako dokončno pogostost ali ne. Kot primer se bom le bežno dotaknil pojavljanja številke 5 v neskončni decimalni vrsti, ki izraža vrednost 11"-ja. Ker so v izračun tega števila na več kot sedemsto decimalk vložili ogromno dela, se zdi škoda, da tega ne bi uporabili. Predavatelj, ki poučuje o verjetnosti, bi prav lahko za vajo podal nalogo, primerjati izračunane številke s številkami, kot bi jih dobili po nauku naključij. Omejil se bom na ilustracijo te vrste indukcije, tako da bom začel s preizkusom, če se številka 5 pojavlja povsem naključno. Ne vem, zakaj sem izbral prav to številko: to sem storil, preden sem pogledal vrednost števila 11". Najprej vzamem prvih 700 decimalk in jih ločim na prvih 350 in drugih 350. Če sta ti dve skupini skoraj naključna vzorca celote in se vse številke pojavljajo enako pogosto, potem mora biti v vsaki skupini po približno 35 petic. Verjetnost, da bo to število v trideseterici je 2 proti 1. Verjetnost, da bo med, ne vključno, 28 in 42, je zgolj 3 proti 1. Dejansko ugotovimo, da je 53

55 33 petic med prvimi 350-imi in 28 med drugimi 350-imi. Ker je verjetnost proti temu 2 proti 1, lahko sklepamo, da se petice in domnevno tudi vse ostale številke bodisi pojavljajo po naključju ali pa blizu temu. Vendarle pa ne bi presenečalo, če bi se pojavljale morda malce bolj pogosto kot po popolnem naključju. Zato sem, za nadaljnjo ilustracijo te vrste indukcije, preštel število S v vsakem od sedemdesetih nizov desetih zaporednih številk. V teh sedemdesetih nizih bi bilo normalno število tistih, ki imajo eno petico, 27 1/8. Toda sumimo lahko, da jih bo več, glede na to, da petice prihajajo malce pogosteje kot zgolj po naključju. Vprašali se bomo torej, kakšna je verjetnost, da ne bo več kot 32 desetk, ki bodo vsebovale eno petico. Ta verjetnost je približno 5/6; dejansko število takih desetk paje 33. Obstaja torej zgolj negotova indikacija take regularnosti. To so vse vrste prvega tipa indukcije, ki jih lahko omenim; v nj ih smo dognali vrednost sorazmerja in smo moralno gotovi, da se tej vrednosti lahko za vsak problem dolgoročno približujemo v neskončnost. Z»moralno gotovi«mislim, da je verjetnost dogodka 1. Seveda pa je razlika med verjetnos o 1 in absolutno gotovostjo. Na enak način bi morala»zgolj možnost«pomeniti možnost, katere verjetnost je enaka nič. Zgolj možno je, da dobro narejen par kock v vsakem metu pokaže enaki števili: tako naključje se da misliti, vendar je moralno gotovo, da se to ne bo zgodilo. Da pa par kock nikoli ne bo pokazal dveh sedmic,je absolutno gotovo; to ni mogoče. Drugi rod indukcije obsega primere, v katerih bo indukcijska metoda, če na nj ej vztrajamo, gotovo s časom popravila vse napake, v katere nas je morebiti zapeljala; tega pa ne bo storila postopoma, v kolikor ni kvantitativna; - ne, da se ne more nanašati na kvantiteto, temveč zgolj ni kvantitativna indukcija. Ni kvantitativna, ker ne odkriva sorazmerja pogostosti. Prva vrsta tega rodu je tam, kj er je zbirka, ki jo bomo vzorčili, objektivna serija, katere nekateri elementi so že bili objekt izkustva, drugi pa morajo to šele postati; tu zgolj zaključimo, da bo prihodnje izkustvo pokazalo isto kot preteklo. Lahko bi vzeli dobro znan Queteletov primer starega Grka, ki bi se, potem ko še nikoli ni slišal za bibavico, sprehajal po obalah Biskaj skega zaliva in 54

56 bi tam videl vstajati plima naslednjih m polovic dneva. Ni mi treba poudariti, kako popolnoma zavračam nauk, da iz tega sledi kakršna koli dokončna verjetnost, da se bo dogodek zgodil v naslednji polovici dneva. Ta nauk so v celoti ovrgli. Če je Grkov sklep, da se plima dvigne približno enkrat vsakega pol dneva, je to druga vrsta indukcije prvega rodu. Lahko reče, da vse kaže, da je pogostost nekje med (m - 1/2)/m in (m + 1/2)/m, čeprav je to zgolj grob približek. Tako lahko deducira sklep, da plima v naslednjih m polovicah dneva ne bo izostala, in s tem ne bo dosti tvegal. Poleg tega se ne da reči, da kvantitativna indukcija zagotavlja tako napoved. Toda če je Grk videl plima dovoljkrat, da mu je postalo jasno, da se bo večno dvigovala vsako polovico dneva in je nato predlagal opazovanja, ki bi testirala to hipotezo, ta opazovanja opravil in je, ko je ugotovil, da so bile nj egove napovedi uspešne, začasno sprejel teorijo, da se plima ne bo nikoli prenehala dvigovati vsakega pol dneva, potem bi ta sklep lahko upravičila le to, da je bil rezultat metode, ki, če v nj ej vztrajamo, mora popraviti svoj rezultat, če bi bil ta napačen. Kajti če bi plima preskočila eno polovico dneva, bi Grk to moral opaziti, če je svoja opazovanja nadaljeval dovolj dolgo. Tudi če bi naredil ducat poskusov, pol ducata, tri, dva, enega ali pa nobenega, bi vselej dobil le to stopnjo upravičenosti in nič več. Argument bi imel v vsakem od primerov natančno isto upravičenost. Metoda bi nezmotljivo popravila samo sebe, če bi nadaljeval to serijo poizkusov; ne pa, če bi prenehal in kasneje začel drugo serijo, kot bi se zgodilo pri kvantitativni indukciji. Kajti ta indukcija, ki ni kvantitativna, ne trdi, da je verjetnost plimovanja 1; marveč trdi, da se plima dviguje vsakega pol dneva brez izjeme. To nima nič opraviti z verjetnostmi in neverjetnostmi, in če serija opazovanj preskoči en sam dan, je prav ta dan lahko dan izjeme. Ta tip indukcije se nadalje razlikuj e od kvantitativne indukcije po tem, da ni vnaprej nobene verjetne indikacije, ali se bo nj en sklep sesul; tako da, dokler se ne sesuje, ne moremo reči ničesar, razen da se doslej ni pojavil noben razlog za opustitev hipoteze. Zatorej taka indukcija hipotezi daje le povsem neznatno in negativno podporo. Je pa dovolj dober odgovor na neutemeljene hipoteze, zato je nemogoče, da je ne bi uporabili v ta namen. Seveda je treba 55

57 vedeti, da gre za najšibkejši možen induktivni argument. Omejil sem se na primere, v katerih je serija preizkušanih primerov objektivna. Ve ndar pa sam ne vidim, da bi obstajalo intrinzično logično razlikovanje med temi primeri in tistimi, v katerih je serija rezultat naše lastne podrazdelitve kontinuuma. Lahko bi, na primer, predlagali, da gravitacija deluje v presledkih bodisi v zelo kratkih obdobjih bodisi v nobenem določenem obdobju. V tem primeru bi telo, ki se giblje dlje časa, izkazalo zgolj povprečen pospešek; dve molekuli pa bi lahko, v intervalu nj unega srečanja, bodisi ne pospešili nič, tako da bi bilo videti, da se sploh nista srečali, ali pa bi pospešili za nekajkrat več od povprečne gravitacije; to bi lahko razložilo, zakaj se zdi, da je večja privlačnost na manjših razdaljah, kot bi veljalo po zakonu povprečne gravitacije. Poleg tega bi lahko, glede na to, da se telesa z večjo maso gibljejo počasneje kot tista z manjšo, pričakovali periodično razmerje med atomskimi težami in privlačnostjo atomov. Če bi hoteli testirati to hipotezo, bi lahko predlagali, da krajšamo periodo nihala in iščemo nepravilnosti nj egovih amplitud. Če bi opazili, da denimo nihalo pri 50 nihajih na sekundo - če bi šli lahko tako daleč - ne kaže nobenih nepravilnosti amplitude, in bi zaključili, da gravitacija ne deluje v presledkih, potem ne vidim razloga, zakaj bi bil ta argument različen od argumenta, da se bo plima večno dvigovala vsakega pol dneva, ker se je dalo videti, da je tako plimovala nekaj zaporednih polovic dneva. Res je, da slednji argument slabi dejstvo, da se stvari, ki niso univerzalne, ponavadi končajo; medtem ko je prvi argument močnejši, saj je ob predpostavki, da je čas kontinuiran, razumno predpostaviti, da v. dovolj kratkih intervalih ne bo nadaljnje variacije katerega koli danega pojava. Vendar ta dva razmisleka nista bistvena. Kar zadeva argument, da tistega, česar nismo našli, ni treba pričakovati, med nj ima ni logične razlike. Poglejmo si še en primer. Imamo dobro narejeno barvno škatlo, katere dva bližnja kvadrata sta osvetljena, oba s skorajda enako vijolično svetlobo z navidez isto jakostjo, prvi z valovno dolžino 404 mikromikronov, drugi s 402 mikromikronoma; opazovalca, ki ve le to, kar vidi, vprašamo, katera od ploskev je bolj rdeča. On odgovori, da ne vidi razlike. Toda operater vztraja na tem, da se odloči za eno ali drugo; 56

58 obotavljivo izbere eno, kot se mu zdi, povsem po naključju. Kljub temu pa, ko ponovimo eksperiment nekaj stokrat, ugotovimo, da v vsakem nizu stotih odgovorov odločna večina odgovorov bolj lomljivo barvo izbere za bolj rdečo. No, in kaj lahko zaključimo iz tega - da ne obstaja nič takega, kot je Differenz-Schwelle\ pa vendar ne glede na to, kako majhna je razlika vzdraženja, bo vselej dovoljšnje število odgovorov pokazalo na razliko v zaznavi. Edina utemeljitev je, da je ta izid rezultat metode, ki mora, če pri nj ej vztrajamo, slednjič popraviti vsako napako, v katero nas je na peljala. Lahko bi omenil, da je argument, da ne obstaja Differenz-Schwelle, v resnici močnejši od tega. Toda k negativni indukciji take vrste, da odklonimo pričakovanje nečesa, kar je nasprotno izkustvu, se bomo upravičeno zatekli takrat, ko se bo kateri od indukcij postavljalo neupravičene očitke. Zdi se mi, da vidim tretji rod indukcij tam, kj er določimo vzorec nekega agregata, ki ga ne moremo imeti za zbirko, saj ga ne sestavljajo enote, ki bi se jih dalo, čeprav nenatančno, šteti ali meriti, in kj er zato ne moremo govoriti o verjetnosti. Lahko pa jih razlikujemo glede na malo in veliko, tako da vendarle gre za neko meritev. Pri nj ih lahko pričakujemo, da se bo vsaka napaka, v katero nas bo napeljalo vzorčenje, čeprav je nemara ne bo popravilo golo povečanje vzorca ali vpeljava novih podobnih vzorcev, vendarle morala pokazati, in sicer postopoma, skozi vztrajanje pri isti splošni metodi. Ta način sklepanja bi lahko opisali z rahlo drugačnimi izrazi kot sklepanje, ki testira hipotezo tako, da vzame vzorec možnih napovedi, ki lahko temeljijo na nj ej. Napovedi niso enote, saj so lahko bolj ali manj natančne. Nekdo lahko približno reče, daje nekdo bolj pomemben od drugega, toda v večini primerov se ne da lotiti nobenega načina tehtanja nj une pomembnosti. Potemtakem ne moremo reči, da zbirka napovedi, ki jih določa neka hipoteza, tvori strogo naključen vzorec vsega, kar lahko določimo. Včasih lahko rečemo, da se zdi, da tvori zelo zadovoljiv, celo strog, vzorec možnih napovedi; v drugih primerih pa tudi tega ne moremo reči, temveč le da vsebuje vse 4 Fechnerjev izraz, ki označuje minimalno razliko v dražljaju, ki jo še lahko zaznamo. (op. ur.) 57

59 napovedi, ki jih lahko do sedaj določimo in testiramo. Ta dva razreda tvorita dve vrsti v tem rodu. Ponavadi ne moremo upati, da bo naša hipoteza lahko prešla ogenj indukcije popolnoma nespremenjena. Potemtakem ne smemo sklepati, da je povsem pravilna, marveč le, da je zelo podobna resnici. V kolikor jo bo nadaljnja indukcija spremenila, kar se pričakuje, če je ne doleti popolna ovržba, se skoraj ne more zgoditi, da modifikacija ne bi bila postopna. Najprej bomo našli dejstva, ki so nepričakovana, a se jih še da uskladiti. Teh moramo najti večje število, da se izkaže, daje modifikacija teorije nujna. Vsem znana zgodovina kinetične teorije plinov to dobro ilustrira. Začelo se je z množico skorajda infinitezimalno majhnih sfer, ki so tu in tam trčile druga ob drugo. Končalo pa se je s tako spremenjeno teorijo, da so bile sile med sferami spoznane za povečini privlačne, namesto zgolj odbojne, da molekule niso bile sfere, temveč sistemi, in da je del prostora, znotraj katerega so gibanja prosta, precej manjši od celotnega volumna plina. V teh modifikacijah ni bilo nobenega novega hipotetičnega elementa. Deloma so bile zgolj kvantitativne deloma take, da so nove formalne hipoteze bolje predstavljale to, kar naj bi dejansko bilo res, pa je bilo poenostavljeno zaradi matematične enostavnosti. Poleg tega je ena od modifikacij bila posledica matematične nujnosti. Če so bile te modifikacije vpeljane zato, da bi se hi poteze bolje uj emale z dejstvi, se jih je dalo uvideti in pričakovati dolgo prej, preden je potreba po nj ih postala povsem jasna; tako ima ta rod indukcije enako kot prvi to prednost, da, ko je sklep indukcije napačen, je to le neznatno, medtem ko se novo odkritje, namesto da bi udarilo kot strela z jasnega, priplazi nad nas kot jutranja zarja. Znanstvena preučevanja so povečini kompleksna. Nj ihovi deli so sestavljeni tako, da povečajo nj ihovo čvrstost. Našo pozornost smo omejili na tiste elemente, iz katerih so zgrajene znanstvene argumentacije. Do sedaj smo pregledali vse logično različne oblike čiste indukcije. Videli smo, da so prav vse zgolj procesi testiranja že postavljenih hipotez. Indukcija ne doda ničesar. Največ, kar stori, je v tem, da popravi vrednost sorazmerja ali rahlo modificira hi potezo na način, ki se ga je že imelo za možnega. 58

60 2. ABDUKCIJA Abdukcija, po drugi strani, je zgolj pripravljalna. Je prvi korak znanstvenega preučevanja, tako kot je indukcija sklepni korak. Nič ni bolj prispevalo k sedanjim kaotičnim ali napačnim idejam logike znanosti kot neuspeh, da bi ločili bistveno različne lastnosti različnih elementov znanstvenega preučevanja; in ena najhujših pa tudi najbolj pogostih takih zmed obstoji v tem, da se abdukcijo in indukcijo skupaj (pogosto tudi pomešani z dedukcijo) obravnava kot en enostaven argument. Abdukcija in indukcija gotovo imata to skupno lastnost, da obe vodita k sprejetju hipoteze zato, ker so opazovana dejstva taka, kot bi nujno ali verjetno sledila iz te hipoteze. A kljub temu sta nasprotna pola razuma, ena najbolj neučinkovit in druga najbolj učinkovit argument. Metoda ene je pravo nasprotje metodi druge. Abdukcija začenja z dejstvi, ne da bi na začetku imela pred očmi kako posebno teorijo, čeprav jo naprej vodi občutek, da je teorija potrebna, da bi razložili presenetlj iva dejstva. Indukcija začenja s hipotezo, ki se ponuja sama na sebi, ne da bi na začetku imela pred očmi kakšna posebna dejstva, čeprav čuti potrebo po dejstvih, ki bi podpirala teorijo. Abdukcija išče teorijo. Indukcija išče dejstva. V abdukciji pretres dejstev napelje na hipotezo. V indukciji preučevanje hipotez napelje na cksperimente, ki osvetlijo prav tista dejstva, ki jih je izpostavila hipoteza. Način, po katerem v abdukciji dejstva napeljujejo na hipotezo, je podobnost, podobnost dejstev posledicam hipoteze. Način, po katerem v indukciji hipoteza napeljuje na dejstva, je stičnost - vsakdanja vednost, da so lahko pogoj i hipoteze realizirani na določene eksperimentalne načine. Nadaljeval bom s preučevanjem načel, ki naj bi nas vodila v abdukciji, oziroma procesu izbire hipoteze. Pod vsemi temi načeli leži temeljna in primarna abdukcija, hipoteza, ki jo moramo sprejeti že na začetku, čeravno ji primanjkuje dokazne podpore. To je hipoteza, da se dana dejstva dajo racionalizirati in da smo mi tisti, ki jih lahko racionaliziramo. Da je to res, upamo iz istega razloga kot general, ki mora zasesti neko ozemlje, ali pa bo razrušena nj egova domovina, in mora sprejeti hipotezo, da obstaja način, po katerem ga lahko in ga bo zasedel. Glede na 59

61 problem, ki je pred nami, nas mora to upanje navdihovati, pa če ga raztegnemo v obči postulat, ki pokriva vsa dejstva, ali ne. Videli smo, da dedukcija in indukcija prispevata snov, ki ni nobena nova resnica. To lahko priskrbi le abdukcija; abdukcija pa navsezadnje ni nič drugega kot ugibanje. Tako smo zavezani upanju, da bo, čeprav so morda možne povsem brezštevilne razlage naših dejstev, kljub temu naš um zmogel v končnem številu ugibanj uganiti edino resnično razlago zanje. To smo zavezani privzeti, neodvisno od vseh dokazov nj egove resničnosti. Navdahnjeni s tem upom se moramo lotiti postavljanja hipotez. Edini način, kako odkriti načela, po katerih je treba vse zgraditi, je, da premislimo, kaj bomo storili z narejenim potem, ko smo ga naredili. Kar bomo storili s hipotezo, je to, da bomo z dedukcijo izpeljali nj ene posledice, jih primerjali z rezultati eksperimenta z indukcijo, hipotezo pa zavrgli in poskusili z novo, takoj ko jo bomo ovrgli; kot se bo predvidoma tudi zgodilo. Koliko dolgo bo trajalo, preden se bo zaiskrila hipoteza, ki bo vzdržala vse preizkuse, ne moremo povedati; upamo pa, da bomo nazadnje le prišli do nj e. Ob takih obetih je jasno, da bi morali našo izbiro hipoteze določati trije pogoji. Prvič, hi poteza mora biti primerna za to, da jo podvržem o eksperimentalnemu testiranju. Sestavljati jo morajo izkustvene posledice, ki imajo le toliko logičnega veziva, kot je potrebno, da postanejo racionalne. Drugič, hi poteza mora biti taka, da bo razložila presenetljiva dejstva, ki jih imamo pred sabo; nj ihova racionalizacija je pravzaprav edini motiv našega raziskovanja. Ta razlaga lahko naredi opazovana dejstva za rezultate naravnih naključij, tako kot dejstva razlaga kinetična teorija plinov; lahko pa dejstvom pripiše nujnost - bodisi tako, da jih implicitno zatrjuje, bodisi kot temelj za matematični dokaz nj ihove resnice. Treqič, kar je prav tako pomembno kot prvi dve točki, je glede na dejstvo, da je resnična hipoteza le ena od neštetih možnih neresničnih, glede tudi na ogromne stroške eksperimentiranja v denarju, času, energiji, miselnih naporih, treba premisliti tudi ekonomski vidik.5 Ta vidik 5»Zgolj [ abdukcija] lahko predlaga propozicijo. /.../ Indukcija pa je le zadnje zatočišče v vsakem primeru. 60

62 je na splošno odvisen od treh faktorjev: cena, vrednost predlagane reči na sebi, njen učinek na druge projekte. Kar zadeva stroške, je treba v tem, da se da neko hipotezo testirati zelo poceni, videti priporočilo, da damo tej hipotezi prednost v induktivnem postopku. Kajti tudi če bi bila ta hipoteza iz drugih razlogov komajda primerna, bo vseeno naredila prostor s tem, da se je bomo znebili. Na začetku čudovitih preučevanj, s katerimi so dešifrirali klinopis, so preizkusili eno ali dve hipotezi, ki jih nikoli niso imeli za verjetne, in jih ovrgli z veliko koristjo. V rubriko vrednosti moramo umestiti tiste premisleke, ki vodijo k pričakovanju, da bo dana hipoteza resnična. Imamo dve vrsti teh premislekov: čisto instinktivne in razumske. Glede instinktivnih, sem že opozoril, da primarna hipoteza, kije osnova vse abdukcije, trdi, da je človeški um dovzeten za resnico, v smislu, da bo v končnem številu ugibanj prišel do pravilne hipoteze. Induktivno izkustvo podpira to hipotezo v veliki meri. Kajti če ne bi bilo takšne tendence, če bi takrat, ko bi se v našem laboratoriju pojavilo neko presenetljivo dejstvo, morali zgolj naključno ugibati, kakšni so določilni pogoji tega dejstva, in bi poskušali s hipotezami, da ga je nemara povzročila lega planetov, ali pa nedavno početje cesarice vdove, če bi bile te hi poteze prav tako dobre kot tiste, ki jih ponuja zdravi razum, potem ne bi v znanosti nikoli mogli storiti nobenega napredka. Neizpodbitno paje, da smo v našem znanju storili kar Če je tako, zakaj je potem pomembno, kako je izpeljano delo abdukcije? Zelo je pomembno zato, ker iz nj e izvirajo vse propozicije. Res je, da čeprav je abdukcija izpeljana povsem brezskrbno, borno nazadnje prišli do resnične hi poteze. Toda pomoč, ki jo pravilna logika ponuja znanosti, je v tem, da omogoča z manjšimi stroški v vseh pogledih izpeljavo hipoteze, do katere borno tako ali tako prišli. Edina usluga logike znanosti ne glede na nj ene usluge posameznikom, je v ekonomskem vidiku. Tako pripisujem veliko resnice - in več kot to - nauku Ernsta Macha, čeprav ne odobravam pretirane dolžine nj egove ekonomske teorije. /.../ Načela, po katerih moramo izpeljati abdukcijo, morajo biti določena zgolj glede na namen, ki mu abdukcija služi, in glede na to, kako bo čim bolje služila temu namenu. Ker zatorej v znanstvenem raziskovanju abdukcija ne more služiti nobenemu drugemu namenu kot ekonomskemu, sledi, da morajo biti pravila znanstvene abdukcije osnovana izključno na ekonomskem vidiku raziskave.«iz alternativnega pomožnega osnutka. (op. ur.) 61

63 nekaj trdnih korakov naprej; vrh tega pa zgodovina znanosti dokazuje, da če so bili pojavi vsaj v nj ihovih temeljnih lastnostih pravilno analizirani, je bilo geniju le redko potrebno preizkusiti več kot dve ali tri hipoteze, preden je bila najdena prava. Slišal sem, da naj bi Kepler za Mars preizkusil devetnajst orbit, preden je naletel na pravo; toda prvič, ne morem se strinjati, da je to pošten opis izpopolnjenih serij nj egovih indukcij, in drugič, objekt hipoteze ni pripadal razredu temeljnih hipotez. Težko bi šli tako daleč, da bi trdili, da ima visoka človeška inteligenca večkrat prav kot ne v svojih ugibanjih; lahko pa po primerni analizi in brez predsodkov rečemo, da je bilo in nedvomno tudi bo le redko bolj verjetno, da nimamo prav, kot da imamo. Ko napredujemo vse globlje v znanost, postane pomoč, ki nam jo daje naravna luč razuma, brez dvoma vse manjša in manjša; toda napredek znanosti se bo vendarle ustavil, če bomo kdaj dosegli točko, kj er ne bomo več neizmerno veliko privarčevali pri eksperimentih s tem, da sprejmemo le hipoteze, ki se po naravni poti kažejo človeškemu umu in nam vzbujajo vtis enostavnosti - kar tukaj pomeni sposobnost, da nekaj razumemo s človeškim razumom -, vtis prikladnosti, razumljivosti in zdrave pameti. Kajti obstoj naravnega instinkta za resnico je konec koncev zadnje upanje znanosti. Od instinktivnih preidimo na razumske znake resnice v hipotezi. Seveda če poznamo kako pozitivno dejstvo, ki podeljuje objektivno verjetnost dani hipotezi, nas samo to dejstvo napelje na nj eno induktivno testiranje. Ko teh dejstev nimamo, vendar se nam hipoteza zdi verjetna, ali pa neverjetna, potem je ta verjetnost znak uj emanja ali neujemanja hipoteze z našim vnaprej ustvarjenim mnenjem; in ker so ta mnenja verjetno osnovana na določenem izkustvu, iz tega sledi, da je, če so ostali pogoji enaki, dolgoročno ekonomično upoštevati ta znak in tem hipotezam dati nekaj prednosti. Vendar mora izkustvo biti naš zemljevid v ekonomični navigaciji in izkustvo kaže, da so verjetnosti varljivi vodniki. Nikoli ni bilo večjih izgub časa in stroškov v vseh mogočih raziskavah kot takrat, kadar se je raziskovalec tako navezal na neko verjetnost, da je pozabil na vse ostale faktorje v ekonomiji raziskave; torej je bolje ne upoštevati verjetnosti ali pa le malo, razen če ni zelo trdno osnovana; in tudi ko se zdi trdno osnovana, 62

64 jo je treba upoštevati s previdnimi koraki ter imeti pred očmi druge pomisleke in spomin na vse katastrofe, ki jih je povzročila. Tre a kategorija ekonomskih faktorjev, odnos hipoteze do drugih projektov, je še posebej pomembna v abdukciji, kajti le redko lahko nedvoumno pričakujemo, da se bo dana hipoteza izkazala za povsem zadovoljivo; in vselej moramo misliti na to, kaj se bo zgodilo, ko se bo predlagana hipoteza sesula. Ta premislek nas privede do treh dragocenih lastnosti hipoteze, ki bi jih lahko naslovil Previdnost, Širina in Preprostost. Kar zadeva previdnost, nas lahko veliko nauči igra dvajsetih vprašanj. V tej igri si en igralec zamisli neko posamezno stvar, resnično ali fiktivno, ki jo vsi izobraženi ljudje dobro poznajo. Drugi igralec ima pravico do odgovorov na dvajset vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti z da ali ne, in če lahko, mora nato uganiti, za katero stvar gre. Če so vprašanja spretno zastavljena, gotovo ne bo težko uganiti; če pa se spraševalci pustijo zapeljati kakemu varljivemu predsodku, se bodo zanesljivo opekli. Uspehu dobrih spraševalcev je skupno dejstvo, da celotna zbirka poznanih posameznih stvari na vsem svetu ne znaša milijon. Če bi torej lahko vsako vprašanje natančno prepolovilo verjetnosti, tako da bi bila da in ne enako verjetna, bi bilo mogoče pravo stvar najti v zbirki, ki šteje 220 elementov. Logaritem števila 2 je 0,30103, logaritem števila 2 na dvajseto potenco pa 6,0206, kije logaritem približno števila (1 + 0,02 x 2,3) (1 + 0,0006 x 2,3) oziroma števila, večjega kot milijon in sedeminštirideset tisoč oziroma več kot celotno število stvari, med katerimi lahko izbiramo. Tako bo dvajset spretnih hipotez dognalo to, kar bi dvesto tisoč neumnim spodletelo. Skrivnost uspeha je v previdnosti, ki razbije hipotezo na nj ene najmanjše logične komponente in tvega le z eno naenkrat. Kakšne količine brezplodnih polemik in zmedenih poskusov bi lahko preprečili, če bi to načelo vodilo raziskovanje v teorijo svetlobe! Antično in srednjeveško prepričanj e je bilo, da se vid začenja pri očesu, se izstreli do objekta, od katerega se odbije in se vrne v oko. To idejo smo nedvomno povsem opustili, preden je Romer pokazal, da svetloba potrebuje četrt ure za prečkanje Zemljine orbite; to odkritje bi ovrgla ono prepričanje z eksperimentom, v katerem odpremo zaprte oči in pogledamo v zvezde. Naslednje je bilo na 63

65 vrsti odkritje, iz česa sestoji svetlobni žarek. A ker na to ne moremo odgovoriti z da ali ne, bi se moralo prvo vprašanje glasiti:»je žarek povsod po svoji dolžini homogen?«lom žarkov je pokazal, da to ne drži. Ko je bilo to ugotovljeno, se je moralo naslednje vprašanje glasiti:»je žarek homogen na vseh straneh?«če bi na to vprašanje izvedli eksperiment, bi gotovo hitro odkrili polarizacijo, in če bi nadaljevali z enakim postopkom, bi pri razvoju celotne teorije prihranili pol stoletja. Korelativna previdnosti je lastnost širine. Kajti ko razbijemo hipotezo na osnovne dele, lahko in moramo preiskati, kako se ista razlaga obnese za isti pojav, ko se ta pojavlja na drugih področjih. Tako naj bi na primer kinetična teorija plinov na začetku zgolj razložila Boylov zakon in zato ni vzbujala nobene pozornosti, niti ni bilo nobenega razloga, zakaj bi jo, dokler se ni postavil problem ohranitve energije in so ugotovili, da bi kinetična teorija na nenavadno zadovoljiv način lahko pojasnila pojave neohranitve. Le-te razloži, v kolikor jih lahko, tako da jih predstavlja kot rezultate naključja ali, če želite, zakona visokih števil; kajti nenavadno je, da naključje deluje v eno smer, ne pa v nj ej nasprotno. V takih okoliščinah bi ekonomski vidik, ki je sedaj pred našimi očmi, predlagal, da se takoj posvetimo pojavom neohranitve na splošno, da bi videli, če je ista vrsta razlage sprejemljiva za vse primere ali nas bo to prej pripeljalo do neke širše kategorije pogojev, pod katerimi se pojavljajo pojavi neohranitve ali pa so povzročeni na več različnih načinov. Gotovo bomo veliko prihranili, če odgovorimo na vprašanje po kateri koli od teh poti pod pogojem, da je na vprašanje mogoče odgovoriti brez preve.likih stroškov. Če tako ugotovimo, da je več razlag pojavov neohranitve, moramo le izslediti nj ihove različne posledice, pa bomo imeli kriterije za nj ihovo razlikovanje. In če ugotovimo, da je le en vzrok, bomo takoj dosegli široko posplošitev, kar bo prihranila ponavljajoče se delo. Zatorej je ekonomično, če so drugi pogoji enaki, da naše hipoteze postavimo kar se da široko. Seveda pa mora biti en vidik uravnotežen z drugim. Ostaja nam še en ekonomski vidik obravnave hipoteze, namreč da zapusti dobro»pozicijo«, kot pravijo igralci biljarda. Če ne ustreza dejstvom, bo primerjava z dejstvi še vedno poučna pri oblikovanju naslednje 64

66 hi poteze. Recimo, da domnevam, da je opazljiva količina y takšna funkcija količine x, kot določajo pogoji eksperimenta, da jo je mogoče izraziti s formulo: y = a + bx!. Ker pa o tem nisem gotov, bi bilo morda modro poizkusiti, kako dobro bodo eksperimenti pojasnjeni z y = cx; saj bi preostanke laže razložili v tem zadnjem primeru. Kot provizorično hipotezo je zato bolje - če druge vidike pustimo ob strani - postaviti nekaj zelo enostavnega, čeprav nemara mislimo, da bi prišli z bolj zapleteno hipotezo bliže resn1c1. 65

67

68 II. PRAGMATIZEM IN PRAGMATICIZEM

69

70 1. UTRDITEV PREPRIČANJA 1 I. L E REDKO komu se zdi vredno študirati logiko, saj velja prepričanj e, da smo že tako ali tako dovolj izurjeni v umetnosti mišljenja. Toda opažam, da je ta prepričanost omejena le na svoje lastno razmišljanje in ne vključuje tudi razmišljanja drugih lj udi. Med vsemi našimi zmožnostmi smo sposobnost izpeljave sklepov popolnoma osvojili kot zadnjo, saj le-ta ni toliko naravni dar, kot je obsežna in zapletena veščina. Zgodovina nj ene uporabe bi bila velika tema za knj igo. Srednjeveški učitelji so, sledeč Rimljanom; logiko kot zelo lahko postavili na sam začetek učenčevega študija, takoj za slovnico. Kot so jo razumeli, je tudi bila lahka. Zanje je bilo nj eno temeljno načelo, da vse znanje temelji bodisi na avtoriteti ali pa na razumu; toda vsaka izpeljava razuma naj bi bila na koncu odvisna od premise, izvedene iz avtoritete. Sledeč temu so, takoj ko je učenec popolnoma obvladal postopke silogistike, nj egovo zalogo intelektualnih orodij šteli za izpopolnjena. Roger Bacon, ta izredni um, kije bil sredi trinajstega stoletja že tako rekoč znanstvenik, je šolsko pojmovanje mišljenja videl zgolj kot oviro resnici. Sprevidel je, da samo izkustvo uči kar koli - trditev, ki se nam zdi zlahka razumljiva, saj so nam razločen pojem izkustva predali pretekli rodovi; popolnoma jasen paje bil na drug način tudi nj emu, saj se takrat problemi tega pojma še niso razkrili. 1»Utrditev prepričanja«je prvi članek iz serije»ilustracije logike znanosti«, ki jo je Peirce objavljal v reviji Popular Science Monthly.»Utrditev prepričanj a«je bila objavljena novembra Nekateri poznejši popravki in komentatji so dodani v opombah. Prevedno po_cp (op. ur.) 69

71 Menil je, da je med vsemi vrstami izkustva najboljše notranje razsvetljenje, ki nas uči mnogih stvari o naravi, ki jih zunanj i čuti ne bi nikdar mogli odkriti, na primer transsubstanciacije kruha. Štiri stole a kasneje je slavnejši Bacon v prvi knjigi svojega Novum Organum podal jasno razlago izkustva kot nečesa, kar mora biti izpostavljeno verifikaciji in ponovnemu pretresu. A čeprav je pojmovanje lorda Bacona mnogo boljše od zgodnejših zastavitev sodobnega bralca, ki ni osupel nad nj egovo gostobesednostjo, zbode predvsem neustreznost nj egovega videnja znanstvenega postopka. Da moramo opraviti le nekaj grobih eksperimentov, razvrstiti povzetke rezultatov na vnaprej določene formularje, te pregledati po nekem pravilu, odpisati vse, kar se izkaže za nepravilno ter zabeležiti alternative in v nekaj letih naj bi bila znanost fizike dovršena - kakšna zamisel!»0 znanosti je pisal kot Lord Chancellor,«2 je upravičeno dejal pravi mož znanosti Harvey. Metode prvih znanstvenikov, Kopernika, Tycha Braheja, Keplerja, Galileja in Gilberta, so bile bližje tistim nj ihovih sodobnih kolegov. Kepler se je lotil risanja krivulje skozi položaje Marsa3 in nj egov največji prispevek k znanosti je bil, da je vtisnil lj udem v zavest, da morajo za izboljšanj e astronomije delati na ta način; da naj se ne zadovoljijo z raziskovanji, ali je en sistem epiciklov boljši od drugega, temveč naj se lotijo podatkov in ugotovijo, katera krivulja jim v resnici ustreza. To je dosegel s svojo izjemno energijo in pogumom, ko se je na (za nas) povsem neverjeten način prebijal od ene iracionalne hipoteze do druge, dokler ni po dvaindvajsetih poskusih, ko je preprosto izčrpal vse možnosti, naletel na orbito, ki bi jo sodobni razum, dobro opremljen z orožji moderne logike, kot hipotezo preizkusil na samem začetku. Na enak način vsako znanstveno delo, kije dovolj pomembno, da se ga spominja več generacij, nudi nekaj ponazoritev 2 J. Aubrey, BriifLives (Oxford, 1898), I, Ne sicer povsem tako, av nekaj besedah vendarle dovolj natančno povzeto. [Peirce je leta 1893 zapisal, da je Keplerjevo delo o Marsu»najsijajnejši primer induktivnega razmišljanja, kar sem ga lahko našel.«glej nj egove Lowell Lecture iz leta 1892 o Keplerju. (op. ur.)] 70

72 pomanjklj ivega stanja veščine mišljenja v času, ko je bilo napisano; vsak pomemben korak znanosti je bil tedaj hkrati lekcija iz logike. Tako je bilo, ko so se Lavoisier in sodobniki lotili študija kemije. Maksima starega ke mika je bila:» Lege, lege, lege, laho ra, o ra, et relege«. Lavoisierjeva metoda pa ni bila brati in moliti, ni bila sanjariti, da bo imel neki dolg in zapleten kemični proces neki učinek, ga nato preizkušati s trdovratno potrpežljivostjo in po neizogibnem neuspehu sanjariti, da bi z nekaj spremembami dobil drugačen rezultat, potem pa zaključiti zadevo z objavo te zadnje sanjarije kot dejstva. Nj egov način je bil peljati um v laboratorij ter iz retort in destilatorjev narediti instrumente mišljenja, s čemer je ustvaril novo pojmovanje mišljenja kot nečesa, kar moramo početi z odprtimi očmi, z upravljanjem resničnih stvari, ne pa besed in izmislekov. Spor o darvinizmu je v veliki meri logično vprašanje. Darwin je predlagal uporabo statistične metode v biologiji.4 Enako je bilo storjeno v povsem drugi veji znanosti, teoriji plinov. Čeprav nista mogla določiti, kakšno bo gibanje katere koli posamezne molekule glede na določene hipoteze o sestavi tega razreda teles, sta Clausius in Maxwell z aplikacijo nauka o verjetnosti lahko napovedala, da bo sčasoma tako in tako razmerje molekul pod določenimi pogoji imelo take in take hitrosti, da se bo vsako sekundo zgodilo toliko in toliko trkov itd. in iz teh razmerij sta lahko izpeljala določene lastnosti plinov, posebej glede na nj ihova toplotna razmerja. Na podoben način Darwin pokaže, čeprav ne more reči, kakšno je delovanje variabilnosti in naravne selekcije pri vsakem individualnem primeru, da bosta sčasoma prilagodili živali svojim pogojem. Vprašanje, ali so obstoječe živalske vrste podvržene tem procesom in kakšno stališče naj zavzame teorija, je tema diskusije, v kateri so vprašanja o dejstvih in vprašanja logike nenavadno prepletena. 4»Sedaj vemo, kar je bilo avtoritativno zanikano, ko sem sam to prvič predlagal, namreč daje zamisel dobil iz Malthusove knjige o populaciji.«- Pierceova opomba, dodana

73 Il. Cilj mišljenja je, da z upoštevanjem tega, kar že poznamo, odkrijemo nekaj drugega, česar še ne poznamo. Iz tega sledi, da je mišljenje dobro,5 če daje resnične sklepe iz resničnih premis in ne obratno. Vprašanje veljavnosti je torej zgolj vprašanje dejstva in ne mišljenja. Če je A premisa in B sklep, potem gre za vprašanje, ali je odnos med tema dejstvoma resnično takšen, da če je A, potem je B. Če je tako, potem je sklepanje veljavno; če ni, potem ni veljavno. To niti najmanj ni vprašanje, ali, takrat ko um sprejme premise, začutimo impulz, da sprejmemo tudi sklep. Res je, da na splošno po naravi sodimo pravilno. Toda to je le naključje; resnični sklep bi ostal resničen, četudi ne bi čutili nuje, da ga sprejmemo; in neresnični bi ostal neresničen, čeprav se ne bi mogli upirati nagnjenju, da mu verjamemo. Čeprav smo brez dvoma predvsem logične živali, pa takšni nismo v celoti. Večinoma smo na primer po naravi bolj optimistični in polni upanja, kakor bi bilo to logično upravičeno. Zdi se, da smo zgrajeni tako, da smo ob umanjkanju dejstev, ki bi jih morali upoštevati, srečni in zadovoljni; učinek izkustva je torej, da stalno nasprotuje našim upom in prizadevanjem. Kljub temu vse življenje trajajoče delovanje tega korektiva izkustva obič no ne izbriše naše optimistične dispozicije. Kj er upanja ne brzda nobeno izkustvo, je naš optimizem verjetno pretiran. Logičnost glede na praktične zadeve je najuporabnejša lastnost, ki jo žival lahko poseduje in morda izvira iz delovanja naravne selekcije; toda mimo tega je za žival verjetno večja prednost, da je duševnost napolnjena s prijetnimi in ohrabrujočimi predstavami ne glede na nj ihovo resničnost; tako lahko pri nepraktičnih stvareh naravna selekcija povzroči varljiva nagnjenja mišljenja.6 5»Tj. če mu vlada taka navada, da na splošno daje.<< - vstavil Peirce leta )>Vendarle pa ne bodimo popolnoma gotovi, da je naravna selekcija edini faktor evolucije.<< V tej opombi iz leta 1903 Peirce predlaga, da je sama znanost, ))moč zelo dobro utemeljenega mišljenja<<, prav tako dejavnik svetovne evolucije. 72

74 To, kar določa, da iz danih premis potegnemo en sklep namesto drugega, je neka navada uma, pa naj bo izvorna ali pridobljena. Navada je dobra ali slaba glede na to, ali izvaja iz resničnih premis resnične sklepe ali ne; in veljavnost sklepanja ni odvisna od resničnosti ali neresničnosti sklepa, temveč od tega, ali je navada, ki ga določa, takšna, da na splošno proizvaja resnične sklepe ali ne. Posamezno navado uma, ki vlada temu ali onemu sklepanju, lahko formuliramo v trditvi, katere resničnost je odvisna od veljavnosti sklepary, ki jih določa navada; tako formulo imenujemo usmerjevalno načelo sklepanja. Denimo na primer, da opazujemo, kako se rotirajoč bakren disk, ki ga postavimo med pola magneta, kmalu ustavi, in sklepamo, da se bo to zgodilo z vsakim bakrenim diskom. Usmerjevalno načelo pri tem je, da kar velja za en kos bakra, velja tudi za drugega. Takšno usmerjevalno načelo je pri bakru mnogo varnejše kot pri mnogih drugih snoveh - medenini na primer. Lahko bi napisali knjigo, v kateri bi označili najpomembnejša usmerjevalna načela mišljenja. Priznati moramo, da najbrž ne bi prav nič koristila osebi, katere mišljenje je povsem usmerjeno na praktične zadeve, nj eno delovanje pa poteka po popolnoma uhojenih poteh. Problemi, ki se kažejo takšnemu umu, so zadeva rutine, ki jo je osvojil enkrat za vselej, ko se je učil svojega posla. A naj si človek drzne podati na neznano mu področje ali a, kj er nj egovih rezultatov izkustvo nenehno ne preverja, in celotna zgodovina nam pokaže, da najbolj možati intelekt pogosto izgubi svojo orientacijo in porablja moči v smereh, ki ga ne vodijo nič bliže cilju ali celo zapeljejo docela vstran. Je kakor ladja na odprtem morju, na krovu katere ni nikogar, ki bi se spoznal na pravila navigacije. In v takšnem primeru bi bila nekakšna splošna študija o usmerjevalnih načelih mišljenja prav gotovo koristna. Teme pa se vendarle težko lotimo, ne da bi je najprej omejili; skoraj vsako dejstvo namreč lahko služi kot usmerjevalno načelo. Vendar pa je tako, da med dejstvi obstaja delitev, ki v en razred uvršča tista, ki so kot usmerjevalna načela absolutno bistvena, v drugega pa vsa tista, ki imajo kakršen koli drugačen pomen kot objekti raziskovanja. Ta delitev poteka med dejstvi, ki jih nujno jemljemo kot gotova ob vprašanju, ali določen sklep sledi iz 73

75 določene premise, in tistimi, ki jih to vprašanje ne vključuje. Kratek premislek bo pokazal, da ob prvi zastavitvi logičnega vprašanj a že privzamemo množico dejstev. Všteta je na primer, da obst ajo stanja duha, kot sta dvom in prepričanj e - da je mogoč prehod od enega k drugemu, objekt misli pa ostaja isti, in da je ta prehod podvržen nekim pravilom, ki so za vsak um enako zavezujoča. Ker so to dejstva, ki jih moramo poznati, še preden imamo sploh lahko kakršno koli jasno pojmovanje mišljenja, si ne moremo več predstavljati, da bi preiskovanje nj ihove resničnosti ali neresničnosti prineslo kakšno posebno korist. Po drugi strani pa zlahka sprejmemo, da so ta pravila mišljenja, ki so izpeljana iz same ideje procesa, tista najbolj bistvena; in da dokler se mišljenje ravna po nj ih, vsaj ne bo vodilo v neresnične sklepe iz resničnih premis. Dejansko se izkaže, da je pomembnost tega, kar lahko izpeljemo iz predpostavk, vsebovanih v logičnem vpraša u, večja, kot bi si morda predstavljali, in to zaradi razlogov, ki jih je tu na začetku težko prikazati. Edini, ki ga bom tukaj omenil, je, da so pojmi, ki so zares produkti logičnih refleksij, pa jih kot take nismo pripravljeni videti, pomešani z našimi vsakdanjimi mislimi in so pogosto vzrok velike zmešnjave. Tako je na primer s pojmom lastnosti. Lastnost kot taka ni nikoli objekt opazovanja. Lahko vidimo, da je stvar modra ali zelena, toda lastnost modrosti in lastnost zelenosti nista reči, ki bi jih videli; sta produkta logične refleksije. V resnici je zdravi razum oziroma misel, kakor se prvič dvigne nad raven zgolj praktičnega, globoko prepojena s tisto slabo logično kvaliteto, za katero se običajno uporablja pridevnik metafizičen; in očisti jo lahko samo resen tečaj logike. III. Običajno vemo, kdaj želimo postaviti vprašanje in kdaj želimo izreči sodbo, saj se občutek dvoma in občutek prepričanja med seboj razlikujeta. Toda to ni vse, kar ločuje dvom od prepričanja. Obstaja tudi praktična razlika. Naša prepričanja vodijo naše želje in oblikujejo naša dejanja. Asasini, pristaši Starca z gore, so bili pripravljeni iti v smrt na nj egov najmanj ši ukaz, ker so verjeli, da jim bo pokornost 74

76 zagotovila trajno blaženost. Če bi v to dvomili, ne bi delovali tako, kot so. Tako je, v skladu z nj egovo stopnjo, z vsakim prepričanjem. Občutek prepričanja je bolj ali manj zanesljivo znamenje, da se je v naši naravi vzpostavila neka navada, ki bo določala naše delovanje. Dvom nikoli nima takega učinka. Ne smemo pa spregledati niti tretje točke razlikovanja. Dvom je stanje nelagodnosti in nezadovoljnosti, katerega se želimo rešiti in preiti v stanje prepričanosti;7 to pa je umirjeno in ugodno stanje, kateremu se ne želimo izogniti ali spremeniti prepričanja v kar koli drugega.8 Nasprotno, trdovratno težimo ne zgolj k prepričanosti, temveč k prepričanosti v to, v kar smo prepričani. Oba, dvom in prepričanje, imata tako na nas pozitivne učinke, čeprav so ti zelo različni. Prepričanje nas ne pripravi do delovanja takoj, temveč nas postavlja v tako stanje, da bomo, ko bo nastopila priložnost, ravnali na določen način. Dvom niti najmanj nima takega učinka, ampak nas stimulira k delovanju, dokler sam ni izničen. To nas spominja na vzdraženost živca in refleksno dejanje, ki ga ta povzroči; kolikor je analogno prepričanju, moramo v živčnem sistemu gledati tisto, kar imenujemo živčne asociacije - na primer tisto navado živcev, zaradi katere vonj breskve ovlaži usta. IV Vzdraženje, ki ga povzroči dvom, je vzrok prizadevanju za dosego stanja prepričanosti.9 To prizadevanje bom poimenoval raziskovanje, čeprav moramo priznati, da ta oznaka včasih ni najbolj prikladna. 7 N tem je [dvom] podoben mnogim drugim stimulusom. Res je, da so le ljudj e včasih voljni biti lačni, da bi bolj uživali pri jedi in se zato namerno lakotijo, čeprav lakota vselej vključuje željo po napolnitvi želodca; prav tako so zaradi užitkov raziskovanja lahko pripravljeni iskati dvome. A ob vsem tem dvom bistveno vključuje prizadevanje, da bi mu ušli.«(peirceova opomba iz leta 1903.] H Tu ne govorim o sekundarnih učinkih, ki jih včasih povzroči vpletanje drugih nagonov. 9 Vendar pa dvom ni običajno obotavljanje, kaj storiti v določeni situaciji. Je vnaprejšnje obotavljanje, kaj bom v bodoče storil ali hlinjeno obotavljanje 75

77 Vzdraženje dvoma pa je le posredni motiv pri prizadevanju za pridobitev prepričanj a. Za nas je gotovo najbolje, da so naša prepričanj a taka, da zares zmorejo usmerjati našo dejavnost k zadostitvi želja; in ta razmislek nas bo pripravil do tega, da bomo zavrnili vsako prepričanje, za katero kaže, da ni bilo oblikovano tako, da bi zagotovilo ta izid. Toda to bo mogoče le s postavitvijo dvoma na mesto tega prepričanja. Prizadevanje se torej začne z dvomom in konča z izginotjem tega dvoma. Zato je edini objekt preiskovanja določitev mnenja. Lahko si domišljamo, da to za nas ni dovolj in da ne iščemo zgolj mnenja, temveč resnično mnenje. A če preizkusimo to domnevo, se izkaže, da je neutemeljena; kajti takoj, ko dosežemo trdno prepričanje, smo popolnoma zadovoljni, pa naj je prepričanj e neresnično ali resnično. ln jasno je, da naš smoter ne more biti tisto, kar je zunaj sfere našega vedenja, saj nekaj, kar ne vpliva na um, ne more biti motiv za duševni napor. Največ, kar lahko trdimo, je, da iščemo prepričanje, za katerega bomo mislili, da je resnično. Toda to je zgolj tavtologija, saj v resnici za vsako izmed naših prepričanj mislimo, da je resnično.10 Da je določitev mnenja edini cilj raziskovanja, je zelo pomembna trditev. V trenutku spodnese različna nejasna in zmotna pojmovanja dokazovanja. Naj jih nekaj omenimo. 1. Neka te ri filozofi so si predstavljali, da je za začetek raziskave potrebno le zastaviti vprašanje ali ga zapisati na papir; priporočali so celo, naj začnemo svoja proučevanja s postavitvijo vsega pod vprašaj! Toda zgolj postavitev trditve v vprašalni obliki ne spodbudi uma k nobenemu prizadevanju po prepričanju. Obstajati mora resničen in živ dvom in brez tega je razprava nekoristna. 2. Zelo običajna je ideja, da mora dokaz temeljiti na nekih o fiktivnem stanju stvari. Tisto, glede česar se obotavljamo,je moč ustvarjanja prepričanj, skupaj s pomembnim dejstvom, da gre odločitev glede te izmišljene dileme v smer formiranja navade hona fide, ki bo operativna, ko bo resnično potrebno.«[peirceova opomba iz leta 1893.] 10»Kajti resnica ni nič več in nič manj kot lastnost propozicije, da bi nas prepričanje v propozicijo ob zadostni izkušenosti in premisleku vodilo do ravnanja, težečega k zadostitvi želja, ki bi jih takrat imeli. Reči, da resnica pomeni več kot to, je enako, kot reči, da sploh nima nobenega pomena.«[peirceova opomba iz leta 1903.] 76

78 zadnjih in absolutno nedvomnih trditvah. Te so po eni šoli prva načela splošne narave; po drugi so prvi občutki. Toda dejansko mora raziskovanje, da bi doseglo tisti popolnoma zadovoljujoč rezultat, ki mu pravijo dokaz, zgolj izhajati iz trditev, ki so proste vsakega aktualnega dvoma. Če v premise dejansko sploh ne dvomimo, potem ne morejo postati bolj zadovoljive, kot že so.u 3. Zdi se, da nekateri ljudje zelo radi spodbijajo zadeve, o katerih je ves ostali svet že popolnoma prepričan. A glede nj ih ne moremo napraviti nobenega napredka več. Ko dvom izgine, se mentalna dejavnost subjekta konča; in če bi se nadaljevala, bi bila brez smisla, razen kot samokritika. v. Če je določitev mnenja edini cilj raziskovanja in če ima prepričanje naravo navade, zakaj ne bi dosegli želenega cilja tako, da bi na vprašanje vzeli kateri koli odgovor, ki smo mu naklonjeni, in bi si ga nato stalno ponavljali, premišljevali o vsem, kar nas je vodilo k temu prepričanju in se učili s prezirom in sovraštvom odvračati od vsega, kar bi to prepričanj e lahko zmotila? Mnogi ljudje zares sledijo tej preprosti in neposredni metodi. Spominjam se, da so me nekoč rotili, naj ne berem določenega časopisa, da ne bi spremenil svojega stališča o prosti trgovini.»da me ne bi zapeljale nj egove zmote in napačne trditve,«se je glasila izjava.»ti nisi,«mi je dejal prijatelj,»posebno izveden v politični ekonomiji. Lahko bi te torej zlahka zavedli zmotni argumenti o tej temi. Če bi bral ta časopis, bi bil tako lahko zapeljan v prepričanje v protekcionizem. Toda ti sprejemaš prosto trgovino kot pravilni 11 ))Dvomi o nj ih [premisah] se lahko pojavijo kasneje; toda trditev, ki ne bi bile podvržene tej kontingentnosti, ne moremo najti.«ta opomba iz leta 1893 naznanja Peirceovo videnje verjetnosti in zmotljivosti vsake posamezne izjave o realnosti, brez zanikanja, da nekatere zdravorazumske izjave o realnosti moramo jemati kot gotove, celo medtem ko druge postavljamo pod vprašaj. Lahko na primer dvomim, da v vodi vidim zlomljeno palico, ne da bi dvomil, da je palica videti zlomljena. Tako je Peirce sebe imenoval ))kritični zdravorazumnež«[critical common-sensist] in ))zagovornik zmotljivosti«[fa llibilist]. (op. ur) 77

79 nauk in nočeš verjeti, da ni resnična.«pogosto sem videl, kako je bil ta sistem privzet premišljeno. Še pogosteje pa instinktivni odpor do neodločnega stanja duha, pretiran v nejasen strah pred dvomom, povzroči, da se lj udje krčevito oklepajo pogledov, ki so jih že zavzeli. Človek čuti, da če se le drži svojega prepričanj a brez omahovanja, bo to popolnoma zadostno. Niti ne moremo zanikati, da čvrsta in neomajna vera prinaša duhu velik mir. Lahko sicer porodi neprijetnosti, kot če bi človek odločno vztrajal v prepričanj u, da ga ogenj ne bo poškodoval, ali da bo večno pogubljen, če bo hrano prejemal drugače kot skozi cevko v želodec. A po drugi strani človek, ki privzame to metodo, ne bo dovolil, da bi bile nj ene neprijetnosti večje od nj enih prednosti. Rekel bo:»trdno se držim resnice in resnica je vselej zdrava.«in v mnogih primerih je prav mogoče, da užitek, ki ga dobiva od svoje mirne vere, odtehta neprijetnosti, izhajajoče iz nj enega varljivega značaja. Če je res, da smrt pomeni izničenje, ima človek, ki verjame, da bo po smrti gotovo odšel naravnost v nebesa pod pogojem, da je v tem življenju izpolnjeval določene preproste dolžnosti, poceni užitek, ki mu ne bo sledilo nikakršno razočaranje. Zdi se, da ima podobno razmišljanje za mnoge lj udi svojo težo ob religioznih temah, saj vseskozi slišimo:»oh, jaz ne bi mogel verjeti tega in tega, če bi, bi bil pogubljen.«ko noj zakoplje glavo v pesek, če se približuje nevarnost, po vsej verjetnosti izbere najsrečnejšo pot. Prikriva nevarnost in mirno reče, da nevarnosti sploh ni; in če se počuti popolnoma prepričanega, da je ni, zakaj bi potem dvigal glavo, da bi videl? Človek lahko preživi življenje ob sistematičnem prikrivanju vsega, kar bi lahko povzročilo spremembo v nj egovih stališčih, in če mu le uspe - z metodo, ki jo osnuje na dveh temeljnih psiholoških zakonih -, ne vidim, kaj bi nj egovemu početju lahko očitali. Sebično in nesramno bi bilo ugovarjati, da je nj egov postopek iracionalen, saj to pomeni le, da nj egova metoda določitve prepričanj a ni enaka naši. Ne zada si biti racionalen in v resnici pogosto govori s prezirom o človekovem šibkem in varljivem razumu. Pustimo mu torej misliti, kakor mu pač ustreza. Toda ta metoda utrditve prepričanja, ki jo lahko imenujemo metoda trdovratnosti, v praksi ne bo zdržala. Proti nj ej je socialni 78

80 nagon. Človek, ki jo sprejema, bo odkril, da drugi ljudje mislijo drugače od nj ega in lahko se mu bo v nekem bistrejšem trenutku posvetilo, da so nj ihova stališča prav tako dobra kot nj egova, to pa mu bo omajala zaupanje v lastno prepričanje. Pojmovanje, da je misel ali čustvo drugega človeka lahko ekvivalentno lastnemu, pomeni izrazito nov in zelo pomemben korak. Izvira iz nagana, ki je premočan, da bi ga človek lahko zatrl brez nevarnosti, da bi ob tem uničil človeško vrsto. Razen če ne postanemo puščavniki, nujno vplivamo na mnenja drug drugega; problem tako postane, kako utrditi prepričanje ne le pri posamezniku, temveč v skupnosti. Naj potem namesto volje posameznika deluje volja države. Naj se ustvari institucija, ki bo imela za cilj vzdrževanje pravilnih naukov pred ljudstvom, ki jih bo neprestano ponavljala in jih podajala mladim; ki bo istočasno posedovala moč, da prepreči učenje, zagovarjanje ali izražanje nasprotnih naukov. Naj bodo vsi možni vzroki spremembe stališč odstranjeni iz človekovega dosega. Naj se lj udi drži v nevednosti, da ne bi spoznali kakšnega razloga za drugačno mišljenje. Naj se pritegne tudi nj ihove strasti, da bodo na zasebna in neobičajna stališča gledali sovražno in s strahom. Potem naj se vse ljudi, ki zavračajo uveljavljeno prepričanje, prisili k molku. Naj lj udstvo take linča in izžene ali pa naj se izvajajo preiskave o načinu mišljenja osumljenih, in ko so ti spoznani za krive prepovedanih prepričanj, naj bodo podvrženi svarilni kazni. Kadar vsesplošnega strinjanj a ni bilo mogoče doseči drugače, je splošen masaker vseh, ki niso razmišljali na določen način, zagotavljal učinkovit način določitve stališč v državi. Če pa za to ni dovolj moči, naj se sestavi seznam stališč, s katerimi se ne more strinjati nihče, ki premore vsaj malo neodvisnega razmišljanja, in naj se od pravovernih zahteva, da vse te trditve sprejmejo, da bi jih tako radikalno, kot je le mogoče, izolirali od vpliva ostalega sveta. Ta metoda je bila od najzgodnejših časov eden od glavnih načinov ohranjanja pravilnih teoloških in političnih doktrin in ohranjanja nj ihovega univerzalnega ali katoliškega karakterja. Posebej v Rimu je bila v uporabi od časov Numa Pom pili usa do časov Pija IX. Ta primer je najpopolnejši v zgodovini; a vendar, 79

81 kj er koli obstaja duhovščina - in nobena religij a ni brez nj e -, so uporabljali to metodo v večji ali manjši meri. Kj er koli obstaja aristokracija, ceh ali nekakšna zveza razreda lj udi, katerih interesi so odvisni ali pa zanje mislijo, da so odvisni od določenih trditev, bomo neizogibno našli sledove tega naravnega izdelka družbenega čuta. Ta sistem vselej spremlja krutost; in če se ga izvaja dosledno, postane ona v očeh vsakega razumnega človeka krvoločnost najstrašnejše vrste. To nas ne bi smelo presenetiti, saj se nosilec oblasti v neki družbi ne čuti upravičenega odpovedati se interesom te družbe v prid milosti, kot bi lahko storil s svojimi zasebnimi interesi. Po naravi tako simpatija in bratstvo ustvarjata najbolj brezobzirno oblast. Pri presojanj u te metode utrditve prepričanja, ki bi jo lahko imenovali metoda avtoritete, moramo najprej upoštevati nj eno neizmerno mentalno in moralno premoč nad metodo trdovratnosti. Nj en uspeh je temu ustrezno večji; in dejansko je spet in spet prinesel najveličastnejše rezultate. Že zgolj kamnite zgradbe, katerih graditev je vzpodbudila --:- na primer v Siamu, Egiptu in Evropi -, se lahko v svoji veličastnosti kosajo z največjimi deli narave. ln razen geoloških dob ni časovnih obdobij, ki bi bila tako obsežna kot tista, ki jih merijo nekatera izmed teh organiziranih verovanj. Če zadevo temeljito pogledamo od blizu, odkrijemo, da niti eden od posameznih naukov ni ostal ves čas isti; a spreminjanj e poteka tako počasi, da je v času posameznikovega življenja nezaznavno, tako da posamezno prepričanje ostaja dovolj trdno. Za človeške množice tedaj morda ni primernejše metode od te. Če je nj ihov najvišji nagib, da so intelektualni sužnji, potem morajo sužnji tudi ostati. Toda nobena institucija ne more uravnavati stališč o vseh zadevah. Skrbi lahko le za najbolj pomembna, pri ostalih pa mora človekov um prepustiti delovanju naravnih vzrokov. Ta nepopolnost pa ni povod nj enemu slabljenju, vse dokler je stanje kulture lj udi tako, da eno stališče nima vpliva na drugega - to pomeni, dokler ne zmorejo preprosto sešteti dva in dva. Av večini držav, ki jih upravlja duhovščina, najdemo posameznike, ki so se bili zmožni dvigniti nad to stanje. Ti ljudje premorejo širši družbeni čut; vidijo, da se lj udje drugih dežel in drugih dob držijo 80

82 zelo drugačnih naukov od tistih, v katerih so bili vzgojeni sami; nujno tako sprevidijo, kak!j je zgolj naključje, da so bili vzgojeni v takšnih navadah in družbenih pravilih, kot so bili, vzrok temu, da je nj ihovo prepričanje tako in ne dosti drugačno. In v svoji odkritosrčnosti ne morejo mimo ugotovitve, da ni nobenega razloga za višje vrednotenje lastnih nazorov od nazorov drugih narodov in drugih stoletij; in to v nj ihovih glavah poraja dvome. Kasneje spoznajo, da morajo tako dvomiti v vsako prepričanje, ki je videti določeno s samovolj nostjo nj ih samih ali tistih, ki so ustvarili splošna mnenja. Tako morajo opustiti trmasto privrženost prepričanju in nj egovo samovoljno vsiljevanje drugim ter privzeti novo metodo določanj a stališč, ki ne bo le proizvajala impulza k sprejetju prepričanja, temveč bo tudi odločala, kateri trditvi naj verjamejo. Naj bo delovanje naravnih nagnjenj neovirano in naj potem lj udje pod nj ihovim vplivom razpravljajo in motrijo zadeve v drugačni luči, postopoma razvijajoč prepričanj a v harmoniji z naravnimi vzroki. Ta metoda je podobna tisti, po kateri so dozorela pojmovanja umetnosti. Nj en najpopolnejši primer najdemo v zgodovini metafizične filozoftie. Sistemi te vrste običajno niso temeljili na opazljivih dejstvih, vsaj ne v prav veliki meri. Privzeti so bili predvsem zato, ker so se nj ihove temeljne trditve zdele»v skladu z razumom«. Ta izraz je prikladen; ne pomeni tega, kar je v skladu z izkustvom, temveč kar smo sami naklonjeni verjeti. Platonu se na primer zdi sprejemljivo sklepati, da so razdalje med nebesnimi sferami proporcionalne z različnimi dolžinami strun, ki dajejo harmonične akorde. Mnogi filozofi so do svojih glavnih sklepov prišli na podoben način razmišljanja; toda to je najnižja in najmanj razvita oblika te metode, saj je jasno, da bi se komu drugemu zdela bolj ustrezajoča njegovemu razumu Keplerjeva (zgodnja) teorija, da nebesne sfere ustrezajo sferam, ki jih očrtujejo in omejujejo različna pravilna telesa.12 A spopad 12 Prim. Janez Strnad, Razvoj fizike, DZS, Lj ubljana 1996, str. 48:»Kepler je še v Tiibingenu leta 1596 izdal Kozmografski misterij, v katerem je na pitagorejski osnovi razlagal harmonijo sveta. Premeri planetnih tirov so določeni s pravilnimi telesi. Merkurjeva krogla je včrtana oktaedru, ki mu je očrtana Venerina krogla, in dalje: ikozaeder - Zemlja - dodekaeder - Mars - tetraeder - Jupiter -kocka - Saturn.«(op. prev.) 81

83 mnenj ljudi kmalu pripelje do tega, da sprejmejo stališča precej bolj univerzalne narave. Za primer zemimo nauk, da človek ravna zgolj sebično - torej iz premisleka, da mu bo delovanje na en način prineslo večje ugodje kot delovanje na drug način. To ne temelji na nobenem dejstvu iz sveta, pa je vseeno široko sprejeto kot edina razumna teorija. Ta metoda je s stališča razuma precej bolj intelektualna in sprejemljiva kot katera koli druga, ki smo jo omenili.13 Toda nj en neuspeh je bil zelo očiten. Raziskovanje napravlja za nekaj podobnega razvijanju okusa; a okus je na žalost vselej bolj ali manj zadeva mode in zato metafiziki nikoli niso prišli do kakšnega trdnega soglasja, ampak so od najzgodnejših časov pa do danes nihali sem in ga med bolj materialno in bolj duhovno filozofijo. In tako nas od tako imenovane apriorne metode prižene - če naj uporabimo izraz lorda Bacona - do prave indukcije. Apriorno metodo smo preiskovali kot nekaj, kar je obetalo, da bo osvobodilo naša stališča naključnega in samovoljnega elementa. Toda izboljšanje, ki izniči učinek nekaterih slučajnih okoliščin, učinek drugih le povečuje. Ta metoda se tedaj v bistvenem ne razlikuje od metode avtoritete. Oblast lahko ne stori ničesar, da bi vplivala na moja prepričanja; lahko sem prepuščen na videz povsem svobodni izbiri med, denimo, monogamijo in poligamijo in le po svoji vesti sklenem, da je poligamija razuzdana. Toda ko sprevidim, da je bila glavna ovira širitvi krščanstva med ljudstva tako visoke kulture, kot so Hindujci, nj ihovo prepričanje o nemoralnosti našega ravnanja z ženskami, si ne morem kaj, da ne bi uvidel, da čeprav se oblast ne vmešava, pa na razvoj občutkov globoko vplivajo naključni vzroki. So ljudje, med katere moram šteti tudi svojega bralca, ki od trenutka, ko uvidijo, da neko prepričanje določajo kakšne dejstvom zunanje okoliščine, ne le z besedami priznajo, da je to prepričanj e dvomljiva, temveč izkusijo resničen dvom in do neke mere nehajo biti prepričani. 13»Zares, dokler ne moremo predložiti nobene boljše metode, ji moramo [apriomi metodi] slediti, saj je izraz instinkta, ki mora biti v vseh primerih zadnji vzrok prepričanj a.<< [Peirceova opomba iz leta 1910.] Primerjaj s stališčem F. H. BradleY.ia, da metafizika sestoj i iz iskanja slabih utemeljitev za to, v kar smo nagonsko prepričani, toda podajanje takih utemeljitev je samo nagonsko. (op. ur.) 82

84 Da bi odstranili naše dvome, moramo tedaj najti metodo, po kateri ne bi bilo vzrok prepričanj em nič človeškega, temveč neka zunanja stalnost - nekaj, na kar naše mišljenje nima nobenega učinka. Nekateri mistiki si domišljajo, da so takšno metodo našli v zasebni inspiraciji iz nebes. Toda to je le oblika metode trdovratnosti, pri kateri pojem resnice kot nečesa javnega še ni razvit. Zunanja stalnost ne bi bila zunanja v smislu, kakor si jo predstavljamo, če bi bila po svojem vplivu omejena le na enega posameznika. Biti mora nekaj, kar vpliva oziroma lahko vpliva na vsakega človeka. In čeprav so ti vplivi nujno tako različni, kot so različne individualne okoliščine, mora biti metoda taka, da bo končni sklep vseh ljudi isti oziroma da bi bil isti, če bi bili dovolj vztrajni v raziskovanju. Takšna je metoda znanosti. Njena temeljna hi poteza, formulirana v bolj razumljivem jeziku, je tale: obstajajo realne stvari, katerih značilnosti so povsem neodvisne od naših stališč do nj ih; te realnosti delujejo na naše čute po določenih zakonih in čeprav so občutja tako različna kot naši odnosi do objektov, lahko prek uporabe zakonov percepcije z razumom doženemo, ' kako stvari zares so, in kdor koli, ki ima o tem dovolj izkušenj in zadosti razmišlja, bo o nj ih prišel do enega pravilnega sklepa. Nov pojem, ki je tu vključen, je pojem realnosti. Lahko bi se vprašali, kako vemo, da sploh obstajajo kakšne realnosti. Če je ta hipoteza edini temelj moje metode raziskovanja, iste metode ne smem uporabljati za utemeljitev te hipoteze. Odgovor je naslednji: (1) če raziskovanje že ne more potrditi, da realne stvari obstajajo, vsaj ne vodi do nasprotnega zaključka; toda metoda in pojmovanje, na katerem je utemeljena, ostajata vselej v harmoniji. Pri tej metodi torej iz nj ene uporabe ne izhajajo dvomi o nj ej, kot je to nujno pri vseh ostalih metodah. (2) Občutje, ki po rodi vsako metodo utrjevanja prepričanj a, je nezadovoljstvo z dvema nasprotujočima si trditvama. Toda tu že imamo neko nedoločeno priznanje, da obstaja ena stvar, s katero mora biti trditev v skladu. Nihče tako ne more zares dvomiti, da obstajajo realnosti, pa tudi če bi v to dvomil, ta dvom ne bi bil vir nezadovoljstva. To hi potezo torej priznava vsak um. Socialni nagon tako ne more biti vzrok, da bi ljudje vanjo dvomili. (3) Vsakdo uporablja znanstveno metodo za številne stvari, neha jo uporabljati zgolj takrat, ko ne ve, kako bi 83

85 jo apliciral. (4) Uporaba metode nas ni pripeljala do dvoma vanjo, ravno nasprotno, znanstveno raziskovanje je bilo pri določevanju stališč izredno uspešno. To razlaga, zakaj ne dvomim v to metodo ali v hi poteze, ki jih ima za svojo pred postavko. Ker ne dvomim in ker ne verjamem, da je dvomil kdor koli, na kogar bi jaz lahko vplival, bi bilo razpravljati o tem še naprej zame navadno blebetanje. Če obstaja kdo z živim dvomom o tej zadevi, naj se s stvarjo sam ukvarja. Tema te serije člankov je opisati metodo znanstvenega raziskovanja. Tukaj pa imam prostor le za izpostavitev nekaterih nasprotij med nj o in drugimi metodami utrditev prepriča a. To je edina od štirih metod, ki podaja neko razlikovanje med pravilno in napačno utrditvijo prepričanj a. Če sprejemam metodo trdovratnosti in se zaprem pred vsemi vplivi, je vse, kar se mi zdi nujno storiti, nujno glede na to metodo. Prav tako je z metodo avtoritete: oblast lahko poskuša zatreti herezijo na načine, ki se iz znanstvenega stališča zdijo zelo neprimerni za dosego teh ciljev, a edini kriterij po tej metodi je, kaj sodi država, tako da metode ne more uporabljati na napačen način. Enako je z apriorno metodo. Nj eno samo bistvo je misliti, kakor je nekdo nagnjen misliti. Vsi metafiziki bodo gotovo ravnali tako, čeprav so nagnjeni k sojenju o drugem, kot da živi v popolni zmoti. Heglovski sistem prepoznava vsako naravno težnjo mišljenja za logično, čeprav je zanesljivo, da jo bo nasprotna težnja odpravila. Hegel meni, da v zaporedju teh teženj obstaja zakonit sistem, po katerem bo po dolgem drsenju zdaj v to, zdaj v drugo smer, končno mnenje skrenil o prav. In res je, da metafiziki nazadnje dobijo pravilne ideje - Heglov sistem narave sprejemljivo predstavlja znanost nj egovega časa - in prepričani smo lahko, da kar znanstveno raziskovanje nedvomno potrdi, kmalu prejme a priori demonstracijo od metafizikov. Toda z znanstveno metodo je zadeva drugačna. Lahko začnem z znanimi in opaženimi dejstvi, da bi prišel do neznanih, in vendar pravila, ki jim pri tem sledim, morda niso taka, da bi jih raziskovanje potrdilo. Preizkus, ali resnično sledim metodi, se ne nanaša neposredno na moja občuga in namene, temveč nasprotno, sam vsebuje aplikacijo metode. Zato je mogoče tako slabo kot dobro sklepalno mišljenje in to dejstvo je osnova praktične plati logike. 84

86 Ne smemo si domišljati, da prve tri metode določitve stališča nimajo nobene prednosti pred znanstveno metodo. Nasprotno, vsaka ima svoje prednosti. Apriorna metoda se odlikuj e zaradi svojih udobnih sklepov. V naravi tega postopka je, da privzame vsako prepričanje, h kateremu smo nagnjeni, in po naravi vsi verjamemo določenim laskanjem naši nečimrnosti, dokler nas iz prijetnega dremeža ne prebudijo groba dejstva. Lj udske množice bo vedno vodila metoda avtoritete; in tistih, ki upravljajo z različnimi oblikami organizirane sile v državi, ne bomo nikoli prepričali, da nevarnih razmišljanj ni treba na vsak način zatreti. Kadar svobode izražanja ne ovirajo kakšne bolj grobe oblike pritiska, uniformnost stališč zagotavlja moralni terorizem, ki ga dostojnost družbe popolnoma podpira. Sledenje metodi avtoritete je pot miru. Določeni nekonformizmi so dovoljeni; spet drugi (za katere se meni, da so nevarni) so prepovedani. Ti so v različnih deželah in dobah različni; toda kj er koli si znan po tem, da se resno držiš nekega tabuiziranega prepričanj a, si lahko povsem gotov, da bodo s tabo ravnali nič manj kruto, čeprav bolj rafinirano, kot če bi lovili zver. Tako se največji intelektualni darovalci človeštva nikoli niso in se niti sedaj ne drznejo izraziti celote svojih misli; nad vsako trditvijo, ki se jo ima za bistveno za varnost države, tako leži senca prima fa cie dvoma. Dovolj nenavadno je, da pregon ni povsem zunanji, temveč človek muči samega sebe in je pogosto najbolj nesrečen ob odkritju, da verjame v trditve, do katerih je bil vzgojen v odporu. Miroljubni in dobrohotni človek se bo tedaj težko upiral skušnjavi, da svoja stališča podredi avtoriteti. Toda sam predvsem občudujem metodo trdovratnosti zaradi ene moči, preprostosti in neposrednosti. Lj uclje, ki ji sledijo, se odlikuj ej o po svoji značajnosti, ki jo ob takem mentalnem pravilu zlahka dosegajo. Ne tratijo časa z odločanjem, kaj hočejo, temveč se takoj obesijo na prvo izbiro, ki se pojavi, in se je brez najmanjše neodločnosti držijo do konca, ne glede na to, kaj se zgodi. Ne moremo ne zavidati človeku, ki lahko zavrne razum, čeprav vemo, kako se bo to končalo. Takšne so prednosti, ki jih imajo pred znanstvenim raziskovanjem druge metode določitve stališč. Človek jih ne bi smel omalovaževati; nato pa bi moral upoštevati, da si vseeno želi, 85

87 da so nj egova stališča skladna z dejstvi, in da ni nobenega razloga, da bi bili rezultati prvih treh metod tudi takšni. Doseganje tega rezultata je posebna prednost znanstvene metode. Na osnovi tega premisleka se mora odločiti - gre za odločitev, ki še zdaleč ni le privzem intelektualnega stališča, temveč je ena od klj učnih odločitev nj egovega življenja, kateri ostane zavezan, ko jo enkrat sprejme. Moč navade pri človeku včasih povzroči, da se drži starih prepričanj tudi v položaju, ko vidi, da nimajo nobene trdne osnove. Toda razmišljanje o dejanskem stanju stvari premaga te navade in temu razmišljanju bi človek moral dati polno težo. Lj udje se včasih tega bojijo, saj si predstavljajo, da so prepričanja koristna, čeprav se zavedajo, da niso z ničemer utemeljena. To da naj si takšne osebe ogledajo primer, kije analogen nj ihovemu, čeprav je nekoliko drugačen. Vprašajo naj se, kaj bi dejali reformiranemu muslimanu, ki bi se obotavljal opustiti svoja stara pojmovanja o odnosih med spoloma; ali reformiranemu katoliku, ki bi se še vedno bal biblije. Ali ne bi dejali, da morajo te osebe zadevo obširno preučiti, jasno razumeti novi nauk in jo potem sprejeti kot celoto? A predvsem naj upoštevajo, da je integriteta prepričanja boljša od katerega koli prepričanj a kot takega, in da je izogibanje pregledu, kaj prepričanj e podpira, iz strahu, da bi se lahko izkazalo za ničvredno, prav tako nemoralno, kot je škodljivo. Oseba, ki priznava, da obstaja nekaj takega, kot je resnica, ki se od laži razlikuj e preprosto po tem, da nas, če se po nj ej ravnamo in jo popolnoma upoštevamo, pripelje do želenega cilja in ne v zmoto, pa se, čeprav to ve, ne upa priznati resnice in se ji izogiba, je zares v obžalovanja vrednem stanju duha. Da, druge metode imajo svoje prednosti: jasna logična zavest nekaj stane - prav kakor vsaka vrlina, kakor drago stane vse, kar cenimo. A ne bi si smeli želeti, da bi bilo drugače. Genialnost človekove logične metode bi ta moral ljubiti in spoštovati kakor svojo nevesto, ki jo je izbral med vsemi drugimi na svetu. Drugih mu ni treba obsojati; nasprotno, lahko jih iskreno spoštuje in s tem je spoštovanje do nj egove le še večje. Toda ona je tista, ki jo je izbral, in ve, da je imel pri tej izbiri prav. Potem ko jo je izbral, bo za nj o delal in se boril in ne bo se pritoževal nad udarci, tudi če bodo številni in kar se da močni, in trudil se bo biti nj e vreden vitez, dostojen plamena, iz katerega sijaja črpa svoj navdih in pogum. 86

88 2. KAKO NAREDITI NAŠE IDEJE JASNE? 1 I. DOR JE ŽE kdaj pogledal v običajno moderno razpravo o Klogiki, se bo nedvomno spomnil dveh razlikovanj med jasnimi in nejasnimi [ obscure] ter razločnimi in zmedenimi pojmi. V knj igah sta že blizu dve stoletji neizboljšana in nespremenjena, logiki pa ju imajo za biser nj ihovega nauka. Jasna ideja je definirana kot tista, ki je doumeta tako, da jo prepoznamo, kadar koli naletimo nanjo in je nikoli ne zamenjamo z drugo. Če nima te jasnosti, pravimo, da je nejasna. Gre za precej dober primer filozofske terminologije; pa vendar, ker gre za definicijo jasnosti, bi si želel, da bi bila nj ihova definicija bolj preprosta. Da nam nikoli ne bi spodletelo nj eno prepoznanj e in je nikakor ne bi zamenjali za katero drugo, pa naj bi bila dana v še tako zamotani obliki, bi seveda zahtevalo tako velikansko moč in jasnost intelekta, kakor jo redko srečamo na svetu. Po drugi strani biti samo toliko seznanj en z idejo, da nam je poznana in da bi jo v običajnih primerih brez oklevanja prepoznali, težko zasluži ime jasnosti doume a, saj navsezadnje meri samo na subjektiven občutek obvladovanja, ki je lahko povsem zmoten. Vendar pa mislim, da kadar logiki govorijo o >1asnosti«, vendarle ne menijo nič več kot takšno seznanjenost z idejo, a tej lastnosti pripisuj ejo tako majhno vrednost, dajo morajo dopolniti z drugo, ki jo imenujejo razločnost. Razločno idejo definirajo kot tisto, ki ne vsebuje nič 1 To besedilo s Peirceovim naslovom je drugi članek iz serije, ki je bila objavljena v Popular Science Monthly Prevedena po CP (op. ur.) 87

89 nejasnega. To je tehnični jezik; z vsebino ideje razumejo logiki vse, kar je vsebovano v nj eni definiciji. Po nj ih torej idejo razločno doumemo, kadar lahko podamo nj eno natančno definicijo v abstraktnih terminih. Tu poklicni logiki zapustijo temo; bralca ne bi nadlegoval s tem, kar imajo povedati, če ne bi bil to tako osupljiv primer, kako so stole a intelektualne aktivnosti mirno spali ravnodušno omalovažujoč mašinerijo moderne misli injim ni prišlo na misel, da bi nj ene nauke uporabili za razvoj logike. Lahko je pokazati, da ima nauk, kako znana raba in abstraktna razločnost tvorita popolnost doume a, svoje pravo mesto v že davno zastarelih filozofijah; zdaj je čas, da oblikujemo metodo za dosego večje jasnosti misli, kakršno srečujemo in občudujemo pri mislecih našega časa. Ko se je Descartes lotil rekonstrukcije filozofije, je v prvem koraku (teoretično) dopustil skepticizem in zavrgel prakso sholastikov, ki so videli v avtoriteti poslednji vir resnice. Ko je to opravil, je poiskal naravnejši izvor resničnih principov in menil, da gaje našel v človeškem umu; tako je na najneposrednejši način prešel z metode avtoritete na apriorno metodo, kakor sem to opisal v svojem prvem članku.2 Samozavedanje naj bi nas oskrbela z našimi temeljnimi resnicami in določilo, kaj je pogodu razumu. Toda ker očitno vse ideje niso resnične, ga je to napeljalo, da je kot prvi pogoj nezmotljivosti navedel nj ihovo jasnost. Razlika med idejo, ki se zdi jasna, in tisto, ki je zares takšna, mu ni nikoli prišla na misel. Če se je tako zanašal na introspekcijo, kakor se je, celo glede spoznanj a zunanjih stvar, čemu bi podvomil o nj enem pričanju o vsebinah našega uma? Toda potem, domnevam, ga je srečanje z ljudmi, ki so se zdeli čisto razumni in gotovi o stvareh, a so bili povsem nasprotnih prepričanj o temeljnih resnicah, privedlo naprej do tega, da jasnost idej ne zadostuje, temveč morajo biti ideje še razločne, tj. ne sme biti nič nejasnega glede nj ih. Kar je s tem mislil (sam ni tega nikoli natančno razložil), je bilo, da morajo prestati preskus dialektične raziskave - ne smejo se samo na začetku zdeti jasne, diskusija ne sme nikoli prinesti na plan nobene nejasnosti, povezane z nj imi. 2 V»Utrditvi prepričanja«. (op. ur.) 88

90 Takšno je bilo Descartesovo razlikovanje in povsem razvidno je, da je bilo natančno na ravni nj egove filozoftie. Nekoliko ga je razvil Leibniz. Ta veliki in izjemni genij je bil znamenit tako po tem, česar mu ni uspelo videti, kot po tem, kar je uvidel. Da mehanična naprava ne more delovati brez dovajanja neke vrste energije, mu je bilo povsem očitno, vendar ni razumel, da mašinerija uma lahko zgolj preobrazi vednost, nikoli pa je ne more poroditi, če je ne nahranimo z dejstvi iz opazovanja. Tako je zgrešil najbolj bistveno točko Descartesove filozofije, po kateri ne moremo, da ne bi sprejeli propozicije, ki se nam zdi povsem evidentna, pa naj bo to logično ali nelogično. Nam esto da bi obravnaval problem po tej poti, si je prizadeval reducirati prve principe znanosti na dva razreda: na tiste, ki se jih ne da neprotislovno zanikati, in na tiste, ki izhajajo iz načela zadostnega razloga (o katerem kmalu več); očitno se ni zavedal velike razlike med svojo in Descartesovo pozicijo. Zato se je vrnil k starim trivialnostim logike; in predvsem, abstraktne definicije so imele pomembno vlogo v nj egovi filozoftii. Zato je bilo precej naravno, da mu zaradi težave, s katero se je spopadala Descartesova metoda, namreč da se nam lahko zdi, da jasno doumemo ideje, ki so v resnici zelo meglene, ni prišlo na misel drugo zdravilo kot zahteva po abstraktni definiciji vsakega pomembnega termina. Zatorej je s sprejetjem razlikovanja med jasnostjo in razločnostjo pojmov slednjo lastnost definiral kot jasno doumetje vsega, kar je vsebovano v definiciji; in knjige odtlej to ponavljajo za nj im. Ni nevarnosti, da bo ta himerična shema še kdaj precenjena. Nič novega se ne moremo naučiti z analiziranjem definicij. Vendar lahko s tem procesom uredimo naša obstoječa prepričanj a in red je bistven element intelektualne ekonomije, kot tudi vsake druge. Priznamo torej lahko, da imajo knjige prav, ko naredijo poznanost termina za prvi korak k jasnosti dojemanja in nj egovo definicijo za drugega. Toda z opustitvijo vsake omembe kakšne višje jasnosti misli, preprosto zrcalijo filozofijo, ki je bila uničena sto let nazaj. Ta zelo občudovan»ornament logike«- nauk o jasnosti in razločnosti - je lahko precej čeden, toda zadnji čas je, da ta starinski nakit spravimo v našo vitrino kuriozitet in si nadenemo kaj, kar je bolje prilagojeno moderni rabi. 89

91 Prva lekcija, kijo imamo pravico zahtevati od logike, je, da nas nauči, kako narediti naše ideje jasne. Je tudi najbolj pomembna in podcenjujejo jo zgolj tisti, ki jo potrebujejo. Vedeti, kaj mislimo, obvladovati naš lasten pomen, bo postavilo trden temelj za veliko in tehtno misel. Najlaže se jo naučijo tisti, katerih ideje so revne in omejene; so veliko srečnejši kot tisti, ki se nemočno valjajo v bogatem pojmovnem blatu. Res je, da lahko narod v teku generacij preseže pomanjkljivost prekomernega bogastva jezika in nj egovega naravnega spremljevalca, obširno in neizmerno globino idej. V zgodovini lahko opazimo, kako počasi izboljšujejo svoje literarne oblike, se na dolgo otresajo svoje metafizike in z neutrudna potrpežljivostjo, ki je pogosto kompenzacija, dosegajo izredno odličnost v vsaki veji duhovnih dosežkov. Stran zgodovine se še ni obrnila, da bi nam razkrila, ali bo ali ne na dolgi rok takšno lj udstvo prevladalo nad tistim, katerega ideje (kakor besede nj egovega jezika) so maloštevilne, toda tiste, ki jih ima, mojstrsko obvladuje. Vendar pa za posameznika ni vprašljivo, da je nekaj jasnih idej več vrednih od množice nejasnih. Mladeniča bi težko prepričali v žrtvovanje večjega dela nj egovih misli za rešitev preostanka; in zmedena glava je najmanj zmožna uvideti nujnost takšne žrtve. Navadno ga lahko le pomilujemo, kakor nekoga s prirojeno hibo. Čas mu bo pomagal, toda intelektualna zrelost glede jasnosti idej lahko pride precej pozno. To se zdi nesrečna ureditev narave, ker ima jasnost manjšo uporabnost za ustaljenega človeka, čigar napake so v veliki meri že napravile svoje, kot za tistega, ki ima pot še pred seboj. Grozljivo je videti, kako ena sama nejasna ideja, ena sama nesmiselna formula, ki preži v mladeničevi glavi, včasih deluje kot krvni strdek v arteriji, ki ovira prehranjevanje možganov in obsodi žrtev na hiranje na višku nj ene življenjske moči in sredi intelektualnega obilja. Marsikdo je leta kot svoj hobi gojil kakšno bledo senco neke ideje, preveč brezpomensko, da bi bila lahko nedvoumno napačna; kljub temu jo je strastno lj ubil, jo naredil za svojo spremljevalko podnevi in ponoči, ji podaril svojo moč in življenje, zaradi nj e opustil vse druge zaposlitve; skratka, živel je z nj o in za nj o, dokler ni postala, kot se to zgodi, meso nj egovega mesa in kost nj egove kosti; potem pa se je nekega jasnega jutra zbudil in odkril, da je ni več, 90

92 da je izginila kot prelepa Meluzina iz zgodbe, z nj o pa je izginilo bistvo nj egovega življenja. Sam sem poznal takšnega moža; in kdo bi vedel, koliko zgodb o iskalcih nemogočega, metafizikih, astrologih in kaj vem o kom še bi se dalo povedati v stari nemški (francoski!) pripovedki. II. Načela iz prvega dela3 tega eseja takoj pripeljejo do metode, s katero dosežemo veliko večjo jasnost misli, kot je ))razločnost«logikov. Tam sem zapisal, da vznemirjenje dvoma vzbudi miselno aktivnost, ki se z doseženim prepričanjem ustavi; tako je produkcija prepričanj edina funkcija mišljenja. Te besede so seveda premočne za moj namen. Kakor bi opisoval pojav, kot bi se pokazal pod mentalnim mikroskopom. Dvom in prepričanje,4 kakor ju običajno uporabljamo, sta povezana z religioznimi in drugimi resnimi razpravami. Tu besedi uporabljam za označitev začetka vsakega vprašanja, ne glede na to, kako veliko ali neznatno je, in za nj egovo razrešitev. Če v kočiji odprem denarnico in najdem kovanec za pet centov in pet kovancev za en cent, se, medtem ko sežem z roko v denarnico, odločam, kako bom plačal vožnjo. Da bi takšnemu vprašanju rekli dvom in odločitvi prepričanje, je zagotovo priložnosti zelo neprimerna raba besed. Govoriti o takšnem dvomu kot vzroku za vznemirjenje, ki mora biti pomirjeno, namiguje na čud, ki je na meji norosti. Toda če pogledamo zadevo natančno, moramo priznati, da če se vsaj nekoliko obotavljam, ali naj plačam s petimi novčiči ali enim kovancem (in gotovo se malo obotavljam, razen če ne ravnam skladno s prej pridobljeno navado glede tega), čeprav je vznemirjenje premočna beseda, sem vendar z nj im spodbujen k neznatni mentalni aktivnosti, kakršna je potrebna za odločitev, kako ravnati. Najpogosteje dvom vznikne iz neke neodločnosti v našem delovanju, naj bo še tako trenutna. Včasih pa ni tako. Na 3 Tako kot prej gre za»utrditev prepričanj a«. (op. ur.) 4 V izvirniku beliif, prepričanje in verovanje. V slovenščini ni mogoče ohraniti religiozne konotacije. (op. ur.) 91

93 primer, čakam na železniški postaji, in da bi si pregnal čas, berem obvestila na zidu. Primerjam prednosti različnih vlakov in poti, po katerih se verjetno nikoli ne bom peljal, in si zgolj domišljam svojo neodločenost, ker me odsotnost težav dolgočasi. Hlinjena neodločnost, najsi je takšna za zabavo ali za vzvišen cilj, tvori zelo pomemben del ustvarjanja znanstvenih raziskav. Vseeno od kod neodločnost izvira, naš um spodbudi k dejavnosti, ki je šibka ali močna, mirna ali burna. Podobe hitro bežijo skozi zavest, se neprekinjeno pretapljajo v druge, dokler na koncu, ko je vse mimo - kar se lahko zgodi v delčku sekunde ali v eni uri ali po mnogih letih - ne odkrijemo, da smo se odločili, kako ravnati v situaciji, ki je povzročila našo nedoločenost. Z drugimi besedami, dosegli smo prepričanje. V tem procesu opazujemo dve vrsti elementov zavesti, razliko med nj ima bi bilo najbolje pojasniti z ilustracijo. V skladbi najdemo ločene tone in melodijo. Posamezen ton lahko podaljšamo na eno uro ali ves dan, vendar ton obstaja z enako popolnos o v vsaki posamezni sekundi kot v vsem obdobju kot celoti; tako da je, dokler zveni, prisoten čutu, iz katerega je vse preteklo tako popolnoma odsotna kot sama prihodnost. Povsem drugače je z melodijo: nj eno igranje traja določen čas, vendar lahko v delih časa zaigramo samo dele melodije. Melodija obstaja v urejenosti sukcesije zvokov, ki udarjajo v uho v različnih trenutkih; da bi jo zaznali, mora obstajati kontinuiteta zavesti, ki nam naredi minule dogodke prisotne. Gotovo zaznamo melodijo samo s poslušanj em posameznih tonov; vendar ne moremo reči, da jo slišimo neposredno, kajti slišimo samo tisto, kar je prisotno v posameznem trenutku, urejenost sukcesije pa ne more obstajati v trenutku. V vsaki zavesti najdemo dve vrsti objektov, enih se zavedamo neposredno in drugih posredno. Nekateri elementi (občutki) so v celoti prisotni vsak trenutek nj ihovega trajanja, medtem ko so drugi (npr. misli) dejanja, ki imajo drug začetek, sredino in konec ter so sestavljeni iz skladja v sukcesiji občutkov, ki tečejo skozi duha. Ne morejo nam biti neposredno dani, temveč morajo obsegati del preteklosti ali prihodnosti. Misel je nit melodije, ki teče skozi sukcesijo naših občutkov. Lahko dodamo, da tako kakor je lahko skladba zapisana po delih, 92

94 od katerih ima vsak svojo melodijo, lahko tudi med istimi občutki hkrati obstajajo različni sistemi sukcesivnega odnosa. Ti različni sistemi se razlikuj ej o po motivih, idejah ali funkcijah. Mišljenje je le eden o teh sistemov, nj egov edini motiv, ideja in funkcija je ustvarjati prepričanj a, in kar ne zadeva tega cilja, spada v neki drug sistem odnosov. Miselna dejavnost ima lahko po naključju tudi drugačne rezultate; lahko nas npr. zabava in med diletanti ni redko najti takšne, ki so misel tako sprevrnili v namene ugodja, da se zdi, kakor da jih ozlovolji že misel, da bo vprašanje, s katerim se veselo ukvarjajo, na koncu nemara rešeno; pozitivno odkritje, ki izvzame priljubljeni predmet iz arene literarne debate, doživijo s komaj prikrito nejevoljo. Takšna drža je prava razuzdanost misli. Čeprav misel lahko namerno onemogočijo, pa nj ena bistvo in pomen, ločena od drugih spremljajočih jo elementov, ne moreta nikoli biti usmerjena drugam kot v ustvarj anje prepričanj a. Dejavna misel ima za edini možen motiv dosego miruj oče misli; kar se ne nanaša na prepričanje, ni del same misli. Kaj je torej prepričanje? Je demikadenca, ki zaključi glasbeno fraza v simfoniji našega intelektualnega življenja. Pravkar smo odkrili, da ima samo tri lastnosti: prvič, zavedamo se ga; drugič, pomiri vznemirjenje dvoma; tretjič, v naši naravi vzpostavi pravilo za delovanje ali, krajše, navado. Ko navada pomiri vznemirjenje dvoma, ki je motiv za mišljenje, se misel sprosti, in ko je prepričanj e doseženo, za trenutek počiva. Ampak ker je prepričanj e pravilo za dejanje, katerega uporaba ima za posledico nadaljnji dvom in nadaljnje mišljenje, je hkrati konec in nov začetek mišljenja. Zato sem si dovolil poimenovati ga mirujoča misel, čeprav je misel bistveno dejanje. Končni učinek mišljenja je dejanje volje in mišljenje ni več nj en del; prepričanj e paje zgolj stopnja mentalne dejavnosti, je neki učinek na našo naravo, ki ga povzroči mišljenje in ki bo vplival na prihodnje mišljenje. Bistvo prepričanj a je vzpostavitev navade; različna prepričanj a se razlikujejo po različnih oblikah dejanj, ki jih povzročijo. Če se prepričanj a ne razlikuj ejo po tem, če pomirijo enak dvom z ustvaritvijo enakega pravila delovanja, potem jih zgolj razlike v načinu, kako se jih zavedamo, ne morejo narediti različne, enako kot igranje nekega tona v različnih ključih ne spremeni samega 93

95 tona. Pogosto se vzpostavlja namišljene razlike v prepričanjih, ki se razlikuj ej o samo po obliki izražanja; prerekanje, ki sledi, pa je vendarle dovolj resno. Biti prepričan, da so objekti urejeni kot na sliki 1, in biti prepričan, da so urejeni kot na sliki 2,je eno in isto prepričanje; vendar si lahko zamislimo, da bi nekdo trdil eno in zanikal drugo. Slika 1 Slika 2 Takšna napačna razlikovanja naredijo toliko škode kot zamenjava zares različnih prepričanj in so nevarnost, ki se je moramo stalno paziti, posebno kadar smo na metafizičnih tleh. Ena zmota te vrste, ki se pogosto pojavi, je zamenjava občutka, ki ga ustvari naša nejasna misel, za značilnost mišljenega objekta. Namesto da bi nejasnost zaznali kot povsem subjektivno, si domišljamo, da premišljujemo o lastnosti objekta, ki je bistveno skrivnostna; če se nam pozneje predstavi naše pojmovanje v jasni obliki, ga zaradi odsotnosti občutka nerazumljivosti ne prepoznamo kot istega. Dokler ta prevara traja, je nepremostljiva ovira na poti do jasnega mišljenja; enako zanima nasprotnike kot zagovomike racionalnega mišljenja: prvi jo ohranjajo, drugi svarijo pred nj o. Druga takšna napaka je zamenjava razlike samo v gramatični zgradbi dveh besed za razliko med idejama, ki ju besedi izražata. V tej pikolovski eri, ko večina piscev veliko bolj skrbi za besede kot stvari, je ta zmota dovolj splošna. Ko sem pravkar dejal, daje misel 94

96 d anje in obstaja v odnosu, čeprav izvedemo dejanje in ne odnosa, ki je lahko le rezultat dejanja, povedano ni bilo nekonsistentno, ampak le gramatično nejasno. Pred vsemi temi sofizmi nas bo popolnoma obvaroval razmislek, da je prava naloga misli ustvarjanj e navad za deja a; in da kakor koli je povezano z mislijo, a nepomembno za nj en cilj, je nj en dodatek, ne pa nj en del. Ce naj obstaja enotnost med našimi občutki, ki se ne nanaša na to, kako naj v določeni situaciji ravnamo, kakor pri poslušanj u glasbe, zakaj tega ne poimenujemo mišljenje? Da bi razvili nj egov pomen, moramo torej preprosto določiti, katere navade ustvarja, kajti kar pomeni, so preprosto navade, ki jih ima za posledico. Tedaj je identiteta navade odvisna od tega, kako nas lahko pripelje do dejanja, in to ne le v takšnih okoliščinah, ki so zelo verjetne, temveč tudi v takšnih, ki so možne, ne glede na to, kako neverjetne so lahko. Kaj je navada, je odvisno od kdaj in kako nas spodbudi k dejanju. O kdaj: vsak stimulus za dejanje je izpeljan iz zaznave; o kako: vsak smoter dejanja je ustvariti nek zaznaven rezultat. Tako smo se spustili do otipljivega in zamisljivo praktičnega kot korenine vsakega pravega razlikovanja misli, ne glede kako subtilno je lahko; ne obstaja pomenska razlika, ki bi bila tako drobna, da bi bila vsebovana v čem drugem kot v možni razliki v praksi. Da bi uvideli, kam nas to načelo vodi, ga premislimo v luči takšnega nauka, kot je transsubstanciacija. Protestantske cerkve imajo sestavine zakramentov za meso in kri le metaforično; hranijo naše duše kot meso in nj egov sok hranijo naša telesa. Toda katoliki vztrajajo, da so dobesedno meso in kri, čeprav imajo vse čutne lastnosti oblatov in razredčenega vina. Toda nimamo nobenega pojmovanja vina razen tistega, ki lahko vstopi v prepričanje, oziroma 1. da je to ali ono vino ali, 2. da ima vino določene lastnosti. Takšna prepričanj a niso nič drugega kot samooznanila, da moramo ob priložnosti delovati s stvarmi, za katere verjamemo, da so vino, SKladno z lastnostmi, za katere verjamemo, da jih ima vino. Priložnost za tako delovanje je neka čutna percepcija, nj en motiv pa je proizvesti neki čuten rezultat. Tako se naše deja e 95

97 nanaša izključno na tisto, kar učinkuj e na čutila, naša navada ima isti pomen kot naše dejanje, naše prepričanj e istega kot naša navada, naš pojem istega kot naše prepričanje; in torej z vinom ne menimo nič drugega, kot tisto, kar na določen neposreden ali posreden način vpliva na naše čute; govoriti, da ima nekaj vse ču tne značilnosti vina, v resnici pa je kri, je nesmiseln žargon. Ni moj namen še dlje govoriti o teološkem vpraša u; zdaj, ko sem ga uporabil kot logičen primer, ga bom zapustil, ne da bi mi bilo mar za teologov odgovor. Želel sem le opozoriti, kako nemogoče je imeti v našem umu idejo, ki se bi nanašala na kaj drugega kot na zamisljive čutne učinke stvari. Naša ideja česar koli je naša ideja nj egovih čutnih učinkov; če si domišljamo, da imamo kakšno drugo, se varamo in zamenjujemo zgolj občutek, ki spremlja misel, za del te misli. Absurdno je reči, da ima misel kakšen pomen, ki je nepovezan z nj eno edino funkcijo. Za katolike in protestante je neumno, da si domišljajo, kako se ne strinjajo glede sestavin zakramentov, če se strinjajo glede vseh nj ihovih sedanjih in bodočih čutnih učinkov. Torej se zdi, da je pravilo za doseganje tre e stopnje jasnosti dojema a sledeče: Preudarite, katere učinke, katerih praktično relevantnost si je mogoče zamisliti, pripisujemo objektu našega pojma. Tedaj je naš pojem teh učinkov celota našega pojma objekta. III. Ilustriraj mo to pravilo z nekaj primeri; in da bi začeli z najbolj preprostim, se vprašajmo, kaj mislimo, ko nekaj imenujemo trdo. Očitno, da ga ne bomo mogli opraskati z mnogimi drugimi substancami. Ves pojem te lastnosti, kakor vsake druge, je v zamisljivih učinkih. Absolutno nobene razlike ni med trdo in mehko stvarjo, dokler ju ne preizkusimo. Denimo, da bi lahko diamant kristaliziral sredi mehkega kosma bombaža in bi ostal tam, dokler ne bi zgorel. Ali bi bilo napak reči, da je bil diamant mehek. To se zdi neumno vprašanje, in bi dejansko bilo takšno, razen v domeni logike. V nj ej so takšna vprašanja zelo uporabna, ker izostrijo logična načela veliko bolj, kot bi jih kdaj koli prava 96

98 diskusija. Pri proučevanju logike takšnih vprašanj ne smemo odpraviti s prenagljenimi odgovori, ampak jih moramo zelo skrbno premisliti, da bi razbrali načela, ki jih vsebujejo. V našem primeru bi lahko spremenili vprašanje in vprašali, kaj nam preprečuje reči, da so vsa trda telesa mehka, dokler se jih ne dotaknemo, in nj ihova trdota narašča s pritiskanjem, dokler jih ne opraskamo. Premislek bo pokazal, da je odgovor naslednji: nobene napačnosti ne bi bilo v takšnih oblikah govora. Spremenjena bi bila le naša današnja jezikovna raba besed trdo in mehko, ne pa nj una pomena. Kajti ne predstavljata dejstva, ki bi bilo različno od tistega, kar je; za posledico imata le ureditev dejstev, ki bi bila skrajno nerodna. To nas pripelje do pripombe, da vprašanje, kaj bi se zgodilo v okoliščinah, ki se dejansko ne morejo pripetiti, ni vprašanje o dejstvu, marveč vprašanje o nj ihovi najbolj jasni ureditvi. Na primer, vprašanje o svobodni volji in usodi v najpreprostejši obliki, oguljena vsega besedičenja, se glasi nekako takole: Sramujem se nečesa, kar sem naredil; ali bi se bil lahko z naporom volje uprl skušnjavi in ravnal drugače? Filozofski odgovor je, da to ni vprašanje o dejstvu, temveč le o ureditvi dejstev. Če jih uredimo tako, da kažejo tisto, kar se posebej nanaša na moje vprašanje - namreč, da moram kriviti samega sebe za tisto, kar sem storil narobe - potem je popolnoma resnično, če rečem, da če bi hotel narediti drugače, kot sem, bi bil to tudi naredil. Po drugi strani uredimo dejstva tako, da izražajo drug pomemben premislek: je enako res da, če se skušnjavi dovoli delovati, potem bo, če ima zadostno moč, pripeljala do učinka, pa naj se še tako borim proti nj ej. Ne da se nasprotovati protislovj u v tistem, kar sledi iz napačne predpostavke. Reductio ab absurdum je v tem, da se pokaže, kako iz hipoteze sledijo protislovni rezultati, zato se hipotezo razglasi za neresnično. Diskusija o svobodni volji vsebuje veliko vprašanj in niti malo si ne želim reči, da imata obe strani enako prav. Nasprotno, menim, da ena stran zanika pomembna dejstva, druga stran pa jih ne. Kar trdim, je, da je bilo zgornje vprašanje izvor celotnega dvoma; če ga ne bi bilo, ne bi prišlo do spora; in da je vprašanje popolnoma rešeno na način, ki sem ga nakazal. Kot naslednjo raziščimo jasno idejo teže. To je še en zelo lahek primer. Reči, da je telo težko, pomeni preprosto to, da bi 97

99 v odsotnosti nasprotne sile padlo. To (zanemarimo določene posebnosti, kako bi padlo itd., kijih ima v mislih fizik, ko uporabi besedo) je očitno celoten pojem teže. Zastavlja se sicer vprašanje, ali ne bi mogla kaka posebna dejstva razložiti gravitacijo; toda kar menimo s silo, je povsem vsebovano v nj enih učinkih. To nas je pripeljalo do tega, da se lotimo razlage ideje sile nasploh. To je pomemben pojem, ki se je razvil zgodaj na začetku sedemnajstega stoletia iz neizdelane ideje vzroka in se odtlej stalno izpopolnjuje in ki nam je pokazal, kako razložiti vse spremembe gibanja teles in kako misliti o vseh fizičnih pojavih; ki je porodil moderno znanost in spremenil obličje zemlje; in ima, ločeno od svoje specialne uporabe, vodilno vlogo v usmerjanj u toka moderne misli ter pospešuje moderni družbeni razvoj. Zatorej je vredno našega truda, da bi ga razumeli. Skladno z našim pravilom moramo začeti z vprašanjem, kaj je neposredna korist razmišljanja o sili; odgovor je, da tako razložimo spremembe gibanja. Če bi telesa pustili pri miru brez delovanja sile nanje, bi se vsako gibanje nadaljevalo z nespremenjeno hitrostjo in smerjo. Poleg tega se sprememba gibanja nikoli ne zgodi nenadno; če se spremeni smer gibanja, se to zgodi po krivulji brez kotov; če se spremeni hitrost, se spremeni postopoma. Te postopne spremembe, ki se nenehno dogajajo, matematiki sestavljajo po pravilu paralelograma sil. Če bralec tega še ne pozna, bo, upam, odkril, da mu bo koristilo, če se bo potrudil s sledečo razlago; če pa mu je matematika neznosna, naj raje preskoči naslednje tri odstavke, kot da bi se morali tu ločiti. Pot je črta, ki ima ločen začetek in konec. Dve poti sta ekvivalentni, če se začneta na isti točki in vodita do iste točke. Tako sta potia B CD E ina F G HE (slika 3) ekvivalentni. Poti, ki se ne začneta v isti točki, imamo za ekvivalentni takrat, kadar lahko eno od nj ij u premaknemo tako - ne da bi jo pri tem obrnili, ampak jo vedno ohranimo vzporedno z nj eno izvirno pozicijo -, da se nj en začetek uj ema z začetkom druge poti, nj en konec pa s koncem druge poti. Poti se geometrično seštejeta, če se ena začne, kj er se druga konča, tako je pota E vsotaa B, B C, CD in DE. V paralelogramu na sliki 4 je diagonalaa C vsotaa B in B C; ali ker je A D geometrično ekvivalentna B C, je A C geometrična vsota ABinAD. 98

100 c Slika 3 Slika 4 Vse to je povsem dogovorno. Meri preprosto na tole: tisto, kar smo poimenovali pot, je v odnosih, ki sem jih opisal kot enake ali prištete. A čeprav gre za dogovor, je dogovor z dobrim razlogom. Pravila za geometrično seštevanje ne uporabljamo samo pri poteh, marveč tudi pri drugih stvareh, ki se jih lahko prikaže kot poti. Torej, če je pot določena s spreminjanjem smeri in razdalje točke, ki se giblje po nj ej od začetne točke, potem sledi, da je vse, kar je od začetka do konca določeno s spreminjanjem smeri in velikosti, mogoče prikazati s črto. Torej lahko hitrosti prikažemo kot poti, saj imajo samo smeri in stopnje. Isto velja za pospeške ali spremembe hitrosti. To je dovolj razvidno v primeru hitrosti in postane očitno za pospeške, če upoštevamo, da so hitrosti glede na lego - namreč spremembe položaja leg - natančno tisto, kar so pospeški glede na hitrosti. Tako imenovani»paralelogram sil«je preprosto pravilo za sestavljanje pospeškov. Po nj em jih prikažemo s potmi in jim geometrično prištejemo poti. A matematiki ne uporabljajo»paralelograma sil«le za seštevanje različnih pospeškov, temveč za pretvarjanje enega pospeška v vsoto pospeškov. Naj bo A B (slika S) pot, ki prikazuje neki pospešek - recimo takšno spremembo gibanja telesa, da bo telo po eni sekundi zaradi vpliva te spremembe na položaju, ki bi bil drugačen, kot če bi se gibanje nadaljevalo nespremenjeno tako, da bi pota B vodila od poznejšega položaja k prejšnjemu. Ta pospešek lahko obravnavamo kot vsoto pospeškov, prikazanih za Ci C B. Ali pa kot vsoto zelo različnih pospeškov A D in D B, pri čemer je A D skoraj nasprotna A C. ln jasno je, da je ogromno število načinov, po katerih je lahko AB vsota dveh pospeškov. 99

101 c 1 D Slika S Po tej dolgovezni razlagi, katera, upam, zaradi izjemno zanimivega pojma sile bralca ni preveč izčrpala, smo naposled pripravljeni postaviti veliko dejstvo, ki ga ta pojem uteleša. To dejstvo je v tem, da če dejanske spremembe gibanja, ki doletijo različne del čke teles, razčlenim o na ustrezen način, je vsak delni pospešek natančno takšen, kot ga določa ustrezen naravni zakon, po katerem telesa, v odvisnosti od položaja, ki ga imajo v nekem trenutku, vselej dobijo toliko pospeškov, da geometrično sešteti dajo dejanski pospešek telesa. To je edino dejstvo, ki ga predstavlja ideja sile, in kdor koli se bo potrudil jasno razumeti, kaj je to dejstvo, bo povsem doumel, kaj je sila. Ali naj rečemo, daje sila pospešek ali da povzroči pospešek, je zgolj zadeva primernost jezika, ki nima nič več opraviti z resničnim pomenom kot razlika med francoskim izrazom»il fait froid«in angleškim ekvivalentom»it is cold«. Vendar je presenetljivo opazovati, kako je ta preprosta zadeva zmedla duhove. V koliko globokih razpravah se o sili govori kot o»skrivnostni entiteti«, kar se zdi zgolj priznanje, da je avtor obupal, da bi kdaj prišel do jasnega pomena besede! V nedavno tega objavljenem in občudovanem delu o analitični mehaniki je zapisano, da vemo, da natančno razumemo učinek sile, same sile pa ne razumemo. To je preprosto protislovj e. Ideja, ki jo beseda sila vzbudi v našem umu, nima druge funkcije kot vplivati na naša dejanja in ta dejanja 100

102 se ne nanašajo na silo drugače kot prek nj enih učinkov. Torej, če vemo, kaj so učinki sile, smo seznanjeni z vsakim dejstvom, ki ga vsebuje izjava, da sila obstaja, in tu ni več nič vedeti. Res pa je v zraku neko megleno pojmovanje, da vprašanje lahko pomeni nekaj, česar um ne more dojeti; ko so bili dlakocepski filozofi soočeni z absurdnostjo takšnega pogleda, so izumili prazno razlikovanje med pozitivnimi in negativnimi pojmi, da bi dali svoji neideji obliko, ki ni očitno nesmiselna. Nj ena ničnost je zadosti nedvoumno pojasnjena s premisleki nekaj strani nazaj; neodvisno od nj ih mora dlakocepski značaj razlike presenetiti vsak um, ki je navajen na pravo mišljenje. rv. Lotimo se zdaj logike in premislimo pojmovanje, ki jo še posebno zadeva, namreč realnosti. Če vzamemo jasnost v smislu poznanosti, ne more biti nobena ideja jasnejša od realnosti. Vsak otrok jo brez težav uporablja in nikoli niti ne pomisli, da je ne bi razumel. Druga stopnja jasnosti, namreč podati abstraktna definicijo realnega, bi verjetno zmedla večino lj udi, tudi tiste najbolj premišljujočega duha. Vendarle bi morda lahko prišli do takšne definicije, če bi premislili točke, v katerih se razlikujeta realnost in nj eno nasprotje, fikcija. Izmislek je produkt domišljije nekoga; ima takšne značilnosti, kot mu jih vtisne nj egovo mišljenje. Da so značilnosti neodvisne od tega, kako misliva vi in jaz, je zunanja realnost. Vendar obstajajo pojavi znotraj našega duha, ki so odvisni od našega mišljenja in so obenem realni v smislu, da jih zares mislimo. Toda čeprav so nj ihove značilnosti odvisne od tega, kako mislimo, niso odvisne od tega, kaj mi mislimo, da so. Tako imajo sanje resnično eksistenco kot mentalni pojav, če smo jih res sanjali; da pa je sanjal to in ono, ni odvisno od tega, kar kdo misli, da je bilo sanj ano, marveč je docela neodvisno od vsakega mnenja. Če po drugi strani ne vzamemo v obzir dejstva sanjanja, temveč sanjano stvar, ohrani svoje posebnosti samo na temelju tega, da smo sanjali, da jih poseduje. Tako lahko definiramo realno kot tiste značilnosti, ki so neodvisne od tega, kar si kdo misli, da so. Ne glede na to, kako zadovoljiva se ta definicija zdi, bi bilo zelo 101

103 napak meniti, da je naredila idejo realnosti povsem jasno. Torej uporabimo naša pravila. Skladno z nj imi se realnost kot vsaka druga lastnost nahaja v čutnih učinkih, ki jih udeležene stvari ustvarjajo. Edini učinek, ki ga imajo realne stvari, je povzročanje prepričanj a, kajti vsi občutki, ki jih vzbujajo, vzniknejo v zavesti v formi prepričanj a. Vprašanje je torej, kako resnično prepričanj e (ali prepričanje v realnem) ločiti od napačnega (ali prepričanje v fikciji). Kot smo videli v prejšnjem članku, pripadata popolnoma razviti ideji resnice in laži izključno izkustveni metodi postavljanja mnenj. Tisti, ki samovoljno izbere propozicije, ki jih bo sprejel, sme uporabiti besedo resnica samo za to, da poudari svojo odločenost, da bo vztrajal pri nj ih. Seveda metoda vztrajnosti nikoli izključno ne prevlada; razum je za lj udi preveč naraven za kaj takega. Toda v literaturi temnega srednjega veka najdemo nekaj dobrih primerov zanjo. Ko Scottus Eurigena komentira pesniški odlomek, ki opisuje, kako je trobelika povzročila Sokratovo smrt, brez oklevanja poizvedujočemu bralcu pove tudi, da sta bila Sokrat in Helleborus pomembna grška filozofa in da si je Sokrat, potem ko ga je Helleborus premagal v diskusiji, to vzel tako k srcu, da je od tega umrl! Le kakšno idejo resnice je imel, da je to tako samovoljno mnenje sprejel in učil brez vsakega zadržka. Resnični duh Sokrata, ki bi bil, upam, vesel»poraza v diskusiji«, saj bi se bil na ta način česa naučil, je v čudnem nasprotju z naivno idejo glosista, kateremu (kakor današnjim»rojenim misionarjem«) se je diskusija očitno zdela preprosto borba. Ko se je filozofija začela prebujati iz svojega dolgega dremeža in preden ji je teologij a docela zagospodovala, je bilo, tako se zdi, običajno, da je vsak učitelj pograbil neko nezasedena filozofsko pozicijo, ki se je zdela zadosti močna, da se je v nj ej zagrad il in le občasno prišel iz nj e, da se je spopadel z drugimi. Tako nam celo pičla poročila, ki jih imamo, omogočajo prepoznati ducat ali več mnenj različnih učiteljev, ki so jih istočasno imeli o problemu nominalizma in realizma. Preberite uvodni del Historie Calamitatum Abelarda, ki je bil brez dvoma enako filozofski kot kateri od nj egovih sodobnikov, in doživite bojevitega duha, ki veje iz nj ega. Zanj je resnica preprosto nj egova posebna utrdba. Ko je metoda avtoritete zmagala, je resnica pomenila komaj kaj več od katoliške vere. Vsi 102

104 napori sholastikov so bili usmerjeni v uskladitev nj ihove vere v Aristotela z nj ihovo vero v Cerkev in preiščemo lahko nj ihove težke foliante, pa ne bomo našli argumenta, ki bi šel kaj dlje. Opazno je, da kj er so različne vere cvetele druga ob drugi, so odpadnike gledali sumničavo tudi tisti, katerih vero so sprejeli; tako docela je ideja lojalnosti zamenjala iskanje resnice. Od Descartesovega časa naprej je napaka v pojmovanju resnice manj vidna. Kljub temu včasih preseneti znanstvenike, da so filozofi manj osredotočeni na odkrivanje dejstev kot na preiskovanje, katero prepričanje je najbolj skladno z nj ihovim sistemom. Težko je prepričati zagovornika apriorne metode z navajanjem primerov; a po kaži te mu, da je mnenje, ki ga brani, ne konsistentno z nečim, kar je določil drugje, pa ga bo zelo voljan opustiti. Zdi se, da ti lj udje ne verjamejo, da je kdaj konec disputacijam; kakor da menijo, da je mnenje, ki je naravno za enega, nenaravna za drugega, in se prepričanj e potemtakem nikoli ne bo ustalilo. Ko se zadovoljujejo z utrjevanjem svojih mnenj z metodo, ki bi drugega pripeljala do različnega rezultata, izdajajo svoje šibko razumevanje.. pojma resmca. Po drugi strani zagovornike znanosti navdihuje vesel up, da bo proces raziskovanja, če bo le prignan dovolj daleč, dal dokončno rešitev za vsako vprašanje, na katerem bo uporabljen. Nekdo lahko raziskuj e hitrost svetlobe s proučevanjem poti Ve nere in odkloni zvezd; drugi z opozicijami Marsa in mrki Jupitrovih lun; trew z Fizeaujevo metodo; četrti s Foucaultovo; peti s premiki Lissajouxovih krivulj ; šesti, sedmi, osmi in deveti lahko uporabijo različne metode za primerjanj e merjenj statične in dinamične elektrike. Na začetku lahko pridejo do različnih rezultatov, a ko vsak izpopolni svojo metodo in nj en potek, se rezultati ves čas gibljejo k določenemu središču. Tako je z vsem znanstvenim raziskovanjem. Različni umi lahko začnejo z najbolj nasprotujočimi si pogledi, toda napredek raziskovanja jih s pomočjo nj im zunanje sile vodi k enemu in istemu zaključku. Ta dejavnost misli, ki nas vodi, ne kamor bi mi hoteli, temveč k vnaprej določenemu cilju, je kakor dejanje usode. Nobena sprememba pogleda, nobena izbira drugih dejstev za raziskavo, nobeno naravno nagnjenje duha ne omogoči, da bi ušli vnaprej 103

105 določenemu mnenju. To veliko upanje je utelešena v pojmovanju resnice in realnosti. Mnenje, ki je usojeno, da se bodo glede nj ega na koncu strinjali vsi, ki raziskuj ejo, je tisto, na kar mislimo z resnico, objekt reprezentiran v tem mnenju pa je realno. Na ta način bi razložil realnost. Toda lahko bi dejali, da je ta pogled naravnost nasproten abstraktni definiciji realnosti, ki smo jo podali, glede na to, da naredi značilnosti realnega odvisne od tistega, kar konec koncev mislimo o nj ej. Odgovor na to je po eni strani to, da je realnost neodvisna, ne nujno od mišljenja nasploh, marveč le od tega, kar vi ali jaz ali neko končno število ljudi misli o nj ej ; po drugi strani pa, čeprav je objekt končnega mnenja odvisen od tega, kar to mne e je, vendarle mnenje ni odvisno od tega, kar vi ali jaz ali kdor koli drug mislimo. Naša sprevrženost in sprevrženost drugih lahko za nedoločeno dolgo odložita ustalitev mnenja; morda bi lahko celo povzročili, da bi bila neka naključna propozicija splošno sprejeta, dokler bi živelo človeštvo. Vendarle tudi to ne bi spremenilo narave prepričanj a, ki je lahko le rezultat raziskovanja, ki je bilo pripeljano dovolj daleč; če bi po izumrtju naše rase nastala druga z zmožnostjo in nagnjenjem do raziskovanja, bi morali na koncu priti do tega resničnega mnenja.»resnica, poteptana v zemljo, bo znova vstala,«in mnenje, ki bi na koncu izšlo iz raziskave, ni odvisno od tega, kaj nekdo misli. Toda realnost tega, kar je realno, je odvisna od realnega dejstva, do katerega nujno pripelje raziskovanje, če le traja dovolj dolgo, do prepričanj a v nj em. A lahko bi me pobarali, kaj imam povedati o neznatnih, za vedno pozabljenih zgodovinskih dejstvih, o izgubljenih knjigah starih in o pokopanih skrivnostih. Premnogo draguljev žarkov bleščavih oceanske brezdanje jame rodijo; premnogi cvet zacveti neopažen in v zrak puščavski zapravi sladek svoj vonj. Ali te stvari v resnici ne obstajajo, ker so brezupno onstran dosega našega spoznanj a? Ko bo vesolje mrtvo (po predvidevanjih nekaterih znanstvenikov) in bo življenje za vedno končano, ali se ne 104

106 bodo trki atomov nadaljevali, čeprav ne bo nikogar, ki bi to vedel? Na to bi odvrnil, da čeprav za nobeno možno stanje vednosti ne obstaja zadosti veliko število, da bi z nj im lahko izrazili razmerje med neznanim in znanim, je vendarle nefilozofsko predpostaviti, da raziskava ne bi odgovorila na neko dano vprašanje (ki ima jasen pomen), če bi le šla dovolj daleč. Kdo bi pred nekaj leti menil, da bi lahko kdaj koli spoznali, iz česa so zvezde, katerih svetloba nemara potrebuje do nas dalj časa, kot obstaja človeška vrsta? Kdo je lahko gotov, kaj bomo vedeli čez nekaj sto let? Kdo lahko ugane, kaj bo prinesla znanost čez deset tisoč let, če bo tako dejavna kot zadnjih sto let? In če se bo razvijala milijon, milijardo ali kolikor let hočete, kako je mogoče trditi, da je kakšno vprašanje, na katerega ne bi mogli dokončno odgovoriti. Lahko ugovarjate:»zakaj bi toliko razmišljali o oddaljenem, še zlasti, ker je vaše načelo, da imajo le praktične razlike pomen?«dobro, moram priznati, da je skoraj vseeno, če pravim, da je kamen na dnu ocena v popolni temi bleščeč ali ne - to pomeni, da je verjetno vseeno, kajti vselej moramo imeti v mislih, da ga lahko jutri potegnejo na plan. Da so dragulji na dnu morja, cvetlice v neodkritih puščavah itd., so propozicije, katere podobno kakor diamant, ki je mehek, dokler ga ne pritisnemo, bolj zadevajo ureditev našega jezika kakor pomen naših idej. Zdi se mi, da smo z uporabo našega pravila vendarle dosegli tako jasno doume9e ideje realnosti in dejstva, na katerega se opira, da morda ne bi bilo preveč prevzetno, čeprav bi bilo nenavadno, če bi ponudili metafizična teorijo eksistence v splošno spreje9e tistim, ki uporabljajo znanstveno metodo utrjevanja prepričanj. Kakor koli, ker je metafizika predmet, ki je bolj čuden kot uporaben, nj eno poznavanje pa podobno kot poznavanje podvodnih čeri služi v glavnem za to, da se je pazimo, sedaj ne bom več utrujal bralca z antologijo. Že zdaj sem šel dlje, kot sem želel; bralcu sem dal tolikšno dozo matematike in psihologije in oboje je izredno težko razumljivo, da se bojim, da me je že zapustil; kar pišem zdaj, je zgolj za stavce in bralca, ki išče dokaze. Ve rjel sem v pomembnost predmeta. Ni kraljevske poti v logiko, cena za res vredne ideje je vztrajna pozornost. Vendar vem, da ima javnost glede idej raje cenenost in neokusnost. V naslednjem 105

107 članku se bom vrnil k laže razumljivemu in ne bom spet odtaval od nj ega. Bralec, ki se je s težavo prebijal skozi ta članek, bo nagrajen v naslednjem z odkritjem, kako čudovito se lahko to, kar je bilo razvito po tej utrudljivi poti, uporabi za potrditev pravil znanstvenega razmišljanja. Doslej še nismo prečkali praga znanstvene logike. Nedvomno je pomembno vedeti, kako narediti naše ideje jasne, toda lahko so še tako jasne, ne da bi bile resnične. Kako jih narediti takšne, moramo še preučiti. Kako po roditi tiste vitalne in ustvarjalne ideje, ki se po množijo v tisoče oblik in se razširijo povsod, ki pospešujejo civilizacijo in dajej o človeku dostojanstvo, je umetnost, kije še ne moremo zvesti na pravila, temveč je še skrivnost, o kateri daje zgodovina znanosti nekaj namigov. 106

108 3. KAJ JE PRAGMATIZEM 1 v S TEVILNE izkušnje so pisca pncujocega članka privedle do prepričanj a, da se je mišljenje vsakega fizika, vsakega kemika in skratka vsakega strokovnjaka v kateri od eksperimentalnih znanosti do neke neslutene stopnje oblikovalo pod vplivom nj egovega življenja v laboratoriju. Eksperimentalist sam se tega težko popolnoma zaveda, kajti možje, katerih intelekt res dobro pozna, so mu v tem pogledu precej podobni. Z intelekti lj udi, ki imajo za seboj drugačno urjenje in katerih izobrazba izvira predvsem iz knjig, pa nikdar ne bo intimen v pravem pomenu besede, pa naj bo z nj imi še tako domač. On in tovrstni lj udje so namreč kot olje in voda - čeprav jih je mogoče pretresti in zmešati, se neverjetno hitro razidejo vsak v svojo mentalno smer, združitev pa jim pusti le komaj opazen priokus. Če bi se ti lj uclje druge vrste le z nekaj spretnosti poglobili v eksperimentalistovo mišljenje - kar je v večini primerov natanko tisto, za kar niso usposobljeni -, bi kmalu odkrili, da se z izjemo tematik, kj er je nj egovo mišljenje vezano na osebna občutja ali nj egovo vzgojo, eksperimentalist pri vseh vprašanjih nagiba k temu, da o vseh stvareh razmišlja na način, ki je ustaljen v laboratoriju - torej kot o vprašanjih eksperimentiranja. Seveda noben dejansko živeč človek nima popolnoma razvitih vseh lastnosti, ki so značilne za tip človeka, ki mu pripada: tipičnega zdravnika ne boste vsak dan videli voziti se v kočiji, prav tako v prvi učilnici, v katero boste stopili, ne boste našli tipičnega pedagoga. Vendar pa, ko ga boste našli ali pa ko boste na podlagi opazovanj zgradili tipičnega 1 Objavljeno vthe Monist, vol. 15 (april 1905), str , prvi članek serije. Prevedena po CP (op. ur.) 107

109 eksperimentalista, boste opazili, da bo vsako trditev, ki mu jo boste ponudili, razumel v smislu, da če je po nekih navodilih mogoče izvesti eksperiment oz. če je ta dejansko izveden, potem bo to privedlo do nekega izkustva ali pa v vaši izjavi sploh ne bo videl nobenega smisla. Če mu govorite, kot je g. Balford pred nedavnim govoril članom združenja British Association,2 da»fizik/.. ) išče nekaj globljega, kot so zakoni, ki povezujejo možne predmete izkustva«, da»je nj egov objekt fizična realnost«, ki v eksperimentih ostaja nerazkrita, in da je obstoj take neizkusljive realnosti»neomajljiva vera znanosti«, boste z vsem tovrstnim ontološkim pomenom pri eksperimentalistu naleteli na gluha ušesa. Kar še utrjuje nj egovo prepričanost v to, kar avtor dolguj e svojim pogovorom z eksperimentalisti, je dejstvo, da bi tudi za nj ega skoraj lahko rekli, da prebiva v laboratoriju že od svojega šestega leta pa vse do poznih zrelih let. In glede na to, da se je vse življenje družil predvsem z eksperimentalisti, z zanesljivostjo čuti, da jih razume in da oni razumejo nj ega. Omenjeno laboratorijsko življenje avtorju (ki tukaj in v nadaljevanju preprosto predstavlja tipičnega predstavnika eksperimentalistov) ni preprečilo, da se ne bi začel zanimati za metode mišljenja. Ko je pričel brati metafiziko, so se mu številne stvari zdele ohlapno mišljene in dognane na podlagi naključnih predsodkov, kljub temu pa je v pisanju nekaterih filozofov, predvsem Kanta, Berkeleyja in Spinoze, občasno naletel na sledi razmišljanja, ki je v zadostni meri spominjalo na načine mišljenja v laboratoriju, da jim je lahko zaupal. Enako je mogoče trditi tudi za druge laboratorijske može. V prizadevanju, ki ga je pričakovati od človeka nj egovega kova, namreč da bi formuliral tisto, s čimer se je strinjal, je zasnoval teorijo, da pojem, tj. racionalni smisel besede ali kakega drugega izraza, obstaja zgolj v nj egovi zamišljivi relevantnosti za usmerjanj e življenja. In ker nobena stvar, ki je ni mogoče izpeljati iz eksperimenta, ne more biti neposredno relevantna za ravnanje, bi s tem, ko bi natanko definirali vse zamišljive eksperimentalne 2 Rejlections Suggested by the New Theory of Matter; predsedniški nagovor, British Association for the Advancement of Science, 17. avgust

110 pojave, ki bi jih obsegala zavrnitev oz. potrditev nekega pojma, že imeli celotno definicijo samega pojma, kajti v njem ni vsebovano popolnoma nič drugega. Za ta nauk je pisec iznašel ime pragmatizem. Nekateri nj egovi prijatelji so ga hoteli poimenovati prakticizem ali praktikalizem (morda z utemeljitvijo, da je gre pri n:pa.ktlko za boljšo grščino kot pri n:pcx.)'f.jcx.tlko ). Vendar pa sta za nekoga, ki se je učil filozoftie iz Kan ta, kot je to počel pisec in devetnajst od dvajsetih eksperimentalistov, ki so se lotili filozofije, in ki brez težav ostaja pri razmišljanj u v kantovskih kategorijah, praktisch in pragmatisch med seboj prav tako oddaljena kot severni in južni pol - prvi pojem se nanaša na področje mišljetba, na katerem si um eksperimentalističnega tipa nikdar ne bo mogel zagotoviti trdnih tal pod nogami, medtem ko drugi izraža povezavo z nekim določenim človeškim smotrom. Najbolj udarna značilnost te nove teorije je bilo nj eno priznavanje neločljive povezanosti racionalnega spoznanj a z racionalnim smotrom in prav ta ozir je prevesil tehtnico na stran imena pragmatizem. Glede vprašanja filozofske nomenklature se piscu poraja nekaj razmislekov, ki jih že dolga leta želi ponuditi v tehtno presojo tistim redkim součenjakom na področju filozofije, ki niso sprijaznjeni s trenutnim stanjem te vede in ki jo nameravajo rešiti iz tega položaja ter jo povzdigniti do položaja, kot ga imajo naravoslovne znanosti. Kajti tam raziskovalci, namesto da bi vsak omalovaževal in imel za zgrešeno vsakršno koli delo kogar koli drugega, raje sodelujejo, se medsebojno podpirajo ter tako kopičijo neizpodbitne rezultate; tam je vsako opazovanje večkrat ponovljeno in osamljeni izsledki nimajo prave vrednosti; tam je vsaka zanimanje vzbujajoča hipoteza podvržena temeljitemu, a nepristranskemu preverjanju, in postane vredna zaupanja šele, ko so se vse napovedi, ki jih predvideva, potrdile v izkustvu, pa še to zaupanje ostaja zgolj začasno; tam redko prihaja do povsem zgrešenih korakov, saj so celo najbolj zmotne teorije, ki si pridobijo splošno zaupanje, resnične v svojih glavnih eksperimentalnih napovedih. Vsem učenjakom omenjenega kova dajem v presojo razmislek, da nobene vede ni mogoče označiti za znanstveno v zgornjem smislu, dokler si ne oblikuj e ustrezne tehnične nomenklature, v kateri ima vsak izraz en sam jasno določen 109

111 pomen, ki ga splošno sprejemajo proučevalci tega predmeta, in katerega besedišče nima tovrstnega čara ali privlačnosti, ki bi lahko premamila površne pisce, da bi ga zlorabljali - kar je vrlina znanstvene nomenklature, ki pogosto ni dovolj cenjena. Nadalje dajem v premislek, da izkušnje vseh tistih znanosti, ki so se uspešno spopadle z največjimi problemi terminologije - pri čemer gre nedvomno za taksonomske znanosti: kemijo, mineralogijo, botaniko, zoologijo -, prepričljivo kažejo, daje edini način, kako doseči potrebno enotnost in opustitev individualnih navad in preferenc, ta, da se oblikuj ej o norme terminologije, ki bodo uživale podporo načela morale in čuta za spodobnost vsakega človeka. Še posebej mora (znotraj določenih omejitev) prevladovati občutek, da je tisti, ki v filozoftio vnese nov pojem, dolžan iznajti sprejemljive termine, s katerimi ga bo izrazil, in da je po tem, ko je to storil, dolžnost vsakega součenjaka, da te termine sprejme in da obsoja vsakršno izkrivljanje nj ihovega izvirnega pomena, ne le ker gre pri tem za grobo nespoštovanje do tistega, ki mu filozoftia dolguje posamezen pojem, temveč ker gre za prizadevanje škode filozofiji sami. Prav tako po tem, ko so bili za neki pojem iznajdeni primerni in zadostni izrazi, s katerimi ga je mogoče izraziti, ne bi smeli dopuščati rabe nobenih drugih tehničnih terminov, ki bi označevali iste stvari v istih odnosih. Če bi opisani predlog dobil podporo, bi se morda razvila potreba po tem, da bi zbrani filozofi po tehtnem razmisleku sprejeli ustrezna pravila, s katerimi bi omejili veljavnost tega načela. Tako bi bilo razumno pripisati povsem fiksne pomene nekaterim predponam in priponam, kot je to storjeno v kemiji. Glede predpone propebi se na primer morda lahko zedinili, da naj označuje neki širši in manj jasno začrtan pomen termina, ki mu je dodana. Imena naukov bi se končevala na -izem, medtem ko bi pripona -icizem lahko označevala bolj strogo določeno razumevanje prvotnega nauka itd. Po drugi strani pa bi bilo dobro, če se v filozoftii ne bi vračali dlje kot do sholastične terminologije, kot v biologiji ne upoštevajo terminov iz časa pred Linnejem. Če naj ilustriram še eno vrsto omejitve: verjetno se še ni zgodilo, da bi kak filozof poskušal dati svojemu nauku neko splošno ime, ne da bi to ime v splošni filozofski rabi kmalu pridobilo mnogo širši pomen, kot 110

112 je bil prvotno nameravan. Tako posebne sisteme označujemo z imeni kantovstvo, benthamovstvo, comtovstvo, spencerjanstvo itd., medtem ko so bila imena transcendentalizem, utilitarizem, pozitivizem, evolucionizem, sintetična filozofija idr. prikladno in nepreklicno razširjena na širša področja. Potem ko je pisec kar nekaj let čakal na ugoden splet okoliščin, ki bi prispevale k uveljavitvi nj egovih idej o etiki terminologije, jih je sedaj na silo privlekel na površje v trenutku, ko niti nima kakih posebnih predlogov niti ne občuti drugega kot zadovoljstvo nad tem, kakšno pot je ubrala raba brez kakršnih koli norm ali sklepov zbora. Nj egova beseda»pragmatizem«je bila obče sprejeta v posplošenem smislu, ki na videz dokazuje moč rasti in vitalnosti. Prvi jo je privzel sloviti psiholog James,3 ki je v pisčevi definiciji pragmatizma v bistvenem videl ustreznico svojemu»radikalnemu empirizmu«, čeprav z določeno razliko v načinu gledanja. Kot naslednji je nadvse bistri in briljantni mislec g. Ferdinand C. S. Schiller, iščoč bolj privlačno ime za svoj»antropomorfizem«iz dela Riddle of The Sphinx, v svojem občudovanja vrednem delu Axioms as Postulates4 pristal pri istem poimenovanju»pragmatizem«, ki je bilo po svojem prvotnem smislu generično v skladu z naukom, za katerega je kasneje našel bolj ustrezno in natančnejša oznako»humanizem«, medtem ko je obdržal ))pragmatizem«v nekoliko širšem smislu. Do tu je vse potekalo gladko. Danes pa je besedo občasno mogoče srečati v literarnih revijah, kj er jo brez milosti zlorabljajo na način, ki ga lahko pričakujej o vse besede, ki padejo v kremplje literatov. Včasih je britanski čut za slog vendarle prišel do izraza v očitkih, da je beseda slabo izbrana - slabo izbrana v smislu, da izraža pomene, ki jih je v svoji prvotni zasnovi izključevala. Tako torej pisec po tem, ko je bil soočen s promocijo, ki jo je doživela nj egova stvaritev >>pragmatizem«, čuti, da je prišel čas, da se poslovi od svojega otročička in ga prepusti nj egovi višji usodi; za potrebe izražanja svoje izvirne definicije pa želi naznaniti rojstvo besede»pragmaticizem«, ki je dovolj grda, da bo varna pred morebitnimi ugrabitelji.5 3 Glej nj egov Pragmatizem, Krtina, Lj ubljana 2002, str. 36. (op. ur.) 4 V Personal Idealism (1902), ur. H. Stuart, str Z namenom, da bi prikazal, kako nedavna je splošna raba besede 111

113 Klj ub vsemu, kar je pridobil s skrbnim branjem pisanja drugih pragmatistov, pisec ostaja prepričan, da ima nj egovo izvirno pojmovanje tega nauka neko odločilno prednost pred ostalimi. Iz te izvirne oblike je mogoče izpeljati vse resnice katere koli od drugih oblik, hkrati pa se je mogoče izogniti nekaterim pastem, v katere so padli drugi pragmatisti. Zdi se tudi, da izvirna oblika predstavlja bolj trden in bolj enoten pojem kot ostale. V pisčevih očeh pa je nj ena bistvena odlika to, da se laže povezuje s kritičnim dokazom svoje resničnosti. Povsem skladno z logičnim vrstnim redom raziskovanja navadno najprej pride do tega, da raziskovalec oblikuj e hipotezo, ki se z nadaljnjim raziskovanjem zdi vedno bolj upravičena, vendar pa mu jo šele precej kasneje uspe kronati z ustreznim dokazom. Glede na to, da se pričujoči avtor s pragmatistično teorijo ukvarja precej dlje kot večina drugih nj enih privržencev, ni čudno, da je v tem času namenil več pozornosti dokazu zanjo. Kakor koli že pa naj mu bo zavoljo prizadevanj razložiti pragmatizem odpuščeno, da se omejuje predvsem na tisto obliko nauka, ki jo najbolje pozna. V tem članku bo dovolj prostora samo za razlago, kaj je pravzaprav bistvo tega nauka (kar bi glede na to, v kakšne roke je padla sedaj, utegnilo igrati precej pomembno vlogo v filozofskih diskusijah prihodnjih let). V primeru, da bi ta razlaga vzbudila zanimanje pri bralcih revije The Monist, bi jih nedvomno zanimal tudi nadaljnji članek, ki bi predstavil nekaj primerov raznolike uporabe pragmaticizma (s predpostavka, da je resničen) pri reševanju raznovrstnih problemov. Nadalje bi se bili bralci morda pripravljeni posvetiti dokazu, da je nauk resničen - dokazu, ki po pisčevem mnenju ne dopušča nobenega utemeljenega dvoma o tem vprašanju in ki zanj predstavlja edino, kar lahko vrednega prispeva k filozoftii. Tak dokaz bi namreč nujno vseboval tudi dokaz resničnosti sinehizma.6»pragmatizem«, naj pisec omeni, da ne pomni, da bi jo kdaj uporabil v tisku pred današnjim dnem, razen na posebno zahtevo v delu Baldwin's Dictionary. Proti koncu leta 1890, ko je izšel omenjeni del zbirke Century Dictionary, se avtorju beseda namreč ni zdela dovolj uveljavljena, da bi zaslužila mesto v tem delu. Klj ub temu pa jo avtor redno uporablja v filozofskem pogovoru nekako od sredine sedemdesetih let. 6 Sinehizem (synechism) je načelo, da kontinuiteta prevladuje v vsaki 112

114 Sama definicija pragmaticizma niti najbolj dovzetnim ne bi zadostovala za primerno razumevanje nauka in zatorej zahteva dodaten komentar. Poleg tega se sploh ne ozira na nauk oziroma nauka, brez spreje a (ali skoraj sprejetja) katerih bi bil sam pragmatizem zgolj ničevost. Omenjeni nauki sicer predstavljajo del Schillerjevega pragmatizma, vendar pisec ne želi mešati različnih propozicij. Najbolje bo torej, če osnovne propozicije nemudoma navedemo. Največjo težavo pri tem poče u predstavlja dejstvo, da do sedaj nihče ni naredil ustreznega seznama. Vse propozicije bi lahko združili v ohlapno maksima, ki se glasi: ))opusti pretvarjanje«. Filozofi najrazličnejših smeri predlagajo, naj filozofija vzame za izhodišče to ali ono stanje duha, v katerem pa se nihče, še posebej pa noben začetnik v filozoftii, dejansko ne nahaja. Nekateri predlagajo, da bi morali začeti z dvomljenjem o vsem, in trdijo, da obstaja ena sama stvar, v katero ni mogoče dvomiti, kot bi bilo dvomiti ))prav tako preprosto kot lagati«. Spet drugi predlagajo, da bi morali začeti z opazovanjem ))prvih čutnih vtisov«, pri čemer pozabljajo, da so tudi zaznave rezultat kognitivnega delovanja. Vendar pa v resnici obstaja le eno stanje duha, iz katerega je mogoče izhajati, namreč stanje duha, v katerem se dejansko nahajate, ko začenjate - stanje, v katerem je človek obložen z goro že oblikovanega znanja, ki ga ne more razbliniti, tudi če bi to hotel. In kdo ve, če človek, če bi bilo to mogoče, ne bi sam sebi onemogočil vsakršnega znanja? Ali temu rečemo dvomljenje, če na kos papirja napišemo, da dvomimo? Če je tako, potem dvom nima nič opraviti z resnim delom. Vsekakor pa se je potrebno odreči pretvarjanju; če vam pikolovstvo še ni odžrlo zadnjega kančka realnosti, priznajte, kot to tudi morate storiti, da obstaja veliko stvari, v katere niti malo ne dvomite. In vse tisto, o čemer sploh ne dvomite, morate jemati za neizpodbitno absolutno resnico. Tu se spet prične oglašati pretvarjanje: ))Kaj! Hočete reči, da naj človek verjame v nekaj, kar ni resnično, ali da je vse, o čemer človek ne dvomi, ipso facto res?«ne, vendar razen če so stvari zanj lahko misli, v evoluciji življenja, znanosti o človeku, institucijah m znanosti..(op. ur.) v logiki 113

115 hkrati črne in bele, mora človek vse, o čemer ne dvomi, imeti za absolutno resnico. Recimo, per hypothesiu, da ste vi ta človek. >Ni mi vendar govorite, da obstaja kup stvari, o katerih ne dvomim. Nikakor ne morem samega sebe prepričati, da se vsaj o eni od teh stvari ne motim.«tu navajate eno od svojih pretvarjanj, ki, tudi če bi bilo dokazano, ne bi kazalo na nič drugega kot na to, da ima dvom nekakšen prag občutljivosti - limen - torej, da lahko njegov obstoj sproži le neki določen končni dražljaj. Le sami sebe boste zmedli, če boste govorili o metafizični»resnici«in metafizični»zmotnosti«, o katerih ne veste ničesar. Edino, s čimer imate opravka, so vaši dvomi in prepričanja7 ter tok življenja, ki vam vsiljuje nova prepričanj a in vam, daje moč, da dvomite v stara. Če vaša termina»resnica«in»zmotnost«razumemo v takem smislu, da ju je mogoče definirati s pomočjo dvoma, prepričanja in toka izkušenj (tako kot če, na primer, definiramo»resnico«v razmerju do prepričanj a kot tisto, k čemur bi prepričanje težilo, če bi se neomejeno približevalo absolutni utrditvi), vse lepo in prav. V tem primeru namreč govorite le o dvomu in prepričanju. Vendar pa če z resnico in zmotnostjo mislite nekaj, česar nikakor ni mogoče definirati s pomočjo dvoma in prepričanj, potem govorite o entitetah, o obstoju katerih ne morete vedeti ničesar in ki bi jih Ockhamova britev gladko odstranila. Vaše težave bi se močno poenostavile, če bi, namesto da trdite, da hočete vedeti»resnico«, preprosto rekli, da želite doseči stanje prepričanosti, ki ga dvom ne more omajati. Prepričanje ni trenutno stanje zavesti; je navada duha, ki nujno traja nekaj časa, in je (vsaj) večinoma nezavedna ter kot vsaka druga navada (vsaj dokler ne naleti na presenečenje, ki sproži nj en razkroj) povsem samozadostna. Dvom je nasprotno povsem drugačnega rodu. Pri nj em ne gre za navado, temveč za odsotnost navade. Če pa naj odsotnost navade sploh bo kar koli, mora biti stanje neurejene aktivnosti, ki jo kasneje na nek način izpodrine navada. 7 Tu je potrebno povedati, da je izraz >>prepričanje«vseskozi rabljen zgolj kot ime za nasprotje dvoma, brez upoštevanja stopenj prepričanosti ali vrste propozicije, kijo imamo za resnično, tj., v katero smo»prepričani«.. 114

116 Ena od stvari, o katerih bralec kot racionalna oseba ne dvomi, je ne le to, da ima navade, temveč tudi da ima sposobnost do neke mere samonadzorovati svoja prihodnja dejanja. Vendar pa to ne pomeni, da jim lahko podeli kakršen koli poljubno pripisljiv značaj, temveč ravno nasprotno, da bo proces samopriprave težil k temu, da bo dejanjem (ko se bo pojavila priložnost za to) podelil utrjen značaj, ki ga je mogoče prepoznati in morda celo meriti po odsotnosti (oziroma neznatnosti) občutka samoočitanja, ki ga bo sprožilo poznejše razmišljanje. Tovrstno poznejše razmišljanj e je že del samopriprave na delovanje ob naslednji priložnosti. Potemtakem torej dejanje s tem, ko se spet in spet ponavlja, teži k neomejenemu približevanju popolnosti takega utrjenega značaja, za katerega bi bila značilna popolna odsotnost samoočitanja. Bolj ko se približujemo temu, manj prostora ostaja za samonadzor, in ko samonadzor ni več mogoč, tudi ni več samoočitanja. Zdi se, da so ti pojavi temeljne lastnosti, ki označujejo racionalno bitje. V vsakem primeru se zdi, da je krivda nekakšna modifikacija, ki nastane s prenosom ali»projekcijo«prvotnega občutka samoočitanja. Temu primerno tudi nikdar ne krivimo nikogar za stvari, ki niso bile pod nj egovim predhodnim nadzorom. Mišljenje pa je vrsta vedenja, ki je v veliki meri podvržena samonadzoru. In logični samonadzor je v vseh svojih lastnostih (za katere tu ni prostora, da bi jih opisali) popoln odsev etičnega samonadzora - morda gre celo bolj za vrsto znotraj rodu. V skladu s tem torej tisto, česar ne moreš ne verjeti, če smo pravični, ni zmotno prepričanje. Z drugimi besedami, zate je to absolutna resnica. Res je, da si je mogoče predstavljati, da se nekaj, česar danes ne moreš ne verjeti, zdi jutri povsem neverjetno. Vendar ne gre pozabiti, da obstaja razlika med stvarmi, ki jih ne moreš storiti zgolj iz razloga, ker te nič ne vzpodbudi k temu, da bi v to vložil potreben trud, in stvarmi, ki jih ne moreš storiti, zato ker že po svoji naravi niso primerne za to, da bi jih izvedli v praksi. Na vsaki stopnji tvojega razmišljanj a se pojavi nekaj, o čemer lahko rečeš le»ne morem misliti drugače,«in hipoteza, do katere prideš na podlagi izkušenj, ti pravi, da gre za nezmožnost druge vrste. Nobenega razloga ni, zakaj bi»mišljenje«v tem, o čemer smo 115

117 govorili zgoraj,jemali v tistem ozkem smislu, v katerem sta tišina in odmaknjenost mišljenju naklonjeni. Bolj bi ga morali razumeti kot nekaj, kar obsega celotno racionalno življenje, tako da vsak eksperiment predstavlja miselno operacijo. V primeru mišljenja je seveda tisto dokončno stanje navade, h kateremu dejanje končno teži, in v katerem ni prostora za nadaljnji samonadzor, stanje utrjenega prepričanj a oziroma popolnega znanja. Tu je izrednega pomena, da se prepričamo o dveh stvareh in si ju zapomnimo. Prva je, da oseba nikdar ni absolutno individuum. Nj ene misli so tisto, kar»govori sama sebi«oz. tistemu drugemu sebi, ki se ravnokar rojeva s tokom časa. Ko človek razmišlja, pravzaprav poskuša prepričati to kritično sebstvo, pri čemer je vsaka misel znak in večinoma prihaja iz vrst jezika. Druga stvar, ki si jo je potrebno zapomniti, je, da je socialni krog vsakega človeka (ne glede na to, v kako ozkem ali širokem smislu ga razumemo) pravzaprav nekakšna prosto povezana oseba, ki v nekaterih ozirih pripada višjemu razredu kot oseba enega samega organizma. Le ti dve stvari vam lahko omogočita - čeprav le v abstraktnem in nekakšnem pikvikovskem smislu -, da boste razlikovali med absolutno resnico in tistim, o čemer ne dvomite. Pohitimo zdaj k razlagi samega pragmaticizma. Tu nam bo pomagalo, če si predstavljamo, da nekdo, ki mu je nauk nov, vendar je nenavadno bistroumen, postavlja vprašanja pragmaticistu. Odstraniti je potrebno vse, kar bi utegnilo dodati dramatične učinke, tako da bo končni rezultat nekakšna mešanica med dialogom in katekizmom, a bo kljub vsemu bolj podobno slednjemu - nekaj precej boleče podobnega Historical Questions Richmal Mangnall.8 Vp raševalec: Osupel sem nad vašo definicijo vašega pragmatizma, kajti ravno lani mi je nekdo, ki ga nikakor ne gre sumiti izkrivljanja resnice - tudi sam je namreč pragmatist - zatrdil, da je bistvo vašega nauka prav to, da»naj bi pojem sodili po nj egovih praktičnih učinkih«. Očitno ste torej povsem pred Y Richmal Mangnall, ravnateljica neke angleške dekliške šole, je napisala učbenik zgodovine, kije doživel številne ponatise (leta 1857 je v Ameriki izšla 84. izdaja). (op. ur.) 116

118 kratkim svojo definicijo popolnoma spremenili. Pragmatist: Če si ogledate zvezka VI in VII Revue Philosophique ali izdaji Popular Science Monthly iz novembra 1877 in januarja 1878 [izdaji št. IV in V], boste lahko sami presodili, ali interpretacija, ki jo omenjate, ni bila že tedaj jasno izključena. Natančna formulacija angleškega izreka (če zgolj spremenim prvo osebo v drugo) se je glasila:»preudarite, kakšne učinke, katerih praktično relevantnost si je mogoče zamisliti, pripisujete objektu vašega pojma. Tedaj je vaš pojem teh učinkov CELOTA vašega pojma objekta.«vpraševalec: In kakšne razloge imate, da trdite, daje tako? Pragmatist: Prav na to vprašanje si posebej želim odgovoriti. Vendar pa bo bolje, če vprašanje preloživa, dokler jasno ne razumete, kaj naj bi ti razlogi dokazovali. Vpraševalec: Kakšen je torej raison d'etre vašega nauka? Kakšne koristi je mogoče pričakovati od nj ega? Pragmatist: Služil bo dokazovanju tega, da je skoraj vsaka propozicija antološke metafizike ali nesmiselno brbljanje - ena beseda definirana s pomočjo drugih besed, te definirane s pomočjo spet drugih besed, ne da bi to kdaj vodilo do kakega pravega pojma - ali pa je preprosto absurdna. Ko bo z vso tako šaro pometeno, bo od filozoftie ostala vrsta problemov, ki jih bo mogoče reševati z opazovalnimi metodami resničnih znanosti - znanosti, katerih resničnost je mogoče doseči brez neskončnih nesporazumov in prepirov, ki so iz najvišjih pozitivnih znanosti naredile zabavo za brezdelne glave, neke vrste šah, katerega namen je prazen užitek, metoda pa branje iz knjig. V tem pogledu je pragmaticizem neke vrste propepozitivizem. Tisto pa, kar ga loči od drugih vrst, je, prvič, ohranjanje prečiščene filozofije, drugič, nj egovo popolno sprejemanje glavnine naših instinktivnih prepričanj in, tretjič, nj egovo vneto vztrajanje pri resničnosti sholastičnega realizma (oziroma približka le-tega, kot je to dobro formuliral pokojni dr. Francis Ellington Abbot v Uvodu v svoje delo Scientific Theism). Tako torej pragmaticist, namesto da bi se zgolj rogal metafiziki, kot to počnejo drugi propepozitivisti ali z dolgimi razvlečenimi parodijami ali kako drugače, iz nj e iztisne dragoceno esenco, ki bo služila za oživitev in osvetlitev kozmologije in fizike. Istočasno nauk odlikuj ej o pozitivna in učinkovita uporabnost na področju 117

119 morale in številne druge možnosti, ki jih je težko razvrstiti. Ob kaki drugi priložnosti bom predložil tudi nekaj primerov, ki bodo pokazali, da nauk dejansko ima omenjene učinke. Vp raševalec: Ni me treba posebej prepričevati, da bi vaš nauk povsem izbrisal metafiziko. Ali ni prav tako očitno, da mora izbrisati tudi vsakršno propozicijo znanosti in vse, kar vpliva na ravnanje in usmerjanj e življenja? Pravite namreč, daje za vas edini pomen, ki ga lahko ima katera koli trditev, v tem, da je določen eksperiment privedel do določenih posledic; nobena stvar razen eksperimenta ne določa pomena. Povejte mi torej, kako lahko eksperiment sam na sebi pove kar koli več kot to, da se je posameznemu objektu enkrat nekaj zgodilo in da so temu sledili še neki drugi posamezni dogodki? Pragmatist: Vprašanje je vsekakor na mestu - omogoča nam namreč, da odpravimo morebitne zmote o pragmatizmu. Govorite o eksperimentu samem na sebi, pri čemer poudarjate na sebi. Očitno vsak eksperiment vidite kot nekaj povsem izoliranega od drugih eksperimentov. Če si drznem ugibati, bi rekel, da vam ni prišlo na misel, da vsaka povezana serija eksperimentov sestavlja en sam kolektiven eksperiment. Kaj pa sploh so bistvene sestavine eksperimenta? Prvič, seveda, eksperimentator iz mesa in kosti. Drugič, preverljiva hipoteza. Tu gre za propozicijo,9 ki se navezuje na okolje okrog eksperimentatorja ali na znan del tega okolja in ki v razmerju do le-tega potrjuje ali zanika neko eksperimentalno možnost ali nemožnost. Tre a nepogrešljiva sestavina pa je eksperimentatorjev pristen dvom o resničnosti hipoteze. Če sedaj preskočimo nekaj sestavin, s katerimi se ne bomo podrobneje ukvarjali - namen, načrt in odločitev - pridemo do dejanja izbire, s katerim esksperimentator izloči določene spoznavne objekte, na katere bo deloval. Temu sledi zunanj e (ali 9 Kot večina angleških logikov tudi pisec uporablja besedo propozicija ne v smislu, kot Nemci definirajo nj eno ustreznico Satz - kot jezikovni izraz sodbe (Urteil), temveč kot nekaj, kar je povezano z vsako trditvijo, naj bo mentalna in naslovljena na samega sebe ali izražena navzven, enako kot je katera koli možnost povezana s svojo uresničitvijo. Že tako težaven problem bistva narave propozicij je za Nemce še težavnejši zaradi nj ihovega Urteil, ki v eni oznaki meša mentalno trditev [assertion J z izrekljivim [ assertable ]. 118

120 skoraj zunanje) DEJANJE, s katerim spremeni izbrane objekte. Nato pride do reakcije sveta na eksperimentatorja, ki jo ta zazna, kar končno pripelje do nj egovega spoznanj a nauka, ki ga eksperiment prinaša. Medtem ko sta dva glavna dela dogodka akcija in reakcija, pa enotnost bistva eksperimenta izhaja iz njegovega namena in načrta zanj, torej iz sestavin, ki smo jih preskočili z naštevanjem. Še nekaj; ko predstavljate pragmaticista kot nekoga, ki trdi, da racionalni pomen izhaja iz eksperimenta (o katerem govorite kot o preteklem dogodku), ste povsem zgrešili naravnanost nj egovega duha. Ne govori o samem eksperimentu, temveč ima kot izhodišče racionalnega pomena v mislih eksperimentalne pojave. Ko eksperimentalist govori o pojavih, kot so na primer»hallov pojav«,»zeemanov pojav«in nj egova modifikacija»michaelsonov pojav«ali»pojav šahovnice«, pri tem ne misli posameznih dogodkov, ki so se nekomu pripetili v preteklosti,' temveč tisto, kar se bo gotovo zgodilo vsakomur, ki bo izpolnjeval določene pogoje, v prihodnosti. Bistvo pojava je dejstvo, da se bo, ko bo eksperimentalist deloval v skladu z nekim načrtom, ki ga ima v mislih, zgodilo nekaj, kar bo razblinilo dvome skeptikov kot nebesni ogenj na oltarju Elije. Prav tako ne smete spregledati dejstva, da pragmatistična maksima ne pove ničesar o posameznih eksperimentih ali posameznih eksperimentalnih pojavih (saj nekaj, kar je pogojno res in fu turo, ne more biti posamezno), temveč govori o splošnih vrstah eksperimentalnih pojavov. Nj eni privrženci se ne izogibajo temu, da govorijo o splošnih objektih kot o nečem realnem, kajti kar koli je resnično, predstavlja realnost. ln zakoni narave so resnični. Racionalni pomen vsake propozicije leži v prihodnosti. Kako? Pomen propozicije je sam propozicija. Pravzaprav ni nič drugega kot ravno ta propozicija, katere pomen predstavlja: je nj en prevod. Vendar katera iz neskončne množice oblik, v katere je mogoče propozicijo prevesti, je tista, ki jo lahko imenujemo nj en pomen? Za pragmatista je to tista oblika, v kateri postane propozicija relevantna za človeško ravnanje, ne zgolj v teh ali onih posebnih okoliščinah, niti ne takrat, ko človek razmišlja o tej ali oni posebni nameri, temveč oblika, v kateri je propozicija najbolj neposredno relevantna za samonadzor v vsaki situaciji in za vsak 119

121 namen. Prav zaradi tega pragmaticist umesti pomen v prihodnost, kajti prav prihodnje ravnanje je edino ravnanje, ki je podvrženo samonadzoru. Vendar če naj bo oblika propozicije, ki jo jemljemo za nj en pomen, relevantna v vsaki situaciji in za vsak namen, na katerega se propozicija nanaša, potem mora preprosto biti splošni opis vseh eksperimentalnih pojavov, ki jih trditev propozicije virtualno napoveduje. Kajti eksperimentalni pojav je s propozicijo zatrjeno dejstvo, da bo ravnanje, ki ustreza določenemu opisu, vodilo k določenim eksperimentalnim izidom, in eksperimentalni izidi so edini izidi, ki lahko vplivajo na človeško delovanje. Nedvomno lahko kaka nespremenljiva ideja na človeka začne vplivati v večji meri, kot je to počela prvotno, a do tega pride zgolj zato, ker je neka eksperimentu enakovredna izkušnja v človeku vzbudila globlje prepričanj e o resničnosti ideje, kot gaje imel prej. Kadar koli človek ravna namerno, ravna v prepričanj u o nekem eksperimentalnem pojavu. Tako vsota vseh eksperimentalnih pojavov, ki jih narekuje neka propozicija, sestavlja nj eno celotno relevantnost za človeško ravnanje. Tako je na vaše vprašanje o tem, kako lahko pragmaticist pripisuje kateri koli trditvi kakršen koli pomen, ki bi jo označeval za kaj več kot le enkraten pripetljaj, v bistvu že odgovorjeno. Vp raševalec: Kot vidim, je pragmatictzem pravzaprav brezkompromisen fenomenalizem. Vendar pa zakaj se omejujete zgolj na pojave eksperimentalnih znanosti, ko bi lahko zajeli vso opazovalno znanost? Končno eksperiment ni posebno zgovoren informant. Nikdar se ne spušča v razlago - odgovori le z»da«ali»ne«oziroma ponavadi zarenči»ne!«ali se v najboljšem primeru oglasi z nerazločnim godrnjanjem, s katerim zanika svoj»ne«. Tipični eksperimentalist ni prida opazovalec. Narava odpira svojo zakladnico raziskovalcem prirodoslovj a, medtem ko s strogo izprašujočim eksperimentalistom ravna z zadržanostjo, ki si jo zasluži. Zakaj bi vaš fenomenalizem ubiral strune borne dromlje eksperimenta, če bi lahko igral na veličastne orgle opazovanja? Pragmaticist: Ker pragmaticizma ni mogoče definirati kot»brezkompromisnega fenomenalizma«, čeprav bi slednja doktrina utegnila biti neke vrste pragmatizem. Bogastvo pojavov izvira iz nj ihove čutne kvalitete. Pragmaticizem ne namerava definirati 120

122 pojavnih ustreznic besed in splošnih idej, temveč ravno nasprotno izloča nj ihov zaznavni element in si prizadeva definirati nj ihovo racionalno smiselno vsebino, to pa najde v smotrni relevantnosti besede ali propozicije, s katero se ukvarja. Vpraševalec: Vendar če ste se odločili narediti delovanje za eno in edino bistvo človeškega življenja, zakaj potem preprosto ne izenačite pomena in delovanja? Delova e mora biti izvršena v določenem trenutku na določen objekt. Posamezni objekti in enkratni dogodki obsegaj o celotno realnost, kot to ve vsakdo in kot bi moral praktikalist prvi poudariti. Kljub temu pa je pomen, kot ste ga opisali, splošen. Torej je po svoji naravi zgolj beseda in ne realnost. Celo sami trdi te, da je vaš pomen propozicije le ista propozicija v drugačni opravi. Vendar pa je za praktičnega človeka pomen natanko tisto, kar ima v mislih. Kaj je torej za vas pomen npr. zveze»george Washington«? Pragmaticist: Prepričljivo povedano! Vsaj pol ducata vaših stališč je vsekakor potrebno sprejeti. Takoj je treba priznati, da bi za pragmaticizem razglasitev delovanja za eno in edino bistvo življenja pomenila smrt. Kajti trditi, da živimo zgolj za delovanje kot delovanje, ne glede na to, kakšne misli ga sprožijo, bi pomenilo, da ne obstaja nikakršna racionalna smiselna vsebina. Kot drugo je treba priznati, da vsaka trditev zatrjuje svojo veljavnost za določen realni objekt, navadno univerzum, ki nas obkroža. Tretjič je treba priznati, da pragmaticizem ne prinaša nobenega prevoda ali pomena za lastna imena ali druge oznake posameznih objektov. Četrtič, pragmaticistični pomen je nedvomno splošen, enako neizpodbitno pa je tudi to, da gre za splošnost, ki je po svoji naravi beseda oziroma znak. Petič je treba priznati, da obstajajo zgolj posamezniki, in šestič lahko priznamo, da bi pomen besede ali pomenljivega objekta moral biti bistvo realnosti tistega, kar označuje. Vendar pa, čeprav je brez pridržkov izrekel vsa zgornja priznanja, se pragmaticist še vedno čuti iskreno obvezanega, da oporeka moči vašega ugovora, iz česar lahko sklepate, da nekega dela razmisleka niste razumeli. Če povežete vsa priznanj a, boste opazili, da pragmaticist dopušča, da ima lastno ime (čeprav ni v navadi, da bi rekli, da ima pomen) nekakšno denotativno funkcijo, ki je v vsakem posameznem pnmeru svojska glede na ime in 121

123 nj egove ustreznice. Prav tako dopušča, da vsaka trditev vsebuje tovrstno denotativno oz. kazalno funkcijo. V nj eni svojstveni individualnosti jo pragmaticist izključuje iz racionalnega smisla trditve, čeprav lahko tisti podoben funkcije, ki je skupen vsem trditvam ter je zaradi tega splošen in ne individualen, postane del pragmaticističnega smisla. Kar koli eksistira, ex-sistira - se pravi deluje na preostalo obstoječe -, s tem pridobi lastno identiteto in je zagotovo individuum. Kar pa zadeva splošno, je za nadaljnje mišljenje koristno opozoriti, da obstajata dva načina, kako je nekaj lahko splošno. Kip vojaka v plašču in z mušketo na rami, ki je del nekega vaškega spomenika, za vsako od stotih družin predstavlja podobo nj ihovega strica, nj ihovega žrtvova a za Združene države. Tako kip, čeprav je pravzaprav le eden, predstavlja katerega koli moža, za katerega je resničen določen predikat. Kip je torej objektivno splošen. Beseda»vojak«, pa naj bo napisana ali izrečena, je splošna na enak način, medtem ko za ime»george Washington«tega ni mogoče trditi. Kljub temu pa oba izraza ostajata en in isti samostalnik, kljub temu, ali je izrečen ali zapisan ter kadar koli je izrečen ali zapisan. Omenjeni samostalnik ni obstoječa stvar -je tip alifo rma, ki ji tako zunanje obstoječi kot izmišljeni objekti lahko ustrezajo, vendar pa nobeden od nj ih ne more biti ta forma. Tu gre za subjektivno splošnost. Pragmaticistična smiselna vsebina je splošna na oba načina. Kar zadeva realnost, je mogoče zanjo najti številne različne definicije; vendar če bo obveljalo načelo terminološke etike, ki smo ga predstavili, bo dvoumni jezik kmalu izginil. Realis in realitas namreč nista antični besedi. Kot filozofska termina so ju iznašli v trinajstem stole u10 in pomen, ki naj bi ga izražali, je povsem jasen. Realno je tisto, kar ima take in take lastnosti, če kdo misli, da ima te lastnosti ali ne. Vsekakor je to smisel, v katerem besedo uporablja pragmaticist. Ravno tako kot ravnanje, ki ga nadzoruje etični um, teži k utrditvi določenih navad ravnanja, katerih narava (za ponazoritev pomena: miroljubne in ne prepirljive navade) ni odvisna od nikakršnih naključnih okoliščin ter bi v tem smislu zanjo lahko rekli, da je usojena, prav tako mišljenje pod nadzorom 10 Glej: Pran ti, Geschichte der Logik, III, str. 91, op

124 racionalne eksperimentalne logike teži k utrditvi določenih nazorov, ki so ravno tako usojeni in katerih narava bo ob koncu enaka, čeprav se utegne zgoditi, da bodo zablode mišljenja celih generacij povzročile odložitev dokončne utrditve. Če so stvari take, kot vsakdo od nas v povezavi z vsakim vprašanjem resnice, v katerega se resnično poglobimo, predpostavlja, da so, potem bo v skladu s sprejeto definicijo»realnega«tisto stanje stvari, o katerem bomo prepričani v omenjenem poslednjem nazoru, realno. Vendar pa bodo v precejšnji meri to splošni nazori, torej so nekateri splošni objekti realni. (Seveda nihče ni nikdar mislil, da so realne vse splošnosti; vseeno pa so sholastiki predpostavljali, da so splošnosti realne, čeprav niso imeli tako rekoč nobenih eksperimentalnih dokazov, ki bi podpirali nj ihovo predpostavka. Nj ihova napaka je bila ravno v tem in ne v prepričanosti v realnost splošnosti.) Osupljivo je, kako nenatančno postane mišljenje celo najsposobnejših analitikov, ko se prično ukvarjati z modusi bivanja. Tako je na primer mogoče naleteti na domnevo, da, kar se nanaša na mišljenje, ne more biti realno. A zakaj pravzaprav ne? Rdeča se nanaša na vid, vendar pa dejstvo, daje nekaj v takem odnosu do vida, kot ga imenujemo biti rdeč, samo po sebi ni v nikakršni povezavi z vidom; gre za realno dejstvo. Splošnosti ne le da so lahko realne, temveč so lahko tudi fizično učinkovite, ne sicer v vsakem metafizičnem smislu, gotovo pa v tistem zdravorazumskem priznavanju, v katerem so človeški smotri fizično učinkoviti. Z izjemo metafizičnega nesmisla noben razumen človek ne dvomi o tem, da če čutim, da je v moji sobi zadušljivo, lahko ta misel povzroči odprtje okna. V tem primeru moramo priznati, da je bila moja misel individualen dogodek. Vendar pa je bilo tisto, kar je določilo, da se je izoblikovala ravno na tak način, deloma splošno dejstvo, da je zadušljiv zrak nezdrav, deloma pa druge Forme, glede katerih je dr. Carus11 toliko mož vzpodbudil h koristnemu razmišlja u - ali bolje rečeno, s pomočjo katerih in glede splošne resničnosti katerih je misel dr. Carusa odločno izrekla toliko resnice. Resnice Paul Carus:»The Foundations of Geometry«, The Monist, XIII, str. 123

125 namreč v povprečju izkazujejo precej večje težnje k temu, da jim bo kdo verjel, kot pa zmote. Če bi bilo drugače - glede na to, da ob eni pravilni hipotezi (ali če hočete, ob vsaki pravilni hipotezi) obstajajo neskončne množice zmotnih hipotez, s katerimi bi lahko razlagali kateri koli pojav - bi moral biti prvi korak proti resničnemu znanju tako rekoč čudež. Ko je torej bilo moje okno odprto, je zaradi resnice, da je zadušljiv zrak nezdrav, prišlo do fizičnega napora, ki ga je sprožila učinkovitost splošne in neobstoječe resnice. Vse to zveni čudaško, ker je nepoznano, vendar pa natančna analiza govori temu v prid in ne v škodo. Poleg tega ima tako razmišljanje tudi to ogromno prednost, da nam ne zastira velikih dejstev - kot, na primer, da sta ideji»pravičnosti«in»resnice«klj ub nepravičnosti sveta najmočnejši sili, ki premikata svet. Splošnost je vsekakor nepogrešljiva sestavina realnosti, kajti zgolj individualna eksistenca ali resničnost brez vsakršne pravilnosti je ničevost. Kaos je čisti nič. Kar zatrjuje katera koli resnična propozicija, je realno v tem smislu, da je tako, kot je, ne glede na to, kaj o tem mislite vi ali jaz. Če je ta propozicija neka splošna pogojna propozicija o prihodnosti, potem gre za realno splošnost, ki je oblikovana tako, da bo dejansko vplivala na človeško ravnanje. In ravno taka naj bi bila po trditvah pragmaticista racionalna smiselna vsebina vsakega pojma. Pragmaticist torej za summus bonum ne določa delovanja, temveč proces evolucije, skozi katerega obstoječi objekt vedno bolj uteleša tiste splošnosti, o katerih smo prej trdili, da so usojene, kar je pravzaprav ista stvar, kot jo skušamo izraziti, ko pravimo, da so razumne. Na višjih stopnjah ta evolucija poteka predvsem s pomočjo samonadzora in to daje pragmaticizmu neke vrste opravičilo za to, da označuje racionalno smiselno vsebino za nekaj splošnega. Navedel bi lahko še marsikaj, kar bi bilo koristno za obrazložitev pragmaticizma, če se ne bi bal, da bom utrudil bralca. Tako bi bilo koristno jasno pokazati, da pragmaticist dogodku v prihodnosti ne pripisuje nikakršnega drugačnega bistvenega modusa bivanja, kot bi ga pripisal podobnemu dogodku v preteklosti, drugačna je le mislečeva praktična naravnanost do obeh dogodkov. Prav tako 124

126 bi bilo koristno pokazati, da za pragmaticista Forme niso edine realnosti sveta in da zanj tudi razumska smiselna vsebina ni edina obstoječa vrsta pomena. Vendar so vse te stvari implicitno vključene v tem, kar je že bilo povedano. Tako mi ostaja le še pripomba o pragmaticistovem pojmovanju odnosa nj egove formule do prvih načel logike, s katero sem prisiljen zadržati bralca. Aristotelova definicija univerzalne predikacije, 12 ki jo navadno označujemo (kot papeško bulo ali odločbo sodišča po nj enih začetnih besedah) z Dictum de omni, bi lahko prevedli sledeče:»predikacijo (naj bo trdilna ali nikalna) imenujemo univerzalna, če in samo če med obstoječimi individui, katerim subjekt afirmativno pripada, ni nobenega, na katerega se predikat ne bi prav tako nanašal (trdilno ali nikalno v skladu s tem, ali je univerzalna predikacija trdilna ali nikalna).<< V grščini se to glasi: AeyOf.lEV OE to KUtU 7tUvtoc;; KUUJyopEicr9ut otav f.ll'joev A.u Eiv trov tou imokelf..levou KaS ' ou SatEpov ol> A.Exe crcrut Kal to Kata f..ll'joevoc;; r.ocrui:>tmc;;. Pomembni besedi»obstoječi individui«sta bili sicer vnešeni v prevod (zaradi angleške idiomatike na tem mestu dobeseden prevod ne bi bil ustrezen), vendar je jasno, da so»obstoječi individui«tisto, kar je imel Aristotel v mislih. Druga odstopanja od dobesednosti služijo zgolj temu, da moderna angleščina najde primerne izraze. Kot je dobro znano, se propozicije v formalni logiki vedno pojavljajo v parih, kj er je vsako od obeh propozicij v paru mogoče pretvoriti v drugo, če med seboj zamenjamo ideji antecedensa in konsekvensa, subjekta in predikata itd. Paralelizem sega tako daleč, da pogosto domnevamo, da je popoln, vendar ni povsem tako. Ustrezen tovariš omenjene vrste k Dictum de omni je sledeča definicija trdilne predikacije: Predikacijo imenujemo trdilna (naj bo univerzalna ali posamezna), če in samo če med čutnimi učinki, ki univerzalno pripadajo predikatu, ni nobenega, za katerega ne moremo reči (univerzalno ali posamezno v skladu s tem, ali je trdilna predikacija univerzalna ali posamezna), da ne pripada subjektu. In to je pravzaprav bistvena propozicija pragmaticizma. Seveda pa jo bodo kot paralelizem k Dictum de omni priznavali le tisti, ki sprejemajo resničnost pragmaticizma. 12 Proe analitike, 24b,

127 Dovolite mi, da dodam še nekaj besed o tem vprašanju. Kdor namreč želi sploh kaj vedeti o bistvu pragmaticistične teorije, mora razumeti, da pragmaticist ničemur ne pripisuje take pomembnosti kot prav spoznanj u nj egovega nauka, da delovanje, volja in celo odločitev ali dejanski smoter nikakor ne zadostujejo, da bi služili kot materiali za konstrukcijo pogojnega smotra ali pojma pogojnega smotra. Če bi pisec kdaj bil napisal nameravani članek o načelu kontinuitete, v katerem bi povzel ideje drugih člankov iz serije, ki je izšla v zgodnejših izdajah revije The Monist, bi bilo jasno, da teorija dosledno vztraja pri spoznanju, da je kontinuiteta nepogrešljiv element realnosti in da je kontinuiteta preprosto tisto, kar nastane iz splošnosti v logiki relacij, ter je zato ravno tako ali morda še bolj kot splošnost stvar mišljenja in bistvo mišljenja. Kljub okrnjenemu stanju teorije pa utegne kak izredno inteligenten bralec razbrati, da teorija omenjenih kozmoloških člankov razume realnost kot nekaj več, kot lahko prineseta čutenje in ravnanje, saj je prvotni kaos, v katerem sta bila prisotna oba omenjena elementa, jasno prikazan kot čisti nič. Motiv, da se ravno tu obračam. na to teorijo, je v tem, da mi omogoča, da postavim v ospredje položaj, ki ga zastopa in ga tudi mora zastopati vsak pragmaticist ne glede na to, ali bo omenjena kozmološka teorija na koncu preživela ali bo zavržena, namreč da je tretja kategorija - kategorija mišljenja, reprezentacije, triadične relacije, posredovanja, pristne tretjosti, tretjosti kot take - bistvena sestavina realnosti, a je sama ne vzpostavlja, saj omenjena kategorija (ki se v zgornji kozmološki teoriji pojavlja kot element navade) ni zmožna konkretnega bivanja brez delovanja kot posameznega objekta, nad katerim vrši svojo oblast, ravno tako kot delovanje ne more obstajati brez neposrednega bivanja čutenja, v povezavi s katerim deluje. V resnici je pragmaticizem tesno povezan s heglovskim absolutnim idealizmom, od katerega pa se loči po odločnem odklanjanju ideje, da bi tretja kategorija (ki jo Hegel degradira na zgolj stopnjo mišljenja) zadostovala za konstrukcijo celotnega sveta ali da je sploh samozadostna. Če Hegel prvih dveh stopenj ne bi gledal z zaničljivim posmehom in bi namesto tega vztrajal pri nj ij u kot samostojnih oziroma ločenih elementih troedine Realnosti, bi pragmaticisti morda 126

128 gledali nanj kot na velikega zagovornika nj ihove resnice. (Seveda so zunanji dodatki njegovega nauka le tu in tam večjega pomena.) Pragmaticizem namreč vsekakor sodi v triadični razred filozofskih doktrin in je po svojem bistvu precej bolj triadičen kot heglovstvo. (Hegel namreč vsaj v enem odlomku celo govori o triadični obliki njegove razlage kot zgolj o formi zunanje oblikovanosti.) Milford, Pennsylvania, september 1904 PRIPIS. V zadnjih petih mesecih sem se na različne načine srečeval z namigovanji na ugovarjanja proti zgornjim stališčem, vendar glede na to, da se nisem uspel dokopati do besedil teh ugovorov, menim, da mi nanje ni treba odgovarjati. Če bi mi gospodje, ki napadajo pragmatizem v splošnem ali tisto nj egovo različico, ki jo gojim jaz, poslali kopije svojih pisanj - gotovo bi brez težav lahko našli pomembnejše bralce, ne bi pa mogli najti koga, ki bi nj ihove argumente preučil z bolj hvaležno željnostjo po še ne razumljeni resnici ali ki bi bolj cenil nj ihovo prijaznost. 9. februar

129

130 4. VPRAŠANJA PRAGMATICIZMA 1 P RAGMATICIZEM je bil prvotno prikazan2 v obliki maksime, ki se glasi: Preudarite, kakšne učinke, katerih praktično relevantnost si je mogoče zamisliti, pripisujete objektu vašega pojma. Tedaj je vaš pojem teh učinkov celota vašega pojma objekta. Poskusil bom to povedati z drugimi besedami, kajti pogosto je mogoče s tem izločiti stvari, ki bi bile za bralca lahko vir zbeganosti. Tokrat bom izbral povedni naklon, in sicer: Celoten intelektualni pomen katerega koli simbola je vsota vseh splošnih načinov racionalnega vedenja, ki bi, pogojeni z vsemi mogočimi različnimi okoliščinami in željami, sledili iz sprejemanja tega simbola. Dva nauka, ki ju je pisec zagovarjal kakih devet let pred formulacija pragmaticizma, lahko obravnavamo kot posledici slednjega prepričanj a. Enega od obeh naukov bi lahko imenovali kritična zdravorazumskost [Critical common-sensism]. Gre za različico filozofije zdravega razuma, ki pa jo zaznamuje šest posebnih značilnosti, ki jih je najbolje takoj našteti. Značilnost I. Kritična zdravorazumskost priznava ne le, da obstajajo nedvomne trditve, temveč tudi da obstajajo nedvomni sklepi. Na neki način je vse, kar je očitno, nedvomno. Vendar pa so tisti sklepi in trditve, ki jih kritična zdravorazumskost šteje za izvorne v smislu, da ni mogoče»iti za nj ih«(kot pravijo pravniki), nedvomni na ta način, da so akritični. Izraz»sklepanje«1 Objavljeno v The Monist, vol. 15 (oktober 1905), str , drugi članek serije. CP (op. ur.) 2 Popular Science Monthly, XII, str. 293,januarja GI. zg. str (op. ur.) 129

131 je potrebno omejiti na tako utrditev enega prepričanj a z drugim, ki je razumsko, namerno, samonadzorovano. Vsako sklepanje mora biti zavestno in ta zavest ni zgolj»neposredna zavest«, ki (kot sem zatrjeval leta 1868)3 je preprosto čutenje, gledano z druge strani, temveč je v svoji osnovni naravi (s čimer mislim v tistem značilnem elementu, ki ga ni mogoče zvesti na kaj preprostej šega) način sprejemanja navade ali oblikovanja dispozicije, da se na določen dražljaj odzovemo na določen način. Kar pa zadeva naravo tega, bo neki eclaircissement4 podan v nadaljevanju in spet v mojem tretjem članku»0 osnovi pragmaticizma«.5 Vseeno pa skrivnosti racionalne zavesti ne gre iskati toliko v raziskovanju tega enega konkretnega jedra kot v preučitvi celotnega procesa samo nadzora. Mehanizem logičnega samonadzora v mnogih raznovrstnih podrobnostih deluje po istem načrtu kot moralni samonadzor. Največja razlika med obema je verjetno v tem, da slednji služi preprečevanju nesmiselnega tratenja energije, medtem ko nas prvi značilno varuje pred zadrego Buridanovega osla. Oblikovanje navad na podlagi imaginarnega delovanja (glej članek iz januarja 1878)6 je ena najbistvenejših sestavin obeh. Vendar pa se v logičnem procesu domišljija spušča precej dlje, nj ene možnosti so pri tem v razmerju s splošnostjo področja raziskovanja: v čisti matematiki je omejena zgolj z mejami svojih lastnih zmožnosti, v moralnem procesu pa se ukvarjamo le s situacijami, kijih je mogoče dojemati ali pričakovati. V moralnem življenju sta naša glavna skrb naše ravnanje in nj egovi notranji viri ter pritrditev vesti, medtem ko v intelektualnem življenju težimo k temu, da obstoj vrednotimo kot prenosnik form. Nekatere očitne značilnosti pojava samonadzora (in še posebej navade) lahko zgoščeno in brez vsakih hipotetičnih dodatkov z izjemo tistega, kar jasno pripisujemo domišljiji, izrazimo s tem, da rečemo, da imamo neko prikrito naravo, o 3 V članku»questions Concerning Certain Faculties Claimed for Man«. 4 Francoski izraz eclaircissements (pojasnitev) je uporabljen v izvirniku. (op. prev. ) 5 Tretji dejansko obj avljen članek je bil»prolegomena to an Apology for Practicism«, The Monist, vol. 16 (oktober 1906). 6 Gre za članek»kako narediti naše ideje jasne?«. (op. ur.) 130

132 kateri in o nj enih vsebinah lahko sodimo le na podlagi ravnanja, ki ga ta narava določa, in na podlagi pojavov tega ravnanja. S tem se bodo strinjali vsi (ali pa vsi razen ekstremnih nominalistov), vendar pa se antisinehistični misleci zapletajo v umetne zmešnjave s tem, ko zavest predstavljajo kot nekakšno kožo ali ločeno tkivo, ki prekriva neko nezavedno območje naše prikrite narave, uma, duše ali fiziološke podlage. Zdi se mi, da pri trenutnem stanju našega znanja trezna metodevtika narekuje, da v skladu z videzi omenjeno razlikovanje označimo za relativno, razmejitev pa za nenatančno. Če rečemo, da nekaj določujoče vpliva na našo prikrito naravo, v skladu z maksima pragmaticizma to pomeni, da ima ta stvar sposobnost vplivati na naše namerno ravnanje. In glede na to, da se vsega, kar počnemo namerno, tudi zavedamo, se habitualiter zavedamo tistega, kar se skriva v globinah naše narave. Tako je mogoče domnevati (in le domnevati,7 čeprav so predloženi zanimivi dokazi), da bi dovolj energično naprezanje pozornosti to lahko priklicala na dan. Če torej rečemo, da je operacija uma nadzorovana, istočasno trdimo, da gre v posebnem smislu za zavestno operacijo, pri čemer je ta zavest nedvomno zavest sklepanja. Naša teorija namreč zahteva, da se moramo pri sklepanju zavedati ne le samega zaključka in našega namernega odobravanja le-tega, temveč tudi da je ta zaključek rezultat premis, iz katerih sledi, ter da je naš sklep eden od sklepov iz nekega možnega razreda sklepov, ki se uj emajo z nekim vodilnim načelom. In dejansko je mogoče najti jasno opredeljen razred mentalnih operacij, ki se očitno razlikuj ej o od ostalih in imajo natanko take lastnosti. Samo te operacije zaslužijo ime sklepanje in če se mislec vsaj približno zaveda, kakšno je egovo vodilno načelo, moramo nj egovo sklepanje imenovati logična argumentacija. Vendarle pa se pojavljajo tudi primeri, da se sicer zavedamo dejstva, da smo eno prepričanj e določili z drugim danim prepričanjem, vendar pa se ne zavedamo, da je to potekalo v skladu s kakršnim koli splošnim 7 Toda glej eksperimente ]. Jastrowa in mene ))O neznatnih razlikah v čutnem zaznavanju«v Memoirs of the National Academy of Sciences, vol. III,

133 načelom. Te vrste je npr.»cogito, ergo su m«sv. Avguština. Takega procesa ne smemo imenovati sklepanje, temveč akritični sklep. ln potem so tu še primeri, ko eno prepričanje določimo s pomočjo drugega, ne da bi se tega sploh zavedali. Ti bi se morali imenovati asociativne sugestije prepričanj. Kot bo videl vsakdo, ki se bo posvetil člankoma iz novembra 1877 in januarja 1878, je bila teorija pragmaticizma prvotno osnovana na raziskovanju tistega izkustva pojavov samonadzora, ki so skupni vsem odraslim moškim in ženskam, in zdi se očitno, da mora vsaj do neke mere vedno temeljiti na taki osnovi. Ravno pojem namernega ravnanja je namreč tisto, v čemer je pragmaticizem izsledil intelektualni smisel simbolov in namerno ravnanje je samo nadzorovano ravnanje. Tudi nadzor sam je mogoče nadzorovati, kriticizem je lahko podvržen nadaljnjemu kriticizmu in idealno gledano to zaporedje nima nikakršne očitne dokončne meje. Vendar pa če se resno lotimo raziskovanja, ali je mogoče, da zaključena vrsta dejanskih poskusov ne bi imela začetka ali konca (bralcu bom prihranil diskusijo), po mojem mnenju lahko pridemo le do zaključka, da (z nekaj nejasnosti o tem, kaj pravzaprav tvori en poskus) moramo to imeti za nemogoče. Kot bomo ugotovili, iz tega sledi, da poleg zaznavnih sodb obstajaj o tudi izvirna (tj. nedvomna, ker jih ni mogoče kritizirati) prepričanja splošne in ponavljajoče se vrste kot tudi nedvomni akritični sklepi. Za bralca je pomembno, da se prepriča o tem, da pristen dvom vedno izvira zunaj nas, navadno iz presenečenja, ter da je za človeka prav tako nemogoče, da bi v sebi ustvaril pristen dvom z dejanjem volje, ki zadošča, da si zamisli pogoje matematičnega teorema, kot je nemogoče, da bi s preprostim dejanjem volje samega sebe resnično presenetil. Bralca tudi prosim, naj mi verjame, da bi bilo zame nemogoče v te članke vključiti kaj več kot dva odstotka tistih relevantnih misli, ki bi bile potrebne za to, da bi mu objekt predstavil tako, kot sem ga razvijal sam. Naredim lahko le ozko izbiro tistega, kar si najbolj želim predložiti bralcu v presojo. Pri tem pa ne le da moram izpustiti vse vmesne korake, ki jih po pričakovanjih lahko stori bralec sam, temveč na žalost tudi mnogo takih, ki mu utegnejo povzročati težave. 132

134 Značilnost II. Ne pomnim, da bi se kateri od starih škotskih filozofov kdaj lotil izdelave celovitega seznama vseh izvornih prepričanj, vendar pa so bili vsekakor prepričani, da je to izvedljivo, izdelan seznam pa bi po nj ihovem mnenju veljal za mišljenje vseh lj udi od Adama naprej. V tistih dneh je namreč Adam predstavljal nedvomno zgodovinsko osebnost. Saj preden je te obale zajela prva sapa evolucije; kako naj bi mislili drugače? Ko sem začenjal pisati, so nas le malo usmerjale nove ideje in bil sem pod vtisom, da se pri razmišljujočem človeku nedvomne trditve spreminjajo iz leta v leto. V pripravi na raziskavo hitrosti teh sprememb sem sicer napravil nekaj študij, vendar sem stvar opustil, in šele v zadnjih dveh letih sem dokončal provizorično preiskovanje, ki je pokazalo, da so od generacije do generacije te spremembe tako neznatne - čeprav jih je bilo mogoče zaznati tudi v tistem kratkem obdobju - da zase mislim, da pri vprašanju zdravega razuma (kot tudi, skupaj s Kantom, glede neposrednega zaznavanja) z neizogibnimi modifikacijami soglašam z nazorom tankočutnega, a uravnovešenega misleca Thomasa Reida.8 Značilnost III. Škotski filozofi so uvideli, da imajo izvorna prepričanj a - in vsaj v enaki meri to velja tudi za akritične sklepe - splošno naravo instinktov. In čeprav še danes vemo tako malo o instinktih, jih vseeno poznamo bolje kot možje osemnajstega stoletja. Tako na primer vemo, da jih je mogoče do določene mere spremeniti v zelo kratkem času. Velika dejstva so bila vedno poznana - dejstva kot to, da se nagon le redko zmoti, medtem ko razum skrene s poti vsaj v polovici primerov, če ne še pogosteje. Tisto, kar pa so Škoti spregledali, je dejstvo, da izvorna prepriča a ostajajo nedvomna samo, dokler jih uporabljamo zgolj v stvareh, ki spominjajo na primitiven način življenja. Tako je na primer povsem utemeljeno dvomiti o vprašanju, ali je gibanje elektronov omejeno na tri dimenzije, čeprav je metodevtično dobro predpostavljati, da to drži, dokler se ne pojavijo dokazi o 8 Želim si, da lahko upam, da bom po tem, ko končam nekaj težjega dela, lahko nadaljeval z omenjenim raziskovanjem ter prišel do dna temu vprašanju, ki zahteva odlike zrelosti in ne kliče po močeh mladosti. Potrebno je branje v velikem obsegu, saj gre preučevati tista prepričanj a, ki se jim možje izneverijo, in ne tistih, s katerimi se hvalijo. 133

135 nasprotnem. Po drugi strani pa moramo takoj, ko ugotovimo, da neko prepričanj e kaže simptome instinktivnosti, čeprav se morda zdi dvomljiva, posumiti, da bi eksperiment utegnil pokazati, da ni tako, saj v našem umetnem življenju, še posebno v življenju raziskovalca, nobena napaka ni tako verjetna kot ta, da papirni dvom zamenjamo za pravo kovino. Vzemimo na primer prepričanje, da je incest zločin. Biologij a bo nedvomno izjavila, da tako početje ni priporočljivo, vendar pa nobena nj ena izjava gotovo ne bi mogla upravičiti intenzivnosti naših občutij do incesta. Če. pa se posvetimo srhljivi grozi, ki nas spreleti ob tej ideji, v nj ej najdemo razlog za pomislek, da gre morda za nagon; in iz tega lahko zaključimo, da bi kaka racionalistična brat in sestra, če bi se dejansko poročila, ugotovila, da se prepričanja o strašni krivdi ni mogoče otresti.. Za naspro e tega prepriča a lahko postavimo prepričanje, da je treba samomor opredeliti kot umor. Dva precej zanesljiva znaka kažeta, da v tem primeru ne gre za nagonsko prepričanje. Prvi je ta, da je tako prepričanj e večinoma omejeno na krščanski svet. Drugi znak je dejstvo, da mišljenje na točki, ko pride do dejanskega boja s samim seboj, to prepričanj e povsem izbriše in izloči. V odzivih na ta močna argumenta je poudarek navadno na avtoriteti cerkvenih očetov in na nedvomno intenzivnem nagonskem oklepanju življenja. Vseeno pa je slednji pojav povsem nepomemben. Kajti čeprav je boleče ločiti se od življenja, ki ima celo v najhujših trenutkih svoj čar, prav tako kot je boleče ločiti se od zoba, pa v tem ni nikakršnega moralnega elementa. Kar pa zadeva krščansko tradicijo, je prepričanje mogoče pojasniti s pomočjo razmer, ki so vladale v zgodnji cerkvi. Kajti za krščanstvo, najbolj strahovito resnobna in najbolj netolerantno religij o (glej Razodetje Janeza Evangelista) - ki je taka tudi ostala, dokler je ni ošibila civilizacija -, nobena morala razen krščanske ni bila vredna niti trenutka pozornosti. Zgodnja cerkev pa je potrebovala mučenike, pričevalce, in če je kdo končal svoje življenje,je pomenilo ostudno nezvestobo zapustiti ga kako drugače kot v vlogi pri čevalca nj ene moči. To prepričanj e bi torej morali oceniti za dvomljiva in čim ga bomo razglasili za dvomljivega, ga bo razum že ožigosal kot napačnega. 134

136 Zdi se, da škotska šola ne pozna tovrstnega razlikovanja glede tega, kakšne so omejitve nedvomljivosti, niti glede tega, kakšne so omejitve veljavnosti izvirnega prepričanj a, ki sledijo iz prvih. Značilnost Iv. Tista bistvena značilnost kritičnega zagovornika zdravega razuma, v kateri povsem nasprotuje starim škotskim filozofom, je vsekakor v nj egovem vztrajanj u pri tem, da je vse, kar je akritično nedvomno, brez izjeme nejasno. Logiki so naredili napako, ko so prezrli nejasnost do te mere, da je niso niti analizirali. Pričujoči pisec se je po najboljših močeh trudil obdelati stehiologijo (ali stoiheiologijo), kritiko in metodevtiko tega vprašanja, vendar pa tu lahko predloži le definicijo ali dve in nekaj predlogov o terminologij i. Zdi se, da so natančni pisci začrtali razlikovanje med določenim [ dljinite] in opredeljenim [ determinate]. Neka stvar je opredeljena v odnosu do katere koli značilnosti, ki je z nj o neločljivo povezana ali ki ji je (univerzalno in afirmativno) predicirana, kot tudi do negacije take značilnosti, saj gre pri obeh za isti odnos. V vseh ostalih odnosih je neopredeljena. Določeno bomo definirali v neposrednem nadaljevanju. Znak (pod tem poimenovan jem združujem vse vrste misli in ne le zunanje znake), kije v katerem koli ozim objektivno neopredeljen (tj. katerega objekt ni opredeljen s samim znakom), je objektivno splošen do te mere, kolikor razlagalcu daje privilegij, da lahko sam izvede nj egovo nadaljnjo opredelitev.9 Primer:»Človek je smrten.«odgovor na vprašanje:»kateri človek?«je, da propozicija nalogo, da jo v trditvi uporabite za katerega koli človeka ali katere koli ljudi želite, izrecno prepušča vam. Znak, 9 Hamilton in nekateri drugi logiki so subjekt univerzalne trditve razumeli v kolektivnem smislu; vendar pa vsakdo, ki je načitan v logiki, pozna številne odlomke, v katerih vodilni logiki s ponavljanjem, ki bi bilo odvečno, če bi bili vsi bralci inteligentni, razlagajo, da je tovrsten subjekt splošen distributivno in ne kolektivno. Izraz, ki označuje zbirko, je edninski in je»abstrakcija«oziroma produkt operacije hipostatične abstrakcije kakor tudi poimenovanje bistva.»človeštvo«je abstrakcija in ens rationis v prav tolikšni meri kot»človečnost((. Pravzaprav je vsak objekt pojma ali določen individuum ali neka vrsta nedoločenega individuuma. Samostalniki v množini so navadno distributivni in splošni; občna imena v ednini so navadno nedoločena. 135

137 ki je v katerem koli oz iru objektivno neopredeljen, je objektivno nejasen, če omogoča, da do nj egove nadaljnje določitve pride v kakem drugem zamisljivem znaku oziroma vsaj razlagalca ne pooblašča za določitev. Primer:»Človek, ki bi ga lahko imenoval, se zdi nekoliko nadut.«stavek namiguje na to, da je človek, ki ga ima govorec pred očmi, človek, ki ga izjava nagovarja. Vseeno pa izjavljalec ne daje pravice do take interpretacije ali kakršne koli druge aplikacije izrečenih besed. Če želi, lahko še vedno reče, da ni mislil osebe, ki jo je izjava nagovarjala. Seveda pa vsaka izjava izjavljalcu dopušča pravico nadaljnje razlage, in prav zato je znak, če je neopredeljen, nejasen, razen če ga kaj izrecnega ali kaka jasno razumljena konvencija dela splošnega. Trdilna predikacija navadno splošno pokriva vse bistvene značilnosti predikata, medtem ko negativna predikacija nejasno zanika nekatere bistvene značilnosti. V drugem smislu se iskreni ljudje, kadar se ne šalijo, trudijo narediti pomen svojih besed opredeljen, tako da interpretacija ne dopušča nobene svobode. Značaj nj ihovega pomena torej sestoj i iz implikacij in neimplikacij nj ihovih besed; in prizadevajo si določiti, kaj je implicirano in kaj ne. Prepričani so, da jim to tudi uspeva, in če kramljajo o teoriji števil, utegnejo imeti prav. Vendar pa bolj ko se nj ihove teme oddaljujejo od takih privzdignjenih oziroma»abstraktnih«objektov, manjše so možnosti za tovrstno natančnost govorjenja. Če implikacije niso opredeljene, navadno ostanejo nejasne, čeprav se pojavljajo tudi primeri, ko izjavljalec noče razpredati o neprijetnih temah in zato opredelitev implikacij prepusti razlagalcu, kot na primer kadar kdo reče:»to bitje je umazano v vseh pomenih besede.«morda bi se bolj znanstveni definiciji glasili, da je vsaka stvar splošna, če nanjo ni mogoče aplicirati načela izključitve tretje možnosti, oz. je nejasna, če se nanjo ne nanaša načelo protislovj a. Tako je sicer res, da je»katera koli poljubna propozicija, potem ko ste enkrat opredelili njeno identiteto, ali resnična ali neresnična«; vendar pa dokler ostaja neopredeljena in potemtakem brez identitete, ne drži nujno, daje vsaka poljubna propozicija resnična, niti daje vsaka poljubna propozicija neresnična. Prav tako torej ni res, da»j e propozicija, katere identiteto sem opredelil, tako resnična kot neresnična«, vendar pa je, dokler ni opredeljena, lahko res, da je propozicija resnična 136

138 in da je propozicija neresnična Te trditve zahtevajo dodatno razlago. Opredelitev v splošnem sploh ni definirana in poskus definirati opredelitev neke stvari v odnosu do neke značilnosti pokriva (ali se zdi, da pokriva) le izrecno propozicionalno opredelitev. Prej navedena pripomba o tem, da besede, katerih pomen bi moral biti opredeljen, ne bi dopuščale nobene svobode interpretacije, je bolj zadovoljiva, saj je iz konteksta jasno vidno, da take svobode ne smeta uživati ne razlagalec ne izjavljalec. Eksplicitnost besed izjavljalcu ne bi puščala nikakršnega prostora za razlago nj egovega pomena. Ta definicija ima to prednost, da se lahko nanaša na ukaz, smoter, srednjeveško substancialno formo, skratka na vse, kar je lahko neopredeljeno. (Da je narava vsega neopredeljenega narava znaka, je mogoče induktivno dokazati tako, da si predstavljamo najbolj absurdne primere in jih analiziramo. Tako neopredeljenost dogodka, ki bi se moral zgoditi po čistem naključju brez razloga, sua sponte, kot so temu mitološko rekli Rimljani, spontanement v francoščini (kot bi vse, kar se zgodi na lastno pobudo, zagotovo moralo biti iracionalno), ne pripada dogodku - na primer eksploziji -per se, eksploziji kot eksploziji. Prav tako mu ne pripada na podlagi kakega realnega odnosa; pripada mu na podlagi odnosa razuma. Tisto, kar je resnično na podlagi odnosa razuma, paje reprezentativno - nj egova narava je torej narava znaka. Podoben razmislek bi se lahko nanašal tudi na na slepo zadane strele in udarce kakega kentuckyjevskega pretepa.) Celo prihodnji dogodek je lahko opredeljen le, če gre za konsekvens. Konsekvensje logičen pojem in je izpeljan iz pojma sklepa argumenta. Vendar pa je argument znak resničnosti svojega sklepa; nj egov sklep je raci on al na interpretacija znaka. Vse to je povsem v duhu kantovske doktrine, da gre pri metafizičnih pojmih za logične pojme, ki so uporabljeni nekoliko drugače kot v siceršnji logični rabi. Vendar pa razlika v resnici ni tako velika, kot jo Kant predstavlja in kot jo tudi mora predstavljati, saj je skoraj v vseh primerih zamenjeval logično in metafizična. Še ena prednost te definicije je, da nas varuje pred zmotnim mišljenjem, da je znak neopredeljen preprosto zato, ker obstaja marsikaj, na kar se ne nanaša; da je izjava»c. S. Peirce je napisal ta članek,«neopredeljena, ker ne pove ničesar o tem, kakšne barve črnilo je pisec uporabil, kdo ga je izdelal, koliko je bil star oče izdelovalca črnila, ko se mu je rodil sin, ali kakšen je bil položaj planetov, ko je prišel na svet oče. Če definicijo usmerimo k interpretaciji, vse to odpade. Istočasno je precej očitno, da definicija, kot smo jo podali, ni dovolj izrecna ter daje glede na trenutno stanje našega raziskovanja niti ne moremo zadovoljivo dopolniti. Na kaj se interpretacija sploh nanaša? Prepričljivo odgovoriti na to vprašanje bi pomenilo ali potrditi ali ovreči doktrino pragmaticizma. Vseeno pa je mogoče podati neko razlago. Vsak znak ima posamezen objekt, čeprav je lahko ta objekt posamezen niz ali posamezen 137

139 V tistih ozirih, v katerih znak ni nejasen, pravimo, da je določen, oziroma pri nekoliko drugačnem načinu uporabe, da je precizen [precise ], česar pomen verjetno izvira iz izraza pr.xcisus, ki se je uporabljal za zgoščene zavrnitve in odklonitve. Tak je običajen in uveljavljen pomen besede precizen že vse od Plantagenetov in kontinuum objektov. Noben splošen opis ne zadostuje za identifikacijo objekta, vendar bo zdravi razum razlagalcu znaka zagotovil, da mora biti objekt eden iz končne množice objektov. Predstavljajmo si na primer dva Angleža, ki se srečata v vagonu vlaka na celini. Skupno število vseh tem, pri katerih obstaja upoštevanja vredna verjetnost, da bosta o nj ih govorila, verjetno ne presega milijona; in vsak od obeh bo morda imel polovico tega milijona tem nelge tik p od površino zavesti, tako da se vsaka od nj ih vsak trenutek lahko pojavi. Ce tedaj eden od nj iju omeni Karla II., drugemu ne bo treba premišljevati o tem, katerega Karla II. ima sogovornik v mislih. Nedvomno gre za angleškega Karla II. Karel II. pa je bil precej različen človek ob različnih dneh in mogoče bi bilo trditi, da brez podrobnejše oznake subjekt sploh ni opredeljen. Vendar pa Angleža v svojem pogovoru nimata namena biti dlakocepska; in svobodo interpretacije, iz katere izvira neopredeljivost znaka, je potrebno razumeti kot svobodo, ki utegne vplivati na doseganje nekega smotra. Kajti dva znaka, katerih pomena sta enakovredna za vse zamišljive smotre, sta absolutno enakovredna. To je gotovo čisti pragmaticizem; smoter je namreč vplivanje na delovanje. Vse, kar je bilo izrečenega o objektih, v enaki meri velja tudi za predikate. Recimo, da se je klepet naših Angležev ustavil pri barvi Karlovih las. Znano je, da različne mrežnice barve vidijo precej drugače. Povsem verjetno je tudi, da je kromatično zaznavanje precej bolj raznoliko, kot z gotovos9o vemo. Povsem neverjetno je, da je kateri od potnikov izučen v opazovanju barv ali da obvlada nj ihovo nomenklaturo. Ve ndar pa če eden izjavi, daje imel Karel II. kostanjeve lase, ga bo drugi razumel ravno dovolj natančno za vse nj une zamišljive smotre; in šlo bo za opredeljeno predikacijo. V oktobrskem članku [se pravi v tej razpravi] sem jasno prikazal razliko med obema vrstama nedoločljivosti, namreč med nedoločenos9o in splošnos9o. Prva izvira iz tega, da se znak ne izraža dovolj izrecno, da bi dovoljeval nedvomno opredeljeno interpretacijo, medtem ko druga razlagalcu prepušča pravico, da opredelitev izvede po lastni volji. Če stvar temeljito premislimo, se zdi čudno, da bi znak pustil razlagalcu, da sam dopolni del nj egovega pomena; vendar pa je ta pojav mogoče razložiti z dejstvom, daje celotni univerzum - ne zgolj univerzum obstoječega, temveč tisti širši univerzum, ki univerzum obstoječega vključuje kot svoj del, univerzum, ki ga navadno označujemo kot»resnica«-, da je torej ta celotni univerzum prepojen z znaki, če ni celo zgrajen izključno iz nj ih. Mimogrede 138

140 bilo bi zelo zaželeno, da bi besedo skupaj z nj enimi izpeljankami precision, 11 precisive12 itd. v filozofskem žargonu omejili na ta smisel. Za potrebe izražanja dejanja, s katerim nekaj naredimo precizno (čeprav navadno le v povezavi s številkami, datumi in podobnim), imajo Francozi glagol preciser, ki bi po analogiji z dicider pravzaprav moral biti prt?cider. Ali ne bi koristno prispevali k angleški terminologiji logike, če bi posvojili glagol to precide, ki bi izražal splošni smisel narediti precizno? Naši starejši logiki so si z občudovanja vredno drznostjo za svoje potrebe izdelali glagol to prescind, katerega latinska ustreznica pomeni zgolj»na koncu odrezati«, medtem ko angleška beseda pomeni privzeti, ne da bi hkrati privzel tudi kake bolj ali manj jasno nakazane spremljevalne pojave. V geometriji, na primer, odmislimo [prescind] obliko od barve, kar je povsem isto kot abstrahirati barvo od oblike, čeprav mnogi pisci uporabljajo glagol abstrahirati kot ustreznico odmisliti. Vendar pa ne glede na to, ali se je pri kovanju glagola to prescind izčrpala domiselnost naših filozofskih prednikov ali nj ihov omenimo, da je to relevantno za vprašanje pragmaticizma. Oktobrske opombe zaradi zgoščenosti niso omenjale tega, da lahko tako nedoločenost kot splošnost primarno vplivata ali na logično globino ali na logično širino znaka, ki mu pripadata. Tu sedaj postane pomembno, da to omenimo. Kadar govorimo o globini oziroma pomenskosti znaka, se zatekamo k hipostatični abstrakciji, procesu, v katerem misel obravnavamo kot stvar, razlagajoči znak pa naredimo za objekt znaka. Ta postopek je objekt posmeha vse od tedna, ko je umrl Moliere, globino pisca filozofije pa je mogoče prikladno meriti po tem, s kolikšno lahkoto se norčuje iz te osnove prostovoljne inhibicije, kije poglavitna značilnost človeštva. Previdni misleci se namreč ne bodo prehitro rogali načinu mišljenja, ki je očitno zasnovan na opazovanju - namreč na opazovanju znaka. Na vsak način pa, kadar koli govorimo o predikatu, misel obravnavamo kot stvar, kot substanco, saj sta pojma substance in subjekta eno, v obeh primerih se med seboj razlikuj ej o le spremljevalni pojavi. Slednje je koristno pripomniti v pričujoči povezavi, kajti če ne bi bilo hipostatične abstrakcije, tudi ne bi moglo biti nikakršne splošnosti predikata, saj znak, ki naj bi razlagalca imenoval za svojega pooblaščenca, ki bi po svoji volji določil nj egov pomen, ne bi pomenil ničesar, razen če ne bi bil nič tisto, kar naj bi znak označeval. (Prevzeto iz»basis ofpragmaticism«, 1906.) 11 Preciznost (op. prev.) 12 Precizno določujoč (op. prev.) 139

141 pogum - nenavadno dejstvo je, da so, namesto da bi iz glagola izpeljali samostalnik prescission, raje sledili vzorcu francoskih logikov in za rabo v tem drugem smislu izbrali besedo precision. Približno istočasno13 (glej Watts, Logick, 1725, 1, vi, 9 ad.fin) je bil uveden pridevnik precisive, ki je pomenil isto, kot bi bilo mogoče enoznačno izraziti z izrazom prescisive. Če želimo dobro ladjo filozoftie v službi znanosti rešiti iz rok divjih razbojnikov morja literature, bi morali na eni strani obdržati izraze prescind, presciss, prescission in prescissive, ki naj se nanašajo na razčlenitev hipotez, medtem ko naj se izrazi precide, precise, precision in precisive nanašajo izključno na izraz določitve, kije popolna ali prepuščena razlagalcu. Tako bomo pripomogli k temu, da se koren»abstrakt-«osvobodi dvojnega bremena izražanja tako ideje odmišljanja kot tudi povsem nepovezane in zelo pomembne ideje ustvarjanj a ens rationis iz E7tO<;; m:ep6ev14 - če si prisvojimo to fraza in ustvarimo ime za izraz nesubstativne misli. Ta operacija je bila obravnavana kot predmet posmeha - gre seveda za hipostatično abstrakcija -vendar pa daje matematiki velik del nj ene moči. Izključno formalno pojmovanje, da tri značilnosti izrazov opredeljenost, splošnost in nejasnost tvorijo skupino, ki ustreza členitvi kategorije, ki jo Kant imenuje funkcije razsodne moči, bodo tisti, ki še ne vedo, kako pomembno vlogo lahko v filozoftii igrajo izključno formalna pojmovanja, prezrli kot nepomembno. Ne da bi se ustavljali pri obravnavi tega, pa lahko izpostavimo, da je»kvanti teta«propozicije v logiki, torej distribucija prvega subjekta, 15 lahko singularna (tj. opredeljena, zaradi česar je v formalni logiki 13 Na žalost se pisec glede teh besed ni mogel posvetovati s slovarjem Oxfo rd Dictionary; tako je verjetno mogoče nekatere izjave v besedilu popraviti s pomočjo tega dela. 14 Krilate besede (op. prev.) 15 Tako se vračamo k avtorjevi izvorni nomenklaturi, kljub reviji The Monist VII, kj er je očitno pomanjkljiv argument obveljal kot zadosten za razrešitev zgolj terminološkega vprašanja. Kvaliteta propozicije je tam obravnavana s stališča, ki se zdi zunanje. Vendar pa nisem imel časa, da bi ponovno preučil vse posledice tega težkega vprašanja s pomočjo eksistenčnih grafov, zato je izjavo v besedilu o zadnjem kvantifikatorju morda potrebno spremeniti. 140

142 večinoma zanemarljiva), univerzalna (tj. splošna) ali partikularna (kot pravijo srednjeveški logiki, nejasna oz. nedoločena). Nenavadno je, da sta v logiki odnosov prav prvi in zadnji kvantifikator propozicije ključnega pomena. Če za nekaj trdimo, da je konj, temu pripisujemo vse bistvene značilnosti konja; če za nekaj trdimo, da ni konj, temu odrekamo le neko ali nekaj teh bistvenih značilnosti konja. Obstajajo pa tudi predikati, ki jih pri določenem stanju vedenja in izkušenj ni mogoče analizirati. Ti so zato z gotovostjo afirmirani ali zanikani. Tako se ista skupina pojmov ponovno pojavi. Na afirmacija in zanikanje kot taka ti pojmi ne vplivajo, vendar pa je potrebno pripomniti, da obstajajo tudi primeri, ko lahko imamo na videz določeno idejo o ločnici med afirmacija in negacijo. Tako lahko točka na površini leži v nekem predelu površine, zunaj tega predela, ali na nj egovi meji. To nam daje posredno in nejasno pojmovanje nekega posrednika med afirmacija in negacijo na splošno in posledično pojmovanje nekega vmesnega stanja ali stanja v razvoju med opredeljenostjo in neopredeljenostjo. Podobno posredništvo mora obstajati tudi med splošnostjo in nejasnostjo. Ravno v mojem članku iz sedmega zvezka revije The Monist16 se tik pod površino tistega, kar je eksplicitno povedano, skriva ideja o neskončnem nizu tovrstnih posredništev. V nadaljevanju bomo poskušali uporabiti te razmisleke. Značilnost V Zagovornik kritične zdravorazumskosti se od starega škotskega filozofa razlikuj e tudi v tem, da pripisuje velik pomen dvomu, če le gre za težko in plemenito kovino in ne za kak ponaredek ali papirnat nadomestek. Ne zadovolji se zgolj s tem, da se vpraša, ali dvomi, temveč naredi načrt, kako priti do dvoma, ga podrobno razdela in ga uporabi, čeprav to utegne pomeniti cel mesec trdega dela; šele ko je opravil tak preizkus, bo prepričanj e proglasil za nedvomno. Še več, popolnoma priznava, da je morda tudi potem katerega od nj egovih prepričanj mogoče ovreči. Zagovornik kritične zdravorazumskosti je mnenja, da je za hevristično znanost manj nevarno verjeti premalo kot verjeti 16 Gre za»the Logic of Relatives«, kritično oceno dela E. Schrodeija Algebra und Logik der Relative. (op. ur.) 141

143 preveč. Kljub vsemu pa za hevristiko verjeti premalo lahko prinese katastrofalne posledice. Značilnost VI. Zagovornik kritične zdravorazumskosti si ima pravico lastiti ta naziv iz dveh razlogov. Po eni strani izpostavlja štiri mnenja ostri kritiki: svoje lastno mne e; mnenje škotske šole; mnenje tistih, ki poskušajo logiko ali metafiziko utemeljiti na osnovi psihologije ali katere druge posebne znanosti, in ga je med trenutno prisotnimi filozofskimi mnenji najteže zagovarjati; in Kantovo mnenje. Po drugi strani pa se upravičeno lahko imenuje kritičen tudi zato, ker je sam zgolj modifikacija kantovstva. Pričujoči pisec je bil sam čisti kantovec, dokler ni bil korak za korakom prisiljen k pragmaticizmu. Kantovec mora le z vsem srcem zavreči propozicijo, da je stvar na sebi mogoče - pa naj bo to še tako posredno - misliti, in nato temu ustrezno popraviti podrobnosti Kantovega nauka in ugotovil bo, da je postal zagovornik kritične zdravorazumskosti. Še ena doktrina, ki jo pragmaticizem vključuje kot bistveno posledico in ki jo je avtor zagovarjap7 še preden je celo sam pri sebi formuliral načelo pragmaticizma, je sholastična doktrina realizma. To doktrino navadno definiramo kot prepričanje, da obstajajo realni objekti, ki so splošni in med katere spadajo modusi opredelitve obstoječih singularnih objektov, če ti niso sploh edini tovrstni objekti. Tako prepričanj e pa skoraj neizogibno spremlja tudi priznavanje, da poleg realnih objektov obstajajo tudi realne nejasnosti in realne možnosti. Kajti možnost kot negacija nujnosti, ki je vrsta splošnosti, je nejasna kot vsaka druga kontradikcija neke splošnosti. Prav realnost nekaterih možnosti je tisto, pri čemer si pragmaticizem prizadeva vztrajati. Članek iz januarja je poskušal obiti to točko, ker se je zdela neprimerna za splošno publiko, ki jo je članek naslavljal, ali pa si morda avtor sam o nj ej ni bil na jasnem. Trdil je, da če bi se na plasti vate izoblikoval diamant in bi nato tam zgorel, ne da bi na kdaj pritisnili kaj trdega ali ostrega, bi bilo vprašanje, ali lahko rečemo, da je bil diamant trd ali ne, zgolj vprašanje nomenklature. To nedvomno 1 7 North American Review, 1871, vol CXIII, str Gre za članek»kako narediti ideje jasne?«. (op. ur.) 142

144 drži, če izvzamemo grobo napako v besedi ZGOLJ, ki implicira, da so simboli nerealni. Nomenklatura vključuje klasifikacijo in klasifikacija je resnična ali neresnična, splošnosti, na katere se nanaša, pa so lahko v enem primeru realne, v drugem pa plod domišljije. Če se bralec vrne k izvorni maksimi pragmaticizma na začetku članka, bo videl, da vprašanje ni, kaj se je zgodilo, temveč ali bi bilo dobro lotiti se vzorca ravnanja, katerega uspešen izid bi bil odvisen od tega, ali bi diamant prestal poskus s praskanjem in ali bi vsa druga logična sredstva določitve nj egove klasifikacije pripeljala do zaključka, ki bi bil - če citiram besede iz tega članka -»prepričanje, ki je lahko le rezultat raziskovanja, ki je bilo pripeljano dovolj daleč«. Za pragmaticizem je končni intelektualni smoter česar koli v mišljenih pogojnih sklepih ali nj ihovi substanci; in prav zato morajo biti pogojne propozicije in nj ihovi hipotetični antecedensi, iz katerih sestojijo tovrstni sklepi, ki predstavljajo končno naravo pomena, sposobni biti resnični. Biti morajo torej sposobni izraziti kar koli, kar je tako, kot izraža propozicija, neodvisno od tega, ali so v kaki sodbi obravnavani kot taki in ali so kot taki predstavljeni v katerem koli simbolu katerega koli človeka ali lj udi. Vse to pa pomeni, da je možnost včasih realna. Če želimo to popolnoma razumeti, je potrebno analizirati modalnost in ugotoviti, kakšno je nj eno bistvo. V najpreprostejšem primeru -torej v najbolj subjektivnem pomenu - nekdo, ki ne ve, ali je propozicija neresnična, ima tako propozicijo za možno. Če pa ve, da je propozicija resnična, je ta veliko več kot le možna. Če omejimo besedo na nj eno najbolj značilno rabo, ima stanje stvari modalnost možnega - tj. gole možnosti - le v primeru, ko je nasprotno stanje stvari prav tako mogoče, kar dokazuje, da je možnost modalnost nejasnega. Nekdo, ki ve, da ima univerza Harvard svojo pisarno v ulici State Street v Bostonu in se mu dozdeva, da je ta verjetno na številki 30, hkrati pa sumi, da gre verjetno za številko 50, bo rekel:»mislim, da je na številki 30, vendar pa utegne biti na številki 50,«ali pa»mogoče je na številki 50.«Nekdo drug, ki paje prepričan, da ga spomin ne vara, bi lahko dodal:»dejansko je na številki 50,«ali pa preprosto»]e na številki 50,«ali»]e na številki 50, de inesse.«na to bi tisti, ki je na začetku 143

145 spraševal, za katero številko gre, lahko odgovoril:»če ste tako prepričani, mora biti na številki 50,«kajti Nem, da je prva števka 5. In ker sta oba tako prepričana, da je druga O, je številka nujno 50.«To pa pomeni, da je v tej najbolj subjektivni vrsti modalnosti tisto, kar nam je poznano prek neposrednega spomina, v mod usu dejanskosti, torej v opredeljenem modusu. Kadar pa je vedenje z več alternativnimi možnostmi neopredeljeno, obstaja ali eno stanje stvari, ki je v skladu z vsemi alternativnimi možnostmi -kadar je to v modusu nujnosti -, ali pa obstaja več kot eno stanje stvari, ki jih nobeno vedenje ne izklj učuje - kadar je vsako od teh stanj v modusu možnosti. Druge vrste subjektivne modalnosti se nanašajo na znak ali reprezentamen, za katerega privzamemo, da je resničen, ki pa ne vključuje celotnega znanja tistega, ki ga izjavlja (tj. izgovarja, piše, misli ali kako drugače simbolično uporabi), pri čemer so različni modusi med seboj različni, kot je že omenjeno zgoraj. Obstajajo pa tudi drugi primeri, v katerih upravičeno ali ne modalnost obravnavamo kot objektivno. Nekdo izjavi:»lahko grem na obalo, če želim.«tu je gotovo implicirano, da ta človek sam ne ve, kako se bo odločil ravnati. Vendar pa to ni bistvo te trditve. Gre za to, da se dokončna opredelitev ravnanja v dejanju še ni zgodila, zaradi česar nj egova nadaljnja opredelitev pripada vršilcu dejanja ne glede na zunanje okoliščine. Če bi ta človek rekel:»moram iti tj a, kamor me pošljejo delodajalci,«bi to pomenilo, da se fu nkcija tovrstne nadaljnje opredelitve nahaja drugje. V izjavah»smeš storiti to in to«in»moraš storiti to«ima glagol smeti [ may] enako moč kot glagol moči [can], razen tega da je v enem primeru v ospredju prostost od določenih okoliščin, v drugem primeru pa prostost od zakona ali uredbe. Iz tega izvira tudi fraza»smeš, če moreš«. Moram reči, da le stežka ohranjam spoštovanje do sposobnosti filozofov, katerih pusta logika sploh ne uspe priti pod površino, zaradi česar na take fraze gledajo kot na zmotne predstavitve resnice. Tako lahko dejanje hipostatične abstrakcije, ki samo po sebi nikakor ne krši zakonov logike, pa naj je še tako pogosto le pretveza za vraževerje, pod imenom naključje gleda na kolektivne tendence k spremenljivosti v svetu tako, da te enkrat prevladajo, drugič pa jih porazi element reda. Tako si 144

146 morda lahko vraževerni blagajnik nekega ponedeljkovega jutra pod vtisom nočne more reče:»lahko, da je bila banka oropana.«brez dvoma se zaveda svoje nevednosti v tej zadevi. Vendar pa ima poleg tega v mislih tudi odsotnost katerega koli konkretnega vzroka, ki bi nj egovo banko varoval bolje kot ostale, ki jih občasno oropajo. O raznolikosti univerzuma razmišlja nekako analogno kot o neodločenosti osebe in si na podlagi te analogije izdela način mišljenja. Na nasprotnem polu stojijo tisti, ki navdahnjeni trdijo (za to, kar trdijo, nimajo nikakršnih racionalnih dokazov), da aktuarjevi nasveti zavarovalnici ne temeljijo na ničemer drugem kot nevednosti. Navedimo še en primer objektivne možnosti:»dva sekajoča se žarka, tj. neomejeni ravni črti, ki ju pojmujemo kot gibajoča se objekta, se lahko gibljeta ali se smeta gibati, ne da bi se pri tem nehala sekati, tako da pri tem opisujeta celotno površino enega in istega hiperboloida.«kako naj to interpretiramo, če se zavedamo, da je omenjeni objekt - par žarkov - čista stvaritev izjavljalčeve domišljije, čeprav mora (ali pa je v to prisiljen) upoštevati zakonitosti prostora? Nekateri bodo bolj zadovoljni z bolj subjektivno ali nominalistično interpretacijo, drugi z bolj objektivno, realistično. Oboji pa bodo morali priznati, da ne glede na to, katera stopnja ali vrsta realnosti pripada prostoru, ta ista realnost pripada tudi substanci te propozicije, ki zgolj izraža določeno lastnost prostora. Sedaj pa se vrnimo k primeru diamanta, ki se je izkristaliziral na plasti draguljarjeve vate in ki je po nesreči zgorel, še preden je prispel naročeni kristal korunda in ne da bi bil izpostavljen kakršnemu koli pritisku razen pritisku atmosfere in lastne teže. Vprašanje je, ali je bil ta diamant resnično trd. Gotovo je, da ni na voljo nobenega jasnega dejanskega dejstva, ki bi ga opredeljeval kot takega. Ve ndar pa, ali ni nj egova trdota kljub temu realno dejstvo? Če rečemo, kot je bilo očitno nameravano v članku iz januarja 1878, da arbitrarna»raba jezika«pač na tak način oblikuj e misli, pomeni, da smo se odločili proti realnosti te lastnosti, saj je realno tisto, kar je tako, kot je, ne glede na to, kaj si kdo kadar koli o tem misli. Ne pozabimo, da stanje tega diamanta ni izolirano dejstvo. Kaj takega sploh ne obstaja in izolirano dejstvo bi težko 145

147 bilo realno. Gre za neločljiv in hkrati jasno začrtan del enovitega dejstva narave. Ker gre za diamant, je šlo v začetku za čisti ogljik v obliki bolj ali manj prozornega kristala (lomljiv kristal, ki se je dal zlahka razklati po površini oktaedra, razen če je šlo za doslej nepoznano vrsto), ki bi v primeru, da ne bi bil zbrušen v katero od za diamante običajnih oblik, imel obliko oktaedra, na videz pravilnega (ne bom se spuščal v najmanjše podrobnosti) s školjkastim lomom in verjetno s kakimi ukrivljenimi ploskvami. Ker ni bil izpostavljen nikakršnim pritiskom, bi se verjetno pokazalo, da je netopen in da zelo močno lomi svetlobo, pod radijskimi žarki (in morda pod»temno svetlobo«in rentgenskimi žarki) pa bi bila vidna izrazita modrikasta fosforescenca; nj egova specifična teža bi bila podobna kot pri realgarju ali avripigmentu, med izgorevanjem pa bi oddajal manj toplote kot katera koli druga oblika ogljika. Za nekatere od naštetih lastnosti velja prepričanje, da so neločljivo povezane s trdoto. Tako kot trdota namreč pričajo o visoki polimerizaciji molekule. Kakor koli že, kako je mogoče, da trdota vseh drugih diamantov ne dokazuje nekega realnega odnosa med diamanti, brez katerega kos ogljika ne bi bil diamant? Ali ne gre za pošastno sprevračanje besede in pojma realen, če rečemo, da je nesrečno neprispetje korunda preprečilo, da bi trdota diamanta imela realnost, ki bi jo nedvomno imela v nasprotnem primeru? Istočasno moramo opustiti idejo, da je lahko skrito stanje stvari (naj gre za odnos med atomi ali kaj drugega), ki konstituira realnost trdote diamanta, lahko kaj drugega kot resnica splošne pogojne propozicije. Saj na kaj pa se nanaša celotna kemijska veda, če ne prav na»vedenje«različnih možnih vrst materialne substance? In kaj je to vedenje drugega kot to, da če je določena vrsta substance izpostavljena določenemu vplivu, temu v skladu z našim dotedanjimi izkustvi sledi nekakšen zaznaven rezultat. Kar pa zadeva pragmaticista, je prepričan ravno v to, da nič drugega kot to ne more biti niti mišljena, ko rečemo, da ima objekt določeno lastnost. Pragmaticist je zato dolžan zagovarjati nauk realne modalnosti, ki vključuje realno nujnost in realno možnost. Vprašanje, ki ga lahko uporabimo kot ilustracijo za naravo pragmaticizma, je vprašanje»kaj je čas?«tu se ne nameravamo spopasti z najtežjimi vprašanji, povezanimi s psihologijo, 146

148 epistemologij o ali metafiziko časa, bomo pa imeli za samoumevno (tako tudi mora biti, glede na vse, kar je že bilo izrečenega), daje čas realen. Bralcu bo zastavljeno le bolj skromno vprašanje, kaj pravzaprav mislimo s časom, in to se ne dotika vseh vrst pomenov, ki jih pripisujemo preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. S temi tremi opredelitvami časa so povezani nekateri nenavadni občutki, ki pa jih bomo vztrajno puščali ob strani. Zavedali se bomo, da je povezovanje dogodkov s časom neizogibno; kako pa se to razlikuj e od drugih vrst neizogibnosti, pa je vprašanje, ki se ga tu ne bomo lotevali. Vprašanje, ki si ga zastavljamo, je preprosto to, kakšen je intelektualni smoter preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Obravnavamo pa ga lahko le zelo na kratko. Da je čas posebna različica objektivne modalnosti, je tako očitno, da ne potrebuje argumentacije. Preteklost sestoji iz vsote fa its accomplis in ta dovršenost je eksistencialni modus časa. Preteklost namreč dejansko vpliva na nas in tega ne počne na način, kot na nas vplivata zakon ali načelo, temveč tako kot na nas vpliva obstoječ objekt. Ko se na primer Nova Stella razleti v vesolju, učinkuj e na naše oči prav tako kot vžigalica, ki bi jo sami z roko prižgali v temi, pa vendar gre za dogodek, ki se je zgodil, še preden so bile zgrajene piramide. Kak začetnik bi morda pripomnil, da se stik z očmi, ki je vse, česar se zavedamo, zgodi delček sekunde preden se tega zavemo. Po kratkem premisleku pa se izkaže, da pozablja na samo vprašanje; vprašanje namreč ni, ali lahko daljna preteklost na nas vpliva neposredno, temveč ali vpliva na nas kot vsak drug obstoječ objekt. Navedeni primer (ki je gotovo dovolj splošno znano dejstvo) prepričljivo dokazuje, da je modus preteklosti modus dejanskosti. Nič podobnega pa ne velja za prihodnost; za razumevanje prihodnosti je nujno, da se bralec znebi svojega determinizma - ki je v najboljšem primeru le znanstvena teorija - in se vrne v naravno stanje zdravega razuma. Si nikdar ne rečete:»to ali ono lahko enako dobro naredim danes ali jutri«? Vaš determinizem je teoretično psevdoprepričanje - prepričanje, v katerem se pretvarjate -, da tak stavek ne izraža prave resnice. S tem le še naprej oznanjate, da čas - pa naj gre za realnost ali plod domišljije -, o pomenu katerega naj bi razmišljali, ni realen. Ni se vam treba bati, da boste ogrozili svojo lj ubo 147

149 teorijo, če se ozrete skozi nj ena okna. Naj to v teoriji drži ali ne, v običajnem pojmovanju velja, da so vse stvari v prihodnosti ali usojene - tj. že nujno vnaprej določene - ali pa so neodločene v smislu kontingentne prihodnosti pri Aristotelu. Z drugimi besedami, prihodnost ni dejanska, saj učinkuje zgolj s samo idejo prihodnosti in torej ne učinkuje kot zakon; prihodnost je torej ali nujna ali mogoča, kar pa oboje pripada istemu modusu, saj (kot je že bilo omenjeno) negacija, ki ne spada v kategorijo modalnosti, ne more povzročiti spremembe modalnosti. Kar pa zadeva sedanji trenutek, je ta tako nedoumljiv, da se sprašujem, ali se kak skeptik nikdar ni lotil nj egove realnosti. Brez težav si predstavljam, kako bi kateri od nj ih pomočil pero v najbolj črno črnilo z namenom, da bi začel svoj napad, in se nato nenadoma zavedel, da je nj egovo celotno življenje v sedanjosti -v ))živeči sedanjosti«kot rečemo -, torej v trenutku, ko se končajo vsi strahovi in vse upanje, povezani z nj im, v živeči smrti, v kateri se na novo rodimo. Nedvomno je prav to stanje v razvoju med opredeljenim in neopredeljenim tisto, o čemer smo govorili zgoraj. Bistvo pragmaticizma je prepričanje, da je smoter vsakega pojma nj egova zamišljiva relevantnost za naše vedenje. Kako torej preteklost vpliva na vedenje? Odgovor je samoumeven: vsakič, ko se namerimo nekaj storiti, ))izhajamo iz«nečesa; naše vedenje temelji na dejstvih, ki jih že poznamo in ki jih lahko dobimo samo iz svojega spomina. V ta namen bi se sicer lahko lotili novega raziskovanja, vendar pa bi bili izsledki takega raziskova a uporabni za vedenje šele potem, ko smo do teh izsledkov prišli in jih v spominu strnili v maksima. Skratka, preteklost je skladišče vsega našega vedenja. Če rečemo, da vemo, da neko stanje stvari obstaja, s tem mislimo, daje obstajalo že prej, morda le toliko časa, kolikor dolgo je. novica potrebovala, da je dosegla možgane in bila posredovana naprej jeziku ali peresu, ali pa že dlje. Ne glede na to, s katerega vidika jo obravnavamo, se torej zdi, da je preteklost eksistencialni modus časa. Kako' pa je za naše vedenje relevantna prihodnost? Odgovor se glasi, da so prihodnja dejstva edina dejstva, ki jih lahko do določene mere nadzorujemo; tisto pa, česar v prihodnosti ne 148

150 moremo nadzorovati, so stvari, ki jih bomo sposobni sklepati oziroma ki bi jih v ugodnih okoliščinah morali biti sposobni sklepati. Ve rjetno obstajajo tudi vprašanja, o katerih se nihalo mišljenja nikdar ne neha zibati sem in tja, ne glede na to, kako ugodne so okoliščine. Vendar pa če taka vprašanja obstajajo, to ipso fa cto niso realna vprašanja, kar pomeni, da gre za vprašanja, na katera ni mogoče dati pravega odgovora. Povsem naravno je, da uporabljamo prihodnjik (tudi pogojnik je le omiljena oblika prihodnjika), kadar oblikujemo zaključek ali kadar ugotavljamo neko posledico.»če dve neomejeni ravni črti ležita v isti ravnini in ju tretja črta seka tako, da vsota znaša /.. J, potem se bodo te premi ce sekale na stranici itd.«ni mogoče zanikati, da se lahko akritični sklepi nanašajo na Preteklost kot preteklost; vendar pa se mora v skladu s pragmaticizmom zaključek sklepajoče zmožnosti nanašati na prihodnost. Pomen tega zaključka se namreč nanaša na vedenje, in ker gre za zaključek iz sklepanja, se mora nanašati na namerno vedenje, torej vedenje, ki gaje mogoče nadzorovati. Edino vedenje, ki ga je mogoče nadzorovati, pa je prihodnje vedenje. Kar zadeva tisti del preteklosti, ki je onstran spomina, pragmaticizem trdi, da je pomen prepričanj a, da je ta del preteklosti povezan s preteklostjo v tem, da kot resnico tega pojmovanja sprejemamo to, da se moramo vesti v skladu z nj im (v čemer je tudi pomen vsakega drugega prepričanja). Posledično se torej prepričanje, kot na primer to, daje KrištofKolumb odkril Ameriko, v resnici nanaša na prihodnost. Priznati je treba, da je teže razložiti prepričanj a, ki temeljijo na dvojnih dokazih šibkega, a neposrednega spomina in na racionalnem sklepanju. Ta težava se sicer ne zdi nepremostljiva, vendar pa jo moramo tu pustiti ob strani. Kako je za naše vedenje relevanten sedanji trenutek? lntrospekcijaje v celoti stvar sklepanja. Človek se brez dvoma neposredno zaveda svojih občutkov, na pa tudi dejstva, da so to občutki nekega ega. Na sebstvo samo sklepamo. V sedanjosti ni časa za nikakršne sklepe, še najmanj pa za sklep, ki se nanaša ravno na tisti trenutek. Posledično mora biti torej sedanji objekt objekt izven nas, če naj bo v nj em kakršna koli objektivna referenca. Naravnanost sedanjosti je ali konativna ali perceptivna. Če 149

151 privzamemo, da je perceptivna, moramo zaznano obravnavati kot nekaj izven nas - in to ne v smislu, kot halucinacija ni izven nas, temveč v smislu, da je prisotna neodvisno od želje in volje tistega, ki zaznava. Tisto, kar je na tak način izven nas, pa je konativna zunanjost. Posledično je torej vedenje sedanj ega trenutka (po pričevanju zdravega človeškega razuma, s katerim se vedno strinjamo) lahko le konativno vedenje. Zavest sedanjosti je zavest boja za to, kar bo prišlo; tako študijo sedanjosti zaključujemo z okrepljenim prepričanjem, da je sedanjost stanje v razvoju dejanskega. Kako pa se časovna modalnost razlikuj e od druge objektivne modalnosti? Ne gre za kako splošno lastnost, saj je čas edinstven in sui generis. Z drugimi besedami, obstaja le en čas. V primerjavi z resničnostjo te izjave o prostoru, je bila izredna resničnost iste izjave o času deležna premalo pozornosti. Čas je torej mogoče identificirati le s surovo prisilo. Ampak v to se ne bomo spuščali. 150

152 Marjan Šimenc POJASNILO K PREVODU T RDITEY, DA JE Charles Sanders Peirce ( ) največji ameriški filozof, postopoma postaja pravilo in kaže, da bo izpodrinila včasih ustaljeno označbo, da je najbolj raznovrsten in izviren ameriški filozof Videti je, kot da nj egov pomen narašča, bolj ko se oddaljuje letnica nj egove smrti. V splošnem pa po mnenju interpretov še vedno velja, da se nanj bolj sklicujejo, kot ga berejo. In bolj kot status nekoga, ki je pomembno vplival na razvoj filozofije, mu poznavalci pripisujejo nenavadni status avtorja, ki je ne samo anticipiral poznejši razvoj, temveč včasih tudi že podal kritiko stališč, ki jih bodo začeli zagovarjati šele po nj egovi smrti. To pa ne pomeni, da Peirce ni imel nobenega vpliva na svoje sodobnike. Spisek imen, na katere naj bi nj egovo delo vplivalo, vključuje pomembna imena, denimo Williama Jamesa, Johna Deweyja, Josiaha Roycea, Georgea Herberta Meada, Charlesa Williama Morrisa, res pa je, da se noben izmed nj ih ni imel za nj egovega učenca. Za ta nenavadni položaj Peirceove misli je več razlogov. Eden je nedvomno povezan z njegovo življenjsko potjo. Rodil se je kot sin Benjamina Peircea, slavnega ameriškega matematika ter profesorja matematike na Harvardu. Benjamin Peirce je bil tudi ustanovni član American Academy cif Sciences, tako da se je zdelo, da je akademska kariera nj egovega vsestransko nadarjenega sina zagotovljena. Charles je študiral kemijo, se po diplomi zaposlil v United States Coast Survey in v službi, v kateri se je znanstveno ukvarjal predvsem z geodezijo, kartografstvom in meteorologijo, ostal do leta V obdobju od leta 1879 do 1884 je sicer poučeval logiko na Univerzi Johns Hopkins, aga iz ne povsem 151

153 jasnih razlogov, domnevno povezanih z osebnim škandalom in arogantnim, nadvse»težkim«značajem, odpustijo. Posledice so dolgoročne in kljub podpori vplivnega Williama Jamesa mu več ne uspe dobiti akademske zaposlitve in delati s študenti. Od leta 1891, ko izgubi službo pri United States Coast Survey, do smrti 1914 živi odmaknjena v Milfordu v Pensilvaniji. Preživlja se s pisanjem za časopise in enciklopedije, iz najhuj še revščine ga rešuje podpora Williama J arnesa. Drugi razlog za nepoznanost nj egove misli je preprosto odsotnost objavljenih del. Peirce je sicer objavil množico člankov, recenzij in prispevkov za enciklopedije, a v knjižni obliki je objavil eno samo delo. Gre za Photometric Researches iz leta 1878, ki ni povezano s filozoftio, temveč s fiziko, astronomija in teorijo merjenja. Razlog za Peirceovo neobjavljanje nekateri iščejo v nj egovi teorij znanosti. V rokopisni zapuščini je namreč obilo osnutkov in nedokončanih del, a kot da nobeno ni bilo napisano dovolj hitro, da ne bi proces raziskovanja že pred koncem privedel do nekaterih novih pogledov in potrebe po reviziji starih. Poleg tega je nj egovi misli, tudi kadar je prišla prednje, zaradi Peirceove vsestranske nadarjenosti in neverjetne razgledanosti v zgodovini filozofije iri zgodovini znanosti, bralstvo težko sledilo, razumevanje pa je še otežila nj egova nagnjenost k vpeljevanju novih izrazov. Za Peirceom tako ni ostal sklop temeljnih del, temveč predvsem nepregledna množica rokopisov, popravkov, načrtov in osnutkov, ki je bodoče urednike postavljala pred nerešljive probleme. Zaradi narave zapuščine je neki urednik postavil tezo, da Peirceovemu delu izbor, ki je v običajnih razmerah nezaželen in primeren le za popularne objave, celo pomaga:»za razliko od večine pomembnih piscev, Peirceu selekcija koristi. Nj egovi filozofski spisi se v celoti sestojijo iz esejev in manuskriptov, od katerih so številni fragrnentarni, tako da je proces selekcije obenem tudi proces organizacije.«1 Pri urejanju nj egovih izbranih del se je nekaj takega tudi 1 Justus Buchler v predgovoru k izboru Philosophical Wri ings of Peirce, Dover Publications, New Yo rk 1955, str. vii. 152

154 zgodilo. Harvardska univerza je rokopisno zapuščino po Peirceovi smrti odkupila od nj egove žene. Uredništvo Collected Papers, ki je danes še merodajna izdaja Peirceovih del, čeprav jo počasi izpodriva drugače urejena Writings ef Charles S. Peirce: A Chronological Edition, ki od leta 1982 izhaja v okviru The Peirce Edition Project, so zaupali neizkušenirna in do takrat nepoznanirna Charlesu Hartshorneu in Paulu Weissu. Za razliko od univerze, katere izbira urednikov je dovolj zgovorna, sta mlada filozofa prepoznala pomen avtorja in priskrbela obsežno izdajo nj egovih spisov, ki vseeno vključuje le del rokopisnega gradiva. Delo sta zastavila tako, da sta besedila urejala po tematiki in ne kronološko, kot so nastajala oziroma bila objavljena. Temu so sledili tudi uredniki krajših izborov, ki so pod enotnirni tematskimi naslovi združevali odlomke iz različnih (ne)objavljenih besedil. Zaradi želje, kljub ornejenernu prostoru dati čim širši vpogled v avtorjevo delo, temu deloma sledimo tudi ml. Videli srno, da je bil Peirce dejaven na številnih in razno likih področjih, dve področji oziroma usmeritvi pa je še posebej zaznamoval, saj ju je sam ustvaril in ju tudi poimenoval. Gre za pragmatizem in semiotiko. Nanju se osredotoča tudi naš izbor. Področje pragmatizrna v tej prvi slovenski objavi zastopajo štirje članki, ki jih je Peirce sam objavil. Če upoštevamo predlog Karla-Otta Apla,2 da je za razumevanje Peirceove misli smiselno razlikovati med štirimi razvojnimi obdobji - poimenuj e jih»od kritike vednosti do kritike pomena«( ),»klasična doba razvoja pragmatizrna(( ( ), obdobje študij o logiki in rnetafiziki ( ) ter obdobje po mednarodni uveljavitvi pragmatizrna ( ) -, prva dva članka spadata v drugo, druga dva pa v zadnje obdobje. V člankih»utrditev prepričanja(( in»kako narediti naše ideje jasne(( Peirce prvič javno opredeli pragmatično metodo, čeprav v besedilu tega izraza ne uporabi. V člankih»kaj je pragmatizem(( in >>Vprašanja pragmaticizrna((, ki sta bila napisana po slavnih Jarnesovih predavanjih, pa se ogradi od Jame sove subjektivistične in norninalistične redukcije 2 Karl-Otto Apel: Charles S. Peirce - From Pragmatism to Pragmaticism, Humanity Press, New Jersey

155 pragmatizma in za svoj pogled iznajde novo ime, pragmaticizem. Izbor tako vključuje vse ključne Peirceove članke o pragmatizmu in omogoča vpogled v razvoj od klasične opredelitve pragmatizma do končnih formulacij. Pri spisih s področja semiotike se ni bilo mogoče v taki meri opirati na dela, ki jih je objavil avtor sam, zato sledimo praksi izdajateljev in objavljamo odlomke iz različnih del. Spisom o teoriji znaka, ki predstavijo tri vrste znakov (ikona, indeks, simbol), nj ihov odnos do treh kategorij (prvosti, drugosti, tre osti) in treh vrst interpretantov (neposredni, dinamični in končni), dodajamo odlomek, ki se nanaša na še eno slavno Peirceovo konceptualno inovacijo - na abdukcijo. Za boljše razumevanje celotne teorije pomena pa izboru dodajamo obsežnejša spremno študijo. Pri prevodu in uredniških opombah se opiramo na The Collected Papers rf Charles Sanders Peirce, ur. C. Hartshome in P. Weiss (zv. 1-6), in A. Burks (zv. 7-8), The Belknap Press of Harvard University Press, Cambridge, Massachusetts , pa tudi na izdaji Justusa Buchlerja (Philosophical Writings of Peirce, Dover Publication, New York 1955) in Philipa P. Wienerja (Charles S. Peirce: Values in a Universe rf Chance, Doubleday&Company, New York 1958). 154

156 Jane z Jus tin UVOD V PEIRCEOVO TEORIJO ZNAKA IN POMENA C S. PEIRCE velja za avtorja prve splošne novoveške teorije znakov, prve splošne semiotike.1 Termin je uporabljal v dveh pridevniških oblikah, semiotičen (semiotic) in»semeiotičen«(semeiotic). S semiotično teorijo se je ukvarjal od leta 1867 dalje, zadnje predelave teorije pa je naredil okoli leta Peirceova semiotika ni čisto brez povezave z nj egovo pragrnatistično filozofsko teorijo, vendar je povezava šibka in večina razlagalcev Peirceovega dela obravnava nj egovo semiotiko kot samostojen teoretski izdelek.2 Izraz znak utegne v slovenskem bralcu zbuditi asociacije na teorije, ki so se v preteklih desetletjih na Slovenskem dodobra uveljavile, na Saussurovo strukturalno jezikoslovje in semiologij e Rolanda Barthesa, Julije Kristeve in še koga. Vendar mora biti 1 Bralcu, Ici je nemara vajen izraza»semiologija((, predlagamo, da se s terminološlcimi razlikami ne ukvarja preveč. Če bo primerjal različne rabe izrazov»semiotika(( in»semiologija((, bo naletel na mnoge nedoslednosti. V francoskem prostoru je sprva - pod Saussurovim vplivom - nedvomno prevladoval izraz»semiologija((, v angleškem in nemškem govornem prostoru pa od vsega začetka izraz»semiotika(c V 70. letih pa sta tudi v francoskem prostoru izraza že tekmovala med seboj. Medtem ko je Roland Barthes pisal o semiologiji, je t. i. narativna in diskurzivna semiotika ločevala med semiotiko in semiologij o. S prvim od obeh izrazov je označevala znanstveno teorijo o znalcih, z drugim pa neznanstveno teorijo, nekaj, kar je imenovala»konotacijska semiologij a(( (z izrazom je merila ravno na Barthesovo delo). Nesporno paje, daje danes skoraj povsod prevladal izraz semiotika. 2 Ne želimo reči, da povezav sploh ni. Peirceova teorija znanstvenega spoznavanja in njegova semiotika sta, na primer, povezani s tem, da se opirata na iste teoretske vire: na realistično struja v sholastični filozofiji in na Kan ta. 155

157 bralec pozoren na dejstvo, da ima pojem znaka v teh teorijah drugačno vsebino kot v Peirceovi semiotiki. Strukturalno jezikoslovj e in omenjene semiološke teorije vidijo v znaku zvezo označevalca in označenca, zvezo, ki temelji na konvencijah ali kodu, Peirce paje opredelil znak kot tridelno celoto, sestavljeno iz reprezentamna ali reprezentirajočega znaka, ki nadomešča objekt in določi nekaj tretjega, svojega interpretanta, tako da vzpostavi do objekta razmerje, ki je enako razmerju, v katerem je do objekta reprezentiraj oči znak. Pozorni moramo biti tudi na dejstvo, da je Peirceova semiotika nastajala v bistveno drugačnem teoretskem in znanstvenem okolju kot semiološke/semiotične teorije, ki so sledile Saussuru in jih bomo odslej imenovali strukturalne semiotike. Peirce je našel izhodišča za splošno teorijo znakov v Aristotelovih spisih, pričevanjih o stoiški teoriji znaka, delih Avguština, Rogerja Bacona, Locka itd. Filozofski okvir zanjo je našel v sholastični metafiziki, zlasti v realistični teoriji univerzalij, kakršno je razvil Duns Scott v svoji polemiki z Ockhamovim nominalizmom. Še močneje je bil zavezan zgodnjim idejam ameriškega naturalizma, ki ga lahko razumemo kot poskus, da bi na področje raziskovanja kultur in družb prenesli temeljne zakonitosti, ki obvladujejo naravo, in kot poskus opredelitve skritega skupnega temelja vse stvarnosti. Vpliv naturalizma je bil v razvojni črti ameriške semiotike in delno tudi filozofije jezika vseskozi izredno močan. Ne kaže se le v povezovanju»človeških«in»živalskih«semiotik (t. i. zoosemiotik), temveč v številnih poskusih, da bi semiotiko prenesli na področje medicine in strojne komunikacije. Kaže pa se tudi v eni najvplivnejših različic filozofije jezika, v Searlovih delih o govornih dejanjih in vlogi intencionalnosti v komunikacijskih dejanjih. Na drugi strani pa sta se Saussurovo strukturalno jezikoslovj e in nj egov»stranski proizvod«, napoved splošne semiologije, pojavila v teoretskem in znanstvenem okolju, ki sta ga najbolj zaznamovali asociativnostna psihologija in nastajajoča znanstvena (Durkheimova) sociologija. Nekateri raziskovalcijezikoslovčevega dela (npr. Georges Mounin) so to povezali z dejstvom, da so bili zanj govorica in znaki del mentalne, psihološke stvarnosti, 156

158 hkrati pa socialna dejstva, in da je Saussure strogo ločeval med psihološko-individualnim vidikom govorice (govor, la parole) in njenim socialnim vidikom (sistem, la langue). Znak se po Saussuru deli na zvočno podobo in koncept, oba pa sta zanj psihična; v»možganih ju združuje asociativna vez«. Pojem asociacije je razširil in ga navezal na dejavnost kolektiva. Povezava označevalca in označenca v znaku je bila zanj»asociacija, ki jo potrdi kolektiv«, splošno semiologijo pa si je zamislil kot del socialne psihologije. Neka tere druge analize Saussurovega dela, ki so bile bolj filozofsko naravnane, so nj egovo delitev znaka na označevalec, ki je vezan na materialni substrat znaka, in označenec, ki je koncept, povezovale s kartezijansko dualistično delitvijo bitnosti - res, esse - na snovne (telesne) in umske bitnosti. Rekli smo, da ima Peirceov znak tri sestavine, Saussurov pa le dve. Seveda gre za več kot le število sestavin v predstavah o osrednjem predmetu semiotične/semiološke teorije. Velik del Peirceove semiotike je izdelan po nekakšnem trajnostnem ali trihotomnem načelu; Peirce se je celo ponorčeval iz svoje zavzetosti za trojnosti in jo sam opisal kot»triadomanijo«. Na drugi strani je velik del strukturalnegajezikoslovj a in strukturalne semiotike vezan na nekakšne dvojnosti in dihotomije. Peirce je svoje klasifikacije znakov in opise nj ihovega delovanja vezal na kategorialno ogrodje, sestavljeno iz treh fenomenoloških kategorij, imenovanih Prvost, Drugost in Tretjost (njihov pomen bomo opredelili kasneje). Trojnostne so vse temeljne Peirceove klasifikacije znakov, med nj imi znamenita delitev znakov na ikone, indekse in simbole. Tudi sestavine sestavin znaka so tri; tako so interpretanti lahko neposredni, dinamični ali končni (kasneje bomo na nekem zgledu videli, kaj ti izrazi pomenijo). Pri Saussuru pa ni diadična (dvojnostna) in dihotomična le delitev znaka na označevalec in označenec. Jezikoslovec je opredelil dva temeljna vidika govorice, jezikovni sistem in posameznikovo rabo tega sistema. Ločeval je med dvema vrstama znanstvene obravnave jezika, sinhronično in diahronično. V Saussurovih zamislih je tudi nastavek za - v delih Hj elmsleva, Barthesa in Greimasa izpeljano - razlikovanje med dvema razsežnostma znaka, nj egovo formo in substanco. 157

159 Saussurov označevalec je povezan z označencem po zaslugi konvencije, ki se z drugimi konvencijami združuje v sistem konvencij. Ker je posamezen znak sestavina sistema, mu poleg pomena pripada tudi neka vrednost. Slednja je določena z razliko med posameznim znakom in drugimi znaki, z razlikovalnimi potezami, ki ločijo en znak od sosednj ih znakov, torej s položajem znaka v znakovnem sistemu. Saussure je vse skupaj ponazoril z razrezovanjem lista papirja. Če list papirja razrežemo na več kosov, si lahko predstavljamo, da je posamezen kos znak. Prednja in hrbtna stran posameznega kosa bi bila v takšnem odnosu, v kakršnem sta v znaku označevalec in označenec. Če bi razrezane kose spet zložili, bi stik posameznega kosa z drugimi kosi lahko ponazarjal vrednost posameznega znaka v sistemu. Sistem znakov naravnega jezika si torej lahko predstavljamo kot oblikovni sistem ali -po Saussuru - sistem vrednosti. Po tem modelu so se kasneje zgledovale številne različice strukturalne semiotike. Peircea pa ni zanimal stati čni znakovni sistem, temveč delovanje znakov, ki preči najrazličnejša okolja in bitnosti in se ravna po zakonitostih, ki so povsem neodvisne od kakršnega koli sistema. V analizah razmerja med reprezentirajočim in interpretirajočim znakom se ni skliceval na konvencije niti ne na kod, temveč na nekaj veliko bolj ohlapnega, na pravila interpretiranja in navade. Kako je razumel ta pojma, bomo pojasnili kasneje. Tu naj omenimo le, da si je tako zagotovil možnost, da preiskuje delovanje znakov v okoljih, kj er ni nikakršne konvencije ali koda. Naslednji del naše primerjave med Peirceovo semiotiko in strukturalno semiotiko zadeva atribut splošnosti. Katera od obeh semiotik je bila ob svojem nastanku v ugodnej šem spoznavnem položaju za izdelavo splošne teorije znakov? Najprej moramo podati kratko pripombo k samemu pojmu splošne semiotike. Z nj im se odpirajo precej zapletena vprašanja, ki jih tu ne moremo obravnavati. Ugotovimo lahko le, da splošna semiotika osnovne opredelitve znaka in konceptualnega aparata ne izpeljuje iz nobenega posebnega znakovnega sistema. Ko je Peirce pričel razvijati teorijo znakov, ni bil vezan na poseben znakovni sestav. Ukvarjal se je s fotometrijo in matematiko, formalno logiko m spekulativno metafiziko. 158

160 Nj egovo izhodišče za preučevanje znakov in pomej1otvomih procesov je pravzaprav nenavadno. Izdelal je niz povsem novih postulatov, konceptov in kategorij, ki z ničemer ny kažejo, da bi bili kakor koli prilagojeni kateremu od znanih znakovnih sestavov. Pojmovna inovativnost se odraža v terminologiji, v kateri je polno neologizmov. Na drugi strani pa moramo ugotoviti, da je bil Saussure v času, ko je napovedal in grobo orisal semiologijo kot splošno teorijo znakov, močno zavezan jezikoslovj u. Zato ne preseneča nj egova sodba, da naj bi bil naravni jezik»najbolj primeren za razumevanje narave semiološkega problema«. Ta drobna opazka odlično ponazori spoznavni položaj, v katerem je nastala strukturalna semiotika. Odvisna je bila od konceptov, ki so strukturalnim jezikoslovcem služili kot orodja za preiskovanje zgradbe naravnih jezikov. V mislih imamo koncepte, kot so označevalec, označenec, konvencija, skladnja, semantika, fonem, sem, morfem, kod, sintagma, vrednost itd. Postavlja se vprašanje, koliko ti koncepti ustrezajo znakom in znakovnim okoljem, ki se bistveno razlikuj ej o od znakov in sistema naravnega jezika. Peirce je, n primer, med znake uvrstil tudi mentalni dogodek, ki mu navadno rečemo misel. V strukturalni semiotiki bi mentalni dogodek komajda lahko veljal za znak. Zapletlo bi se že pri vprašanju, kaj je v mentalnem dogodku označevalec in kaj označenec. (Čev sodobnih semiotikah deluje teza, da je misel znak, malce nenavadno, pa je vsaj v nekaterih starejših semiotikah nekaj povsem običajnega. Avtor, ki bi ga lahko označili za srednjeveškega Peircea, Roger Bacon, je tezo o misli kot znaku sprejel prek Boetijevega prevoda Aristotelovega spisa Peri Hermeneias - De interpretatione - in v tej točki nasprotoval sodobnikom. Passiones animae so zanj drugače kot za nj egove sodobnike preprosto - znaki.3) Saussure je sam izrazil zadržke, povezane z možnos o, da bi semiologija res postala vseobsegaj oča veda o znakih:»ko se bo semiologija organizirala, se bo morala vprašati, ali načini izražanja, ki temeljijo na popolnoma naravnih znakih - na 3»[Q]uoniam non omne signum offertur sensui ut vulgata descriptio signi supponit«-de Signis

161 primer pantomima -, zares sodijo na nj eno področje.«4 Če za hip uporabimo terminologijo, ki je bila v rabi pri avtorjih srednjeveških semiotičnih teorij, lahko rečemo, da je Saussure brez zadržka uvrstil v semiologijo signa data (umetne znake), podvomil paje o možnosti, da bi vanjo lahko uvrstili signa naturalia (naravne znake). Očitno je, da si je pri določanju ločnice med tistim, kar sodi v semiologijo, in tistim, kar vanjo ne sodi, pomagal s pojmoma arbitrarnosti in ikoničnosti. Za večino znakov naravnega jezika velja, da je razmerje med nj ihovo zvočno ali grafično podobo in tistim, na kar se nanašajo (nanosniki), arbitrarno in določeno le s konvencijo. To pomeni, da zvočne ali grafične podobe nikakor niso podobne nanosnikom. Znaki pantomime pa niso v arbitrarnem, s konvencijo določenem razmerju do tistega, na kar se nanašajo, temveč so tistemu podobni. Za takšne znake danes po Peirceovem zgledu uporabljamo izraz ikonični. V opisu semiološkega programa je Saussure dal arbitrarnim znakom naravnega jezika in drugim arbitrarnim znakom prednost pred ikoničnimi znaki. (Mimogrede, pozne antične in srednjeveške teorije znakov, iz katerih je Saussure prevzel nekatere osnovne pojme, so brez zadržkov obravnavale tudi iko nične znake. Že Avguštin je v delu O učitelju omenjal pantomimike, ki da znajo povedati zapletene zgodbe. Pantomimične znake je v svojo klasifikacijo znakov uvrstil Roger Bacon; uvrstil jih je med znake, kijih uporabljamo namerno - cum deliberatione rationis, ad placitum, ex intentione, ex proposito.) Saussurovo zadržanost do naravnih znakov je mnogo kasneje sicer skušala preseči najbolj razvejana različica strukturalne semiotike, Greimasova diskurzivna in narativna semiotika. Greimas je izdelal okvirni program za nekakšno semiotiko naravnega sveta, vendar je ostalo le pri programu. Danes se strukturalne semiotike ukvarjajo predvsem s tistimi znakovnimi okolji, v katerih je najti vsaj nekaj sorodnosti z znakovnimi sestavi naravnih jezikov - z gledališčem, filmom, fotografijo, kretnjami, modo, navadami, miti, rituali itd. Zaradi svoje odvisnosti od pojmovnega aparata, ki se je razvil v 4 F. de Saussure, Predavanja iz splošnega jezikoslovja, ISH, Lj ubljana, 1997, str

162 strukturalnem jezikoslovju, te teorije niso splošne semiotike v tistem smislu, v katerem lahko izraz uporabljamo za Peirceovo semiotiko. Zdaj bomo slednjo podrobneje pregledali. Omenili smo tridelno sestavo Peirceovega znaka. Tri sestavine so nekakšni podznaki. Na prvem mestu smo omenili reprezentiraj oči (pod)znak ali reprezentamen. Katera koli bitnost lahko nekaj - neko drugo stvar, objekt - nadomešča in reprezentira nekaj (nekoga) tretjega; katera koli bitnost lahko torej deluje kot reprezentiraj oči znak. Omeniti moramo, da Peirce v tej ključni definiciji znaka ni prav izviren.»triadično«definicijo je po Aristotelu predal srednjemu in novemu veku Avguštin: ))Nobenega drugega razloga ni, da proizvajamo pomen, tj. da dajemo znake, razen tega, da prenesemo v um nekoga drugega nekaj, kar imamo v svojem umu.«5 Upoštevati moramo še, da Peirce ni posvečal nobene pozornosti znakovnim sistemom - omenjal je le obstoj repertoarjev znakov -, zato nj egovega reprezentiraj očega znaka ne moremo primerjati z označevalcem strukturalnih semiotik. Za označevalec je namreč značilno, da postane sestavina znaka zgolj zaradi koda ali konvencij, in zato ker je del sistema označevalnih (fonetičnih, grafičnih) oblik, katerih vsaka ima neko označevalno identiteto zato, ker se loči od drugih oblik. Peirceov reprezentirajoči znak ni opredeljen z razlikami, ki ga ločijo od drugih reprezentirajočih znakov, temveč izključno z razmerji, vzpostavljenimi v deluj oči znakovni celoti (kaj pomenijo ti izrazi, bomo pojasnili kasneje). Neka bitnost naj bi delovala kot reprezentirajoči znak le zato, ker nadomešča objekt in določi nekemu drugemu, interpretirajočemu znaku nj egovo razmerje do objekta. Objekt pomeni Peirceu tisto, kar znak nadomešča. Objekt je lahko posamezna stvar, dogodek ali splošnost, kakršna je tista, na katero se nanaša Pitagorov izrek. Tudi neka dejavnost je lahko objekt znaka. Peirce je zapisal, da je objekt častnikovega ukaza ))Odloži orožje!«dejavnost, ki jo opravi tisti, kateremu je 5»Nec ulla causa est nobis significandi, id est signi dandi, nisi ad /.../ traiciendum in alterius animum id quod animo gerit qui signum dat.«de Doctrina Christiana, II,

163 ukaz namenjen, ali pa nemara nekaj v univerzumu tistega, kar si častnik želi. Znak ne more reprezentirati - narediti prisotnega za interpretatorjev um - celotnega objekta. Peirce je ločil med neposrednim in dinamičnim objektom. Neposredni objekt je tisti vidik celotnega objekta, ki ga znak zastopa in ga s tem naredi prisotnega za interpretatorjev um. Dinamični objekt pa je objekt, kakršen biva neodvisno od znakov in interpretirajočega uma, torej objekt, s katerim se lahko seznanimo le v neposredni izkušnji. Interpretant je interpretirajoči znak, torej znak, ki interpretira razmerje med reprezentamnom in objektom. Tudi vlogo interpretanta lahko prevzame katera koli bitnost. Peirce je bil večkrat nedosleden in je pojem interpretanta skoraj izenačil z interpretatorjem, med drugim tudi v naslednji opredelitvi reprezentamna:»znak ali reprezentamen je tisto, kar v odnosu do nekoga nekaj nadomešča... «6 Ve ndar je mogoče iz drugih odlomkov razbrati, da meri Peirce z izrazom»nekdo«predvsem na misel, ki nastane pri»nekom«. Nasploh je v Peirceovih analizah ravno misel najpogostejši primer interpretirajočega znaka. Mišljenje je bilo zanj semiotično organiziran proces. Peirce je menil, da nobena misel sama v sebi nima pomena, dobi ga le v razmerju do drugih misli. Trdil je, da vsaka predhodna misel nekaj sugerira misli, ki sledi, iz česar izhaja, da je zanjo znak nečesa. Drugače povedano, predhodna misel, ki se nanaša na nek objekt, je reprezentiraj oča misel za neko naslednjo misel, ki predhodno misel interpretira in je nj en interpretirajoči znak. V naslednji fazi pa zdajšnja interpretirajoča misel sama postane reprezentirajoči znak za neko novo misel, ki jo interpretira, in tako postane nov interpretirajoči znak; in tako dalje ad in.finitum. Čeprav je misel pri Peirceu najpogostejši zgled interpretanta, pa ni edini zgled. Interpretante prepoznava v znakovnih tvorbah, ki nastajajo v različnih substancah in okoljih. Če imamo v zavesti nejasno podobo nekega obraza in si jo skušamo jasneje predstaviti s tem, da jo narišemo, je - z gledišča risarja - mentalna podoba reprezentirajoči znak, narisana podoba pa interpretirajoči znak 6 C. S. Peirce, Collected Papers of Charles Sanders Peirce, The Belknap Press ofharvard University Press, ,

164 ali interpretant. Zgled nementalnega interpretanta je tudi beseda človek, ki je v angleško-slovenskem slovarju napisana ob angleški besedi man. Slednja je reprezentirajoči znak, človek pa je v tem primeru egov interpretant ali interpretirajoči znak. Seveda moramo upoštevati, da to ne velja le za razmerje med dvema konkretnima zapisoma v posameznem izvodu slovarja. Tudi za besedo man v nj eni značilni obliki (v eni splošnosti) velja, da je beseda človek v svoji splošnosti nj en interpretant. Gre za razmerje med dvema splošnostma, ki sta znak; kaj to pomeni, bomo kasneje pokazali v obravnavi znakov, ki jim Peirce pravi legiznaki. Najbrž je ravno ob zgledu mišljenja najlaže pokazati, da je treba Peirceov znak razumeti kot proces in ne kot statičen sestav. K naravi vsakega interpretanta sodi, da v nadaljeva u semiotičnega procesa postane reprezentirajoči znak, ki določa razmerje nekega novega znaka do objekta in ga tako naredi za nov interpretirajoči znak. Znaki so nanizani v semiotičnem procesu, ki je hkrati proces reprezentiranja in interpretiranja. Teoretsko predstavo o nenehno nadaljujočem se semiotičnem procesu je Peirce opisal kot kontinuistično. Razvidna je iz naslednjega opisa znaka: Znak ali reprezentamen»določa nekaj drugega (svojega interpretanta) tako, da se nanaša na isti objekt, na katerega se na enak način nanaša tudi sam (na isti objekt), pri čemer tudi interpretanta doleti, da postane znak, in tako dalje ad in.finitum«. (2.303) Znaki, o katerih govori Peirceova semiotika, niso nanizani linearno, temveč so nekakšni rotirajoči sestavi. V nj ih se ne spreminjajo le interpretirajoči znaki v reprezentirajoče znake; sestav, ki si ga lahko predstavljamo kot trikotnik, se lahko zaobrne v celoti, pri čemer se tudi objekti lahko spremenijo v reprezentiraj oče ali interpretirajoče znake, ti dvoji pa lahko postanejo objekti. Peirce je to ponazoril z naslednjim položajem: Tujcu, ki ne zna našega jezika, pojasnjujemo, kaj pomeni beseda sonce. Z roko pokažemo na sonce na nebu in izjavimo:»to je sonce.«v tem primeru je sonce, ki ga vidimo na nebu, reprezentirajoči znak, beseda sonce postane objekt, misel, ki nastane v tujčevi zavesti, pa je interpretirajoči znak. Semiotični proces neovirano preči različne bitnosti (ontološke sektorje), odvija se na relacijski ravni v razmerjih med znaki, neodvisno 163

165 od substance. Nadaljevanja semiotičnega procesa preč ij o zvok, svetlobo, gibe v prostoru, občutke (senzacije), misli itd. Pojem reprezentiranja v Peirceovi opredelitvi znaka spominja na mnogo starejšo predstavo o semantičnem nadomestovalnem razmerju med znakom in nanosnikom, na predstavo o tem razmerju, ki jo najdemo pri srednjeveškem filozofu Anzelmu. Peirce je dosledno pisal, da znak stoji za (stands for) objekt. To je ponovitev Anzelmovega opisa semantičnega razmerja med znakom in objektom, ki se v latinščini glasi»aliquid stat pro aliquo«. Takšno razmerje nadomeščanja bi lahko razumeli kot statično razmerje, ko bi Peirce dopustil možnost, da kakor koli spregledamo tretjo sestavino znaka, interpretanta. Vendar je znake dosledno opisoval kot tridelne sestave, zaradi česar je razmerje nadomeščanja (reprezentiranja) vedno tudi razmerje napotovanja: znak sicer nekaj nadomešča, vendar to stori za nekoga, se pravi, nekoga napoti k istemu objektu. (Izraz napotovanje - structure de renvoi -je v zvezi s peirceovskim znakom uporabil francoski filozof Jacques Derrida.) Z vključitvijo tretje sestavine v znakovno celoto Peirce ni le presegel statične Anzelmove predstave, temveč je to storil na samosvoj in nedvomno teoretsko zanimiv način. To se pokaže, če zasnovo peirceovskega znaka primerjamo z opredelitvami semantičnega razmerja, na kakršne naletimo v triravninskih semantičnih teorijah devetnajstega in dvajsetega stoletja. Osrednji vzorec triravninskih semantičnih teorij najdemo v delu Gottloba Fregeja. Razlikoval je med dvema vrstama pomenskih vrednosti znaka, med smislom (nem. Sinn, angl. sense) in pomenom (nem. Bedeutung, angl. reference). Po Fregeju imata izraza Večernica in Danica različna smisla, vendar imata isti (nanašalni) pomen, saj gre za isti planet, Venero. Fregejev znak je tako kot Saussurov znak in znaki logikov linearen znak, uj et v sintakso. V primerjavi s peirceovsko zamislijo dinamičnega, rotirajočega znaka-procesa se izkaže za statičnega. Znak je za Peirca delujoči znak:»znak je vedno znak in actu, vzrok pa je v tem, da ga nekdo interpretira, torej v tem, da določa drug znak za isti objekt«. (5.569) (Naj omenimo, da je izraz deluj oči znak - signum in actu - Peirce preprosto prevezel po sholastikih, 164

166 natančneje po Rogerju Baconu, ki je delujoči znak razumel kot pogoj za obstoj nanosnika:»signum in actu est, ergo res significata est«-de Signis 1.) Delovanje znaka je vezal na pojem delovalca, ki ga je pojmoval - včasih bolj, drugič manj - antropomorfno. V rabi znakov je torej videl človekovo dejavnost in včasih je o nj ej razpravljal na način, ki spominja na sodobne pragmatične teorije jezika in govora, torej na teorije, ki se ukvarjajo z vprašanjem, kako govorci uporabljajo jezik v različnih družbenih položajih, s kakšnimi namerami to počno, kakšne učinke dosegajo itd. (V klasični definiciji pragmatike, katere avtor je Charles Morris, je ta veda opredeljena kot preučevanje izvora, rabe in učinkov znakov.) Mestoma se celo zdi, da je Peirceova semiotika v resnici nekakšna predhodnica teorije govornih dejanj, ki jo danes povezujemo z Johnom Austinom. O prisegi, izvršeni v govoru, je Peirce zapisal:»prisega je dogodek, ki ni le predstavljanje (Vorstellung) ali reprezentiranje, ni zgolj rekanje, temveč je delovanje (is not mere saying, but is doing).«(5.546, 5.547) O sodbah in zatrditvah je menil, da so dejanja. Ko nek koncept zatrdimo, postane dejanje. To se bere kot odlomki teorije govornih dejanj avant la lettre. Če je Peirce na eni strani znake obravnaval v pragmatični perspektivi in pisal o namerah ter učinkih rabe znakov, je na drugi strani pragmatične pojme zopet prevajal v semiotične pojme. Na koncu so (govorna) dejanja, namere in učinki semiotične tvorbe, torej znaki. To je med drugim razvidno iz naslednjega odlomka:»predpostavimo, na primer, da se zbudim zj utraj pred svojo ženo, da se kasneje zbudi tudi ona in povpraša: 'Kakšen dan je danes?' To je znak, katerega Objekt, kot je izražen, je vreme v tistem času, nj egov Dinamični Objekt pa je vtis, ki sem ga po vsej verjetnosti dobil s kukanjem med zavesami na oknu. Nj egov Interpretant, kot je povedano, je kvaliteta vremena, nj egov Dinamični Interpretant pa moj odgovor na vprašanje. Vrh tega pa je še tretji Interpretant. Neposredni Interpretant je to, kar vprašanje izraža, vse, kar neposredno izraža, kot sem nepopolno povedal zgoraj. Dinamični Interpretant je dejanski učinek, ki ga ima name, ki sem nj egov interpretator. Pomen tega, Ultimativni ali Končni Interpretant, pa je nj en namen spraševanja in kakšen učinek bo imel odgovor na nj ene načrte za ta dan. Denimo, da odgovorim: 'Nevihten dan je'... «(8.314) 165

167 Dva značilna pragmatična pojava - učinek in namen govorne rabe - sta opisana kot posebni vrsti interpretantov ali interpretirajočih znakov. Tudi vprašanje in odgovor (dve govorni dejanji) sta opisana kot znaka. Različni vidiki govorne rabe so prikazani kot vidiki semiotičnega procesa. To je značilno Peirceovo obračanje perspektive; v nekem trenutku se nam zdi, da govori lj udeh, ki uporabljajo znake, o socialnih razmerjih in psihičnih pojavih, v naslednjem trenutku se izkaže, da govori o semiotičnem procesu, pomenotvornih operacijah, znakih itd. Ne le misel, tudi človek je za Peircea znak. Avtor se je pri tej pretvorbi skliceval na epistemološko podstavo svoje teorije. Pojasnil je, da semiotika ni veda o lj udeh, temveč veda o znakih. Ve ndar se zdi, da nekatere nj egove trditve presegaj o epistemološko raven.»gre za to, da je beseda ali znak, ki ga človek uporablja, ta človek sam.!ukor nam istovetnost misli in znaka -v povezavi z dejstvom, da je življenje miselna veriga - dokazuje, da je človek znak, tako nam tudi dejstvo, da je vsaka misel zunanji znak, dokazuje, da je človek zunanji znak. To pomeni, da sta človek in zunanji znak istovetna... «(5.314) Tu gre za navidezen silogizem: Misel je znak. Človek je misel. Torej je človek znak. Peirce je oporekal delitvi na zunanje in notranje, na mentalno in semiotično, dualistični delitvi, ki so jo srednjeveške pa tudi novoveške semiotike sprejele od Avguština. Po nj egovem realist ne premišlja o umu tako,»kot da bi to bila posoda, za katero velja, da če je nekaj znotraj, preneha biti zunaj«. (8.16) Znotraj in zunaj sta za Peircea le metafori ali, kot bi danes dejala LakoffinJohnson, sta le konceptualni metafori. Nekje je Peirce zapisal trditev, ki spominja na Foucaulta:»Ni misel v človeku, temveč je človek v misli.«(5.290) To moramo seveda razumeti v luči nj egove trditve, da je misel znak, kar potem pomeni, da je človek nenehno sredi semiotičnega (v svoji kulturi, v komunikacijskih dejanjih itd.). Ne smemo pa spregledati, daje bil v tej točki Peirce v resnici pod izrazitim vplivom poznih srednjeveških teorij znaka. V 13. stoletju je med filozofi prevladalo mnenje, da so mentalni koncepti pravzaprav znaki, in ob besednem govoru so pogosto ome ali tudi vzporeden mentalni govor (oratw mentalis). (Zamisel je še v neki drugi različici preživela do današnjih dni - predstavnik 166

168 sodobnih kognitivnih ved Jerry Fodor zagovarja tezo o obstoju jezika misli, za katerega je izumil ime mentalščina, v angleški različici mentalese). Ko smo zgoraj govorili o Peirceovem prehajanj u iz semiotične v pragmatično terminologij o in prehajanj u v nasprotni smeri, smo se začasno izognili še nekemu pojmu, ki v nj egovi teoriji povezuje semiotični in pragmatični kontekst. Gre za pojem sklepanja ali inference. Bralec bo v knjigi našel prevod obsežnejšega odlomka, v katerem Peirce razčlenja različne vrste sklepanj - abdukcije, indukcije in dedukcije - v okviru svoje logike znanosti ali epistemologije. Opisi treh vrst sklepanj pa so pomembni tudi za Peirceovo teorijo znakov, kar je med drugim opazil eden dobrih razlagalcev Peirceove semiotike Umberto Eco. Treh vrst sklepanja se bomo tukaj dotaknili predvsem zato, ker je Peirce vztrajal pri tezi, da je vsako interpretiranje znakov sklepal na dejavnost. Na videz je ta teza sprta z dejstvom, da v semiotičnih okoljih, kj er so pomeni znakov opredelj ni s konvencijami ali kodom, te pomene vsaj delno prepoznavama z dejavnostjo, ki jo navadno opisujemo kot dekodiranje. Tega Peirce ni neposredno zanikal; nj egova trditev o sklepalni naravi interpretiranja najbrž pomeni, da sklepanje praviloma dopolnjuje tisto dejavnost, ki jo opisujemo kot dekodiranje. Maloprej navedeni odlomek, ki opisuje objekte in interpretante vprašanja»kakšen danje danes?«, govori v prid prav takšnemu razumevanju Peirceove trditve. Naslovnik tega vprašanja si mora že pri prepoznavanju osnovnega pomena navedenega vprašanja - že na ravni nj egovega izraženega (neposrednega) interpretanta - pomagati s sklepanjem. V svoji dobesednosti je namreč vprašanje pomensko nepopolno (eliptična) in dvoumna. Naslovnik bi si lahko predstavljal, da ga govorka sprašuje, ali ni to spet eden tistih dni, ko dobita goste na večerjo, ali nemara dan, ko pridejo pleskarji. Šele s sklepanjem, ki se opira na značilnosti govornega položaja, naslovnikovo poznavanje ženinih navad itd., lahko pride naslovnik do ugotovitve, da vprašanje sprašuje po kakovosti vremena. Če mora naslovnik že pri prepoznavanju neposredno izraženega interpretanta izpeljati določene sklepe, najbrž ni treba posebej dokazovati, da sta tudi dinamični in finalni interpretant, ki sta po svoji zgradbi bolj kompleksna od izraženega 167

169 interpretanta, učinka sklepalne dejavnosti. V nekaterih prvinah spominja Peirceova analiza sklepalne narave interpretiranja na neko sodobno pragmatično teorijo govora in komunikacije. Gre za teorijo relevantnosti, ki sta jo v 80. letih 20. stole a izdelala Dan Sperber in Deirdre Wilsonova. Nj eno izhodišče je v postavki, da je večina izjav, ki jih tvorimo v naravnih jezikih, pomensko nepopolnih ali eliptičnih. Seveda se s teorijo relevantnosti tu ne moremo podrobneje ukvarjati. Dotaknili se je bomo le toliko, kolikor se prek nj e lahko navežemo na vlogo, ki jo imajo v interpretaciji (jezikovnih) znakov različne vrste sklepanja, ki jih je opisal Peirce. Avtorja teorije relevantnosti sta zatrdila, da večino pomensko nepopolnih izjav interpretiramo na način deduktivnega sklepanja. Tu parafraziramo enega od nj unih zgledov. A:Je Peter dober smučar? B: Peterje Slovenec. Po mnenju Sperberja in Wilsonove naj bia v takšnem primeru po deduktivni poti prišel do implicitnega pomena B-jevega odgovora. Iz dolgoročnega spomina naj bi priklical predstavo o tem, da si Slovenci predstavljajo Slovence kot dobre smučarje. Iz takšne ozadne predstave naj bi izdelal prvo logično premiso, jo povezal z drugo logično prem iso, ki jo že vsebuje B-jev odgovor, in nato izdelal sklep. Neizražena, priklicana premisa 1: Vsi Slovenci so dobri smučarji. Izražena premisa 2: Peter je Slovenec. Sklep: Peter je dober smučar. Zdaj moramo ugotoviti, v čem Je bistvena razlika med tovrstnimi pragmatičnimi teorijami, ki se ukvarjajo z vlogo sklepa..ya v interpretaciji (besednih) znakov, in morebitno semiotično aplikacijo Peirceove analize sklepalnih procesov. 168

170 Vsekakor sta deduktivno sklepanje, o katerem govorita Sperber in Wilsonova, in dedukcija, o kateri govori Peirce, povsem različni vrsti sklepanja. Sperber in Wilsonova predvidevata, da interpretator tedaj, ko naleti na pomensko nepolne znakeizjave, iz ozadnih predstav in izrečenega izdela logične stavke ali propozicije, potem pa te stavke poveže v skladu s pravili logičnega sklepanja. Interpretator naj bi torej sklepalno povezoval dva ali več popolno formiranih logičnih stavkov-premis, ki jim pripada eksplicitno izražen dobesedni pomen. Če skušamo iz Peirceovih fragmentarnih zapisov rekonstruirati nj egovo razumevanje procesov sklepanja, lahko ugotovimo naslednje: Peirce v svojih opisih različnih vrst sklepanj ni opisoval načinov povezovanja formiranih, dobesedno razumljenih logičnih stavkov v skladu z logičnimi pravili, temveč je opisoval načine povezovanja nepopolno izraženih predstav o procesih, dogodkih ali akcijah, potekajočih ob osi dogodkovnega časa, torej načine povezovanja predstav o (možnih) vzrokih in posledicah, (možnih) dejanjih in učinkih, (možnih) dogodkih in nasledkih. Zato je razlike med različnimi vrstami sklepanja opisal s pomočjo dve ključnih terminov, primer (case) in rezultat (result). Ob indukcijo in dedukcij o je uvrstil še abdukcijo, ki ne pomeni logično nujnega sklepanja, temveč ugibanje (guessing) o razmerjih, ki se vzpostavljajo vzdolž osi dogodkovnega časa. Ne bomo se posebej ukvarjali z vprašanjem, katera vrsta sklepanja ima večjo vlogo v interpretaciji (besednih) znakov. Ni dvoma, da razlaga, ki jo je ob navedenem zgledu podala teorija relevantnosti, naleti vsaj na eno težavo. Izhaja iz pojma premise, ki ima obliko logičnega stavka z eksplicitno izraženim dobesednim pomenom. Težava je v tem, da privede kvantifikator»vsi«v logičnem stavku >N"si Slovenci so dobri smučarji«do absurdnega sklepa, kar postavlja pod vprašaj trditev teorije relevantnosti, da interpretatorji iz priklicanih ozadnih predstav izdelujejo premise v logičnem pomenu te besede. Ne moremo pregledati vseh možnih aplikacij Peirceovih definicij sklepanja na področju interpretacije znakov. Zgolj v ilustrativne namene si bomo ogledali en sam takšen primer. Še prej pa moramo povzeti Peirceove opredelitve treh vrst sklepanja. 169

171 Abdukcijo je Peirce povezal s kategorijo Prvosti, ki je tudi kategorija možnosti. Abduktivne sklepe naredimo, ko naletimo na nenavadne okoliščine ali nenavadno dejstvo, ki zahteva teorijo ali hipotezo, neko vrsto možne razlage. Peirce je abdukcije opisoval kot ugibanje, postavljanje hipotez, tipajoče sklepanje itd. Indukcije je povezal z Drugostjo, dedukcije pa s Tretjostjo. Razlike med tremi vrstami sklepanja so še v naslednjem: 1. Če sta podana pravilo in rezultat, naredimo abduktiven sklep o tem, za kakšen primer naj bi šlo. 2. Če sta podana primer (ali več primerov) in rezultat, naredimo induktiven sklep o pravilu. 3. Če sta podana pravilo in primer, naredimo deduktiven sklep o rezultatu. Zdaj si oglejmo še primer aplikacije Peirceovega razumevanja različnih vrst sklepanj za zgled, ki smo ga že navedli. Najprej lahko ugotovimo, da uporaba pojma dedukcije, kakor ga je razumel Peirce, ob tem zgledu privede do nesmisla. Dedukcija je po Peircu sklep o rezultatu, ki nastane na podlagi podanega pravila in primera. To bi narekovalo naslednjo konstrukcijo. Pravilo: Vsi Slovenci so dobri smučarji. Primer: Peter je Slovenec. Rezultat (?): Peter je dober smučar. Razvidna je poglavitna razlika med dedukcij o kot čisto logično relacija in dedukcijo, kot jo razume Peirce, torej dedukcijo kot načinom povezovanja na časovno razsežnost vezanih predstav, vzrokih in posledicah, dejanjih in učinkih. Če bi šlo za razmerja med premisami in sklepom, bi bil rezultat veljaven, ker pa gre za razmerje med primerom in rezultatom, je deduktiven sklep nesmiseln, saj ni sprejemljivo, da bi v časovno-vzročni perspektivi smučarsko znanje šteli za rezultat etnične pripadnosti. Zdaj lahko ozadno predstavo, iz katere naj bi A izdelal pravilo, in B-jev odgovor nanesemo še na sklepalno shemo, ki jo je Peirce prikazal kot abduktivno. Rekli smo, da v Peirceovih opisih sklepanj ne gre za medsebojno povezovanje logičnih stavkov z eksplicitno izraženim dobesednim pomenom, temveč za načine 170

172 povezovanja nepopolno izraženih, na časovno razsežnost vezanih predstav o dogodkih ali dejanjih in nj ihovih rezultatih. V skladu s tem je treba dopustiti možnost, da interpretator tistemu, kar je eksplicitno izraženo - v našem primeru B-jeva izjava»peter je Slovenec«. -, intuitivno doda prvino, ki omogoči koherentno interpretacijo vzročnega razmerja med primerom in rezultatom. V našem primeru bi dodana prvina lahko bila besedica pravi, ki ne omogoči le koherentne razlage kvazivzročnega razmerja med primerom in rezultatom, temveč odpravi tudi absurdno predstavo, da so vsi Slovenci dobri smučarji. Nanos Peirceove abduktivne sheme bi lahko privedel do naslednje konstrukcije. Priklicana ozadna predstava, spremenjena v pravilo: Vsi (pravi) Slovenci so dobri smučarji. B-jeva delno izražena trditev, interpretirana kot rezultat: Peter je (pravi) Slovenec. A-jev abduktivni sklep o primem: Peter je dober smučar. Abdukcija je (nezanesljiva, tipajoče) sklepanje o primeru na podlagi pravila in rezultata. V naši konstrukciji ozadna predstava ne deluje več kot opisno pravilo, temveč kot normativno pravilo; o izrazu pravi si lahko mislimo, da je v eli psi. Misel, da je nekdo zaradi svoje smučarske veščine (pravi) Slovenec, je sprejemljiva le v normativni perspektivi, torej samo v primeru, če oklepaj ob besedici pravi v resnici povsem odpravimo. (Tu se ne moremo ukvarjati z dejstvom, da opisano abduktivno sklepanje temelji na ideološki predstavi.) Peirce je menil, da lahko katera koli bitnost deluje kot znak. Vse bitnostije skušal zajeti s tremi fenomenološkimi kategorijami, Prvostjo, Drugostjo in Tretj ostjo. Številni filozofi (Ayer, Habermas, Apel, Greenlee idr.) so kritično razčlenili ta nj egov osnovni kategorijalni sistem in opozorili na nj egove problematične vidike. Neodvisno od morebitnega kritičnega odnosa do sistema pa se moramo zavedati, da je deloval kot temeljna tvorb na (generativna) matrika za oblikovanje splošne semiotične teorije in da ga zato v nobenem primeru ne moremo zaobiti. 171

173 Navedimo najprej nekaj opisov kategorije Prvosti. Nanaša se na bit ali bivanje, ki naj bi bilo neodvisno od česar koli drugega. Gre za»izvor stvari, zamišljen kot nekaj, kar ne vodi k ničemer, temveč biva v sebi samem«. Prvost je možnost ali kakovost, katere razmerje do snovi (substance) je naključno. Prvost je po Peirceu tudi čisti občutek, nekaj, česar se še ni dotaknila nobena interpretacija. Ni težko razumeti postavke, da je Prvost čisti občutek ali možnost pred utelesitvijo. Teže je najbrž razumeti drugo, relacijsko definicijo Prvosti (>mekaj, kar ne vodi k ničemer«), ki je, kot ugotavljajo mnogi razlagalci Peirceovih spisov, obskurna. Vsekakor gre (tudi) za protokolarno definicijo, ki naj bi vodila teoretika pri obravnavanju in razvrščanju znakov v okviru neke splošne teorije znakov. Bitnosti so lahko Prve le toliko časa, dokler se ne utelesijo, dokler ne postanejo posamezna stvar ali singularni dogodek. Tedaj namreč niso več le v odnosu do samih sebe; vsaka dejansko obstoječa stvar neizogibno vzpostavlja razmerje z nečim, kar ni ona sama, torej z Drugim. (Mimogrede, nekateri Peirceovi koncepti so vplivali na francoskega psihoanalitika Jacquesa Lacana. Nj egova opredelitev znaka je vplivala na Lacanovo opredelitev označevalca. Izraz Drugi - the Other -je Peirce tako kot kasneje Lacan -l'autre - pisal z veliko začetnico.) Kategorija Drugosti je po Peirceu kategorija dejansko in posamezno obstoječega. Vse bitnosti, ki so Druge, dejansko obstajajo in vodijo k nečemu, kar niso one same. V območju dejansko obstoječega deluje na bitnosti določilnica, ki jo Peirce pojmuje kot dvočlenskost ali diadičnost. To območje eksistence je po nj em zamejeno s postavko, da sta tu le dva in da ni treijega. Tretj ost je -če povzamemo niz Peirceovih definicij -kategorija posredovanosti in posredovanja, kategorija misli, splošnosti, zakona in pravil. V območju splošnih bitnosti je ob Prvem in Drugem vselej prisotno Treije. Drugače povedano, v območju Tretjosti je razmerje med dvema bitnostima vselej posredovano prek Treijega. Bralcu predlagamo, naj v pravkar povzetih opredelitvah namesto ontoloških (bitnostnih) delitev raje išče napotke za semiotično analizo znaka in razmerij med različnimi vrstami znakov. Na ravni teorije znakov kaže ontološke implikacije upoštevati le toliko, kolikor jamčijo za upravičenost postavke, da 172

174 kar koli lahko deluje kot znak, in za upravičenost postavke, da imamo res opraviti s splošno semiotično teorijo. Peirceov opis vsega, kar na kakršen koli način je, kaže jemati predvsem kot opis vsega, kar lahko na kakršen koli način prevzame vlogo znaka ali deluje kot znak. Kot znak naj bi delovale kakovosti ali možnosti, posamezne stvari ali singularni dogodki pa tudi splošnosti, kakršne najdemo v mislih, zakonitostih, pravilih itd. Najbrž si je najteže predstavljati, kako naj bi možnost ali kakovost ali čisti občutek delovali kot znak. To bi, na primer, pomenilo, da naj bi kot znak delovalo nekaj takšnega kot»možna zaznava rdeče barve«. O tem primeru nekateri razlagalci Peirceove semiotike ugotavljajo, da kaže na neko protislovje. Če si to možno zaznavo predstavljamo kot znak, si je ne predstavljamo takšne, kakršna je v sebi, v svoji Prvosti, ampak kot nekaj, kar nadomešča nekaj drugega; predstavljali bi si jo torej v nj eni Drugosti. Drugače rečeno, če si zamišljamo znake takšne, kot so v sebi, si jih pač ne zamišljamo kot reprezentirajoče znake oziroma si jih sploh ne zamišljamo kot znake, saj je konstitutivna lastnost znakov ravno v tem, da niso nič (kot bi dejal Derrida) pri-sebnega. Nekateri razlagalci Peirceove semiotike - na primer Douglas Greenlee - se zatekajo k faktorski interpretaciji tega primera in ugotavljajo, da je znakovnost»možne zaznave rdeče barve«pač čista postulativnost, opis faktorja, ki skupaj z drugimi faktorji deluje v znakih tedaj, ko postanejo dejansko obstoječi in delujoči znaki. (Znake, v katerih naj bi sodelovalo več faktorskih sestavin, je francoski razlagalec Peircea Gerard Deledalle opisal kot»amalgamirane znake«). Seveda si je tudi težko predstavljati, kako naj bi Drugost - dejansko obstoječa bitnost - v izolaciji od Prvosti in Tretjosti delovala kot znak. Dejansko obstoječi posamezni stvari ali dogodku neizogibno pripadajo takšne ali drugačne kvalitete, torej neka Prvost, razen tega pa sta nedostopna za interpretacijo, če sta povsem ločena od pravila interpretiranja kot Tretjosti. Kot bomo videli kasneje, težave s Tretjostjo niso nič manjše. Peirce je izdeloval dokaj zapletene klasifikacije znakov, v katerih je povezoval Prvost, Drugost in Tretj ost. Za te klasifikacije je značilno, da v nj ih omenjene tri kategorije delujejo kot protokolarne kategorije, ki za raziskovalca znakov določajo 173

175 različne perspektive, v katerih preučuje in razvršča znake. Takšno vlogo imajo tri kategorije tudi v Peirceovi temeljni in najbolj znani klasifikaciji znakov, ki jo bomo tukaj predstavili. Omenjena klasifikacija obsega tri razvrstitvene perspektive, v vsaki od nj ih pa tri razrede znakov, torej skupno devet znakovnih razredov. Prve tri razrede je avtor opredelil v perspektivi Prvosti znaka, torej v perspektivi reprezentamna, kakršen je sam v sebi. Ta perspektiva se po Peircu vzpostavi, če iz analitičnih razlogov odmislimo, da so znaki v razmerju do česar koli drugega kot do sebe. Tedaj naj bi si predstavljali reprezentirajoče znake v nj ih samih. Če si v perspektivi Prvosti zamislimo reprezentirajoči znak, ki je možnost ali kvaliteta, si zamislimo kvaliznak ali Prvost, ki je Prva. Zanjo je Peirce uporabil»protokolarni«zapis 1.1. Če si v tej perspektivi predstavljamo, da je reprezentamen neka dejansko obstoječa bitnost, si predstavljamo sinznak ali Prvost, ki je Druga (1.2). Prepona»sin«je v tem primeru izpeljana iz»singularen«. Temu zamišljenemu znaku pravi Peirce tudi znak-dogodek. Če si v perspektivi Prvosti predstavljamo, da prevzame vlogo reprezentamna neka Tretj ost, dobimo Prvost, ki je Tretja ( 1.3) in legiznak (izrazje izpeljan iz lex, legis, latinske besede za zakon). Če si s Peirceom predstavljamo znake v perspektivi Drugosti znaka, ki je določena z razmerjem med reprezentirajočim znakom in objektom, pridemo do nj egove najbolj znane klasifikacije znakov. V tej perspektivi se zastavlja vprašanje: Zaradi katere značilnosti razmerja med znakom in nj egovim objektom znak nadomešča - ali stoji za - ta objekt. Razvrstitev znakov v tej perspektivi je potem odvisna od odgovora na zastavljeno vprašanje: Če si v perspektivi Drugosti zamislimo, da je razmerje med znakom in objektom vzpostavljeno zaradi lastnosti - kvalitet - znaka, spričo katerih je znak podoben objektu, si zamislimo ikono. Gre za nekakšno Drugost, kije Prva (2.1). Če si predstavljamo, da znak nadomešča objekt zaradi dejanske - vzročne, nujne, prisilne - zveze z nj im, si predstavljamo indeks ali Drugost, ki je Druga (2.2). Če pa si zamislimo, da znak nadomešča objekt zaradi neke splošnosti, zakonitosti ali pravila, si zamislimo simbol ali Drugost, ki je Tretja (2.3). V perspektivi Tretjosti, ki se vzpostavi, ko upoštevamo, da 174

176 je sestavina tridelnega znaka tudi interpretant (interpretirajoči znak), je Peirce še tretjič razvrstil znake. Najprej moramo ugotoviti, v čem je bistvo tretje perspektive. Rekli smo, da je v območju Tretj osti odnos med dvema bitnostma vselej posredovan prek tretje bitnosti. V perspektivi Drugosti znaka, v kateri reprezentiraj oči znak stopa v razmerje do nekega objekta kot svojega Drugega, še ni mogoče reči nič določnega o tem objektu. Ugotovimo lahko le, zaradi česa - zaradi podobnosti, dejanske zveze ali neke splošnosti - znak stoji za svoj objekt. V perspektivi Tretjosti pa ločimo, kakšne objekte znaki nadomeščajo. Če v nj ej po interpretantu presodimo, da znak nadomešča (stoji za) neko kvaliteto ali možnost, prepoznamo znak, ki mu Peirce pravi rem - izraz je izpeljanka iz grške besede»rhema«, ki pomeni besedo -ali Tretjost, kije Prva (3.1). Če po interpretantu sodimo, da znak nadomešča neko dejansko obstoječo bitnost, prepoznamo dicent (gre za deležniško izpeljavo termina, ki ima koren v latinski besedi dico, dicere - reči) ali Tretj ost, kije Druga (3.2). Če pa znak - sodeč po interpretantu - nadomešča neko splošnost, zakonitost, pravilo ali misel, je argument ali Tretj ost, ki je Tretja (3.3). Bralec bo v odlomkih iz Peirceovih del, ki so tukaj prevedena, našel še bolj zapletene klasifikacije znakov. Devet poimenovanj za razrede znakov je med seboj povezoval in tako ustvarjal zapletene kombinacije, ki raziskovalce nj egovega opusa včasih spravljajo v zadrego. Vendar ni dvoma, da imajo vsaj nekatere kombinacije kar nekaj pojasnjevalne moči. To trditev bomo ponazorili z dvema zgledoma. Kakšen znak naj bi bil rematični ikonični sinznak? Ker gre za sinznak, moramo v perspektivi Prvosti ugotoviti, da gre za dejansko obstoječo in posamezno stvar ali dogodek, ki je znak. V perspektivi Drugosti ugotovimo, da gre za ikoničen znak, kar pomeni, da je zaradi neke svoje lastnosti ali kvalitete podoben svojemu objektu. V perspektivi Tretjosti je znak opisan kot rematičen; potemtakem naj bi imel takšnega interpretanta, ki vodi k sklepu, da znak nadomešča objekt, ki je (zgolj) možnost ali kvaliteta. Vzemimo še dicentni simbolični legiznak. Najprej se nam v perspektivi Prvosti kaže kot legiznak, torej kot splošnost, 175

177 ki je znak. Kaj to pomeni? Slovensko besedo drevo si lahko predstavljamo, ne da bi si pri tem hkrati predstavljali katero koli posamezno realizacijo te besede in ne da bi si hkrati predstavljali pomen besede. To bi bila predstava legiznaka. V perspektivi Drugosti se nam ta znak kaže kot simboličen. To pomeni, da svojega objekta ne nadomešča zaradi podobnosti z nj im ali zaradi kakšne dejanske (na primer vzročne) povezave. Nadomešča ga zaradi neke splošnosti, zakonitosti ali pravila. V perspektivi Tretjosti se nam ta znak kaže kot dicent. To pomeni, da sodeč po interpretantu nadomešča neko posamezno stvar ali dogodek. Ni dvoma, da kombiniranje znakovnih razredov pogosto privede do protislovij. Protislovj e je pravzaprav tudi v enem od opisov, ki smo jih podali v predhodnem odstavku. Rekli smo, da do predstave legiznaka pridemo, če si slovensko besedo drevo predstavljamo neodvisno od kakršne koli konkretne realizacije te besede in neodvisno od nj enega pomena. Vendar izraz posamezna realizacija ne pomeni samo zvočne ali grafične realizacije. V skladu s Peirceovim pojmovanjemje tudi posamezna mentalna predstava neke besede singularen mentalni dogodek in zato posamezna (mentalna) realizacija te besede. Če si torej predstavljam Tretjost (splošnost) neke besede, lahko to storim samo tako, da hkrati proizvedem neko Drugost, posamezno (mentalno) bitnost. Zdi se sicer, da se je Peirce načelno zavedal protislovj a. Trdil je, da legiznaki delujejo na nas prek svojih replik, ki so pravzaprav sinznaki. Legiznak bi potemtakem lahko bil čisti teoretski konstrukt, nekakšen model za replike. Vendar imamo -če izpeljemo logiko Peirceove semiotične teorije do konca - tudi s tem težave. Tudi teoretsko zamišljanje legiznaka je v resnici singularna realizacija tega znaka, kajti po Peirceu je vsak stavek semiotične teorije znak, ne le splošni, temveč tudi singularni znak. Ali še drugače, teoretsko zamišljanje legiznaka je v resnici posebna replika legiznaka, prvo teoretsko zamišljanje tega znaka paje celo nekakšna replika pred modelom. S kakšnega spoznavnega izhodišča je delovala teorija, ki je tako podrobno razčlenjala razrede znakov? Na splošno lahko ugotovimo, da teorije pomena, znakov in jezika privzamejo bodisi genetsko bodisi generativno spoznavno izhodišče. Genetsko 176

178 izhodišče privzame teorija takrat, ko si za predmet preučevanja izbere genezo, tj. razvoj nekega pojava v daljšem časovnem obdobju. Z genetskega izhodišča deluje, na primer, tisti del psiholingvistike, ki preučuje razvoj govorne kompetence pri posamezniku v daljšem obdobju, historično jezikoslovj e in tista teorija znakov, ki spremlja razvoj nekega znakovnega sistema v daljšem obdobju, na primer teorija razvoja slikarskega ali filmskega >dezika«. Za Peirceovo semiotiko pa lahko rečemo, da je privzela generativno spoznavno izhodišče: ukvarja se z ustrojem in možnostnimi pogoji posameznega pomenotvornega dejanja (posameznega dejanja generiranja pomenov). Vendar je Peirceova semiotika vezana še na neko drugo spoznavno izhodišče. Oglejmo si natančneje nj egovo temeljno klasifikacijo znakov. Tu je nj en številčni zapis: Če jemljemo to klasifikacijo le kot»protokolarni«opis vseh možnih znakov, zaradi svoje simetričnosti deluje v epistemološkem smislu nevtralno, se pravi, nobena od perspektiv, v katerih so izdelani opisi znakov, nima prednosti pred drugimi perspektivami. Ko pa si mora semiotična analiza izbrati eno od perspektiv, ki jih obsega klasifikacija, kot perspektivo, v kateri bo razčlenjala delovanje znakov, se izkaže, da perspektive, zajete v klasifikaciji, niso enakovredne. V analizi delovanja znakov dobi Tretjost - razsežnost splošnosti in interpretanta - privilegiran položaj. Peirce je trdil, da»nič ne more biti znak, če ni interpretirano kot znak«. (2.308) Nekaj je znak, zato ker je interpretirano kot znak, torej zato ker je opazovano z gledišča Tret:josti. Konstitutivni pogoj za delovanje semiotične analize je v tem, da privzame gledišče ali perspektivo Tret:josti - splošnosti, pravila interpretiranja in interpretanta. Semiotična teorija in analiza sta obliki mišljenja o znakih. To velja tudi takrat, ko je nj un predmet znak v razmerju do samega sebe, znak v svoji Prvosti, ali znak v razmerju do objekta, torej 177

179 znak v svoji Drugosti. Zdaj moramo med tremi gledišči - gledišči rema, dicenta in argumenta -, ki se kažejo v perspektivi Tre osti znaka, določiti tistega, ki ga mora v analizi semiotičnih procesov privzeti semiotika, če naj se organizira kot mis1jenje o znakih. Ni dvoma, daje to gledišče opredeljeno z opisom Tre ost, kije tre a. To je gledišče argumenta. Peirce je zapisal, da ima le z gledišča argumenta ali Tre osti, ki je tre a,»prvo, drugo in tre e naravo tre ega, naravo misli.«(1.537) Tudi če so predmet semiotične analize znaki, ki navidez ne vključujejo Tre osti - na primer ikone in indici -, je sama analiza dvakrat vezana na Tretjost. Najprej zato, ker je sama semiotična analiza oblika mišljenja o ikonah in indicih in deluje z gledišča Tre osti ali, natančneje, z gledišča argumenta. Potem pa zato, ker po Peirceovih lastnih besedah niti ikone niti indica ne moremo interpretirati - v nj ij u ne moremo videti znaka -, če ne upoštevamo nekega pravila interpretiranja, torej neke Tre osti. Peirce je to ponazoril s preprostima zgledoma. Prvi zgled se nanaša na ikono. Preprosta risba neke osebe velja za znak te osebe. Vzemimo, pravi Peirce, da ima ta oseba brata, ki je nj en enojajčni dvojček. Nobeden od dvojčkov ne velja za znak svojega brata, čeravno mu je bolj podoben kot omenjena risba. Ali je nekaj ikona nečesa drugega ali ne, očitno ni odvisno le od stopnje podobnosti, temveč tudi od ustrezne konvencije ali pravila. Konvencija določa, da risbe veljajo za znake narisanih oseb, da pa oseba ne velja za znak druge osebe, pa naj ji je še tako podobna. Drugi Peirceov zgled se nanaša na indeks. Kot primer indeksikalnega znaka si je izbral vetrokaz. Leta je vzročno povezan s tistim, kar indicira, torej s smerjo vetra. Vendar je veter kompleksen pojav z različnimi vidiki: smerjo, stopnjo vlažnosti zraka, hitros o, stalnos o itd. Vetrokaz za interpretatorje ne indicira vseh teh vidikov, temveč le enega od nj ih, smer. To je seveda povezano z zakonitostjo, da gibajoči se zrak prilagodi smer predmeta, ki je gib ljivo vpet le v eni točki. Iz te zakonitosti (splošnosti) interpretator izpelje (splošno) pravilo za interpretiranje tega indeksikalnega znaka. Peirce je na splošno trdil o znakih, da ne reprezentirajo objektov v vseh nj ihovih lastnostih, temveč glede na neko posebno idejo ali lastnost, ki jo je opisal kot 178

180 temelj reprezentiranja. Pravila interpretiranja interpretatorjem povedo, kateri temelj intepretiranja morajo v določenem znaku upoštevati. Rekli smo, da je Peirce obravnaval znake kot dinamične celote. V semiotičnem procesu vedno novi interpretirajoči znaki interpretirajo znake, ki so sprva bili interpretanti reprezentirajočih znakov, potem pa so sami postali reprezentirajoči znaki. V tem procesu je Peirce prepoznal možnost spoznavnega napredovanja ali spoznavne akrecije (prirasta):»znak je na nekoga naslovljen, torej v zavesti te osebe ustvarja enakovreden znak ali nemara razvitejši znak. Ustvarjenemu znaku pravim interpretant prvega znaka.«izraz razvitejši, ki ima vrednosten pomen, je precej enigmatičen; možno je, da so na Peircea vplivale evolucionistične teorije tistega časa. Vendar si rabo izraza lahko razložimo tudi drugače. V»notranjosti«peirceovskega znaka je nenehno gibanje od Prvosti proti Tretjosti in v tem gibanju se povečuje inteligibilnost znaka. Priti moramo do zelo jasne predstave o tem gibanju. Ne gre za gibanje od reprezentamena prek objekta k interpretantu. To je elementarna sestava znaka, v nj ej je redno in periodično gibanje od Prvega prek Drugega k Tretjemu, vendar tudi gibanje v nasprotni smeri; to je gibanje, ki samo po sebi ne ustvarja - če še enkrat uporabimo Peirceov izraz - spoznavnega prirasta ali akretivnosti, temveč zgolj omogoča, da znak za interpretatorja postane inteligibilen. Na ozadju Peirceove klasifikacije znakov pa si lahko predstavljamo, da uporabnik znakov ustvari spoznavni prirast z ustrezno izbiro znakov. Peirceov kategorialni opis razredov znakov navaja na misel, da se s pomiki v smeri od 1.1 (Prvosti, ki je Prva) proti 3.3 (Tregosti, kije Tretja) veča inteligibilnost znakov oziroma nj ihova spoznavna vrednost. Ker semiotična analiza obravnava znake z gledišča argumenta (3.3), so zanjo znaki, ki so bliže temu r11zredu znakov, v Peirceovi klasifikaciji»razvitejši znaki«. Z drugimi besedami, semiotična analiza o nekem znaku sodi, da je Hazvitejši«le zato, ker je bolj kot drugi znaki podoben znakom, ki jih proizvaja ona sama (ne smemo spregledati, da so tudi izjave-argumenti semiotične analize znaki). Kolikor je takšna izpeljava Peirceovih enigmatičnih zapisov upravičena, toliko lahko sodimo, da je Peirceova raba izraza»razvitejši znak«tavtološka. 179

181 Ustaviti se moramo še ob nekem vidiku semiotične analize, kakršno najdemo v Peirceovih spisih. Povezan je s Peirceovo ))kontinuistično«zamislijo, da je vsaka produkcija znakov nadaljevanje nekega predhodnega niza znakov. Tako kot za vsako drugo produkcijo znakov tudi za semiotično analizo velja, da interpretira interpretirajoče znake, jih spreminja v reprezentirajoče znake in s tem postaja nj ihovo nadaljevanje. Z znakom, ki je predmet analize, pride analiza v stik - ga nadaljuje -v točki interpretanta, v točki nj egove Tre osti. Ker se stik zgodi v točki Tre osti, kije točka splošnosti, zakonitosti in inteligibilnosti, je znak, ki je predmet semiotične analize, za to analizo inteligibilen ali razumljiv. Semiotična teorija je oblika mišljenja o znakih; o Tretjosti (splošnosti) v znakih izreka nekaj Tre ega (splošnega). Semiotična analiza potemtakem nadaljuje nize znakov, ki so nj en predmet, na način argumenta, ki je, kot smo povzeli po Peirceu, ))Tre ost, ki je tre a«(ali ))splošnost, ki je splošna«). Uporabljena izraza, stik in nadaljevanje, opredeljujeta neko izvirno spoznavno izhodišče Peirceove semiotike. V čem je nj egova izvirnost, razumemo, če ga primerjamo s spoznavnima izhodiščema dveh drugih teorij, ki se ukvarjata z znaki in nj ihovimi pomeni, saussurovske semiologije in hermenevtike. Saussure si je zamislil semiologijo kot preučevanje znakov v zunanjem, domnevno objektivnem spoznavnem položaju. Teorija interpretiranja znakov (tekstov), ki jo poznamo pod imenom hermenevtika, pa predpostavlja, da je spoznavno izhodišče za interpretacijo konkretnega znakovnega in pomenskega sestava -teksta - vedno znotraj neke celote znakov in nj ihovih pomenov, celote, ki jo pojmuje kot zgodovinsko situacijo. Vprašanje, kaj v razmerju do teh dveh možnosti pomeni kontinuistično spoznavno izhodišče Peirceove semiotike, pa močno presega meje, določene pričujočemu uvodu.. Če bi opis Peirceove teorije znakov končali tu, bi morali ugotoviti, da gre za racionalistično teorijo, ki vse (tudi čutne ali kvalitativne) sestavine znakov preiskuj e v perspektivi, določeni z inteligibilnos o znakov. Ve ndar je ta vtis o Peirceovi semiotiki le delno upravičen. Vse doslej smo odlagali opis neke nj ene sestavine, ki tej sodbi vsaj delno nasprotuje. 180

182 Opis omenjene sestavine moramo začeti pri znaku, ki ga Peirce imenuje indeks. Indeksi se pojavijo v perspektivi Drugosti znaka. Rekli smo, da je indeksikalen tisti znak, ki nadomešča objekt zaradi dejanske - vzročne, nujne, prisilne - zveze z nj im. Zadržali se bomo pri izrazu prisilna zveza, ki ga je Peirce pri opisovanju indeksikalne narave znakov pogosto uporabljal. Opisi kažejo na to, da prisila ne nastopa v razmerju med znakom in objektom, temveč v razmerju med indeksom in interpretantom. Spomnimo se, da je Peirce z izrazom interpretant najpogosteje - čeprav ne izključno - meril na interpretirajočo misel. Po nj egovem indeksi prisilijo interpretatorjevo pozornost, da se usmeri na objekt. Natančneje povedano, to moč - Peirce uporablja zanjo dva izraza, power in force - ima neka podvrsta indeksov, znaki, ki jih imenuje dezignatorji; izraz se med drugim prilega kazalniškim (deiktičnim) znakom naravnega jezika, na primer besedam jaz, tukaj, zdaj, mi, to itd. Vse to si ne bi zaslužilo posebne pozornosti, če ne bi iz nekaterih Peirceovih spisov izhajalo, da je vsem znakom pripisoval indeksikalnost in torej sposobnost ali moč, da prisilno delujejo na interpretatorjevo pozornost. Peirce je izrecno zapisal, da bi težko našli znak, ki ne vsebuje tovrstne indeksikalne kvalitete in moči. Za vse znake naj bi torej veljalo, kar je zapisal o indeksih:»pozornost prisilno usmerijo k mišljeni stvari.«razlago za to tezo najdemo tako na strani reprezentirajočega znaka kot na strani interpretanta oziroma interpretirajoče»misli«. Obema sestavinama semiotičnega procesa je Peirce pripisal lastnost, ki pojasnjuje sposobnost znaka, da prisilno deluje na interpretatorjeve mentalne akte. V vsakem reprezentamnu je moč (Peirce tu uporabi izraz power), zaradi katere lahko določi (to determine) interpretanta tako, da je v enakem odnosu do objekta kot reprezentamen. Kj e izvira ta moč reprezentirajočega znaka? Interpretant - interpretirajoča misel - je vezana na navado (habit), ki ga prisiljuje k interpretativnemu odgovoru na reprezentirajoči znak. Navado opiše Peirce tudi kot vnaprejšnjo»pripravljenost na delovanje«. Manifestacija reprezentiraj očega znaka - neki sinznak - aktivira to dispozicijo in določi misel, ki deluje kot interpretant. Tu je neki Peirceov zgled:»[k]o sem včeraj enkrat samkrat prebral priložnostno omembo, da 'štar čindis' v jeziku Romov pomeni 181

183 'štirje šilingi' /..J je to takoj ustvarilo navado misliti, da je štiri v nj ihovem jeziku štar.«vsi znaki delujejo prisilno na pozornost, zato ker v vseh znakih delujejo različne oblike Tretjosti, ki so sestavine interpretatorjeve pripravljenosti na (interpretativni) odgovor. Ko Peirce govori o interpretaciji kot Tretjem, misli nekaj nasprotnega od avtomatičnega, slepega, vzročnega, reaktivnega. Kar je interpretativno, je posredovano prek splošnosti, konvencije ali zakonitosti, je torej Tretje; interpretirati je pač mogoče šele, ko znaki postanejo inteligibilni. Razumljivo je, da je Peirce povezal prisilnost z Drugim, z bitnostmi, med katerimi so vzročna, dinamična, energetska razmerja (vse to so nj egovi izrazi zanje). Presenetljivo pa je, da je Peirce prepoznal prisilnost v jedru Tretjega, splošnosti, inteligibilnosti itd., torej tam, kj er se je filozof om jezika in znakov tradicionalno prikazovalo avtonomno mišljenje. Razprava o (manipulativni) moči znakov, moči diskurza se je začela v antiki in še traja. V pozni antiki, na primer, je Avguštin v delu O učitelju zapisal nekaj podobnega kot Peirce:»Čim so besede izgovorjene, si ne morem kaj, da ne bi mislil, da je nj ihov pomen pomemben, tako da čim te znake slišim, se mi pozornost usmeri k stvarem, ki jih pomenijo.«stavek je nekakšna zgodnja napoved teorije relevantnosti, kije danes ena najbolj znanih teorij komunikacijskega dejanja, besedna zveza ne morem si kaj, da ne bi mislil pa je opis istega prisilnega delovanja znakov, o katerem je stoletja kasneje pisal Peirce. O moči, s katero znaki delujejo na interpretatorjevo pozornost, je v srednjem veku razpravljal Roger Bacon, v dvajsetem stoletju pa sta o nj ej pisala Ogden in Ricards v delu Pomen pomena. Pojem ilokucijske moči, ki se pojavi v Austinovi teoriji govornih dejanj, se uvršča v isto razvojno črto razpravljanja o (besednih) znakih. To se povsem sklada s tem, da je v okviru Peirceove klasifikacije znakov govorno dejanje mogoče opisati - kot je ugotovil že Gerard Deledalle - kot indeksikalni dicent, torej kot znak, ki reprezentira neko dejansko obstoječo bitnost, hkrati pa deluje indeksikalno, se pravi, prisilno usmerja pozornost na»j az-tukaj -zdaj«govornega dejanja. (Mimogrede, ko je Derrida v besedilu z naslovom Podpis, dogodek, kontekst 182

184 povezoval Austinov koncept ilokucijske moči z Nietzschejevo filozof o, je spregledal navezavo na tisti vidik govora, ki so ga z latinsko besedo virtus opisovali avtorji srednjeveških znakovnih teorij.) Peirceova domneva o prisilnem delovanju znakov na pozornost se končno sklada tudi z neko tezo, ki jo je nedavno izdelal antropolog Michael Tomasello: Bistvo vsake rabe znakov je manipulacija pozornostnih stanj druge osebe.»navade«, ki vodijo interpretacijo znakov, nastajajo v območju pravil, konvencij in inteligibilnega, torej v Tretjosti. Peirce je pojem navade navezal na habitus sholastičnih filozofov (npr. na habitus cognitivus Rogerja Bacona), tako da pri nj em nima tistega pomena, ki ga je dobil v behavioristični psihologiji. Kako dobro je Peirce poznal srednjeveško filozof o jezika in znakov, je težko soditi. Ni mogoče ugotoviti, ali je vedel, da se v nj ej - na primer pri Rogerju Baconu - pojem navade (habitus) zelo tesno, skoraj sin o nimno povezuje z izrazi forma, imago, similitudo agentis, species, passio, impressio, simulacrnm in phantasma (apud auctores de aspectibus, bi dejal Bacon), ki prav tako kot Peirceova habit stojijo za tisto, kar je splošno v znakih. Če bi natančneje preiskali filozofske izvore te prvine Peirceove znakovne teorije in ustroj indeksikalnega delovanja znakov, bi nemara lahko zmanjšali skrivnostnost enega najbolj presenetljivih rezutatov Peirceovega ukvarjanja z znaki, skrivnostnost teze, da je Tretjost v resnici tudi Druga. Ve ndar bi tovrstna preiskava močno presegla okvire uvoda v prevod nj egovih spisov. 183

185 UREDNIŠTVO : Odgovorni urednik: Glavna urednica: Člani uredništva: Naslov uredništva: Izdajatelj in založnik: Igor Pribac Tanj a Peska Nataša Homar, Gorazd Jurman, Zoran Kanduč, Karmen Klavžar, Miha Peče, Marjan Šimenc, Janez Šušteršič. Hrenova Lj ubljana krtina@siol.net Založba Krtina Lj ubljana

186 Pozorni moramo biti tudi na dejstvo, da je Peirceova semiotika nastajala v bistveno drugačnem teoretskem in znanstvenem okolju kot semiološke/semiotične teorije, ki so sledile Saussuru in jih bomo odslej imenovali strnkturalne semiotike. Peirce je našel izhodišča za splošno teorijo znakov v Aristotelovih spisih, pričevanjih o stoiški teoriji znaka, delih Avguština, Rogelja Bacona, Locka itd. Filozofski okvir zanjo je našel v sholastični metafiziki, zlasti v realistični teoriji univerzalij, kakršno je razvil Duns Scott v svoji polemiki z Ockhamovim nominalizmom SIT ISBN