UNIVERZA NA PRIMORSKEM PEDAGOŠKA FAKULTETA DOKTORSKA DISERTACIJA BRANKA RIBIČ HEDERIH

Transcription

1 UNIVERZA NA PRIMORSKEM PEDAGOŠKA FAKULTETA DOKTORSKA DISERTACIJA BRANKA RIBIČ HEDERIH KOPER 2016

2 UNIVERZA NA PRIMORSKEM PEDAGOŠKA FAKULTETA Doktorski študijski program tretje stopnje Edukacijske vede Doktorska disertacija PSIHOSOCIALNI DEJAVNIKI ODLAŠANJA IN ZAVLAČEVANJA Z VIDIKA ŠOLSKE USPEŠNOSTI DIJAKOV Branka Ribič Hederih Koper 2016 Mentorica: prof. dr. Branka Čagran Somentorica: prof. dr. Majda Cencič

3 ZAHVALA Mentorici prof. dr. Branki Čagran in somentorici prof. dr. Majdi Cencič hvala za svetovanje, usmerjanje, hitre in poglobljene komentarje. Omogočili sta mi, da je delo nastajalo v duhu prijetnega s koristnim. Zahvaljujem se Danici Perger, ki je nalogo lektorirala, in Piji Samec, ki je pomagala pri prevodih. V raziskavi so sodelovali dijaki in šolski svetovalni delavci slovenskih srednjih šol, zato gre iskrena zahvala prav vsakemu. Ker je naloga nastajala s pridihom zavlačevanja, se zahvaljujem Ani in Juretu, da sta vedno ob pravem času našla način spodbujanja, da sem vztrajala.

4 IZVLEČEK V vsakdanjem življenju imamo obveznosti, ki jih preložimo, ker ni nujno, da jih takoj opravimo. Kadar namerno preložimo k cilju usmerjeno za posameznika pomembno dejanje, pri čemer gre lahko za ponovno preložitev zaradi objektivnih razlogov, odlašamo. Odlašanje velja za funkcionalno obliko vedenja, h kateri se zatekamo v različnih okoliščinah ali vsebinah vsi ljudje. Razlikuje se od nefunkcionalnega zavlačevanja. Zavlačevanje se kaže kot lastnost ali vedenje, kadar zaradi pomanjkanja samouravnavanja in samonadzora iracionalno odlašamo s časom odmerjeno obvezno aktivnostjo, četudi se zavedamo negativnih psihosocialnih posledic. Izvedli smo raziskavo med dijaki tretjega letnika srednjih šol, ki je potekala v treh delih. V prvem so bile dokazane značilne razlike v faktorjih učnega zavlačevanja glede na spol in program, v faktorjih nekaterih značilnostih šolskega dela pa glede na spol, program in končni učni uspeh. Z rezultatom regresije smo dokazali vplive več faktorjev šolskega dela (slabo uravnavanje časa, negativna vloga sošolcev in neustrezne učiteljeve aktivnosti) na posamezne faktorje učnega zavlačevanja (pomanjkanje učne samodiscipline, neugodje in odpor do učenja). V drugem delu raziskovanja so bile uporabljene lestvice odlašanja, splošnega zavlačevanja in zavlačevanja z odločitvami, ki smo jih umerili. Rezultati kažejo na značilne razlike v faktorjih odlašanja glede na spol, status, končni učni uspeh in omejitev vpisa v 1. letnik. Značilna razlika je tudi v faktorju splošnega zavlačevanja glede na spol in končni učni uspeh ter faktorju zavlačevanja z odločitvami glede na končni učni uspeh. Dijaki so opisovali razloge zavlačevanja v šolski situaciji in na splošno v obliki vprašanja odprtega tipa. Rezultate smo uvrstili v štiri kategorije psiholoških dejavnikov. Dokazali smo značilne razlike v faktorjih odlašanja in splošnega zavlačevanja ter zavlačevanja z odločitvami glede na razloge zavlačevanja v šolski situaciji in značilne razlike v faktorju zavlačevanja z odločitvami glede na kategorijo pripisov za zavlačevanje na splošno. V tretjem delu raziskovanja so šolski svetovalni delavci odgovarjali na vprašanja polstrukturiranega intervjuja. Rezultati kažejo na seznanitev problema odlašanja in zavlačevanja. Šolski svetovalni delavci razloge za zavlačevanje pripisujejo psihološkim in socialnim dejavnikom, ki so v interakcijskem odnosu. Predstavijo načine spoprijemanja z zavlačevanjem, ki so že vpeljani in predlagajo nekatere možnosti sprememb. Ključne besede: odlašanje, zavlačevanje, učno zavlačevanje, psihološki dejavniki, socialni dejavniki, srednješolci, šolski svetovalni delavci

5 ABSTRACT Psychosocial factors of delay and procrastination in terms of secondary school students academic success In everyday life, we have obligations which we postpone because it is not necessary that we carry them out immediately. When we intentionally postpone a goaloriented and an individually important action, with a possibility of a repeated postponement due to objective reasons, we delay. Delay is a functional form of behaviour to which we all resort in various circumstances or matters. It differs from non-functional procrastination. Procrastination appears as a trait or a behaviour when we, due to lack of self-regulation and self-control, irrationally delay a time limited, obligatory activity even though we are aware of negative psychosocial consequences. We conducted a three-piece research among students in the third year of secondary school. The first part of the research demonstrated significant differences in the factors of academic procrastination regarding gender, educational programme and final learning success. With the results of regression we proved that several schoolwork factors (poor time management, negative classmates role and inappropriate teacher s activities) influence individual factors of academic procrastination (lack of academic self-discipline, discomfort and resistance to learning). In the second part of the research, we used standardised scales of delay, general procrastination and decisionmaking procrastination. The results show significant differences in delay factors regarding gender, status, final learning success and limited enrolment in the first year of secondary school. A significant difference can also be seen in the factor of general procrastination regarding gender and final learning success, and in the factor of decision-making procrastination regarding final learning success. Secondary school students described reasons for academic and general procrastination in a form of open-ended question.the results were categorised into four groups of psychological factors. We proved significant differences in the factors of delay, general procrastination and decision-making procrastination regarding the reasons for academic procrastination, and significant differences in the factor of decision-making procrastination regarding the category of attributions for general procrastination. In the third part of the research, school counsellors answered questions of a semi-structured interview. Results indicate acquaintance with the problem of delay and procrastination. School counsellors attribute reasons for procrastination to psychological and sociological factors that interact with each other. They present already introduced manners of dealing with procrastination and propose some possibilities of change.

6 Key words: delay, procrastination, academic procrastination, psychological factors, social factors, secondary school students, school counsellors

7 KAZALO VSEBINE 1 UVOD TEORETIČNI DEL Opredelitev in razmejitev pojmov odlašanja in zavlačevanja Izvori zavlačevanja Zavlačevanje kot oblika vedenja ali osebnostna lastnost Razlogi za zavlačevanje v povezavi s psihosocialnimi dejavniki Vrste zavlačevanja Splošno zavlačevanje Specifično učno (akademsko) zavlačevanje Pomen psiholoških dejavnikov Čustva in zavlačevanje Motivacija in zavlačevanje Kognitivni dejavniki in zavlačevanje Osebnostne značilnosti in zavlačevanje Pomen socialnih dejavnikov v mladostništvu Opredelitev mladostništva in učenčeve uspešnosti Medvrstniški odnosi Oblike vrstniškega vedenja in uspešnost Učiteljeva vloga pri učenčevem uspehu Učiteljevo vodenje razreda Interakcije učenec učitelj EMPIRIČNI DEL Problem Namen in cilji raziskave Raziskovalne hipoteze in raziskovalna vprašanja Spremenljivke Pregled odvisnih zvez med spremenljivkami Metodologija Raziskovalne metode Raziskovalni vzorec Pripomočki Postopek zbiranja podatkov Postopki obdelave podatkov Rezultati in razprava Analiza samoocene stanja učnega zavlačevanja... 82

8 3.7.2 Analiza nekaterih značilnosti šolskega dela Analiza vpliva ekstrahiranih psihosocialnih faktorjev šolskega dela na ekstrahirane faktorje učnega zavlačevanja Analiza samoocene odlašanja Analiza Lestvice splošnega zavlačevanja Analiza zavlačevanja z odločitvami Analiza razlogov za zavlačevanje v šolski situaciji in na splošno Opredelitve pojmov in ocena pogostosti pojavljanja Vzroki zavlačevanja Možnosti spoprijemanja z zavlačevanjem v funkciji sprememb SKLEPNE UGOTOVITVE Temeljna empirična spoznanja treh delov raziskovanja Prvi del raziskovanja Drugi del raziskovanja Tretji del raziskovanja Psihološki dejavniki kot razlog zavlačevanja Socialni dejavniki kot razlog zavlačevanja Znanstveni doprinos Omejitve Smernice za nadaljnjo delo LITERATURA IN VIRI KAZALO PRILOG Priloga 1: Vprašalnik prvega dela raziskovanja Priloga 2: Vprašalnik drugega dela raziskovanja Priloga 3: Vprašanja za polstrukturirani intervju Priloga 4: Sistematično urejen transkript intervjujev Priloga 5: Dopis šolam v prvem delu raziskovanja Priloga 6: Pisno vabilo k sodelovanju drugega dela raziskovanja in navodilo Priloga 7: Analiza polstrukturiranih intervjujev ŠSD Priloga 8: Tematska analiza od osnovnih tem do skupnih in splošnih tem

9 KAZALO PREGLEDNIC Preglednica 1: Weinerjeva teorija pripisov...31 Preglednica 2: Prikaz odvisnih zvez med spremenljivkami prvega dela raziskovanja in statistične metode...71 Preglednica 3: Prikaz odvisnih zvez med spremenljivkami drugega dela raziskovanja in statistične metode...71 Preglednica 4: Izid preverjanja (Kaiser-Meyer-Olkin KMO vrednost, Bartlettov preizkus) upravičenosti faktorizacije trditev ocenjevalne lestvice...82 Preglednica 5: Finalna statistika faktorizacije trditev lestvice učnega zavlačevanja...82 Preglednica 6: Rotirana faktorska matrika (faktorske nasičenosti a > 0,30 po Varimax rotaciji)...83 Preglednica 7: Ranžirne vrste trditev posameznih faktorjev samoocene zavlačevalnega vedenja po dveh merah srednje vrednosti (, Mo) petstopenjske lestvice...85 Preglednica 8: Opisna statistika skupnih (surovih) rezultatov treh sklopov: pomanjkanja učne samodiscipline, neugodja in odpora do učenja...88 Preglednica 9: Izid t-preizkusa razlik v faktorjih zavlačevanja glede na program...88 Preglednica 10: Izid t-preizkusa razlik v faktorjih zavlačevanja glede na spol...89 Preglednica 11: Izid enosmerne analize variance v faktorjih zavlačevanja glede na končni učni uspeh...91 Preglednica 12: Izid preverjanja (Kaiser-Meyer-Olkin KMO vrednost, Bartlettov preizkus) upravičenosti faktorizacije trditev ocenjevalne lestvice Nekatere značilnosti šolskega dela...93 Preglednica 13: Finalna statistika faktorizacije trditev nekaterih značilnosti šolskega dela...93 Preglednica 14: Rotirana faktorska matrika (faktorske nasičenosti a > 0,40 po Varimax rotaciji) lestvice Nekatere značilnosti šolskega dela...94 Preglednica 15: Ranžirne vrste trditev posameznih faktorjev samoocene značilnosti šolskega dela po dveh merah srednje vrednosti (,Mo) 7-stopenjske lestvice...95 Preglednica 16: Opisna statistika skupnih (surovih) rezultatov treh sklopov: slabo uravnavanje časa, negativna vloga sošolcev in neustrezne učiteljeve aktivnosti...98 Preglednica 17: Izid t-preizkusa razlik v faktorjih značilnosti šolskega dela glede na program

10 Preglednica 18: Izid t-preizkusa razlik v faktorjih značilnosti šolskega dela glede na spol Preglednica 19: Izid enosmerne analize variance v faktorjih značilnosti šolskega dela glede na končni učni uspeh Preglednica 20: Izid regresijske analize (metoda Enter) vpliva slabega uravnavanja časa, negativne vloge sošolcev in neustreznih učiteljevih aktivnosti (prediktorji) na pomanjkanje učne samodiscipline (kriterij) Preglednica 21: Izid regresijske analize (metoda Enter) vpliva slabega uravnavanja časa, negativne vloge sošolcev in neustreznih učiteljevih aktivnosti (prediktorji) na neugodje (kriterij) Preglednica 22: Izid regresijske analize (metoda Enter) vpliva slabega uravnavanja časa, negativne vloge sošolcev in neustreznih učiteljevih aktivnosti (prediktorji) na odpor do učenja (kriterij) Preglednica 23: Izid preverjanja (Kaiser-Meyer-Olkin KMO vrednost, Bartlettov preizkus) upravičenosti faktorizacije trditev ocenjevalne lestvice Preglednica 24: Finalna statistika faktorizacije trditev lestvice odlašanja Preglednica 25: Rotirana faktorska matrika (faktorske nasičenosti a > 0,30 po Varimax rotaciji) lestvice odlašanja Preglednica 26: Ranžirne vrste trditev posameznih faktorjev samoocene odlašanja po dveh merah srednje vrednosti (, Mo) 7-stopenjske lestvice Preglednica 27: Opisna statistika skupnih rezultatov treh sklopov trditev faktorjev odlašanja Preglednica 28: Izid t-preizkusa razlik v faktorjih odlašanja glede na spol Preglednica 29: Izid enosmerne analize variance v faktorjih odlašanja glede na končni učni uspeh Preglednica 30: Izid enosmerne analize variance v faktorjih odlašanja glede na dijakov status Preglednica 31: Izid t-preizkusa razlik v faktorjih odlašanja glede na kraj šolanja Preglednica 32: Izid enosmerne analize variance v faktorjih odlašanja glede na kraj stalnega bivališča Preglednica 33: Izid enosmerne analize variance v faktorjih odlašanja glede na število tedenskih aktivnosti Preglednica 34: Izid t-preizkusa razlik v faktorjih odlašanja glede na omejitev vpisa v 1. letnik Preglednica 35: Izid preverjanja (Kaiser-Meyer-Olkin KMO vrednost, Bartlettov preizkus) upravičenosti faktorizacije trditev ocenjevalne lestvice

11 Preglednica 36: Finalna statistika faktorizacije trditev Lestvice splošnega zavlačevanja Preglednica 37: Rotirana faktorska matrika po Varimax rotaciji Preglednica 38: Ranžirne vrste trditev faktorja splošnega zavlačevalnega po dveh merah srednje vrednosti (, Mo) 5-stopenjske lestvice Preglednica 39: Opisna statistika skupnih rezultatov za sklop splošnega zavlačevanja Preglednica 40: Izid t-preizkusa razlik v faktorju splošnega zavlačevanja glede na spol Preglednica 41: Izid enosmerne analize variance v faktorju splošnega zavlačevanja glede na končni učni uspeh Preglednica 42: Izid enosmerne analize variance v faktorju splošnega zavlačevanja glede na dijakov status Preglednica 43: Izid t-preizkusa razlik v faktorju splošnega zavlačevanja glede na kraj šolanja Preglednica 44: Izid enosmerne analize variance v faktorju splošnega zavlačevanja glede na kraj stalnega bivališča Preglednica 45: Izid enosmerne analize variance v faktorju splošnega zavlačevanja glede na število tedenskih aktivnosti Preglednica 46: Izid t-preizkusa razlik v faktorju splošnega zavlačevanja glede na omejitev vpisa v 1. letnik Preglednica 47: Izid preverjanja (Kaiser-Meyer-Olkin KMO vrednost, Bartlettov preizkus) upravičenosti faktorizacije trditev ocenjevalne lestvice Preglednica 48: Finalna statistika faktorizacije trditev lestvice zavlačevanja z odločitvami Preglednica 49: Rotirana faktorska matrika (faktorske nasičenosti a > 0,70 po Varimax rotaciji) Preglednica 50: Ranžirne vrste trditev faktorja zavlačevanja z odločitvami po dveh merah srednje vrednosti (, Mo) 5-stopenjske lestvice Preglednica 51: Opisna statistika skupnih rezultatov za faktor zavlačevanje z odločitvami Preglednica 52: Izid t-preizkusa razlik v faktorju zavlačevanja z odločitvami glede na spol Preglednica 53: Izid enosmerne analize variance v faktorju zavlačevanja z odločitvami glede na končni učni uspeh

12 Preglednica 54: Izid enosmerne analize variance v faktorju zavlačevanja z odločitvami glede na dijakov status Preglednica 55: Izid t-preizkusa razlik v faktorju zavlačevanja z odločitvami glede na kraj šolanja Preglednica 56: Izid enosmerne analize variance v faktorju zavlačevanja z odločitvami glede na kraj stalnega bivališča Preglednica 57: Izid enosmerne analize variance v faktorju zavlačevanja z odločitvami glede na število tedenskih aktivnosti Preglednica 58: Izid t-preizkusa razlik v faktorju zavlačevanja z odločitvami glede na omejitev vpisa v 1. letnik Preglednica 59: Kategorije dijakovih razlogov za zavlačevanje v šolski situaciji in na splošno in števila pripisov glede na kategorijo (f, f %) Preglednica 60: Izid enosmerne analize variance v faktorjih odlašanja glede na kategorije dijakovih pripisov zavlačevanja v šolski situaciji Preglednica 61: Izid enosmerne analize variance v faktorju splošnega zavlačevanja glede na dijakove pripise zavlačevanja v šolski situaciji Preglednica 62: Izid enosmerne analize variance v faktorju zavlačevanja z odločitvami glede na dijakove pripise zavlačevanja v šolski situaciji Preglednica 63: Izid enosmerne analize variance v faktorjih odlašanja glede na pripise zavlačevanja na splošno Preglednica 64: Izid enosmerne analize variance v faktorju splošnega zavlačevanja glede na dijakove pripise zavlačevanja na splošno Preglednica 65: Izid enosmerne analize variance v faktorju zavlačevanja z odločitvami glede na dijakove pripise zavlačevanja na splošno Preglednica 66: Opredelitve pojmov in ocena pogostosti pojavljanja odlašanja in zavlačevanja s pripisi vzrokov, kot so jih v prvih štirih vprašanjih intervjujev navajali šolski svetovalni delavci KAZALO SLIK Slika 1: Bronfenbrennerjeva ekološka sistemska teorija...40 Slika 2: Psihološki dejavniki kot razlog dijakovega zavlačevanja po mnenju ŠSD Slika 3: Socialni dejavniki kot razlog dijakovega zavlačevanja po mnenju ŠSD Slika 4: Možnosti sprememb obstoječega stanja po presoji ŠSD Slika 5: Psihosocialni dejavniki odlašanja in zavlačevanja v funkciji ohranjanja ali spreminjanja obstoječe situacije v gimnaziji po presoji ŠSD

13 KAZALO KRATIC OZIROMA SIMBOLOV aritmetična sredina s standardni odklon Mo modus β regresijski koeficient f frekvenca f % strukturni odstotek KA koeficient asimetrije KS koeficient sploščenosti Max najvišja vrednost Min najnižja vrednost n numerus KV koeficient variabilnosti η2 mera velikosti učinka d mera velikosti učinka (Cohenov d) ŠSD šolski svetovalni delavci SSI srednje strokovno izobraževanje

14 1 UVOD»Ne sedaj, bom kasneje, saj imam še kar nekaj časa «. Ljudje v življenju ocenimo, kdaj moramo nekatere obveznosti izpolniti, ker so posledice neprijetne. Do skrajnega roka lahko stvari načrtno odložimo, npr. plačevanje položnic, nakupovanje daril. Če je za določena opravila odloženo vedenje konstruktivno, se pri drugih lahko kaj hitro prevesi v nekonstruktivno vedenje, v zavlačevanje. Predvidevamo, da je zdravje za vsakega posameznika vrednota. Ko premislimo, koliko smo pripravljeni narediti ob pravem času, da zdravje ohranimo, ali da ob prvih znakih napovedanih zdravstvenih težav ukrepamo, ugotovimo, da so med ljudmi velike razlike, saj nekateri, kljub opozorilom in neugodnim napovedim, ne storijo ničesar v ustreznem času, ampak šele, ko se pojavljajo neugodne posledice. Raziskave (Steel, 2012; Steel in Ferrari, 2013) kažejo, da odrasli zavlačujejo na več pomembnih področjih življenja. Z učnega področja je največ raziskav odlašanja in zavlačevanja narejenih na študentski populaciji, kjer se izpostavlja kot razloge zavlačevanja neugodna čustva, pomanjkanje motivacije, neustrezne učne strategije, slabo uravnavanje časa, nizka samodisciplina, subjektivna ocena izvora problema oziroma pripisi, moč vrstnikov, zaznave učiteljevega dela. Problem zavlačevanja zadeva okoli 70 % študentske populacije (Ferrari, 2010; Steel, 2012) in velja za nekonstruktivno obliko vedenja. Občasno odlašajo vsi, zavlačujejo pa nekateri v določenih učnih situacijah, drugi pa vedno, kar usmeri v razmišljanje, da je zavlačevanje oblika vedenja in osebnostna lastnost. V praksi se soočamo s posplošeno subjektivno oceno, da dijakinje in dijaki v slovenskih šolah opravljajo obveznosti za šolo zadnji hip, imajo stisko s časom, kar vodi v prošnje po prelaganju prej določenih časovnih terminov za oddajo nalog, kontrolnih nalog, ustnega spraševanja za oceno, zato nas je zanimalo, koliko je razširjen problem zavlačevanja, kako se kaže in čemu pripisujejo problem zavlačevanja dijakinje in dijaki. Kompleksen problem odlašanja in zavlačevanja s šolskimi in drugimi obveznostmi smo želeli osvetliti z vidika nekaterih psiholoških in socioloških dejavnikov, kot jih ocenjujejo dijaki tretjih letnikov srednjih šol, pri čemer smo zaradi bolj pregledne osvetlitve problema vključili tudi mnenja šolskih svetovalnih delavcev. Ker v slovenskem šolskem prostoru ni raziskav odlašanja in zavlačevanja na vzorcu srednješolcev, izhajamo iz nekaterih rezultatov raziskav, ki so narejene v drugih kulturnih okoljih. 1

15 2 TEORETIČNI DEL 2.1 Opredelitev in razmejitev pojmov odlašanja in zavlačevanja Beseda zavlačevanje izhaja iz latinske»procrastinus«, kar pomeni odlog ali preložiti na naslednji dan (Klein, 1971, v Steel, 2007). V znanstvenih besedilih so uporabljeni različni angleški izrazi, kot npr.»postponing«,»delaying«,»putting off«, kadar se opredeljuje pojem»procrastination«. Ellis in Knaus (1977) ter Burka in Yuen (1983, v nadaljevanju navajamo besedilo iz ponatisa 2008) so med prvimi opozorili na problem zavlačevanja. Ellis in Knaus (1977) izhajata iz kognitivno vedenjske terapije. Ugotovitve, ki jih posredujeta, niso rezultat znanstvenih raziskav, ampak opažanj pri delu v praksi. Opozarjata, da je zavlačevanje velik problem povezan z iracionalnimi prepričanji in iracionalnim doživljanjem strahu. Do zavlačevanja imata izjemno odklonilen odnos, saj uporabljata izraze destruktivno, nevarno, škodljivo, kar McKean (1990, v Ferrari, Johnson in McCown, 1995, str. 8) označi kot avtorjev»moralni ton«. Burka in Yuen (2008) sta opozorili na odlašanje z razlogom, kadar ni časa, da bi posameznik več opravil delal naenkrat, zato ga oseba ne doživlja problematično in kot zavlačevanje, ki ga doživljamo kot problematično. Na kontinuumu distresa so na eni strani posamezniki, ki imajo veliko dela, so pod pritiskom in nalogo opravijo zadnji hip. Pravita, da gre za»svobodno izbiro«zavlačevanja (Burka in Yuen, 2008, str. 7). Včasih se nakopičijo nepričakovane aktivnosti, ki jih naredimo, četudi presežemo časovni rok. Nekaterim je zavlačevanje življenjski stil, pri čemer imajo osebe občutek, da obvladajo svoje življenje. S podobnimi opisi Klingsieck (2013) trideset let kasneje opiše strateško odlašanje. Na drugi strani kontinuuma so posamezniki, ki jim zavlačevanje povzroča»pomemben«problem z»notranjimi posledicami«, npr. občutek nemoči, obžalovanja, obupa in»zunanjimi posledicami«(burka in Yuen, 2008, str. 8), kadar za neopravljeno delo sledi kazen ali posledica ne le za posameznika, ampak tudi za družino. Van Eerde (2003, str. 1402) navaja, da je definiranje zavlačevanja oteženo, ker gre za»intraindividualne procese«, ki jih usmerjajo»notranje norme odlašanja«. Odlašanje lahko vodi v zavlačevanje ali pa tudi ne, odvisno od posameznikovih norm in pripisov (Milgram, Sroloff in Rosenbaum, 1988). Van Eerde (2003) meni, da odlašanje ni načrtovano, ampak gre za preložitev načrtovanega. Ob prebiranju starejših znanstvenih člankov, ki se nanašajo na problem odlašanja in zavlačevanja, je vse bolj očitno, da obstaja toliko definicij zavlačevanja, kot je avtorjev, in da ločnica med odlašanjem in zavlačevanjem ni jasno opredeljena. Iz besedil objavljenih del do leta 2009 je razbrati, da so nekateri avtorji izraze uporabljali 2

16 kot sopomenke. Do bolj enoznačne vsebinske razmejitve pojmov je prispevalo delo Chu in Choi (2005), ki predstavljata rezultate raziskave, v kateri navajata pojem aktivno zavlačevanje (»active procrastination«). Schraw, Wadkins in Olafson (2007) izvedejo raziskavo med študenti, v kateri dokazujejo, da obstaja prilagojeno in neprilagojeno zavlačevanje. Prilagojeno zavlačevanje je nujni del študija in ima poleg negativnih tudi pozitivne posledice. Steel (2007) komentira, da nekateri raziskujejo zavlačevanje kot funkcionalno vedenje, ker ga opredelijo kot odlašanje, ki nima negativnih posledic, pri tem se sklicuje na Chu in Choi (2005), zato v svoji raziskavi poudari, da je zavlačevanje disfunkcionalno vedenje. Choi in Moran (2009) sta izdelala lestvico za merjenje aktivnega zavlačevanja, ki naj bi se uvrščalo med konstruktivno obliko vedenja. Odzvala sta se Pychyl (2009) in Ferrari (2010). Pychyl (2009) opozarja na ločevanje pojmov»delay«in»procrastination«. Meni, da bi se lestvica morala preimenovati v odlašanje (»delay«), saj avtorji opisujejo pozitivno obliko vedenja, kar pa zavlačevanje ni. Ferrari (2010) s primeri odgovarja na vprašanje, ali je procrastination isto kot delaying ali postponing, in sklene, da gre za različni vrsti vedenja. Angleška izraza delaying in postponing sta del koncepta procrastination, ampak izrazi ne označujejo istega. Pychyl (2009) za lažje razumevanje dodaja, da je vsako zavlačevanje (procrastination) tudi odlašanje (delay), vsako odlašanje (delay) pa ni zavlačevanje (procrastination). Tako Pychyl (2009) kot Ferrari (2010) poudarjata, da je zavlačevanje negativno in nikoli pozitivno. Burka in Yuen (2008) ter Steel (2012, str. 3) poudarjajo, da je zavlačevanje»iracionalno«odlašanje. Klingsieck (2013) iz različnih definicij zavlačevanja izolira sedem ključnih trditev, ki razmejujejo pojma zavlačevanje in»strateško odlašanje«(za slednje uporablja tudi pojem funkcionalno odlašanje): a)»odkrito ali prikrito dejanje je odloženo. b) Namerava se začeti in zaključiti dejanje. c) Gre za potrebno ali posameznika pomembno dejanje. d) Posameznik prostovoljno odlaša z dejanjem brez zunanjih prisil. e) Odlašanje je nepotrebno in iracionalno. f) Odlaša se kljub zavedanju, da lahko sledijo negativne posledice. g) Posameznik, ki odlaša, doživlja neugodje ali druge negativne posledice.«(klingsieck, 2013, str. 26). V prvih štirih trditvah so značilnosti tako strateškega odlašanja kot zavlačevanja. Zadnje tri značilnosti opredelijo le zavlačevanje in s tem ločijo funkcionalno odlašanje od zavlačevanja, ki je nefunkcionalno. 3

17 Tudi tisti posamezniki, ki strateško odlašajo, se lahko zavedajo možnosti negativnih posledic, a imajo dolgoročne koristi, kar bo izravnalo trenutno negativni izid. Torej, izpeljemo lahko, da obstaja funkcionalno odlašanje, ne pa funkcionalno zavlačevanje. Grunschel, Patrzek in Fries (2013) poskušajo posameznike, ki odlašajo z učnimi aktivnostmi, uvrstiti v štiri tipe. V prvega uvrstijo»neopazne«učne odlašalce, v drugega tiste, ki so»uspešni, če so pod pritiskom«. Oba tipa uvrščajo med osebe, ki»namerno odlašajo«. Tretji tip odlašalcev je»zaskrbljen/tesnoben«, četrti pa»nezadovoljen z učenjem«(grunschel, Patrzek in Fries, 2013, str. 225), kar jih uvršča med posameznike, ki zavlačujejo z učenjem. V raziskavi so iskali povezave med tipi odlašanja in zakasnelim vedenjem, kar je v povezavi z učnim zavlačevanjem. Ugotovili so, da prva dva tipa kažeta nizko stopnjo učnega zavlačevanja in ni negativnih vplivov zaradi učnega odlašanja, medtem ko kažeta tipa zaskrbljen/tesnoben in nezadovoljen z učenjem visoko stopnjo učnega zavlačevanja in psihološkega pritiska. Milgram, Sroloff in Rosenbaum (1988, str. 198, 199) zavlačevanje razlagajo s ključnima pojmoma»kdaj«in»kako«. Kdaj pojasnjujejo s časovnim okvirjem, ki vključuje objektivno in subjektivno komponento dojemanja časa, kako pa kvaliteto načrtovanja. Dryden (2000) se v opredelitvi zavlačevanja osredotoči na»interes posameznika, da nalogo naredi«,»časovni okvir«, v katerem bodo nalogo izdelovali in»preložitvi«dela na kasnejši čas (Dryden, 2000, str. 3), kar bi lahko opredelili tudi kot odlašanje. Pri opredelitvi časovnega okvira doda, da je za zavlačevanje značilno, da se naloga dela»zadnjo minuto«,»po skrajnem roku«, ali se je»sploh ne naredi«(dryden, 2000, str. 3), kar je značilno za zavlačevanje, če ima tako vedenje neugodne psihosocialne posledice. V vsakdanjem življenju odlašamo s plačevanjem položnic do zadnjega dne, saj bomo prejeli osebni dohodek tik pred iztekom roka za plačilo položnic, ali kadar gre za zdravje, odlašamo s pregledom pri specialistu, ker čakamo pomemben izvid, ki bo pripomogel k natančnejši obravnavi, četudi trenutno doživljamo bolečino. V učni situaciji odlašamo z zaključevanjem zapisa teoretičnega uvoda seminarske naloge, ker čakamo določeno knjigo, ki je težko dostopna in je trenutno izposojena. S ponovno preložitvijo pojasnjujemo kompleksno situacijo posameznika, ko je njegova preložitev odvisna od drugih dogodkov, na katere posameznik nima vpliva, a zadevajo njegovo doseganje cilja. Dijak se po bolezni dogovori za nov rok pisanja kontrolne naloge, a na prav tisti dan se mora udeležiti pomembnega tekmovanja, katerega datum je bil sporočen tik pred kontrolno nalogo. 4

18 Ker ni enotne teorije odlašanja ali zavlačevanja, se bomo pri izpeljavi opredelitev oprli na že obstoječe. S pomočjo razmejitve pojmov, kot jo navaja Klingsieck (2013), smo izpeljali opredelitev odlašanja. Odlašanje je»namerno preloženo k cilju usmerjeno za posameznika pomembno dejanje, pri čemer gre lahko za ponovno preložitev zaradi objektivnih razlogov.«haghbin, McCaffrey in Pychyl (2012, str. 249) zavlačevanje opredelijo kot»obliko pomanjkanja samouravnavanja in samodiscipline v odnosu do nepotrebnega in iracionalnega odlašanja z načrtovanimi nalogami, ki ga spremljajo neugodne psihološke posledice in negativna čustva«. V navedeno opredelitev bi bilo smiselno dodati pomen socialnih dejavnikov, zato opredelitev zavlačevanja preoblikujemo v:»kadar zaradi pomanjkanja samouravnavanja in samonadzora iracionalno odlašamo s časom odmerjeno obvezno aktivnostjo, četudi se zavedamo negativnih psihosocialnih posledic, zavlačujemo«. Zaradi bolj enoznačnega razumevanja obeh izrazov in prevodov besed v slovenski jezik, bo v nadaljevanju vsebina, ki je v angleškem jeziku opredeljena s»procrastination«prevedena v zavlačevanje, vsebina z uporabo angleškega izraza»delay«pa v odlašanje. 2.2 Izvori zavlačevanja Pri preučevanju zavlačevanja si znanstveniki niso enotni, ali gre za obliko vedenja ali lastnost. Razlage gredo v smer pojasnjevanja zavlačevalnega vedenja, ki je povezano z zakasnelim vedenjem in v smer razlag, ki zavlačevanje opredelijo kot osebnostno lastnost. Najpreprostejša trditev raziskovalcev tega polja je, da je razlogov za zavlačevanje toliko kot oseb, ki zavlačujejo. Povezani so s specifičnimi značilnostmi določenih psiholoških procesov v konkretnih socialnih okoliščinah. Nekatere razlage iščejo izvore zavlačevanja v nevroloških procesih oziroma v specifičnem delovanju prefrontalnega režnja, a v našo nalogo teh vrste raziskav nismo vključili Zavlačevanje kot oblika vedenja ali osebnostna lastnost Schouwenburg (2004, str. 4) ugotavlja, da razumevanje različnih definicij zavlačevanja vodi v dve različni interpretaciji: zavlačevanje se opredeli kot»vedenje«ali zavlačevanje se opredeli kot»posplošena navada ali lastnost 1 «. Sprva so 1 V nadaljevanju bomo za angleški izraz»trait«uporabljali prevod lastnost, čeprav bi bilo najbrž ustrezno uporabljati tudi izraz poteza, če izhajamo iz Eysenckovega hierarhičnega modela osebnostnih lastnosti (Hall, Lindzey in Campbell, 1997). 5

19 zavlačevanje pojmovali kot vedenje, zato so se pri svetovanju/terapiji uporabljale tehnike vedenjske terapije, npr. strategije časovnega načrtovanja, učne strategije. Avtor opozarja na pravilno razumevanje opredelitve zavlačevanja, saj vsako odlašanje z delom, pri čemer se osredotoči na učno zavlačevanje, še ni zavlačevanje. Lay (1986a, str. 492) definira koncept zavlačevanja kot»tendenco k prelaganju, kadar je nujno doseči neki cilj«. Da bi se izognil zmedi v konceptu zavlačevanja, je Schouwenburg (2004) v omenjenem navedku sledil Layu in vedenje opredelil kot»zakasnelo vedenje«, lastnost pa kot zavlačevanje (Schouwenburg, 2004, str. 5). O zavlačevanju govori, kadar se odlaša z delom nenačrtovano, kronično, kadar je odlašanje tipična reakcija. Van Eerde (2003) zavlačevanje povezuje s pomanjkanjem kontrole impulzov, kar po njenem mnenju zavlačevanje uvršča med lastnosti. Nekateri raziskovalci ga opredeljujejo kot tipično reakcijo na različne situacije (Schouwenburg, 2004). Steel in Ferrari (2013, str. 51) menita, da četudi»zavlačevanje raziskujemo kot stanje ali stopnjo vedenja, bi lahko ob osredotočanju na individualne značilnosti iracionalnega odlašanja zavlačevanje lahko preučili kot stabilno in trajno osebnostno lastnost«. Steel (2007) postavlja kot kriterij, da lahko govorimo o zavlačevanju kot o lastnosti, empirično vprašanje, ali je posameznikova stopnja zavlačevanja konsistentna glede na čas in situacijo. Opira se na raziskavo eno in dvojajčnih dvojčkov moškega spola, ki so odraščali v isti družini in so izrazili stopnjo zavlačevanja. Arvey, Rotundo, Johnson in McGue (2003, v Steel, 2007) so ugotovili, da obstaja biološka ali genetska osnova za zavlačevanje. V več raziskavah se ugotavlja, da je korelacija med rezultati merjenega zavlačevanja na začetku in po v povprečju 42 dneh, kar 0,73. Hkrati se opira na desetletno raziskavo, kjer Elliot (2002, v Steel, 2007) poroča o korelaciji 0,77, kar kaže na stalnost zavlačevanja, zato lahko govorimo o lastnosti. Kot dodatni kriterij navaja relativno trajnost lastnosti, ki se lahko dokazuje s povezovanjem zavlačevanja s faktorji velikih pet 2 (Schouwenburg, 1995). Zavlačevanje ima lahko negativne posledice za zdravje. Tice in Baumeister (1997) ugotavljata, da tisti, ki zavlačujejo, poročajo o nizkem stresu ali bolezenskih težavah na 2 Izraz velikih pet se uporablja za pet velikih faktorjev osebnosti (ekstravertnost, sprejemljivost, vestnost, čustvena stabilnost, odprtost za izkušnje), ki so nastali na podlagi leksičnega pristopa (Avsec, 2007). 6

20 začetku študijskega leta, proti koncu pa poročajo o višjem stresu in tudi bolj obolevajo. Posamezniki, ki zavlačujejo, kažejo vzorec samoovirajočega vedenja, ki je ustrezen na kratek rok, na dolgi pa zagotovo ne. Ferrari (1994) je na vzorcu mlajših odraslih dokazal, da samodestruktivno vedenje napoveduje zavlačevanje z odločanjem in zavlačevalno vedenje, kar vodi v disfunkcionalno zavlačevanje. Za osebe, ki imajo zavlačevalno vedenje, je značilno, da ne zaključujejo nalog, zavračajo dobronamerne posameznike, po pozitivnih dogodkih imajo občutek krivde, izbirajo samoovirajoča dejanja. Tice in Baumeister (1997) izpeljujeta iz rezultatov raziskav, da je potrebno zavlačevanje uvrstiti v kategorijo samoovirajočega vedenja, saj vodi v stres, bolezni in slabše rezultate. Ferrari in Tice (2000) ugotavljata, da nekateri posamezniki uporabljajo zavlačevanje kot strategijo samoovirajočega vedenja. Steel (2007) in Van Eerde (2003) sta vsak v svoji mataanalizi izračunala povprečno korelacijo med zavlačevanjem in samoovirajočim vedenjem r = 0,46, vendar Van Eerde (2003) nadaljuje, da je zavlačevanje le zmerno povezano z izvajanjem vedenja. Da je zavlačevalno vedenje povezano z določeno nalogo in ne toliko s splošno lastnostjo, menijo Milgram, Sroloff in Rosenbaum (1988). Ljudje zavlačujejo, kadar odlagajo začetek ali/in zaključevanje naloge. To vedenje je najbolj pogosto, kadar se aktivnost, ki je ocenjena za dolgočasno ali nezanimivo, zamenja za dejavnost, pri kateri oseba uživa, npr. namesto pisanja naloge igra video igrice. Zavlačevanje je v neposredni povezavi z nizkim samonadzorom in celo nizkim samoojačevanjem (Ferrari in Emmons, 1995, v Ferrari, 2010). Pri tem je mišljeno samonagrajevanje za uspešno opravljeno nalogo. V teorijah učenja so večkrat omenjene nagrade in kazni kot sredstvo ojačitve ali preprečevanja pojavljanja določenega vedenja. Sklepamo lahko, da so bili posamezniki, ki zavlačujejo, bodisi prevečkrat nagrajeni za to obliko vedenja ali pa niso bili kaznovani (Ellis in Harper, 1997). Kako vpliva nagrada ali kazen na zavlačevanje, so raziskovali McCown in Ferrari (1995, v Ferrari, 2010) ter Solomon in Rothblum (1984). Ugotovili so, da je več zavlačevalnega vedenja, če so oddaljene posledice, kot če so le-te takojšnje. Če ni negativnih posledic, se vedenje bodisi ohrani bodisi se poveča število negativnih oblik vedenja pri istem posamezniku ali drugih, ki so vedenje le opazovali. Iz raziskav povzemamo, da je zavlačevanje oblika zakasnelega vedenja (Schouwenburg, 2004), ki ga nekateri imenujejo tudi nefunkcionalno (Pychyl, 2009), samoovirajoče (Ferrari, 2004; Ferrari in Tice, 2000), samodestruktivno (Ferrari, 2010), disfunkcionalno vedenje (Dryden, 2000; Ellis, 2001; Ferrari, 1994; Van Eerde, 2003; 7

21 Steel, 2012). Lahko je tudi osebnostna poteza oziroma lastnost (Schouwenburg, 2004; Steel, 2007; Steel in Ferrari, 2013), kadar gre za visoko frekvenco pojavljanja v pretežnem delu določenih življenjskih situacijah, npr. na splošno, ko gre za zdravje, izobraževanje, finančne odločitve ali specifično, ko gre npr. za učenje Razlogi za zavlačevanje v povezavi s psihosocialnimi dejavniki Zavlačevanje kot oblika vedenja spremlja človeka skozi vsa zgodovinska obdobja, le da se je njegov pomen spreminjal glede na družbeno ureditev in funkcioniranje posameznika v družbi. Latinska beseda»procrastinare«je sestavljena iz»pro«, kar pomeni gibanje naprej, in»crastinus«, kar pomeni pripadajoč jutrišnjemu dnevu (DeSimone, 1993, v Ferrari, Johnson in McCown, 1995, str. 4). Milgram (1992, v Ferrari, Johnson in McCown, 1995) poudarja, da je zavlačevanje sodobna bolezen, ki je v povezavi z razvitostjo industrijske družbe. Bolj kot je družba industrializirana, bolj izstopajoč je konstrukt zavlačevanja. Milgram (1995) in Steel (2012) usmerjata pozornost na splošne družbene vrednote in način življenja v konkretni socialni sredini. Klingsieck (2013) je pri pregledu literature opredelitve zavlačevanja ugotovila, da se na zavlačevanje lahko gleda s štirih perspektiv: a) raziskovalci zavlačevanje opredelijo kot lastnost in jo proučujejo v povezavi z drugimi lastnostmi, b) zavlačevanje je del motivacijskih procesov in svobodne volje, c) s perspektive klinične psihologije, d) zavlačevanje z upoštevanjem konteksta, torej situacijskih dejavnikov. Beswick, Rothblum in Mann (1988, str. 207) navajajo tri razloge zavlačevanja, ki jih opirajo na avtorje predhodnih raziskav. Tako izpostavljajo»neodločnost«, ki sta jo raziskovala Janis in Mann (1977),»iracionalna prepričanja«o sebi, ki jih natančneje opredelita Ellis in Knaus (1977), in»nizko samopodobo«, ki jo razlagata v sklopu tudi drugih dejavnikov Burka in Yuen (1983). Da so prepričanja vzrok zavlačevanja, meni tudi Dryden (2000). Izpostavi štiri»nezdrava prepričanja«(dryden, 2000, str. 29), ki pojasnijo vzroke zavlačevanja:»rigidne zahteve, katastrofično razmišljanje, netolerantnost do neugodja in razvrednotenje«(v odnosu do sebe, drugih ali življenja na splošno).»rigidne zahteve«se opirajo na predpogoj, ki»mora«biti izpolnjen, da lahko začnemo delati.»katastrofično razmišljanje«je povezano z ekstremno negativno ali slabo vsebino, ki se nanaša na nalogo, ki nas čaka.»netolerantnost do neugodja«se uporablja v smislu zavlačevanja z nalogami, kjer oseba ne doživlja ugodja.»razvrednotenje v odnosu do sebe«pomeni, da nalog, ker smo prepričani, da jih ne bomo naredili dobro, niti ne 8

22 začnemo delati.»razvrednotenje v odnosu do drugih«izhaja iz prepričanja, da so drugi ljudje slabi ali nevredni nekega dejanja oziroma so naredili nekaj, česar ne bi smeli, ali niso naredili nečesa, kar bi morali. Prepričanja, ki razvrednotijo pomen dela v vsakdanjem življenju, so povezana s samopomilovanjem (npr. Dogajajo se mi krivice.) ali nedoseganjem, kar si oseba zasluži (npr. Brez veze, da se toliko mučim). Burka in Yuen (2008, str. 16) navajata»zavlačevalčevo šifro«(»the Procrastinator's Code«), ki je globoko v strukturi osebnosti v obliki prepričanj: a)»moram biti popoln. b) Bolje, da ne naredim ničesar, kot da tvegam in sem neuspešen. c) Če ni narejeno, kot mora biti, potem je bolje, da ni nič narejenega. d) Če meni uspe, bo nekdo drug prizadet. e) Če sem danes naredil dobro, moram vedno narediti dobro. f) Lahko si privoščim, da me ne briga za nič in za nikogar. g) Če bi pokazal svoj pravi jaz, me ljudje ne bi marali. h) Nekje je pravi odgovor, zato bom čakal toliko časa, da ga najdem.«(burka in Yuen, 2008, str. 16). Steel (2007) je glede na metaanalizo vzroke za zavlačevanje združil v štiri kategorije. Pomembne so značilnosti nalog, kar uvršča med okoljske dejavnike. Na zavlačevanje vplivajo razlike v osebnostnih lastnostih, kasneje (Steel, 2012) izpostavlja impulzivnost, iracionalna prepričanja in perfekcionizem v specifični obliki vedenja. Pravi, da je iracionalno odlašanje, kadar namerno prelagamo nalogo zavedajoč se negativnih posledic, eden od vzrokov zavlačevanja. Po pregledu vrste raziskav, ki merijo povezanost ali vplive perfekcionizma na zavlačevanje, avtor ugotavlja, da ni osnovni problem perfekcionizem kot osebnostna lastnost, ampak»diskrepanca med standardom perfekcionista in dejanjem«(steel, 2012, str. 15). Med najbolj problematične vzroke uvršča impulzivnost, kjer omenja povprečje korelacij r = 0,41. Avtor trdi, da impulzivni posamezniki nepotrpežljivo želijo vse ta trenutek. Impulzivnost ljudi vodi v neorganiziranost, hkrati pa se dajo impulzivni ljudje zlahka zmotiti. Impulzivnost vodi v hitre reakcije, kar povečuje možnost za površnost, nagle nepremišljene odločitve, nenačrtovanost. Vzroki so lahko tudi izidi v smislu posledic kot bližnji učinki zavlačevanja. Med demografske značilnosti, ki moderirajo zavlačevanje, je uvrstil starost, spol in trend, glede na časovno obdobje (Steel, 2007). Različni avtorji poudarjajo, da je razlogov za zavlačevanje toliko, kot je posameznikov, ki zavlačujejo (Burka in Yuen, 2008; Ferrari, 2010). Van Eerde (2003) se med drugim osredotoča na pomen časa in uravnavanje časa. Drugi avtorji 9

23 izpostavljajo pomanjkanje samouravnavanja (Pychyl in Flett, 2012; Senécal, Koestner in Vallerand, 1995; Steel, 2007; Wolters, 2003), negativna čustva, predvsem strah pred neuspehom (Burka in Yuen, 2008; Solomon in Rothblum, 1984). Burka in Yuen (2008) navajata kot razloge za zavlačevanje biološke dejavnike, Steel in Ferrari (2013) pa ugotavljata, da je 22 % variance zavlačevanja povezane z genetskim dejavnikom. Čeprav gre za različne razloge zavlačevanja, npr. iracionalna prepričanja, nekatere osebnostne značilnosti, kot so neodločnost, impulzivnost, perfekcionizem, pomanjkanje samouravnavanja, kjer je še posebej poudarjen odnos do časa, je od posameznika odvisno, ali bo zavlačeval ali ne. Zavlačevanje je lahko del vedenja določene socialne sredine (Burka in Yuen, 2008; Ferrari, 2010), npr. v šolah, ali v družbi na splošno (Milgram, 1995) ali težavnosti nalog (Rothblum, Solomon in Murakami, 1986; Solomon in Rothblum, 1984). Razlogi zavlačevanja pa botrujejo različnim vrstam zavlačevanja. 2.3 Vrste zavlačevanja Ljudje zavlačujejo v vsakdanjem življenju z večino dejavnostmi, ki bi jih morali opraviti, ali pa le v konkretnih situacijah pri točno določenih nalogah. Posamezniki, ki imajo težave z zavlačevanjem v pretežnem delu vsakdanjega življenja, splošno zavlačujejo. Če imajo težave z zavlačevanjem le na enem področju, govorimo o specifičnem zavlačevanju. Dryden (2000) pravi, če kronično specifično zavlačujemo, imamo težave s samo enim področjem življenja, na ostalih pa težav z zavlačevanjem ni. Pri prebiranju znanstvenih člankov naletimo na nedosledne opredelitve zavlačevanja glede na funkcionalnost te vrste vedenja. Ferrari (1994) v zgodnjih delih opredeli zavlačevanje kot funkcionalno, kadar posameznik občasno prelaga aktivnost, ker bi pridobil dodatne informacije, in je usmerjen k realizaciji naloge. Disfunkcionalno pa je kronično zavlačevanje, kadar oseba razvije navado v prelaganju aktivnosti, kar pomeni, da tako ravna pogosto v večini situacij in vodi k nezadovoljivemu izidu. To obliko zavlačevanja uvršča med samoovirajoča vedenja. Podobno se do zavlačevanja opredeli Van Eerde (2003), ki meni, da je zavlačevanje z odločanjem povezano z zahtevnostjo naloge in kontekstom. Z odlašanjem z delom lahko dosežemo pozitivne učinke, če posameznik pridobiva več informacij. Pritisk časa zvišuje učinkovitost dela, kadar gre za lažje naloge, zato v tem primeru zavlačevanje ni disfunkcionalno, saj gre za občasno vedenje pri določenih nalogah. Zavlačevanje označuje kot disfunkcionalno, kadar posameznik tako ravna vedno pri katerikoli nalogi. Chu in Choi (2005) ugotavljata, da se v strokovni literaturi zavlačevanje povezuje s samoovirajočim vedenjem in disfunkcionalnim vedenjem. Avtorja poskušata dokazati, da se vsako 10

24 vedenje, ki ga označujemo za zavlačevanje, ne konča z negativnimi posledicami. Chu in Choi (2005, str. 245) razlikujeta dve vrsti zavlačevanja:»aktivno«in»pasivno«. Pasivno zavlačevanje je povezano z neodločnostjo in neopravljenim delom v določenem času. Aktivno zavlačevanje je»pozitivna«vrsta zavlačevanja. Menita, da ljudje lažje delajo, če doživljajo časovni pritisk in se namensko odločijo za zavlačevanje. Po objavi članka, kjer se Choi in Moran (2009) sprašujeta, zakaj ne zavlačevati, saj aktivno zavlačevanje vodi k želenemu izidu, je Pychyl (2009) s komentarjem želel razmejiti pojma odlašanje kot funkcionalno obliko vedenja in zavlačevanje kot nefunkcionalno. Grunschel, Patrzek in Fries (2013) opozarjajo, da aktivno zavlačevanje ni isto kot odlašanje z namenom, kar Schraw, Wadkins in Olafson (2007) imenujejo uspešno zavlačevanje. Ferrari, Barnes in Steel (2009) ločijo posameznike, ki zavlačujejo, na tiste, ki zavlačujejo, ker morajo doživljati določeno stopnjo vzburjenja, ker menijo, da lažje delajo pod pritiskom, in posameznike, ki zavlačevanje uporabljajo kot obliko izogibalnega vedenja, kar se kaže v kroničnem odlašanju z delom. Tema enoznačnega odnosa do funkcionalnosti zavlačevanje še ni zaključena, saj Kandemir in Palanci (2014) menita, da na učnem področju lahko govorimo o funkcionalnem zavlačevanju in se sklicujeta na Ferrarijevo (1994) opredelitev, kjer loči funkcionalno in disfunkcionalno zavlačevanje, a Ferrari (2010) v kasnejših delih uvrsti zavlačevanje med slabe navade oziroma med samodestruktivno vedenje. Vrste zavlačevanja ločimo glede na doživljanje, saj nekateri potrebujejo višjo mero vzburjenja, da lahko delajo, glede na funkcionalnost, kjer se pojavlja razmejitev na funkcionalno in disfunkcionalno zavlačevanje, kar je povezano z učinki, kjer je oseba zadovoljna z izidom ali pa ne, glede na frekvenco pojavljanja, kjer v splošno zavlačevanje uvrščamo posameznike, ki zavlačujejo na več področjih, v specifično pa tiste, ki zavlačujejo le na določenem področju, npr. učnem. V nadaljevanju predstavljamo le splošno in specifično učno zavlačevanje Splošno zavlačevanje Med splošno zavlačevanje uvrščamo dejavnosti vsakdanjega življenja, ki jih ljudje prelagamo na naslednji dan. Dryden (2000) pravi, da nekateri zavlačujejo več let in jim to postane način življenja. Da bi splošno zavlačevanje postavili v metodološki okvir, so nekateri znanstveniki razvili lestvice, da bi jasneje opredelili področje raziskovanja. Omenjamo le najpogosteje uporabljene lestvice. Lay (1986, v Ferrari, Johnson in McCown, 1995, str. 11

25 57) je objavil Lestvico splošnega zavlačevanja. Samoocenjevalna lestvica ima dvajset trditev, ki se nanašajo na aktivnosti v vsakdanjem življenju, npr. zamuditi koncerte, športne dogodke, kupovanje daril zadnji trenutek Ocenjujejo se po petstopenjski Likertovi lestvici, pri čemer je 1 zelo ne drži in 5 zelo drži. Pri določenih trditvah je potrebno upoštevati obratno vrednotenje. Zanesljivost lestvice je merjena s Cronbachovim alfa koeficientom, ki je, glede na različne raziskave, med 0,78 in 0,88. Koeficient zanesljivosti po enomesečnem ponovnem testiranju je 0,80 (Ferrari, 1989, v Ferrari, Johnson in McCown, 1995). Veljavnost je merjena v povezavi z drugimi merskimi instrumenti. Lestvica ni bila uporabljena v klinične namene (Ferrari, Johnson in McCown, 1995). Lestvica zavlačevanja z odločitvami (Mann, 1982, v Ferrari, Johnson in McCown, 1995, str. 62) raziskuje zavlačevanje v situacijah, ko je potrebno sprejeti pomembne odločitve. Avtor izhaja iz teorije, ki posameznika, ki zavlačuje, opredeli kot neprilagojenega za soočanje s konfliktnimi situacijami ali izbirami. Lestvica ima pet trditev, ki se ocenjujejo na petstopenjski Likertovi lestvici (pri čemer je 1 ne drži in 5 drži). Zanesljivost je merjena z retestom (r = 0,62/0,69) in Cronbachovim alfa koeficientom (α = 0,72 in 0,80). Veljavnost je izračunana v povezavi z drugimi merskimi instrumenti. Lestvica ni bila uporabljena v klinične namene (Ferrari, Johnson in McCown, 1995). McCown in Johnson (1989, v Ferrari, Johnson in McCown, 1995) sta razvila Lestvico zavlačevanja za odrasle, ki obsega petnajst trditev. Vprašani se odloča na petstopenjski Likertovi lestvici (1 se močno ne strinjam, 5 se močno strinjam). Avtorja sta predstavila rezultate za dve raziskavi na različnih vzorcih. Zanesljivost je bila merjena z retestom (r = 0,71 in r = 0,76) in Cronbachovim alfa koeficientom (α = 0,79 in α = 0,86). Veljavnost je bila merjena v povezavi s testi, ki merijo različne lastnosti ali stanja. Z uporabo opisanih treh lestvic zavlačevanja na španskem vzorcu odraslih so Díaz-Morales, Ferrari, Díaz in Argumedo (2006) postavili 4-faktorski model zavlačevanja. Faktorji, ki opredelijo zavlačevanje, so zakasnelo vedenje, ki meri predvsem vrzel med namenom in vedenjem (Schouwenburg, 2004), neodločnost, kar pomeni, da preložimo odločitev, četudi je odmerjen čas zanjo, pomanjkanje natančnosti, kar opredelijo kot nezmožnost marljivega dela, da bi dosegel skrajni rok, in pomanjkanje načrtovanja, kar pomeni pomanjkanje samodiscipline za osredotočanje na nalogo. Rezultat»taktike odlašanja«se kaže v»slabem počutju, npr. doživljanju tesnobe, obžalovanja«(ferrari, 2010, str. 15). 12