POVEZAVA MED PODJETNIŠKO SAMOUČINKOVITOSTJO, SOCIALNIMI MREŽAMI IN PREPOZNAVANJEM PRILOŽNOSTI

Transcription

1 UNIVERZA V LJUBLJANI EKONOMSKA FAKULTETA MAGISTRSKO DELO POVEZAVA MED PODJETNIŠKO SAMOUČINKOVITOSTJO, SOCIALNIMI MREŽAMI IN PREPOZNAVANJEM PRILOŽNOSTI Ljubljana, september 2016 BARBARA ŽUŽEK

2 IZJAVA O AVTORSTVU Podpisana Barbara Žužek, študentka Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, avtorica predloženega dela z naslovom Povezava med podjetniško samoučinkovitostjo, socialnimi mrežami in prepoznavanjem priložnosti, pripravljenega v sodelovanju s svetovalko red. prof. dr. Matejo Drnovšek IZJAVLJAM 1. da sem predloženo delo pripravila samostojno; 2. da je tiskana oblika predloženega dela istovetna njegovi elektronski obliki; 3. da je besedilo predloženega dela jezikovno korektno in tehnično pripravljeno v skladu z Navodili za izdelavo zaključnih nalog Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, kar pomeni, da sem poskrbela, da so dela in mnenja drugih avtorjev oziroma avtoric, ki jih uporabljam oziroma navajam v besedilu, citirana oziroma povzeta v skladu z Navodili za izdelavo zaključnih nalog Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani; 4. da se zavedam, da je plagiatorstvo predstavljanje tujih del (v pisni ali grafični obliki) kot mojih lastnih kaznivo po Kazenskem zakoniku Republike Slovenije; 5. da se zavedam posledic, ki bi jih na osnovi predloženega dela dokazano plagiatorstvo lahko predstavljalo za moj status na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani v skladu z relevantnim pravilnikom; 6. da sem pridobila vsa potrebna dovoljenja za uporabo podatkov in avtorskih del v predloženem delu in jih v njem jasno označila; 7. da sem pri pripravi predloženega dela ravnala v skladu z etičnimi načeli in, kjer je to potrebno, za raziskavo pridobila soglasje etične komisije; 8. da soglašam, da se elektronska oblika predloženega dela uporabi za preverjanje podobnosti vsebine z drugimi deli s programsko opremo za preverjanje podobnosti vsebine, ki je povezana s študijskim informacijskim sistemom članice; 9. da na Univerzo v Ljubljani neodplačno, neizključno, prostorsko in časovno neomejeno prenašam pravico shranitve predloženega dela v elektronski obliki, pravico reproduciranja ter pravico dajanja predloženega dela na voljo javnosti na svetovnem spletu preko Repozitorija Univerze v Ljubljani; 10. da hkrati z objavo predloženega dela dovoljujem objavo svojih osebnih podatkov, ki so navedeni v njem in v tej izjavi. V Ljubljani, dne Podpis študenke:

3 KAZALO UVOD TEORETIČNA IZHODIŠČA O PODJETNIŠKIH PRILOŽNOSTIH Podjetniški proces Prva faza podjetniškega procesa prepoznavanje priložnosti ali faza inovacije Druga faza podjetniškega procesa ocenjevanje in vrednotenje priložnosti ali aktivacija delovanja Vplivni dejavniki v podjetniškem procesu Podjetnik in njegova vloga v podjetniškem procesu Različni pogledi na podjetnika Kognitivni pristop Teorija načrtovanega vedenja in model podjetniških dogodkov Štirje tipi podjetnika po Fitzsimmons in Douglas (2011) Podjetniške priložnosti pregled obstoječe literature Odnos podjetnika in priložnosti Opredelitev podjetniške priložnosti Vrste priložnosti Vrste priložnosti glede na predpogoj obstoja Vrste priložnosti glede na izvor in stopnjo razvitosti Vrste priložnosti z vidika proučevanja treh šol Vrste priložnosti glede na mesto, vir in pobudnika spremembe Prepoznavanje priložnosti Model prepoznavanja priložnosti po Ardichvili, Cardozo in Ray (2003) Model prepoznavanja priložnosti po Renko, Shrader in Simon (2012) Sinteza predhodnih raziskovalnih ugotovitev iz področja podjetniškega procesa, podjetnika in priložnosti PROUČEVANI DEJAVNIKI POVEZANI S PODJETNIKOM IN PREPOZNAVANJEM PODJETNIŠKE PRILOŽNOSTI Podjetniška samoučinkovitost Opredelitev samoučinkovitosti Opredelitev podjetniške samoučinkovitosti Vpliv samoučinkovitosti v podjetniškem procesu Socialne mreže Socialni kapital Opredelitev socialnih mrež Pristopi k obravnavanju mrež Model socialne strukture podjetnika Šibke in močne vezi v socialni mreži Vpliv socialnih mrež v podjetniškem procesu i

4 3 EMPIRIČNA RAZISKAVA POVEZAVA MED PODJETNIŠKO SAMOUČINKOVITOSTJO, SOCIALNIMI MREŽAMI IN PREPOZNAVANJEM PRILOŽNOSTI Izhodišče raziskave Hipoteze raziskave in predlagan model Vzorec raziskave Vir podatkov in opredelitev vzorca Zbiranje vzorčnih podatkov Spremenljivke raziskave in struktura vprašalnika Neodvisne spremenljivke Odvisna spremenljivka Vprašanja o delovanju podjetja in demografska vprašanja ANALIZA PODATKOV IN PREDSTAVITEV REZULTATOV Značilnosti vzorca vključenega v statistično obdelavo Opisna statistika v raziskavo vključenih spremenljivk Samoučinkovitost anketiranih podjetnikov Socialne mreže anketiranih podjetnikov Prepoznavanje podjetniških priložnosti pri anketiranih podjetnikih Prepoznavanje podjetniških priložnosti vidik podjetja Prepoznavanje podjetniških priložnosti vidik podjetnika Preverjanje veljavnosti in zanesljivosti merjenja Preverjanje veljavnosti in zanesljivosti merjenja samoučinkovitosti Preverjanje veljavnosti in zanesljivosti merjenja prepoznavanja priložnosti Preverjanje veljavnosti in zanesljivosti merjenja prepoznavanja priložnosti vidik podjetja Preverjanje veljavnosti in zanesljivosti merjenja prepoznavanja priložnosti vidik podjetnika Preverjanje celotnega merskega modela podjetniške samoučinkovitosti in prepoznavanja priložnosti Preverjanje hipotez Hipoteza prispevka podjetniške samoučinkovitosti Hipoteza prispevka socialnih mrež Dejavniki povezani s prepoznavanjem podjetniških priložnosti - vidik podjetja in podjetnika Dejavniki povezani s prepoznavanjem podjetniških priložnosti število ur na teden, namenjenih vzdrževanju in vzpostavljanju stikov Pregled vpliva kontrolnih spremenljivk na prepoznavanje priložnosti Morebitne omejitve raziskave SKLEP LITERATURA IN VIRI PRILOGE ii

5 KAZALO TABEL Tabela 1: Trije pogledi na priložnost Tabela 2: Opredelitev vzorca glede na spol Tabela 3: Opredelitev vzorca glede na izobrazbo Tabela 4: Opredelitev vzorca glede na povprečno starost, povprečno delovno dobo in povprečno število let v trenutni panogi Tabela 5: Opredelitev vzorca glede na lastništvo podjetja Tabela 6: Opredelitev vzorca glede na to, ali je anketirani ustanovitelj podjetja Tabela 7: Opredelitev vzorca glede na dejavnost Tabela 8: Opredelitev vzorca glede na regijo Tabela 9: Merjenje samoučinkovitosti (rezultat eksploratorne faktorske analize po metodi glavnih osi ter Cronbachov alfa) Tabela 10: Indeksi prileganja (samoučinkovitost) Tabela 11: Merjenje prepoznavanja priložnosti, vidik podjetja (rezultat eksploratorne faktorske analize po metodi glavnih osi ter Cronbachov alfa) Tabela 12: Indeksi prileganja (prepoznavanje priložnosti, vidik podjetja) Tabela 13: Merjenje prepoznavanja priložnosti, vidik podjetnika (rezultat eksploratorne faktorske analize po metodi glavnih osi ter Cronbachov alfa) Tabela 14: Indeksi prileganja (prepoznavanje priložnosti, vidik podjetnika) Tabela 15: Indeksi prileganja (celoten merski model) Tabela 16: Indeksi prileganja strukturnega modela povezave podjetniške samoučinkovitosti in prepoznavanja priložnosti (vidik podjetnika in podjetja) 69 Tabela 17: Regresijski koeficienti, testna statistika in p-vrednost (podjetniška samoučinkovitost in prepoznavanje priložnosti) Tabela 18: Dejavniki povezani s prepoznavanjem priložnosti, vidik podjetnika Tabela 19: Dejavniki povezani s prepoznavanjem priložnosti, vidik podjetja Tabela 20: Dejavniki povezani s prepoznavanjem priložnosti, vidik podjetnika (upoštevanje novo nastale spremenljivke segmenta podjetnikov) Tabela 21: Dejavniki povezani s prepoznavanjem priložnosti, vidik podjetja (upoštevanje novo nastale spremenljivke segmenta podjetnikov) Tabela 22: Razlika v prepoznavanju podjetniške priložnosti glede na spol in izobrazbo (rezultat t-testa) Tabela 23: Povezanost med prepoznavanjem priložnosti, starostjo in delovno dobo podjetnika KAZALO SLIK Slika 1: Podjetniški proces... 6 Slika 2: Podjetniški proces... 7 Slika 3: Podjetniški proces po opredelitvi GEM... 8 Slika 4: Opredelitev podjetnika iii

6 Slika 5: Področje teorije strukturacije in kritičnega realizma v povezavi med podjetnikom in priložnostjo Slika 6: Vrste priložnosti Slika 7: Model prepoznavanja in razvoja priložnosti Slika 8: Vpliv zaznavnih filtrov na prepoznavanje tržnih potreb Slika 9: Integriran model dejanskih in zaznanih priložnosti Slika 10: Sinteza sklopov raziskav podjetniškega procesa, podjetnika in priložnosti Slika 11: Vloga podjetniške samoučinkovitosti v procesu ustanavljanja novega podjetja.. 36 Slika 12: Model socialne strukture podjetnika v povezavi s kognitivnimi procesi Slika 13: Model prepoznavanja priložnosti na osnovi postavljenih hipotez Slika 14: Opredelitev raziskovalnega vzorca glede na število zaposlenih Slika 15: Opredelitev raziskovalnega vzorca glede na dejavnost Slika 16: Opredelitev raziskovalnega vzorca glede na kategorijo podjetij Slika 17: Opredelitev raziskovalnega vzorca glede na regijo Slika 18: Trend zbiranja podatkov Slika 19: Merjenje samoučinkovitosti, standardizirana rešitev Slika 20: Merjenje prepoznavanja priložnosti, vidik podjetja, standardizirana rešitev Slika 21: Merjenje prepoznavanja priložnosti, vidik podjetnika, standardizirana rešitev Slika 22: Strukturni model, nestandardizirana rešitev iv

7 UVOD Opredelitev obravnavane problematike in namena dela. Zanimanje za podjetništvo je v današnjih negotovih časih na izjemno visoki ravni in predstavlja gonilno silo gospodarskega ter širšega razvoja sodobne družbe. Podjetništvo je opredeljeno kot področje s številnimi obrazi, ki ga raziskovalci različno opredeljujejo, javnost pa razume na svoj način (Rebernik, Tominc, Pušnik, Mulej, & Vahčič, 2007). Vesper (1980, v Palich & Bagby, 1995) naravo podjetništva povezuje s posameznikovo percepcijo, Shane, Locke in Collins (2003) pa navajajo, da se podjetništvo poraja iz aktivnosti posameznikov. Krueger, Reilly in Carsrud (2000) v podjetniški aktivnosti vidijo načrtovano vedenje posameznika, kar sovpada s teorijo načrtovanega vedenja, pri kateri je v središče preučevanja postavljen namen posameznika za določeno obnašanje, vpliv motivacijskih dejavnikov, prisotnost virov ter priložnosti, katerih kombinacija zagotavlja, da bo posameznik naredil to, kar se je namenil (Ajzen, 1991). Ekonomske teorije podjetništva kot pomemben prispevek podjetnika izpostavljajo rezultat podjetniškega delovanja, in sicer ustanavljanje novih podjetij. Raziskave podjetniških značilnosti dodajajo vpogled v pomen podjetnikove osebnosti pri doseganju tega rezultata. Ključnega pomena je torej razumevanje podjetnika, posebnosti njegovega obnašanja in njegove vloge v podjetniškem procesu. Pomembno vprašanje v raziskavah podjetniških priložnosti je tudi, v kolikšni meri je podjetnik uspešen v tem ključnem trenutku in kaj vpliva na to, kako uspešno bo ne le prepoznal ali ustvaril priložnost, temveč tudi, kako uspešno bo priložnost znal pravilno ovrednotiti in izkoristiti ter z nadaljnjim razvojem priložnosti ustvariti vrednost zase in širšo okolico. Antončič, Hisrich, Petrin in Vahčič (2002) proces opredelitve in ovrednotenja priložnosti definirajo kot najzahtevnejšo nalogo podjetnika, od katere je odvisen celoten podjetniški proces in kjer do izraza pridejo tako sposobnosti podjetnikov kot podjetniško obnašanje. Ardichvili, Cardozo in Ray (2003) označujejo ta proces kot proces razvijanja priložnosti, sestavljen iz prepoznavanja priložnosti, ocene in vrednotenja priložnosti ter razvoja priložnosti kot takšne. V strokovni literaturi sta prepoznavanje in izbira pravih priložnosti označeni kot dve izmed najpomembnejših sposobnosti uspešnih podjetnikov (Ardichvili et al., 2003). Venkataraman (1997) smisel raziskovanja podjetništva vidi ravno v razumevanju procesa priložnosti (odkritje, ustvarjanje in izkoriščanje), vključenem posamezniku in posledici. Pomemben teoretični in empirični vir predstavljajo strokovni prispevki avtorjev, ki jih uporabljam kot teoretično osnovo in izhodišče za empirični del magistrskega dela. Osredotočam se na tiste dejavnike, ki so se v raziskavah izkazali kot značilni vplivni dejavniki na prepoznavanje priložnosti, in sicer podjetniška samoučinkovitost ter socialne mreže. Raziskave kot na primer Boyd in Vozikis (1994), Chen, Green in Crick (1998), De Koning in Muzyka (1999), Krueger et al. (2000), Ozgen (2003), Baron in Markman (2003), Ardichvili et al. (2003), Stritar (2006), Drnovšek, Wincent in Cardon (2006), 1

8 Ozgen in Baron (2007) ter Ahlin in Prodan (2008) kažejo, da imata obe spremenljivki pomembno vlogo skozi celoten podjetniški proces in vplivata na uspešnost delovanja podjetnika, zato v empiričnem delu preverjam značilnost prispevka empirično preverjenih spremenljivk na prepoznavanje priložnosti med podjetniki v slovenskem okolju. V empiričnem raziskovalnem delu testiram povezavo med podjetniško samoučinkovitostjo, socialnimi mrežami in prepoznavanjem priložnosti v slovenskem okolju na vzorcu podjetnikov, mikro in malih podjetij iz primarnega, sekundarnega in terciarnega sektorja. Vzorec sem oblikovala na osnovi razpoložljivih podatkov Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (v nadaljevanju AJPES-a) glede na aktualno stanje v mesecu maju Namen magistrskega dela je analiza prispevka empirično preverjenih dejavnikov k prepoznavanju priložnosti med podjetniki v slovenskem okolju, kjer se naslanjam na ugotovitve dosedanjih raziskav v domačem okolju, ki jih na kratko povzemam v nadaljevanju. Ahlin in Prodan (2008) na osnovi raziskave ugotavljata močno in statistično značilno povezavo podjetniške samoučinkovitosti s prepoznavanjem priložnosti in statistično značilen pozitivni prispevek izkušenj, velikosti socialne mreže ter števila šibkih vezi. Stritar (2006) v magistrskem delu o vplivu podjetniškega izobraževanja na oblikovanje podjetniških namenov študentov potrjuje, da je podjetniška samoučinkovitost pomemben dejavnik za doseganje podjetniških nalog in ciljev ter dejavnik obvladovanja negativnih misli in izidov, pri čemer potrjuje koncept delitve podjetniške samoučinkovitosti na različna področja, kot so predhodno predlagali Drnovšek et al. (2006). Cvajdik (2011) v raziskavi vpliva človeškega kapitala in podjetniških mrež na ambicije podjetnic za rast sicer ugotavlja pozitiven vpliv obeh dejavnikov na ambicije za rast, izpostavlja pa zadržek do posploševanja ugotovitev, ki izhaja iz pomanjkljive reprezentativnosti vzorca. Opredelitev cilja dela. Izhajajoč iz pregleda strokovnih prispevkov, povzemam ugotovitve raziskav, da podjetniška samoučinkovitost in socialne mreže značilno prispevajo k prepoznavanju priložnosti. Cilj magistrskega dela je preveriti značilnost prispevka izbranih spremenljivk k prepoznavanju priložnosti v slovenskem okolju. Hipoteze, ki jih v magistrskem delu preverjam so naslednje: H1: Podjetniška samoučinkovitost značilno prispeva k prepoznavanju priložnosti. H2: Socialne mreže značilno prispevajo k prepoznavanju priložnosti. H2 a.) Število šibkih vezi v socialni mreži značilno prispeva k prepoznavanju priložnosti. H2 b.) Število močnih vezi v socialni mreži značilno prispeva k prepoznavanju priložnosti. 2

9 Opredelitev uporabljenih metod. V prvem delu se osredotočam na strokovne članke in ugotovitve raziskav s področja obravnavane problematike in podajam teoretična izhodišča o podjetniških priložnostih ter izbranih vplivnih dejavnikih prepoznavanja priložnosti. V empiričnem delu naloge sledi kvantitativna raziskava z analizo rezultatov s področja podjetniške samoučinkovitosti in socialnih mrež ter ugotavljanje povezav obeh neodvisnih spremenljivk s prepoznavanjem priložnosti. Rezultate raziskave primerjam s postavljenima hipotezama. Opredelitev zasnove dela. Magistrsko delo je razdeljeno na dva dela, teoretični in empirični. Namen teoretičnega dela je pregled domače in tuje literature ter raziskav, s poudarkom na strokovnih člankih iz mednarodnih znanstvenih revij. Namen empiričnega dela je predstavitev empirične raziskave o povezavi podjetniške samoučinkovitosti ter socialnih mrež s prepoznavanjem priložnosti. Magistrsko delo sestavljajo štiri poglavja, ki vključujejo podpoglavja. V uvodu predstavljam obravnavano problematiko in namen magistrskega dela, cilj ter zasnovo. V prvem poglavju podajam teoretična izhodišča o podjetniških priložnostih opredelitev podjetniškega procesa, podjetnika, podjetniške priložnosti in prepoznavanja priložnosti ter predstavitev izbranih modelov prepoznavanja priložnosti. V drugem poglavju se osredotočam na vplivne dejavnike prepoznavanja priložnosti, ki jih vključujem v analizo, in sicer podjetniško samoučinkovitost in socialne mreže. V tretjem, metodološkem poglavju sledi predstavitev poteka empirične raziskave, od izhodišča raziskave, hipotez, vzorca, spremenljivk raziskave in strukture anketnega vprašalnika. V četrtem poglavju predstavim potek analize podatkov, rezultate in morebitne omejitve raziskave. Magistrsko delo zaključim s sklepom, kjer so povzete ključne ugotovitve raziskave in predstavljena morebitna izhodišča za prihodnje delo. 1 TEORETIČNA IZHODIŠČA O PODJETNIŠKIH PRILOŽNOSTIH Shane in Venkataraman (2000) navajata tri temeljna raziskovalna področja preučevanja podjetništva, in sicer zakaj, kdaj in kako: se pojavijo priložnosti za ustvarjanje izdelkov in storitev, nekaterim uspe odkriti te priložnosti in jih posledično izkoristiti in uporabljati različne pristope za izkoriščanje podjetniških priložnosti. Strokovna literatura kot odgovor na omenjena izhodišča preučevanja podjetništva ponuja različne in včasih tudi nasprotujoče si teoretične ter empirične podlage, na osnovi česar lahko sklepam, da je obravnavana problematika preveč kompleksna, da bi jo bilo mogoče enoznačno definirati. V teoretičnem delu naloge več pozornosti namenjam tistim prispevkom, ki preučujejo podjetništvo z vidika razumevanja podjetnika in njegove vloge v podjetniškem procesu ter vplivne dejavnike prepoznavanja podjetniških priložnosti. 3

10 1.1 Podjetniški proces Podjetništvo je dinamičen proces vizije, sprememb, ustvarjanja in izvedbe novih zamisli ter kreativnih rešitev. Brez vložene energije in strasti je uspešnost tako zahtevnega procesa vprašljiva. Podjetniški proces je proces inoviranja in ustvarjanja novih podjetij, poslov, izdelkov, storitev ali novih načinov proizvodnje, kjer do izraza prihajajo ključni dejavniki (Kuratko, 2015): osebnostni dejavniki, organizacijski dejavniki, okoljski dejavniki in podjetniški proces. Smer preučevanja podjetniškega procesa kot medsebojno vplivanje teh štirih ključnih dejavnikov predlaga Gartner (1985), in sicer z utemeljitvijo, da vsak izmed dejavnikov zaobjema le eno razsežnost pojava in jih zato ne gre obravnavati ločeno. Gartnerjev (1985) poziv k bolj poglobljenemu preučevanju procesa in delovanja podjetnika v procesu ustanavljanja podjetja pozneje podkrepita tudi Shane in Venkataraman (2000), omenjeni pristop vidita kot bolj primeren način za razumevanje celotnega podjetniškega procesa. Podjetništvo temelji na posameznikih, ki so se odločili stopiti na podjetniško pot (Rebernik et al., 2007), zato si ga ne moremo predstavljati brez podjetnika, njegovih namenov, obnašanja ter priložnosti in virov. Vse to ga vodi v določene aktivnosti skozi celoten podjetniški proces, kar ne pomeni zgolj ustanovitve podjetja in vodenja le-tega, temveč predvsem proces ustvarjanja nečesa novega, kjer se izrazi podjetnikova inovativnost, ustvarjalnost in podjetnost (Rebernik et al., 2016). Podjetniški proces ustanavljanja novega podjetja se prične, ko podjetnik prepozna ali odkrije podjetniško priložnost in se poda na negotovo pot, na kateri se sooča s številnimi ovirami in neznankami, medtem ko izvaja vse potrebne aktivnosti v posameznih fazah procesa in poskuša zagotoviti potrebne vire (Cha & Bae, 2010). Po Shane in Venkataraman (2000) podjetniški proces poteka od identifikacije priložnosti do dosežene rasti podjetja ali posla. Po Valliere (2015) za podjetniški proces veljajo vse tiste aktivnosti, ki jih podjetnik izvaja z namenom poiskati privlačne priložnosti in razviti načrte za izkoriščanje le-teh. V procesu zbira ustrezne vire in poskuša pridobiti vlagatelje, s katerimi bo lahko dejansko izvajal zastavljene načrte. Cha in Bae (2010) podjetniški proces opredeljujeta kot skupek treh aktivnosti, in sicer prepoznavanja priložnosti, polnitve vrzeli ter realizacije priložnosti. Welter in Alvarez (2015) v podjetniški proces vključujeta načrtovanje, vodenje, strategijo, opredelitev konkurenčne prednosti, prevzeme človeških virov in financiranje. Sam izbor ustrezne 4

11 kombinacije aktivnosti v podjetniškem procesu pa je po mnenju Welter in Alvarez (2015) odvisen od narave priložnosti same, narave podjetnika in procesa odločanja. Bygrave (1997, v Kunene, 2008) ter Cornwall in Naughton (2003, v Kunene, 2008) podjetniški proces opredeljujejo kot potek različnih aktivnosti, funkcij in ukrepov, povezanih z identifikacijo in ocenjevanjem zaznanih priložnosti ter zbiranjem sredstev, potrebnih za ustanovitev novega podjetja, ki bo kasneje zasledovalo in izkoriščalo priložnosti. Sarason, Dean in Dillard (2006) dodajajo, da je treba na podjetnika in podjetniški proces gledati kot na medsebojno odvisen in stalno razvijajoč se proces, v katerem podjetnik ustvarja podjetniški proces in podjetniški proces ustvarja podjetnika. Pri svojem izhodišču preučevanja se naslanjajo na teorijo strukturacije (angl. structuration theory) katere avtor je sociolog Anthony Giddens (1967, 1979, 1984, 1991, v Sarason et al., 2006) in pojasnjuje, kako akterji (agenti) razvijajo socialni sistem (strukturo) in hkrati tudi socialni sitem razvija akterje. Zagovorniki teorije strukturacije podjetnika in priložnost prikazujejo kot dva konstrukta, ki ne moreta obstajati ločeno niti ne moreta biti razumljena ločeno. Cha in Bae (2010) se pridružujeta vsebini definicije o medsebojnem vplivanju ter navajata, da je podjetniški proces pojavna oblika, ki se ustvarja na podlagi medsebojnega vplivanja podjetnika in podjetniške priložnosti. Davidsson (2005) podjetniški proces opredeljuje kot skupek kognitivnih in vedenjskih korakov, opravljenih od začetne, grobo zasnovane poslovne zamisli v smeri realizacije nove poslovne aktivnosti. Proces traja vse do prekinitve ali vzpostavitve aktivne poslovne dejavnosti. Gre za vedenjski proces, ki se razvija skozi čas in sestoji iz dveh vzporednih in medsebojno povezanih podprocesov odkrivanja ali razvoja zamisli ter izkoriščanja ali aktivnosti uresničevanja zamisli (Davidsson, 2005). Kot ključne elemente procesa odkrivanja Davidsson (2005) navaja zamisli o ustvarjanju vrednosti (angl. value creation), zamisli o lastitvi vrednosti (angl. value appropriation), zavezanost novo nastajajočemu podjetju in dejavnosti, ki se nanašajo na razvoj in vrednotenje prvotne zamisli ali ideje. Proces izkoriščanja po Davidssonu (2005) predstavlja podjetnikovo odločitev odzvati se na zaznano priložnost in delovati v smeri realizacije priložnosti, in sicer legitimizirati novo nastajajoče podjetje, pridobiti različne vire (znanje, finančni kapital, intelektualna lastnina) in jih ustrezno združevati ter usklajevati ter delovati v smeri ustvarjanja povpraševanja. Ardichvili et al. (2003) podjetniški proces opredeljujejo kot proces razvijanja priložnosti, sestavljen iz prepoznavanja priložnosti, ocene in vrednotenja priložnosti ter razvoja priložnosti. Podjetniški proces v Sliki 1 jasno prikazuje, da je celoten proces zahteven in odvisen tako od priložnosti, sposobnosti podjetnika kot od okolja, v katerem se celoten proces dogaja, saj je število uspešno realiziranih podjetniških priložnosti manjše kot število vseh potencialnih priložnosti. Rezultat procesa je lahko oblikovanje novega podjetja ali posla, uspešnost podjetnika pa predstavlja pomemben element skozi celoten proces. 5

12 Slika 1: Podjetniški proces Vir: A. Ardichvili, R. Cardozo, & S. Ray, A theory of entrepreneurial opportunity identification and development, 2003, str. 112, slika 1. Bygrave (2004, v Nassif, Ghobril, & da Silva, 2010) podjetniški proces opredeljuje kot niz zaporednih faz in dogodkov, ki obsega zamisel ali poslovni koncept (inovacijo), aktiviranje delovanja, izvedbo ter rast. Posamezna faza procesa vključuje določene njej značilne aktivnosti. V fazi zamisli ali inovacije podjetnik ustvarja zamisli, opredeljuje priložnosti, išče ustrezne informacije in snuje koncept, analizira izvedljivost zaznane priložnosti in jasno definira prihodnjo vrednost ter možnost razvoja izdelka ali storitve. Faza aktivacije delovanja predstavlja obdobje v katerem se izrazi motiviranost podjetnika za pričetek kot tudi nadaljevanje razvoja začetne zamisli v smeri izdelave poslovnega načrta, z jasno opredeljenimi potrebnimi viri in poglobljeno oceno tveganja. Podjetnik aktivno pristopi k pridobivanju in uporabi virov potrebnih za izkoriščanje priložnosti. V fazi izvedbe prihaja v ospredje zagon novega podjetja z jasno opredeljeno strategijo za izvedbo poslovnega načrta. Podjetnik prične s poslovanjem in upravljanjem podjetja zasledujoč cilj uspeti v svoji nameri. Fazo rasti zaznamuje maksimiziranje dobička in rast podjetja, kjer podjetnik stremi k vključevanju novih priložnosti (Kunene, 2008). Bygrave (2004, v Nassif et al., 2010) svoj model gradi na predhodnem modelu, katerega avtor je Moore (1986, v Nassif et al., 2010) in v razumevanje podjetniškega procesa dodaja tiste ključne elemente, ki spodbujajo razvoj dejavnosti v posamezni fazi procesa, ter opozarja na spreminjajoč se pomen osebnih, socioloških in okoljskih značilnosti skozi postopen razvoj podjetja. Kljub temu, da je model po Moore-Bygrave prikazan kot linearno gibanje, so posamezne faze procesa predmet medsebojnega vplivanja, prehajanj in odvisnosti. Od razvoja začetno prepoznane priložnosti skozi podjetniški proces je odvisna uspešnost ustanovljenega podjetja oziroma posla. 6

13 Slika 2: Podjetniški proces Vir: V. M. J. Nassif., A. N. Ghobril, & N. S. da Silva, Understanding the Entrepreneurial Process: a dynamic approach, 2010, str. 216, slika 1. Po opredelitvi svetovnega tima za raziskave podjetništva (angl. global entrepreneurship monitor, v nadaljevanju GEM) je podjetniški proces Slika 3 opredeljen kot»podjetniški vod«(angl. entrepreneurial pipeline), v katerem prihaja do selekcije posameznikov, ki dejansko prehajajo skozi posamezne faze, od posameznikovega prepričanja v lastne sposobnosti in znanje ter zaznavanja priložnosti v faze izkoriščanja priložnosti in aktivacije delovanja, do morebitnega prenehanja poslovanja. Avtorji navajajo, da ima podjetnik v posameznih fazah različne potrebe po storitvah, znanju in sposobnostih, potrebnih za uspešno nadaljevanje v naslednjo fazo. V začetku procesa so prisotni potencialni podjetniki, ki izkazujejo podjetniško namero in so prepričani, da imajo dovolj sposobnosti ter znanja za podjetniški podvig, prepoznavajo priložnosti in so sposobni sprejemati tveganje ter potencialno možnost neuspeha v podjetniškem delovanju. Tisti, ki dejansko preidejo v naslednjo fazo in pričnejo z izvajanjem aktivnosti za ustanovitev podjetja, ali so ga že ustanovili pred manj kot tremi meseci, se po opredelitvi GEM imenujejo nastajajoči podjetniki. V naslednjo fazo, imenovano novi podjetniki, se uvrščajo tisti, ki imajo podjetje dlje kot tri mesece in manj kot tri leta in pol in izplačujejo plače. Slednji dve kategoriji podjetnikov se po opredelitvi GEM uvrščata v kategorijo zgodnje podjetniške aktivnosti TEA (angl. total early-stage entrepreneurial activity) in predstavljata odstotek odrasle populacije med 18. in 64. letom starosti, ki je vključena, ali se vključuje v podjetništvo. V kategorijo ustaljenih podjetnikov se uvrščajo tisti podjetniki, ki svoja podjetja razvijajo dlje kot tri leta in pol ter po GEM predstavljajo pomemben vir rasti novih mikro in malih podjetij. Po navedenem podjetniškem procesu prihaja do prenehanja poslovanja podjetja zaradi več možnih razlogov, ki vodijo do neaktivnosti v obdobju zadnjih dvanajstih 7

14 mesecev, in sicer zaradi prodaje podjetja, predaje naslednikom, preoblikovanja, neuspešnega poslovanja in drugih razlogov (Rebernik et al., 2016). Slika 3: Podjetniški proces po opredelitvi GEM Povzeto in prirejeno po M. Rebernik, P. Tominc, K. Crnogaj, K. Širec, B. B. Hojnik, & M. Rus, Podjetništvo med priložnostjo in nujo: GEM Slovenija 2015, 2016, str. 66, slika 4.1. Ardichvili et al. (2003) opredeljujejo proces razvoja priložnosti kot ciklično in ponavljajočo se aktivnosti, v kateri podjetnik ocenjuje in vrednoti priložnost večkrat skozi posamezne faze podjetniškega procesa, kar ga lahko privede do prepoznavanja novih priložnosti ali prilagajanja prvotne zamisli. Po Gartnerju (1985) vsak podjetniški proces celo zahteva namerno večkratno poskušanje, da bi podjetnikova prizadevanja pri uresničevanju priložnosti lahko dosegla uspeh. Glede na obravnavano problematiko magistrskega dela, se osredotočam predvsem na začetno fazo v procesu ustanavljanja podjetja, razvoja novega posla, izdelka, storitve ali novih načinov proizvodnje Prva faza podjetniškega procesa prepoznavanje priložnosti ali faza inovacije Tržne potrebe, neizkoriščeni ali nezadostno izkoriščeni viri na trgu predstavljajo priložnosti, ki jih podjetnik bodisi prepozna, naključno odkrije, aktivno išče, ustvarja ali namensko zasleduje oziroma, kot je opredeljeno v modelu Ardichvili et al. (2003), prepoznava. Ko podjetnik začetno prepoznano priložnost bolj natančno opredeli z vidika vrednosti in koristi in razume, kako bi določene vire lahko uporabil za uresničevanje priložnosti (Ardichvili et al., 2003), ali kot navaja Davidsson (2005), postane zamisel o ustvarjanju vrednosti bolj jasna, takrat začetna zamisel preide v poslovni koncept. 8

15 Po Antončič et al. (2002) je ravno faza opredelitve in ovrednotenja priložnosti najzahtevnejša naloga, s katero se sooča podjetnik, poleg tega pa je od podjetnikove uspešnosti v tej fazi odvisen celoten podjetniški proces. Teoretičnim izhodiščem o podjetniški priložnosti in prepoznavanju priložnosti, namenjam več pozornosti v poglavju Druga faza podjetniškega procesa ocenjevanje in vrednotenje priložnosti ali aktivacija delovanja Prehod poslovnega koncepta v poslovni načrt je rezultat nadaljnjih aktivnosti podjetnika v smeri podrobne opredelitve koncepta, kar vključuje finančni model z oceno ustvarjene vrednosti in napoved, kako naj bi se ta vrednost porazdelila med udeleženci (Ardichvili et al., 2003), ali kot navaja Davidsson (2005), so jasne zamisli o lastitvi vrednosti. Ocenjevanje in vrednotenje priložnosti izvaja podjetnik nenehno skozi podjetniški proces, in sicer v odvisnosti od časa namenjenega razvoju priložnosti, prehaja iz neformalnega ali kot navajajo Timmons, Muzyka, Stevenson in Bygrave (1987, v Ardichvili et al., 2003) tudi neizraženega v bolj uradno ocenjevanje. Podjetnik v začetni fazi preverja stanje na trgu z vidika potreb in virov ter z njimi povezanih potencialnih priložnosti. V fazi poslovnega koncepta se ocenjevanje dotika predvsem analize izvedljivosti (tj. vprašanja, ali bodo določeni viri podjetniku dejansko prinesli gospodarsko korist in uspešnost priložnosti) in z razvojem priložnosti v smeri poslovnega načrta postaja kompleksnejše ter zahteva skrben pregled vseh udeleženih v odločanju glede nadaljnje prihodnosti razvoja priložnosti in potrebnih investicij ter sredstev (Ardichvili et al., 2003). Zavezanost novo nastajajočemu podjetju med ključnimi udeleženci, kot Davidsson (2005) opredeljuje enega izmed elementov v podjetniškem procesu, s tem postaja močnejša. Pech in Cameron (2006) uvajata model Priloga 1, ki v ocenjevanje in vrednotenje priložnosti ter posledično sprejemanje odločitev vključuje s priložnostmi povezane informacijske iztočnice (angl. informational cues). Iščeta odgovor na vprašanje, kako podjetnik te iztočnice procesira in se odziva na tiste, ki spodbujajo njegove bistvene motivacijske sprožilce. Avtorja navajata, da so priložnosti prepoznane kot rezultat podjetnikovega iskanja informacijskih iztočnic, kjer osnovo za izbiro primernega ukrepa predstavljata ocenjevanje in vrednotenje različnih virov informacij. S tem podjetnik bodisi vrednoti določeno situacijo ali poglablja razumevanje priložnosti in posledično definira možnosti za nadaljnji razvoj. Model obdelovanja informacij (angl. information processing (I-P)) v proces odločanja vključuje podjetnikove ključne potrebe, čustvene in vedenjske dejavnike, ki vplivajo tako na ocenjevanje priložnosti kot na sprejemanje odločitev (Pech & Cameron, 2006). Pregled strokovne literature omogoča dostop do bogatega vira informacij glede opredelitve aktivnosti, ki jih podjetnik izvaja skozi posamezne faze podjetniškega procesa. Čeprav obstajajo razlike med navedbami posameznih avtorjev glede števila faz, vključenih v sam 9

16 proces, in glede vrste aktivnosti, ki jih podjetnik izvaja v posamezni fazi, so bistvene aktivnosti dokaj poenotene. Od začetne priložnosti (bodisi prepoznane, odkrite, ustvarjene) do realizacije uspešnega podjetja, posla, izdelka ali storitve, podjetnik ocenjuje in vrednoti začetne priložnosti, razvija osnovno zamisel do faze poslovnega načrta in naprej do aktivnosti, ki potekajo v smeri dejanske ustanovitve podjetja. Kadar koli v procesu pa se lahko zgodi, da podjetnik tudi odstopi od zasledovanja začetne zamisli, ali na osnovi novih ugotovitev prične z razvijanjem druge priložnosti. Pri tem deluje v dinamičnem in negotovem okolju, v katerem se sooča s številnimi neznankami in ovirami, uspešnost pridobivanja ustreznih in potrebnih virov ter uresničevanje začetne priložnosti pa sta odvisna tudi od njegovih lastnosti in sposobnosti, vpliva okolja, v katerem deluje, človeškega in socialnega kapitala Vplivni dejavniki v podjetniškem procesu Preučevanje podjetniških procesov ponuja vpogled v kompleksnost in zahtevnost procesa, odvisnega tako od sposobnosti podjetnika kot od okolja, v katerem podjetnik deluje. Ajzen (1991) v teoriji načrtovanega vedenja (angl. theory of planned behaviour) postavlja v ospredje posameznikov namen za določeno obnašanje, vpliv motivacijskih dejavnikov, prisotnost virov ter priložnosti. Ustrezno izbiranje in združevanje omenjenih elementov pa zagotavljata, da bo posameznik naredil to, kar se je namenil. Bygrave (2004, v Nassif et al., 2010) zagovarja stališče, da osebnostne lastnosti in okolje v katerem posameznik deluje, oblikujejo podjetniške lastnosti ter da medsebojno vplivanje okoljskih dejavnikov z osebnostnimi lastnostmi povečuje nagnjenost posameznikov k odpiranju lastnega podjetja. Ardichvili et al. (2003) navajajo, da sta podjetniški proces in s tem uspešnost ustanavljanja podjetja odvisna od vplivnih dejavnikov, med katerimi izpostavljajo podjetniško budnost (angl. entrepreneurial alertness), informacijsko asimetrijo (angl. information asymmetry), predhodno znanje (angl. prior knowledge), socialne mreže (angl. social networks), osebnostne lastnosti (angl. personality traits), optimizem (angl. optimism), samoučinkovitost (angl. self-efficacy), kreativnost (angl. creativity) in vrsto priložnosti same (angl. type of opportunity). Nekateri avtorji se osredotočajo na podjetnika in njegove lastnosti, nekateri na vplive iz okolja, določene raziskave pa ponujajo vpogled v kombinacije tako vplivnih dejavnikov iz okolja kot osebnostnih lastnosti. Med dejavniki, ki se pojavljajo skozi posamezne faze podjetniškega procesa in podjetniškega delovanja, so avtorji različnih šol preučevanja podjetništva kot značilne prepoznali naslednje dejavnike Priloga 2: motivacijo (angl. motivation), podjetniško budnost (angl. entrepreneurial alertness), tveganje (angl. risk), človeški kapital (angl. human capital), predhodno znanje (angl. prior knowledge), predhodne izkušnje (angl. prior experience), socialne mreže (angl. social networks), optimizem (angl. optimism), učenje (angl. learning), podjetniško samoučinkovitost (angl. entrepreneurial self-efficacy), kreativnost (angl. creativity), dostopnost informacij (angl. 10

17 information accessibility), mentorje (angl. mentors) in vrsto priložnosti (angl. type of opportunity). Človeški kapital se glede na opredelitev Becker (1964, v Hmieleski, Carr, & Baron, 2015) ter Wright, Hmieleski, Siegel in Ensley (2007) nanaša na znanje, veščine in zmožnosti, pridobljene skozi izobraževanje, treninge in različne oblike izkušenj, pri čemer je v strokovni literaturi zaslediti tudi delitev človeškega kapitala na splošni in specifični človeški kapital. Splošni človeški kapital je po DeTienne in Cardon (2012) opredeljen kot stopnja dosežene izobrazbe, medtem ko specifični človeški kapital Dimov (2010) opredeljuje kot izkušnje v panogi (angl. industry experience) ter podjetniške izkušnje (angl. entrepreneurial experience). Socialni kapital se nanaša na koristi, ki po opredelitvi Lin (2001, v Hmieleski et al., 2015) nastanejo na strani podjetnika kot rezultat vključenosti v socialne strukture, mreže in članstva. Avtorji Hmieleski et al. (2015) izhajajoč iz opredelitve Granovetter (1973), ločijo socialni kapital kot rezultat šibkih vezi (angl. weak ties) ter socialni kapital kot rezultat močnih vezi (angl. strong ties). Socialni kapital, dostopen skozi mrežo družbenih stikov podjetniku nudi koristi v obliki informacij, saj mu omogoča dostop do le-teh in povečuje trajanje, pomembnost in kakovost informacij. Informacije imajo namreč ključni pomen pri prepoznavanju priložnosti. Posamezniki, ki premoščajo nepovezane mreže, imajo velik vpliv in moč, ter odločajo, kdo bo imel koristi zaradi nepovezanosti (De Carolis & Saparito, 2006). Baron in Markman (2000) ugotavljata, da je visoka raven tako človeškega kot socialnega kapitala ključnega pomena pri olajševanju dostopa do virov, kar je izjemno pomembno v začetnih fazah podjetniškega procesa in vrednotenja priložnosti. Kako uspešen bo podjetnik v podjetniškem procesu, je po Markman in Baron (2003, str ) odvisno od določenih individualnih razlikovalnih dejavnikov, ki se uresničijo, ko posameznik prične s podjetniškim delovanjem, kar avtorja imenujeta»ujemanje osebe in podjetništva«(angl. person entrepreneurship fit). Predlagata model, ki zajema nelinearno medsebojno delovanje več posameznih razlikovalnih dejavnikov, med katere štejeta samoučinkovitost, sposobnost prepoznavanja priložnosti, osebno vztrajnost, človeški in socialni kapital ter podjetnikove socialne spretnosti pri opravljanju aktivnosti v podjetniškem procesu (ocenjevanje, razporejanje na trg, izkoriščanje priložnosti) v smeri ustanavljanja podjetja. Avtorja navajata pomembnost tudi drugih vplivnih dejavnikov na podjetniško uspešnost, kot so na primer trendi v industriji, tržne sile, tehnološke novosti, ipd., vendar pa izpostavljata določene individualne razlikovalne dejavnike kot ključen element podjetniške uspešnosti in le-te označujeta s frazo»imeti potrebno«(angl. possess»what it takes«). V magistrskem delu obravnavam vpliv podjetniške samoučinkovitosti in socialnih mrež na prepoznavanje priložnosti in jih podrobneje obravnavam v poglavju 2. 11

18 1.2 Podjetnik in njegova vloga v podjetniškem procesu Pojma podjetništvo in podjetnik sta prisotna že stoletja in skozi to obdobje sta se z novimi spoznanji razvijala tako v razlagi kot tudi v sami vsebini, kar nakazuje na to, da enoznačne definicije ne moremo izpeljati. Definicij pojmov podjetnik in podjetništvo je toliko, kolikor je avtorjev, ki so se s tem področjem ukvarjali v preteklosti in se z njim ukvarjajo danes. Raziskovanje podjetnika je po Rebernik et al. (2016) nujno, saj ima ključno vlogo pri podjetniški pobudi, zato je koristno razumeti tako njegove značilnosti in posebnosti kot okolje, v katerem deluje. Shane et al. (2003) potrjujejo pomen razumevanja posebnosti delovanja podjetnika in navajajo, da je to ključni dejavnik razumevanja celotnega podjetniškega procesa, ki se prične, ko se posameznik aktivno odloči zasledovati zaznane priložnosti. Rebernik et al. (2016) navajajo, da se podjetniki odločajo za podjetništvo bodisi zaradi nujnosti (da si omogočijo preživetje) oziroma z željo izkoristiti dobro priložnost, in ponujajo vpogled v razmere podjetništva v Sloveniji, kjer leto 2012 velja za leto z največ podjetniki iz priložnosti in najmanj iz nujnosti, kar pa ne velja za obdobje po letu 2013, ko narašča podjetništvo iz nujnosti (40 % vseh novonastalih podjetnikov) in upada podjetništvo iz priložnosti. Avtorji dodajajo podatek o aktualnih razmerah slovenskega podjetništva v letu 2015, in sicer upad podjetništva kot posledico potreb po preživetju (29 %), kar bi bil sicer dober pokazatelj, če bi hkrati beležili rast števila podjetnikov, ki vlagajo v zaposlovanje in razvoj, a se to po ugotovitvah avtorjev ni zgodilo. Renko, Shrader in Simon (2012) povzemajo Kirznerjev pogled (1973, 1979, 1997, v Renko et al., 2012), in sicer da podjetnik deluje v izrazito dinamičnem okolju, kjer sprejema odločitve v negotovih razmerah, velikokrat tudi na podlagi svojih najboljših ugibanj o prihodnosti. Zanašanje na notranji občutek in intuicijo Renko et al. (2012) opredeljujejo kot potencialni vir napačnih zaznav in posledično napačne ocene priložnosti. Po drugi strani pa ima podjetnik sposobnosti pridobiti specifična znanja, ki jih po navedbi Kirzner (1973, v Park, 2005) uporablja pri ustvarjanju ali izkoriščanju priložnosti in kot navaja Timmons (1999, v Park, 2005), lahko vidi nekaj, česar drugi ne opazijo, kar mu omogoča zaznavati priložnosti. Joseph Schumpeter (1934, v Park, 2005, str. 741) v podjetniku vidi osebo, ki ustvarja spremembe na trgu, in je vključena v proces t.i.»kreativne destrukcije«, kjer prihajajo do izraza sposobnosti uporabe novih tehnologij, novih izdelkov ali novih načinov proizvodnje, kar vodi v inovacije in posledično v spreminjanje obstoječega stanja na trgu. Z omenjenega vidika sta podjetnik in podjetništvo predstavljena kot neprekinjen proces opazovanja obstoječega stanja in zaznavanja priložnosti. Schumpeter (1911, v Steyaert & Hjorth, 2008, str. 29) podjetnika imenuje»človek akcije«in mu pripisuje lastnosti, ki ga zelo nazorno razlikujejo od nepodjetniško naravnanega posameznika. 12

19 Podjetnik ali»človek akcije«je dinamičen in inovativen iskalec novih možnosti, pri čemer ga spodbujajo izjemna energičnost, moč in uživanje v ustvarjanju, kar ga okarakterizira kot naravnega vodjo. Usmerjen je v aktivno ustvarjanje novih kombinacij in rušenje ravnovesja. Pri tem se v ospredje postavljata njegovo notranje spodbujeno sprejemanje sprememb in izjemna vzdržljivost pri začrtanih aktivnostih, kljub morebitnemu nasprotovanju okolice. Ker pri svojem podjetniškem delovanju ne nadzoruje vseh virov, je izrazito iznajdljiv pri iskanju potrebnih sredstev za podporo svoji podjetniški nameri. Nasprotje»človeka akcije«predstavlja nepodjetniško naravnan posameznik, ki ga Schumpeter vidi kot statičnega sledilca in posnemovalca že izumljenih oziroma ustvarjenih rešitev. Takšna oseba racionalno izbira med dostopnim obstoječim naborom možnosti na trgu. Kot izjemno pasiven posameznik, uživa v obstoječih načinih delovanja v ravnovesju, pri čemer ga k delovanju spodbujajo izključno potrebe. Je izjemno sovražno nastrojen do novih aktivnosti drugih in hkrati čuti izrazit notranji odpor do sprememb. Tudi nepodjetnik pri svojem delovanju ne nadzoruje virov. Razlika v primerjavi s podjetnikom pa se kaže v dejstvu, da nima ustreznih sposobnosti iskanja in uporabe potrebnih virov. Bygrave (2004, v Nassif et al., 2010, str. 217) potrjuje obstoj določenih lastnosti, ki razlikujejo podjetnika od nepodjetniško naravnane osebe in te lastnosti Priloga 3 opisuje kot»10 D-jev«(angl. the 10 Ds). Mednje uvršča vizijo podjetnika, odločnost, proaktivnost, predanost, privrženost, občutek za podrobnosti, željo po obvladovanju lastne usode, denar kot merilo lastnega uspeha in vključevanje ključnih oseb v lastništvo podjetja. Pech in Cameron (2006) razliko med podjetnikom in ostalimi vidita v potrebah, ki motivirajo delovanje podjetnika, v lastnostih podjetnika, v njegovi želji ustvarjati s priložnostmi povezane informacijske iztočnice (angl. informational cues) in v načinu, kako posamezniki te iztočnice procesirajo in se odzivajo na tiste, ki spodbujajo njihove bistvene motivacijske sprožilce. Biti podjetnik pomeni aktivno odzivati se na priložnosti, zaznane kot vredne nadaljnje obravnave (McMullen & Shepherd, 2006). Peter Drucker (v Dees, Emerson, & Economy, 2001) v podjetniku vidi osebo, ki je pozitivno miselno naravnana k rešitvam in priložnostim in ne k oviram. Ustrezna miselna naravnanost je pomemben element v delovanju in vpliva na raven uspešnosti kot tudi na raven podjetnikovega angažiranja za doseganje rezultatov. Za ustrezno miselno naravnanost ne obstaja natančna formula ali enoznačen pristop, od posameznika pa je odvisno, kako bo stanje ustrezne miselne naravnanosti znal vzdrževati. Podjetnik je dinamični inovator, ki aktivno in energično ustvarja nove kombinacije s pridobivanjem ustreznih virov. Delovanje v negotovem okolju, polnem sprememb, mu predstavlja izziv in željo po ustvarjanju, pri čemur ga motivirata moč in uživanje v samem procesu. Lee in Venkataraman (2006) predstavljata karierno izbiro kot nov pogled na odločitev posameznika postati podjetnik, pogojeno s stopnjo ujemanja posameznikovih prizadevanj s 13

20 ponudbo na trgu. Če prizadevanja zelo odstopajo od razpoložljivih možnosti na trgu, so posamezniki bolj nagnjeni k zasledovanju negotovih podjetniških priložnosti in postanejo podjetniki. Če pa so prizadevanja posameznika usklajena z obstoječo ponudbo na trgu, ali se ji približujejo, se posamezniki nagibajo k razpoložljivim nepodjetniškim možnostim. Casson in Wadeson (2007) vidita prispevek k večji fleksibilnosti gospodarstva v projektih, nastalih kot posledica konkurenčnega delovanja podjetnikov pri prepoznavanju in izkoriščanju priložnosti. Prepoznavanje priložnosti je torej ključni trenutek v podjetniškem procesu, v katerem se vse prične Različni pogledi na podjetnika Kognitivni pristop Baron (2004) v temeljna raziskovalna vprašanja preučevanja podjetništva vključuje kognitivni pristop kot pomemben vidik razumevanja podjetnika in celotnega podjetniškega procesa ter podaja odgovore na vprašanja o tem, zakaj nekateri posamezniki postanejo podjetniki, medtem ko drugi ne, zakaj nekateri posamezniki prepoznajo priložnosti, medtem ko jih drugi ne, in zakaj so nekateri podjetniki uspešnejši kot drugi. Zakaj nekateri posamezniki postanejo podjetniki? Na vprašanje, zakaj nekateri posameznimi postanejo podjetniki, medtem ko drugi ne, Baron (2004) odgovarja s perspektive kognitivnih dejavnikov. Večina podjetnikov je prepričanih, da imajo zelo dobre možnosti za uspeh in ta optimizem jih lahko v kombinaciji s podcenjevanjem tveganja, povezanega s pričetkom novega posla, zavede v precenjevanje dejanske vrednosti priložnosti. Podjetnikova naravnanost na to, da je v danem trenutku mogoče doseči več, kot je dejansko mogoče, ter prepričanje, da lahko nadzoruje ali vpliva na rezultate procesa, prispevata k temu, da podjetnik dojema nižjo stopnjo tveganja od dejanske. To pa občutno prispeva k pripravljenosti podjetnika na sprejetje izziva ustanovitve novega podjetja ali pričetka novega posla. Po teoriji možnosti so podjetniki opredeljeni kot iskalci tveganja in jim zamisel o začetku novega posla predstavlja prednostno izbiro v primerjavi z izgubo, ki bi je bili deležni, če se na pot novega posla ne bi podali. Odločitev posameznika postati podjetnik, pa je odvisna tudi od določenih kognitivnih dejavnikov, kot so izrazito optimistično pričakovanje pozitivnih izidov, ter močno izražena čustva in prepričanja o lastni sposobnosti nadzorovanja ali vplivanja na izide podjetniškega procesa. Podjetniki so velikokrat prepričani, da so prvi, ki so prišli do edinstvene zamisli in s tem do vseh prednosti prvega ponudnika na trgu, kar jim predstavlja gonilno silo odločitve za pričetek novega posla. Zakaj nekateri posamezniki prepoznajo priložnosti, medtem ko jih drugi ne? Priložnosti prepoznajo le nekateri. Vzrok za to po Baron (2004) lahko izhaja tudi iz kognitivnih procesov. Prva izmed razlag avtorja izhaja iz teorije zaznavanja predmetov 14

21 ali vzorcev, ki pojasnjuje, da posamezniki opravijo določeno delo skozi medsebojno povezane procese, kot so analiza lastnosti in prototipi. Pri analizi lastnosti posameznik primerja predmete ali kompleksne vzorce dogodkov glede na značilne lastnosti, kar pomeni primerjavo lastnosti nove zamisli z v spomin vtisnjenimi značilnimi lastnostmi (novost, praktičnost in univerzalnost priložnosti). Model prototipov je primernejši pri kompleksnih predmetih ali vzorcih in zato po mnenju avtorja učinkovitejši za uporabo pri razumevanju prepoznavanja priložnosti, kjer podjetnik primerja novo zamisel s shranjenim»prototipom«priložnosti, izgrajenem na osnovi preteklih izkušenj. Bolj kot je nova zamisel blizu prototipu, večja je verjetnost, da jo podjetnik prepozna kot zanimivo in vredno priložnost. Druga razlaga izhaja iz teorije zaznavanja signalov, po kateri pri ugotavljanju prisotnosti neke spodbude lahko pride do štirih možnih situacij: zadetek ali pravilna identifikacija (spodbuda je prisotna in posameznik jo zazna), napaka ali nepravilna identifikacija (spodbuda je prisotna in posameznik je ne zazna), lažni alarm (spodbuda ni prisotna, posameznik pa zazna obstoj), zadetek ali pravilna zavrnitev (spodbuda ne obstaja in posameznik je ne zazna). Baron navaja, da so posamezniki, ki prepoznajo priložnosti, bolj usposobljeni razločevati zadetke in lažne alarme. Tretja razlaga izhaja iz teorije samoregulacije, po kateri posameznik pri doseganju želenega cilja prilagaja svoje vedenje, bodisi usmerjeno v dosežke ali v izogibanje negativnim izidom. Za posameznike, izkušene v prepoznavanju priložnosti, je po omenjenem avtorju značilen mešan vzorec obeh usmeritev. Četrta smer je miselni okvir podjetniške budnosti, sposobnosti opaziti priložnosti. Budni posamezniki iščejo in opazijo spremembe na trgu ter se odzivajo na informacije, ki ne ustrezajo njihovim obstoječim miselnim okvirom, in skladno s tem prilagajajo svoje miselne okvire. Zakaj so nekateri podjetniki uspešnejši kot drugi? Vsi podjetniki niso enako uspešni pri svojem delovanju. Baron (2004) razloge vidi v tem, da so uspešni podjetniki sposobni bolj natančno ovrednotiti tveganje povezano z določeno strategijo, učinkoviteje izbrati pravo strategijo ter sprejemati pravilne odločitve. Podjetniki se manj pogosto zatekajo k predstavam o potencialno drugačnih izidih v določeni situaciji, so pa uspešni podjetniki boljši pri uporabi tega načina razmišljanja v smeri izpopolnjevanja svojih strategij. Uspešni podjetniki učinkovito uporabljajo kombinacijo hitre in enostavne obdelave informacij ter poglobljenega analitičnega pristopa, ko je to potrebno. Torej uspešni podjetniki vedo, kdaj je treba vztrajati pri svoji nameri in kdaj je smiselno opustiti določeno priložnost Teorija načrtovanega vedenja in model podjetniških dogodkov Odgovore na vprašanje, zakaj se posamezniki odločijo za podjetniško aktivnost, lahko iščemo tudi v teoriji načrtovanega vedenja (angl. theory of planned behaviour), katere avtor je Ajzen (1991), in v modelu podjetniških dogodkov (angl. entrepreneurial event model), katerega avtor je Shapero (1982, v Fitzsimmons & Douglas, 2011). Po teoriji načrtovanega vedenja obstajajo trije ključni dejavniki, ki vplivajo na posameznikov namen določenega načina vedenja, in sicer odnos do dejanja, družbene norme in zaznana kontrola 15

22 vedenja. Po modelu podjetniških dogodkov, na podjetniško namero za ustanovitev novega podjetja vplivajo dojemanje zaželenosti, nagnjenost k delovanju in zaznavanje izvedljivosti. Krueger et al. (2000) v svojem prispevku o konkurenčnih modelih podjetniških namer potrjujejo, da sta oba modela močna pri napovedovanju podjetniških namenov Štirje tipi podjetnika po Fitzsimmons in Douglas (2011) Fitzsimmons in Douglas (2011) predlagata štiri tipe podjetnikov, in sicer gre za naslednje tipe: naključni podjetnik (angl. accidental entrepreneur), naravni podjetnik (angl. natural entrepreneur), nepodjetnik (angl. non-entrepreneur) ter neizogibni podjetnik (angl. inevitable entrepreneur). Opredelitev podjetnika izhaja iz rezultata raziskave vplivnih dejavnikov zaznane zaželenosti, ki je merjena kot hipotetični karierni profili in privlačnost posameznega profila, ter zaznane izvedljivosti, ki je merjena kot podjetniška samoučinkovitost glede na podjetniške namene študentov. Za naključnega podjetnika je značilna visoka raven zaznane izvedljivosti v kombinaciji z nizko ravnjo zaznane zaželenosti. Naključni podjetnik ne izraža močne začetne želje po tem, da bi postal podjetnik, temveč oblikuje zadostno namero na osnovi zaznane visoke ravni izvedljivosti podjetniške aktivnosti (kot je npr. odkritje nezadovoljene, a donosne tržne priložnosti ali nove tehnologije, ki omogoča zadovoljitev že znane tržne potrebe). Naključni podjetnik oblikuje namero za podjetniško kariero tudi na osnovi spodbud iz svojega okolja, kot na primer s strani prijateljev ali potencialnih investitorjev. Torej zvišana raven podjetniške samoučinkovitosti pozitivno prispeva k prepoznavanju priložnosti in posledično k odločitvi posameznika, da postane podjetnik. Prav tako posameznikove socialne mreže pozitivno prispevajo k odločitvi posameznika, da postane podjetnik. Visoka raven zaznane izvedljivosti v kombinaciji z visoko ravnjo zaznane zaželenosti je značilnost naravnega podjetnika, medtem ko je nizka raven zaznave tako pri izvedljivosti kot pri zaželenosti značilna za nepodjetnika in takšen posameznik se ne bo podal na pot podjetniške kariere. Za neizogibnega podjetnika je značilna visoka raven zaznane zaželenosti in nizka raven zaznane izvedljivosti. Neizogibnega podjetnika žene močna želja in motivacija postati podjetnik, po drugi strani pa je zanj značilno pomanjkanje samoučinkovitosti, znanja, izkušenj ali drugih lastnosti, potrebnih za uspešnost v podjetniškem procesu. Močno izražena želja po tem, da bi bil posameznik sam svoj gospodar, neizogibnega podjetnika žene v preverjanje mnogih podjetniških priložnosti, preden odkrije dovolj privlačno priložnost, ki pa se lahko izkaže tudi za nedonosno in kratkotrajno. Podjetniška samoučinkovitost torej igra pomembno vlogo v podjetniškem procesu in pomembno 16

23 prispeva tako k prepoznavanju prave podjetniške priložnosti kot tudi k podjetnikovi izbiri pravih aktivnosti skozi celoten podjetniški proces. Slika 4: Opredelitev podjetnika Povzeto in prirejeno po J. R. Fitzsimmons & E. J. Douglas, Interaction between feasibility and desirability in the formation of entrepreneurial intentions, 2011, str. 438, slika Podjetniške priložnosti pregled obstoječe literature Odnos med podjetnikom in priložnostjo Vez med podjetnikom in priložnostjo je v strokovni literaturi predmet različnih teorij in definicij. Medtem ko zagovorniki teorije strukturacije, katere začetnik je Giddens (1984, v Sarason, Dillard, & Dean, 2010), podjetnika in priložnost pojmujejo kot neločljiva konstrukta, predstavniki kritičnega realizma (angl. critical realism), katerega začetnik je Bhasker (1978, 1986, 1988, v Sarason et al., 2010), na drugi strani zagovarjajo stališče, da je treba na podjetnika in priložnost gledati kot na ločena in specifična konstrukta. Teorija strukturacije se primarno osredotoča na vplive agenta (podjetnika), sekundarno na vplive strukture (priložnosti) in temelji na principu subjektivnosti, ki predvideva, da je realnost rezultat posameznikovih kognitivnih procesov. Za kritični realizem velja, da se primarno osredotoča na vplive strukture (priložnosti), sekundarno na agenta (podjetnika) in temelji na principu objektivnosti, ki predvideva, da v je v obstoječem zunanjem svetu mogoče predvideti način delovanja (Sarason et al., 2010). Drugače povedano, zagovorniki kritičnega realizma vidijo priložnost kot objektivni fenomen, ki obstaja v okolju popolnoma neodvisno, pri čemer obstaja večja verjetnost, da bo priložnost odkril bolj 17

24 uspešen ali buden podjetnik. Zagovorniki teorije strukturacije odnos podjetnika in priložnosti vidijo kot proces interpretacije in opazovanja, skozi katerega ima agent možnost vplivanja in spreminjanja opazovanega, v tem primeru priložnosti, in posledično soustvarja priložnost (Sarason et al., 2006). Sarason et al. (2010, str ) poskušajo približati oba skrajna pogleda na odnos podjetnika in priložnosti z utemeljitvijo, da oba pogleda označujeta tako agenta (podjetnika) kot strukturo (priložnost) kot pomembna člena v razumevanju kompleksnosti podjetniškega procesa. Vsak vidik prispeva specifične ugotovitve, bistvo razlikovanja med njima pa izhaja iz definicije odnosa med podjetnikom in priložnostjo. Predlagajo združeni pogled Slika 5, katerega izhodišče predstavlja dejstvo, da se teorija strukturacije in kritični realizem, kot navajajo avtorji, osredotočata na različne»rezine«pogače, imenovane povezava podjetnika in priložnosti (angl. different»slice«of the nexus of the entrepreneur and entrepreneurial opportunities), in da je za namene nadaljnjih raziskav v smeri boljšega razumevanja kompleksnosti obravnavane problematike smiselno črpati dognanja obeh specifičnih pogledov. Po mnenju avtorjev, razumevanje posebnosti, razlik in morebitnih omejitev, ponuja dobra izhodišča za nadaljnje raziskovalno delo, pri čemer velja dopuščati možnost tudi alternativnim pristopom obravnavanja te izjemno kompleksne tematike. Slika 5: Področje teorije strukturacije in kritičnega realizma v povezavi med podjetnikom in priložnostjo Vir: Y. Sarason, J. F. Dillard, & T. Dean, How can we know the dancer from the dance? Reply to»entrepreneurship as the structuration of individual and opportunity: A response using a critical realist perspective«. (Mole and Mole, 2008), 2010, str. 241, slika 1. 18

25 Saemundsson in Holmén (2011) se strinjata s postavljenimi izhodišči medsebojne povezanosti in nakazujeta, da bi se morala pozornost s področja ločene obravnave podjetnika in priložnosti premakniti v smer raziskovanj medsebojnega vplivanja med podjetnikom in priložnostjo. V nadaljevanju poglavja podjetniško priložnost obravnavam z vidika teoretičnih opredelitev pojma podjetniške priložnosti, vrst priložnosti in pojmov, povezanih s prepoznavanjem priložnosti Opredelitev podjetniške priložnosti Schumpeter (1942, v Renko et al., 2012), Kirzner (1997) ter Shane in Venkataraman (2000), priložnost obravnavajo kot pojav, ki se poraja iz zunanjih okoliščin, opredeljenih kot nove tehnologije ali družbene spremembe. Shane et al. (2003) priložnosti opredeljujejo kot vidike okolja, ki predstavljajo potenciale za ustvarjanje dobička. Nekateri avtorji priložnost obravnavajo kot pojav, neločljivo povezan s podjetnikovim spoznanjem (Sarason et al. 2006; Edelman & Yli-Renko, 2010), v povezavi z zamislimi in poslovnimi koncepti oziroma kot podjetniško prizadevanje (De Carolis & Saparito, 2006). Priložnosti izhajajo iz nezadovoljenih ali nezadostno zadovoljenih tržnih potreb, vendar pa te začetne, bodisi prepoznane ali odkrite zamisli po navedbah Kirzner (1979, v Renko et al., 2012), Ardichvili et al. (2003) in Davidsson (2005) postanejo priložnosti šele, ko podjetnik v njih prepozna vrednost. Shane in Venkataraman (2000) opozarjata na pomen narave priložnosti, ki vpliva na njeno pričakovano vrednost ter posledično na odločitev podjetnika o tem, ali jo bo izkoristil, pri čemur dodajata predhodno ugotovitev Venkataramana (1997), da na to odločitev vpliva kombinacija lastnosti tako priložnosti kot podjetnika. Tudi Eckhardt in Shane (2003) dodajata, da mora podjetnik v potencialni priložnosti kombiniranja sredstev v smeri doseganja želenega izida videti določeno vrednost, da bi priložnost izkoristil in ne nadaljeval z obstoječim načinom delovanja. Ker se priložnosti pojavljajo v neravnovesju med tržnimi potrebami in možnimi načini zadovoljitve teh potreb, avtorji Renko et al. (2012) sklepajo, da podjetnik potrebuje določeno znanje ali vedenje o potrebah in sredstvih zadovoljevanja, če želi opaziti priložnosti. To sovpada tudi s predhodnimi pogledi avtorjev Kirzner (1997) in Shane (2000), ki pravita, da je priložnost rezultat kombinacije poznavanja tržnih potreb ter poznavanja sredstev za zadovoljevanje le-teh. McMullen in Shepherd (2006) odločitev podjetnika o tem, ali bo izkoristil priložnost, povezujeta z ravnjo zaznane negotovosti in podjetnikovo pripravljenostjo na sprejetje tega tveganja. Podjetniku, ki se odloči izkoristiti priložnost, se s tem odpirajo možnosti uresničevanja zastavljenih osebnih ciljev, kot na primer samostojna podjetniška kariera, obogatitev in gradnja lastnega imperija (Renko et al., 2012). Da bi podjetnik lahko uspešno izkoristil priložnost, mora delovati v polnem obsegu in vključevati nove pristope (Choi & Shepherd, 2004), razvijati ustrezne strategije komercializacije (Zahra & George, 2002), pri 19

26 čemer igra ključno vlogo združevanje in kombiniranje komplementarnih znanj (Choi, Lévesque, & Shepherd, 2008). Po Sarasvathy, Dew, Velamuri in Venkataraman (2003), je podjetniška priložnost opredeljena kot skupek: novih zamisli ali inovacij za doseganje enega ali več ekonomskih ciljev, izvedljivih skozi te zamisli ali inovacije, prepričanj, naklonjenih doseganju možnih koristnih ciljev ter ukrepov za ustvarjanje in izvajanje ciljev skozi nove izdelke in storitve, podjetja ali trge, standarde in norme. Schumpeter (1934, 1971, v Gaglio, 1997) navaja, da je podjetniška priložnost inovacija na nivoju panoge, kar utemeljuje z argumenti predstavitve novega izdelka ali storitve, značilnega napredka na področju kakovosti izdelka ali storitve, uvedbe nove tehnologije ali tržnih kanalov, novega tržnega segmenta, uvedbe ali razvoja novih virov dobave ter novih organizacijskih oblik v panogi. Baron (2006) pa priložnost opredeljuje kot še ne izkoriščena zaznana sredstva ustvarjanja ekonomske vrednosti, tj. dobička. Svojo opredelitev gradi na treh osrednjih značilnostih priložnosti, ki se pojavljajo kot referenčne značilnosti tudi pri opredelitvah drugih avtorjev, in sicer: potencialna ekonomska vrednost (sposobnost ustvarjanja dobička), novost (predhodno neobstoječi izdelek, storitev ali tehnologija) in zaznana zaželenost (moralna in pravna sprejemljivost novega izdelka ali storitve v družbi). Gregoire, Shepherd, & Lambert (2010) opredeljujejo tri ključne kazalnike merjenja, na osnovi katerih je zamisel ovrednotena kot priložnost, in sicer usklajenost s tržnimi potrebami, izvedljivost in zaželenost. Priložnost izhaja iz neravnovesja med tržnimi potrebami in možnimi načini zadovoljitve teh potreb, hkrati pa pojav novega neravnovesja lahko prispeva k nadomestitvi prvotne priložnosti z novo in tako vpliva na njeno trajanje. Eckhardt in Shane (2003) navajata, da na življenjsko dobo priložnosti vpliva vrsta različnih dejavnikov, kot so razpršenost informacij o priložnosti in posledično morebitno kopiranje priložnosti, dvig cen virov, iztrošenost priložnosti, nova neravnovesja, pojav novih priložnosti in drugi. Podjetnik ima pri na razpolago določene mehanizme, s katerimi zaščiti priložnost in podaljšuje njeno dobo trajanja, in sicer avtorja navajata mehanizem zaščite (poslovna skrivnost, patentna zaščita, monopolne pogodbe) in mehanizem omejevanja dostopnosti in prenosa informacij o priložnosti. 20

27 1.3.3 Vrste priložnosti Vrste priložnosti glede na predpogoj obstoja Ob upoštevanju predpogoja za obstoj priložnosti, se priložnosti delijo na prepoznane (angl. recognized), odkrite (angl. discovered) in izvedene (angl. enacted), ali kot so jih poimenovali Sarasvathy et al. (2003), razporejevalne (angl. allocative), odkrite (angl. discovery) in ustvarjalne (angl. creative). Prikaz treh pogledov na priložnosti po Sarasvathy et al. (2003) Slika 6 prikazuje primerjavo priložnosti glede na fokus, metode, stanje ponudbe/povpraševanja, razpoložljivost informacij, upravljanje negotovosti, definicijo uspeha, sredstva konkurenčnosti in strateški pogled. Tabela 1: Trije pogledi na priložnosti Povzeto in prirejeno po S. D. Sarasvathy, N. Dew., S. R. Velamuri, & S. Venkataraman (2003): Three views of entrepreneurial opportunity, str. 146, tabela 1. Vsak izmed predstavljenih pogledov na priložnosti je uporaben v različnih okoliščinah. Razporejevalni pogled se najbolje obnese, ko so viri in cilji jasno opredeljeni. Nasprotno pa je kreativni pristop najbolj primeren, ko je prisotna visoka mera negotovosti in so merila sprejemanja odločitev zelo dvoumna. V kreativnem pristopu podjetnik niti ne prepoznava 21

28 niti ne odkriva priložnosti, temveč skozi proces razmišljanja oblikuje predstavo o možnih prihodnjih scenarijih. Za prepoznane priložnosti je po navedbah avtorjev primerna metoda deduktivnega sklepanja s ciljem aktivnega ali pasivnega prečiščevanja vrednih zamisli (Sarasvathy et al., 2003). Podjetniška budnost se v raziskavah avtorjev Kaish in Gilad (1991), Gaglio (1997), Gaglio in Katz (2001) ter Ardichvili et al. (2003), Priloga 2 izkazuje kot vedenje, ki omogoča prepoznavanje priložnosti. Po Ardichvili et al. (2003), za podjetnike z višjo podjetniško budnostjo obstaja večja verjetnost, da bodo priložnosti prepoznali tudi na podlagi pasivne oblike iskanja. Namensko iskanje je primerna metoda za odkrite priložnosti, pri kateri pomembno vlogo igra predhodno znanje. Za ustvarjene priložnosti je po Sarasvathy et al. (2003) primerna metoda učinkovitega razmišljanja, pri kateri se kot pomembni dejavniki pokažejo podjetnik, predhodno znanje in izkušnje Vrste priložnosti glede na izvor in stopnjo razvitosti Ardichvili et al. (2003) razlikujejo med vrstami priložnosti Slika 6 glede na njihov izvor in stopnjo razvitosti, pri čemer so priložnosti oblikovane glede na kombinacije tržnih potreb (iskanja vrednosti) in sposobnosti ustvarjanja vrednosti (intelektualni, človeški, finančni in fizični viri). Iskanje vrednosti v matriki predstavlja problem, sposobnost ustvarjanja vrednosti pa predstavlja rešitve za ta problem. Problem in rešitev sta lahko identificirana ali neidentificirana in tako se oblikujejo štiri vrste priložnosti, in sicer sanje, reševanje problemov, prenos tehnologije in oblikovanje podjetja. Slika 6: Vrste priložnosti Povzeto in prirejeno po A. Ardichvili, R. Cardozo, & S. Ray, A theory of entrepreneurial opportunity identification and development, 2003, str. 117, slika 2. 22

29 Sanje (I) opredeljujejo priložnosti, kjer sta iskanje vrednosti (problem) in ustvarjanje vrednosti (rešitve) neidentificirana in predstavljajo vrsto kreativnosti, značilno za umetnike, oblikovalce in izumitelje, ki jih zanima premikanje obstoječega znanja in tehnologije v nove smeri in preko obstoječih meja. Za reševanje problemov (II), je iskanje vrednosti (problem) identificirano in ustvarjanje vrednosti (rešitve) neidentificirano in predstavlja razmere, v katerih je potrebno strukturirano reševanje problemov, vključno z iskanjem informacij. Cilj razvoja priložnosti v tovrstni kombinaciji pomeni oblikovanje izdelka ali storitve, ki bo predstavljal rešitev tržnih potreb. Prenos tehnologije (III) velja za priložnosti, kjer je iskanje vrednosti (problem) neidentificirano in ustvarjanje vrednosti identificirano in po navedbah avtorjev predstavlja t.i. izzive»prenosa tehnologije«, definirane kot sposobnosti v iskanju vlog ali prostih zmogljivosti. Razvoj priložnosti je v tem primeru izrazito usmerjen v iskanje vlog. Oblikovanje podjetja (IV) opredeljuje priložnosti, kjer sta iskanje vrednosti (problem) in ustvarjanje vrednosti (rešitve) identificirana. Razvoj priložnosti v tem primeru vključuje povezovanje znanih virov z znanimi potrebami v smeri oblikovanja podjetja, ki bo ustvarjalo in zagotavljalo vrednost. Ardichvili et al. (2003) na podlagi značilnosti prikazanih vrst priložnosti sklepajo, da je verjetnost uspeha v primeru znanih problemov in rešitev bistveno večja kot v primerih, ko problemi in rešitve niso znani Vrste priložnosti z vidika preučevanja treh šol Companys in McMullen (2007) pri definiciji priložnosti izhajata iz treh šol, ekonomske, kulturno-kognitivne in družbeno-politične, ter navajata tri vrste podjetniških priložnosti: ekonomske (angl. economic) priložnosti, kjer gre za vključevanje materialnih virov in informacij v odkrivanje novih načinov zadovoljevanja tržnih potreb. Ekonomske priložnosti zajemajo: tehnološke priložnosti, ki omogočajo ustvarjanje novih izdelkov in storitev in tržne priložnosti, ki omogočajo komercializacijo novih izdelkov in storitev ter posledično ustvarjanje blaginje; kulturno-kognitivne (angl. cultural cognitive) priložnosti nastajajo kot posledica novih kombinacij uporabe obstoječih prepričanj in načinov delovanja, s čimer se oblikujejo nove kulturne sheme razumevanja in zajemajo: proizvajalčeve priložnosti, kamor se uvrša predstavitev v družbi sprejemljivega in domačnost vzbujajočega dizajna, hkrati pa omogoča možnost nadgradnje ter podjetnikovo angažiranje v družbi in 23

30 porabniške priložnosti, med katerimi so porabniški trendi, ki pripisujejo vrednost novim in obstoječim izdelkom in storitvam ter spremembe v potrošniških navadah; družbeno-politične (angl. sociopolitical) priložnosti, ki se najpogosteje pojavljajo kot mreža struktur, lahko pa tudi skozi mobilizacijo in preoblikovanje mrežnih virov, ter zajemajo: mreže priložnosti, kot na primer raznovrstnost znanja in strukturne luknje in politične priložnosti, kot so znižanje vladne moči v panogi, zunanji politični vplivi in lobiranja Vrste priložnosti glede na mesto, vir in pobudnika spremembe Eckhardt in Shane (2003) priložnosti delita v tri skupine, in sicer glede na mesto spremembe, vir ter pobudnika priložnosti. Priložnosti se lahko pojavljajo kjer koli v vrednostni verigi, pri čemer Eckhardt in Shane (2003) izhajata iz predhodne opredelitve Schumpetra (1934, v Eckhardt & Shane, 2003), ki pravi, da priložnosti izhajajo iz oblikovanja novih izdelkov in storitev, iz odkritja novega geografskega trga, odkritja ali ustvarjanja novih surovin, novih načinov proizvodnje in iz novih načinov organizacije. Avtorja delita priložnosti glede na vir na: priložnosti, ki izhajajo iz asimetrije obstoječih informacij med udeleženci na trgu, in priložnosti, ki so rezultat zunanjih šokov novih informacij, priložnosti, ki se pojavijo na strani ponudbe ali povpraševanja ter priložnosti, ki izhajajo iz izboljšanja produktivnosti ali iz iskanja donosov. V okolju delujejo različni pobudniki sprememb, iz katerih se ustvarjajo priložnosti, in vrsta pobudnika lahko vpliva na potek procesa prepoznavanja priložnosti, prav tako pa tudi na njeno vrednost in trajanje. Eckhardt in Shane (2003) med pobudnike sprememb uvrščata: negospodarske subjekte, ki vključujejo vlado in univerze, obstoječe gospodarske subjekte v panogi, kamor spadajo sedanji izvajalci, njihovi kupci in dobavitelji ter nove gospodarske subjekte, kot so samostojni podjetniki in različni udeleženci, ki vstopajo na trg Prepoznavanje priložnosti Prepoznavanje priložnosti je predmet številnih raziskav, ki za opis tega procesa uporabljajo različne izraze, kar je po mnenju De Koning (2003) pogosto posledica temeljnih razlik v raziskovalnih vprašanjih in konceptih. Gaglio (1997) na primer uporablja izraz identifikacija priložnosti (angl. opportunity identification), Shane in Venkataraman (2000) odkritje priložnosti (angl. opportunity discovery), Hills, Lumpkin in Singh (1997) ter Hills 24

31 in Shrader (1998) pa izraz prepoznavanje priložnosti (angl. opportunity recognition). Posledica tega je nekonsistentnost v sami definiciji procesa kot tudi pri opredelitvi faz, vključenih v proces (De Koning, 2003). Med raziskovalci ostajajo različni pogledi na to, ali so priložnosti prepoznane ali ustvarjene. Vaghely in Julien (2010) kot izhodišče v raziskavi ponujata Schumpetrov (1942, v Vaghely & Julien, 2010) pogled, po katerem so priložnosti inovativne in povezane z novimi informacijami, ter Kirznerjev (1979, v Vaghely & Julien, 2010) pogled, po katerem so lahko priložnosti manj inovativne in nepovezane z novimi informacijami, ter dodajata sodobnejše ugotovitve raziskovalcev, po katerih so priložnosti odkrite (Shane, 2000), prepoznane (Baron, 2006), ustvarjene (Sarason et al., 2006) ter ustvarjene in namensko zasledovane (Krueger, 2000). Hills et al. (1997) navajajo, da so priložnosti prisotne na trgu in so vidne vsem, ki so dovolj budni, da jih opazijo, medtem ko na primer Sarasvathy (2001) in Shane (2000) priložnosti povezujeta s predhodnim znanjem, informacijami, sposobnostmi in viri posameznikov, pri čemer priložnost obstaja le za peščico posameznikov, ki so jo sposobnosti izkoristiti in pripeljati do novega podjetja. Pomemben prispevek k razumevanju podjetniških priložnosti dodajajo Renko et al. (2012) z opredelitvijo, da so priložnosti zaznane (angl. perceived) ter združujejo v predhodnih raziskavah ločena pogleda na priložnosti kot subjektivno zaznane (angl. subjectively perceived) ter objektivno odkrite (angl. objectively discovered). Wang, Ellinger in Wu (2013) povzemajo pregled, predstavljen v predhodnih prispevkih s področja prepoznavanja priložnosti, in sicer: da proces prepoznavanja priložnosti ostaja še vedno slabo razumljen, kljub številnim raziskavam, ki pojasnjujejo podjetnikovo vlogo pri prepoznavanju in izkoriščanju priložnosti, da med strokovnjaki še vedno obstaja visoka raven nesoglasja glede vprašanja, na kakšen način posamezniki prepoznavajo priložnosti, teoretična izhodišča razlagam kompleksnosti procesa, predstavljajo različna področja znanosti, pri čemer so v preučevanje procesa vključeni različni vplivni dejavniki, ki izhajajo iz okolja in posameznika, raziskave pa so večinoma usmerjene v preučevanje individualnih dejavnikov kot so budnost, predhodno znanje, podjetniška samoučinkovitost in socialne mreže (Ardichvili et al., 2003; Gaglio & Katz, 2001; Ozgen, 2003; Ozgen & Baron, 2007) in pomemben prispevek dodajata Lee in Venkataraman (2006), ki v obravnavo predhodnikov prepoznavanja podjetniških priložnosti združujeta individualne dejavnike in dejavnike okolja. Prepoznavanje priložnosti je po definiciji Lumpkin in Lichtenstein (2005) podjetnikova sposobnost identifikacije dobre zamisli, katero preoblikuje v takšen poslovni koncept, ki 25

32 mu bo omogočal ustvariti dodano vrednost in prihodke. Po Baron (2006) je proces prepoznavanja priložnosti kognitivni proces, skozi katerega posameznik pride do spoznanja, da je identificiral priložnost. Prepoznavanje priložnosti označuje kot začetni korak podjetniškega procesa, ki se razlikuje od podrobne ocene izvedljivosti, ugotavljanja morebitnih ekonomskih vrednosti ter aktivnosti v smeri nadaljnjega razvijanja priložnosti. Po Hills (1995, v Ardichvili et al., 2003) in De Koning in Muzyka (1999) proces prepoznavanja ali identifikacije priložnosti sestoji iz treh ključnih procesov: začutiti ali zaznati potrebe trga oziroma nezadostno izkoriščene vire, prepoznati ali odkriti povezavo med specifično potrebo trga in določenim virom in ustvariti novo povezavo med nepovezanimi potrebami in viri. Proces prepoznavanja priložnosti tako vključuje zaznavo, odkritje in ustvarjanje. Na podlagi preučevanja problematike prepoznavanja priložnosti so nastali različni modeli, ki poskušajo pojasniti ta proces. Schwartz & Teach (2000), navajata: model prepoznavanja in izkoriščanja priložnosti po Bhave (1994, v Schwartz & Teach, 2000), ki je osnovan na dveh poteh (zunanja in notranja) v smeri prepoznave priložnosti, kjer v primeru zunanje poti najprej nastane posel, nato je najdena priložnost, v primeru notranje poti pa je najprej najdena priložnost, nato pa nastane posel (v vsakem primeru mora biti priložnost najprej prepoznana in nato izpopolnjena do opredelitve poslovnega koncepta), model po Conway in McGuinness (1997, v Schwartz & Teach, 2000) kot splošen vzorec generiranja zamisli med različnimi podjetji in v okviru razvoja izdelkov znotraj podjetij v tehnološki panogi, za kar sta značilna visoka raven turbulence in kontinuiran razvojni proces ter model po Singh, Hills, Hybels in Lumpkin (1999, v Schwartz & Teach, 2000), za katerega so značilne faze: priprava, inkubacija, vpogled, vrednotenje in izvedba. Pech in Cameron (2006) gradita svoj prispevek k razumevanju procesa prepoznavanja priložnosti na osnovi teorije kognicije in ponujata model podjetnikovega specifičnega procesiranja informacij, ki omogoča vpogled v podjetnikovo odločanje in s tem razumevanje prepoznavanja priložnosti. Model je predstavljen v poglavju in prikazan v Prilogi 1. Gaglio (1997) govori o identifikaciji priložnosti in predlaga koncept kognitivnih shem, ki vključuje predhodne ugotovitve s področja iskanja informacij, budnosti, predsodkov ter drugih vplivnih dejavnikov na prepoznavanje priložnosti. 26

33 Prandelli, Pasquini in Verona (2016) prispevek k boljšemu prepoznavanju priložnosti vidijo v uporabi kognitivne sposobnosti vživljanja v stališče uporabnika (angl. perspective taking). Čeprav je sposobnost vživljanja v stališče posameznika bolj podrobno obravnavana na področju psihologije in sociologije, avtorji navajajo nedavno študijo Homburg, Wieseke in Bornemann (2009) o pozitivnem vplivu sposobnosti vživljanja v stališča uporabnika na višjo raven znanja o potrebah potrošnikov in s tem povezano višje zadovoljstvo uporabnikov ter večjo pripravljenost na plačilo. Avtorji dodajajo, da vživljanje v stališča uporabnika spodbuja podjetnikovo kreativnost in mu omogoča boljšo identifikacijo in zadovoljevanje skritih potreb, hkrati pa omogoča tudi prepoznavanje priložnosti, ki so bolj inovativne, zaželene in usklajene s potrebami (Prandelli et al., 2016). V nadaljevanju podrobneje predstavljam izbrane modele prepoznavanja priložnosti Model prepoznavanja priložnosti po Ardichvili, Cardozo in Ray (2003) Ardichvili et al. (2003) proces prepoznavanja priložnosti Slika 7 opredeljujejo kot večstopenjski proces razvoja priložnosti, sestavljen iz prepoznavanja, ocenjevanja in vrednotenja ter razvoja priložnosti. Slika 7: Model prepoznavanja in razvoja priložnosti Vir: A. Ardichvili, R. Cardozo, & S. Ray, A theory of entrepreneurial opportunity identification and development, 2003, str. 118, slika 3. 27

34 Proces prepoznavanja priložnosti vključuje proces zaznavanja potrebe, odkritja nove povezave med potrebo in viri ter ustvarjanje nove povezave med nepovezanimi potrebami in viri. Ključna aktivnost se prične s povišano ravnjo podjetniške budnosti, kar se zgodi ob prisotnosti več dejavnikov: določenih osebnostnih lastnosti podjetnika (kreativnost in optimizem), ustreznega predhodnega znanja in izkušenj (posebni interesi, znanje in izkušnje o specifičnem izdelku in trgu) ter socialnih mrež (znancev in ljudi, s katerimi ima občasne stike, investitorjev, poslovnih partnerjev in družinskih članov, prijateljev in posameznikov, s katerimi ima podjetnik dolgoročne odnose). Na sam proces prepoznavanja priložnosti pa vpliva tudi vrsta priložnosti same. Med posameznimi elementi procesa poteka medsebojno vplivanje. Bolj gosta podjetnikova mreža vpliva na višjo budnost za potencialno uspešne priložnosti, ravno tako tudi močnejši podjetnikovi posebni interesi, kot so na primer hobiji, in združitev podjetnikovih posebnih interesov z znanjem in izkušnjami o specifičnem izdelku ali trgu. Rezultat tega procesa so ustvarjena uspešna podjetja. Sam proces je cikličen in ponavljajoč, saj podjetnik ocenjuje in vrednoti priložnosti v več fazah razvoja priložnosti, kar lahko pripelje bodisi do novih prepoznanih priložnosti ali do prilagoditve prvotne zamisli (Ardichvili et al., 2003) Model prepoznavanja priložnosti po Renko, Shrader in Simon (2012) Avtorji predlagajo model, ki združuje dva medsebojno ločena vidika priložnosti, in sicer vidik subjektivne zaznave ter objektivni vidika priložnosti, ter navajajo, da lahko priložnost vključuje tako elemente zaznave kot objektivnosti in da oba prispevata k rezultatu podjetniške aktivnosti. Z zaznavanjem priložnosti se aktivira podjetniško delovanje, same zaznave uspešnih podjetnikov pa so rezultat resničnega sveta in objektivnih tržnih vrzeli. Uspešnost podjetniškega prizadevanja in delovanja v smeri izkoriščanja priložnosti, je po mnenju avtorjev vedno omejena z objektivnimi tržnimi pogoji priložnosti (Renko et al., 2012). Prepoznavanje priložnosti je odvisno od tega, kar podjetnik ve, kar misli, da ve, ter od tega, česar dejansko ne ve. Na Sliki 8 je prikazan proces prepoznavanja potreb na trgu skladno s sposobnostjo sprejemanja in interpretacije signalov s trga. Kateri signali s trga bodo sprejeti in kako jih bo podjetnik obravnaval, je odvisno od njegovih zaznavnih filtrov kot so kognitivne sposobnosti, osebne želje, količina vloženega napora, pogostost in čas izpostavljenosti dražljajem, kognitivne sheme, hevristični pristopi, napake v razmišljanju ipd. Podjetnik nekatere signale pravilno zazna (zeleno obarvane puščice), kar je posledica tega, kar podjetnik dejansko ve, nekatere signale zgreši (rdeče obarvane puščice), kar je posledica tega, česar ne ve, nekatere signale trga pa si podjetnik razlaga kot pomembne, čeprav v resnici niso (modro obarvane puščice), kar je posledica tega, kar podjetnik misli, da ve. Kako uspešno bo posameznik prepoznal priložnosti, je po mnenju avtorjev odvisno tudi od znanja in predhodnih izkušenj, zaznavni filtri pa so tisti, ki vplivajo na natančnost zaznave (Renko et al., 2012). 28

35 Slika 8: Vpliv zaznavnih filtrov na prepoznavanje tržnih potreb Povzeto in prirejeno po M. Renko, R. C. Shrader, & M. Simon, Perception of entrepreneurial opportunity: a general framework, 2012, str. 1239, slika 1. Model prepoznavanja priložnosti po Renko et al. (2012) Slika 9 vključuje dejanske (objektivne) ter zaznane (subjektivne) priložnosti. Slika 9: Integriran model dejanskih in zaznanih priložnosti Povzeto in prirejeno po M. Renko, R. C. Shrader, & M. Simon, Perception of entrepreneurial opportunity: a general framework, 2012, str. 1243, slika 2; str. 1245, slika 4. 29

36 Dejanske priložnosti se pojavijo, ko je na trgu prisoten razkorak med potrebo in med sredstvi za zadovoljitev te potrebe, zaznane priložnosti so rezultat zaznav podjetniških priložnosti skozi kognitivni proces budnega podjetnika. Podjetnikovi zaznavni filtri vplivajo tako na zaznano tržno potrebo kot na sredstva za zadovoljevanje le-te. Podjetniki so nagrajeni, ko so njihove zaznave točne, z izgubo pa se soočajo, ko se zaznave izkažejo za napačne. Zaznana in dejanska priložnost sta prikazani kot prekrivajoča se elementa modela in v konkretnem primeru predstavljata delno zaznano priložnost. Renko et al. (2012) ponujajo več različnih možnosti skladno s stopnjo natančnosti zaznave priložnosti. To so zgrešena priložnost (priložnost obstaja, ni zaznana), napačna zaznava (dejanska priložnost ne obstaja, je pa zaznana), zgrešena oznaka (zaznana priložnost ni posledica prisotnosti dejanske priložnosti), delno zaznana priložnost, precenjena priložnost, podcenjena priložnost in natančno zaznana priložnost. 1.4 Sinteza predhodnih raziskovalnih ugotovitev iz področja podjetniškega procesa, podjetnika in priložnosti Na osnovi pregleda strokovne literature predstavljam tabelarični prikaz prispevkov avtorjev, vključenih v obravnavo v tem magistrskem delu, in sicer v Prilogi 4 pregled prispevkov s področja preučevanja podjetniškega procesa, v Prilogi 5 pregled prispevkov s področja preučevanja podjetnika in v Prilogi 6 pregled prispevkov na področju podjetniške priložnosti. Izhajajoč iz navedenih teoretičnih prispevkov obravnavane problematike povzemam pogled na podjetniški proces, podjetnika in priložnosti kot na medsebojno odvisen in stalno razvijajoči se proces, v katerem se prepleta medsebojno vplivanje vseh treh konstruktov in vplivnih dejavnikov, kot so osebnostne lastnosti podjetnika, socialne mreže, informacije, znanje in izkušnje, vrsta priložnosti, tržne potrebe in ne nazadnje podjetniško okolje. Ti dejavniki spodbujajo razvoj aktivnosti v posamezni fazi procesa in so hkrati tudi predmet vpliva s strani treh ključnih konstruktov. Osebni pogled na sintezo tega izjemno kompleksnega področja, predstavljam na Sliki 10. Celovit sistem delovanja je interaktivni proces, ki se odvija v dinamičnem in negotovem okolju, v katerem je potrebno razreševati neznanke in premoščati ovire, pridobivati ustrezne vire in aktivno delovati na več medsebojno prepletenih področjih. Od začetne prepoznane priložnosti do nadaljnjih korakov ocenjevanja in vrednotenja pa vse do aktivnosti v smeri izkoriščanja priložnosti s ciljem realiziranega novega podjetja, izdelka, storitve, osvojenih novih trgov ali novih tržnih niš, proizvodnih procesov ipd., podjetnik aktivno stremi k realizaciji svoje namere. Pot do uspešno zadovoljene trže potrebe je zahtevna, a dosežen cilj podjetniku predstavlja več kot vse ovire in težave, s katerimi se pri tem podvigu sooča. 30

37 Slika 10: Sinteza sklopov raziskav podjetniškega procesa, podjetnika in priložnosti 2 PREUČEVANI DEJAVNIKI, POVEZANI S PODJETNIKOM IN PREPOZNAVANJEM PODJETNIŠKE PRILOŽNOSTI 2.1 Podjetniška samoučinkovitost Opredelitev samoučinkovitosti Pomemben vpogled v pomen samoučinkovitosti ponuja Bandura (1977), ki samoučinkovitost opredeljuje kot dejavnik vplivanja na posameznikovo prevzemanje določene oblike vedenja in izbire aktivnosti. Ob pričakovanju morebitnega uspeha lahko samoučinkovitost vpliva na posameznikova prizadevanja, ko že aktivirana. Moč posameznikovega prepričanja v lastno učinkovitost pa po ugotovitvah avtorja, z visoko stopnjo verjetnosti vpliva tudi na odločitev, ali se bo posameznik dejansko soočil z določeno situacijo. Pričakovanja glede učinkovitosti vplivajo tudi na posameznikovo raven vloženega napora in na vztrajnost v nenaklonjenih okoliščinah ali težavnih situacijah. Močneje zaznana samoučinkovitost tako prispeva k večji meri prizadevanja s strani posameznika. 31

38 Po Wood in Bandura (1989, v Prodan & Drnovšek, 2010), se zaznana samoučinkovitost nanaša na posameznikova prepričanja v lastne sposobnosti, in sicer v motivacijo, kognitivne vire in obvladovanje ukrepov, s čimer nadzoruje življenjske dogodke. Bandura (1991) samoučinkovitost opredeljuje kot posameznikova prepričanja o lastni sposobnosti izvajanja nadzora nad svojim delovanjem ter nadzora dogodkov, ki na kakršen koli način posegajo v življenje in v svojih nadaljnjih prispevkih o samoučinkovitosti (Bandura, 1993) piše o: vplivu samoocene lastnih sposobnosti na postavljanje osebnih ciljev, in sicer močneje kot je pri posamezniku zaznana samoučinkovitost, večji izziv si postavi za cilj in bolj trdno je zavezan k uresničevanju le-tega, vplivu posameznikovih prepričanj v lastno učinkovitost na izgradnjo in ponavljanje scenarijev predvidevanja: posamezniki z visokim občutkom učinkovitosti si predstavljajo uspešne scenarije, ki jim zagotavljajo pozitivne usmeritve in podporo pri izvajanju aktivnosti ter posamezniki, ki dvomijo v lastno učinkovitost, si predstavljajo neuspešne scenarije in premlevajo o številnih morebitnih napakah ter neuspehih pri izvajanju aktivnosti; prispevku samoučinkovitosti k uporabi znanja in spretnosti ter posledično k doseganju rezultatov, pri čemer se uspešnost posameznikov z enako ravnjo znanja in z istimi spretnostmi razlikuje glede na raven samoučinkovitega razmišljanja in močnem vplivu osebnih prepričanj glede samoučinkovitosti na kognitivne procese, kar se je izkazalo tudi v predhodni raziskavi Wood in Bandura (1989, v Bandura, 1993) o kompleksnem učenju in odločanju. Prepričanja o samoučinkovitosti pa so po Bandura (1993) rezultat kompleksnega procesa samo-prepričevanja, ki temelji na kognitivni obdelavi različnih virov informacij glede učinkovitosti. Ko so ta prepričanja pri posamezniku oblikovana, bistveno prispevajo h kakovosti delovanja. Po Wood in Bandura (1989, v Appelbaum & Hare, 1996) obstajajo štirje glavni viri samoučinkovitosti: prepričanja o samoučinkovitosti kot posledica izkušenj pri opravljanju nalog, pri čemer uspešno zaključene naloge prispevajo h krepitvi prepričanj o samoučinkovitosti, opazovanje druge osebe pri opravljanju določene naloge (kot na primer mentor), pri čemer opazovana oseba prenaša na opazovalca določene strategije svojega uspešnega delovanja, na osnovi katerih se lahko primerja z okolico in presoja svoje lastne sposobnosti, hkrati pa to opazovalcu predstavlja tudi določeno spodbudo, da je mogoče z vztrajnostjo kljub neuspehom določeno nalogo uspešno zaključiti, verbalno prepričevanje, katerega cilj je osebi, ki je soočena z določeno nalogo, pojasniti, naj si ne ustvarja previsokih pričakovanj, ki bi lahko prispevala k negativnim 32

39 učinkom v primeru neuspeha, ter družbeno prepričevanje, ki se uporablja kot oblika spodbujanja ter fiziološka stanja posameznika, ki vplivajo na presojo samoučinkovitosti, pri čemer so strah, tesnoba, napetost, utrujenost in bolečine opredeljeni kot dejavniki, ki negativno prispevajo k presoji o lastni samoučinkovitosti. Navedeni viri ali predhodniki sicer vplivajo na občutenje učinkovitosti, vendar pa ima pomembno vlogo pri tem tudi posameznikovo kognitivno ocenjevanje vseh teh virov informacij oziroma njegovo subjektivno dojemanje vseh osebnih in situacijskih dejavnikov. V primeru prepričanj o samoučinkovitosti kot posledici izkušenj to pomeni, da bo sprememba odvisna od načina procesiranja informacije, ki izhaja iz predhodnega delovanja. Na samo procesiranje informacij glede predhodnega delovanja po navedbah Stajkovic in Luthans (1998) vplivajo t.i. situacijski dejavniki (razpoložljiva sredstva in viri, potrebni za uspešen zaključek naloge, soodvisnost konkretne naloge z ostalimi funkcijami v organizaciji, motnje in nevarnosti v okolju, zunanja pomoč in nivo nadzora, ki lahko negativno vplivajo na zaznavanje samoučinkovitosti zaradi povečane ravni stresa, tesnoba in razmišljanja o neuspehu), ter samo pojmovanje sposobnosti. Pri opazovanju druge osebe med opravljanjem določene naloge, ima pomemben vpliv raven podobnosti osebnostnih lastnosti (potrebnih za uspešen zaključek naloge) med opazovalcem in opazovano osebo, pri čemer višja raven podobnosti prispeva k večjemu vplivu mentorja na učenje opazovalca. Verbalno prepričevanje lahko pomembno prispeva h krepitvi posameznikove samoučinkovitosti, če posameznik tej osebi zaupa in jo dojema kot kompetentno za opravljanje konkretne naloge. Fiziološka stanja posameznika imajo različen učinek vplivanja skladno z nagnjenostjo posameznika k stresnim motnjam v procesu delovanja. Bolj kot je posameznik osredotočen na nalogo, manj svojo pozornost usmerja na stresne elemente (ali jih manj zaznava). Vpliv motenj se razlikuje tudi glede na posameznikovo obstoječo raven zaznane samoučinkovitosti, pri čemer lahko posamezniki s pozitivnimi prepričanji glede učinkovitosti morebitno psihološko vznemirjenje sprejmejo kot spodbudo, medtem ko za posameznike z bolj negativnimi prepričanji glede učinkovitosti to predstavljala prekomerno črpanje energije pri delovanju (Stajkovic & Luthans, 1998). Krueger in Dickson (1994, v Ardichvili et al., 2003) na osnovi raziskav ugotavljajo, da je podjetniški optimizem povezan s prepričanji o samoučinkovitosti (tj. z optimizmom podjetnika glede lastnih sposobnosti za doseganje zahtevnega cilja), Neck in Manz (1992, 1996, v Ardichvili et al., 2003) pa dodajata, da zaznana samoučinkovitost vpliva na optimizem in na večjo nagnjenost k zaznavanju priložnosti namesto tveganj. Po Gist (1987) so prepričanja o samoučinkovitosti rezultat tehtanja, povezovanja in vrednotenja informacij o sposobnostih, samoučinkovitost pa vpliva na raven napora, vloženega v izvajanje določene aktivnosti. 33

40 Gist (1987) navaja tri dimenzije samoučinkovitosti, in sicer: razsežnost (angl. magnitude), ki se nanaša na raven zahtevnosti naloge, ki jo lahko posameznik po lastnem prepričanju doseže, moč (angl. strenght), ki se nanaša na raven prepričanosti posameznika o tem, da je določeno raven zahtevnosti naloge dejansko mogoče doseči in posplošenost (angl. generality), ki nanaša na obseg, do katerega se lahko določena mnenja o samoučinkovitosti prenesejo in uporabijo v različnih okoliščinah. Glede na opredelitev posplošenosti po Bandura (1982, v Krueger, 1989), gre za razširjeno učinkovanje povišane specifične samoučinkovitosti na druge situacije oziroma okoliščine, ali kot navaja Krueger (1989), višje zaznana samoučinkovitost pri konkretni aktivnosti ustanovitve novega podjetja ali posla bi morala zvišati zaznano samoučinkovitost pri podobni aktivnosti ustanavljanja novega podjetja ali posla (Krueger, 1989) Opredelitev podjetniške samoučinkovitosti V raziskavah o samoučinkovitosti na področju podjetništva je ta spremenljivka obravnavana predvsem v povezavi s podjetniškimi nameni (Boyd & Vozikis, 1994; Krueger & Brazeal, 1994; Krueger et al., 2000) raziskave pa se dotikajo tudi področja prepoznavanja priložnosti (Ardichvili et al., 2003; Ozgen & Baron, 2007; Gibbs, 2009). Tumasjan in Braun (2012) navajata, da je v zvezi s prepoznavanjem priložnosti izpostavljen predvsem pomen kreativne samoučinkovitosti (angl. creative self-efficacy), in sicer je kreativnost prepoznana kot pomemben vplivni dejavnik prepoznavanja priložnosti ter podjetniške samoučinkovitosti (angl. entrepreneurial self-efficacy), pomembne tako pri prepoznavanju priložnosti kot pri ustanavljanju novih podjetij. Študije vpliva podjetniške samoučinkovitosti se osredotočajo tako na proces ustanavljanja novega podjetja kot tudi na vlogo samoučinkovitosti v fazi rasti podjetja (Drnovšek, Wincent, & Cardon, 2010). Drnovšek et al. (2010) navajajo, da je podjetniška samoučinkovitost je po eni strani opredeljena kot podjetnikova samozavest, povezana z določeno nalogo (Boyd & Vozikis, 1994; Baum, Locke, & Smith, 2001), avtorji Chen et al. (1998) ter Segal, Borgia in Schoenfeld (2002) po jo opredeljujejo kot sposobnost obvladovanja procesov razmišljanja in vedenja, kar omogoča učinkovito soočanje z okoljem. Posamezniki, ki sebe dojemajo kot učinkovite za izvajanje podjetniških vlog in nalog, se bodo tako z večjo verjetnostjo podali na podjetniško pot (Chen et al., 1998), hkrati pa podjetniška samoučinkovitost na ključnih področjih sposobnosti (trženje, vodenje, inovativnost, prevzemanje tveganja in finančni nadzor) po Chen et al. (1998) bistveno prispeva k razlikam med podjetniki, ki si želijo ustanoviti podjetje in tistimi, ki so to aktivnost že izvedli (Park, 2005). 34

41 Forbes (2005) na osnovi raziskave navaja, da podjetniki, ki se v fazi ustanavljanja novega podjetja soočajo z številnimi situacijami, v katerih ima odločanje pomembno vlogo, izkoriščajo več zunanjih nasvetov in pomoči in razvijajo višjo raven podjetniške samoučinkovitosti. Baum in Locke (2004) dodajata pozitiven odnos podjetniške samoučinkovitosti do rasti novega podjetja. Drnovšek et al. (2010) podjetniško samoučinkovitost opredeljujejo kot spremenljivko, ki ima najmanj dve dimenziji, in sicer vrsta prepričanja glede cilja (naloga ali rezultat) in vrsta prepričanja glede nadzora (pozitivni ali negativni), ki sta prisotni v procesu ustanavljanja novega podjetja, ter predlagajo definicijo samoučinkovitosti kot multidimenzionalnega konstrukta, ki vključuje prepričanja o cilju in nadzoru in je specifičen za posamezne faze podjetniškega procesa (konkretneje v fazi ustanavljanja podjetja ter v fazi rasti) ter identifikacijo vloge obeh vrst prepričanj o izvajanju nalog in izidih v posameznih fazah procesa ustanavljanja novega podjetja. Avtorji menijo, da podjetniki ne obravnavajo naloge ločeno od rezultata, temveč upravljajo naloge na način, ki jim prinaša najboljši rezultat. Samoučinkovitost pri tem pomeni podjetnikovo samozavest tako glede sposobnosti doseganja uspeha kot glede nadzora negativnih misli o neuspehu. Model, ki ga predlagajo Drnovšek et al. (2010), izhaja iz modela Shook, Priem in McGee (2003), in vključuje samoučinkovita prepričanja o nadzoru (pozitivno in negativno vrednotena), ki blažijo vplive prepričanj o ciljih (ne glede na osredotočenost na naloge ali na rezultate) v različnih fazah procesa ustanavljanja novega podjetja, in sicer v fazi oblikovanja namena (angl. intent formation), fazi identifikacije priložnosti (angl. opportunity identification), fazi odločanja o izkoriščanju priložnost (angl. decision to exploit) ter v fazi ustanavljanja podjetja (angl. venture creation). Oblikovanje namena se nanaša na podjetnikovo motivacijo aktivno pristopiti k ustanavljanju podjetja ali novega posla, identifikacija priložnosti predstavlja proces iskanja in odkritja potencialnih priložnosti, odločitev o izkoriščanju priložnost se nanaša na podjetnikovo zavezo, da bo dejansko pričel z izkoriščanjem ene ali več identificiranih priložnosti, ustanavljanje podjetja pa se po navedbah avtorjev dotika aktivnosti, povezanih z zbiranjem ustreznih virov in infrastrukture, ki so podjetniku nujno potrebni pri zagonu podjetja. Višja kot so prepričanja glede samoučinkovitosti, večja je podjetnikova zaznana sposobnost glede uspešnega pričetka novega posla in posledično je tudi podjetniški namen bolj pozitiven. Višje prepričanje v sposobnosti glede pričetka novega posla bo zelo verjetno vplivalo na vložek energije in sredstev, potrebnih za zasledovanje zaželenih ciljev v procesu ustanavljanja novega podjetja. V fazi oblikovanja podjetniških namenov so naloge manj relevantne, medtem ko je vidik rezultata pri pričetku z novim poslom bolj relevanten. V fazi iskanja priložnosti bodo posamezniki z višjo ravnijo zaznane podjetniške samoučinkovitosti glede prepričanja o ciljih v smislu nalog zelo verjetno sebe zaznavali kot bolj kompetentne v identifikaciji priložnosti primernih za izkoriščanje, in posledično 35

42 dosegali višjo raven učinkovitosti v primerjavi s posamezniki, za katere je značilna podjetniška samoučinkovitost glede prepričanja o ciljih v smislu rezultatov. Faza odločitve glede izkoriščanja priložnosti je trenutek, kjer so močno zastopane tako psihološke lastnosti kot kognitivni procesi podjetnika, pri čemer lahko prihaja do močnejše izraženih notranjih konfliktov. To fazo bolj zaznamuje podjetnikova zaznana učinkovitost doseganja pričakovanih rezultatov. Faza izkoriščanja priložnosti je del procesa, ki vključuje aktivnosti, kot so načrtovanje, iskanje virov, mreženje, prodaja, trženje, narava faze pa zahteva visoko mero vztrajnosti in premagovanja ovir, zato so tu uspešnejši podjetniki z višjo mero samoučinkovitega prepričanja glede doseganja uspeha pri nalogah. Avtorji v model Slika 11 vključujejo tudi vpliv pozitivnih in negativnih prepričanj na podjetnikovo samozavest glede lastnih sposobnosti za doseganje uspeha, pri čemer posamezniki, ki posedujejo samozavest glede nadziranja negativnih misli, bolj verjetno ostanejo usmerjeni na izvajanje nalog in iskanje rešitev (Drnovšek et al. 2010). Slika 11: Vloga podjetniške samoučinkovitosti v procesu ustanavljanja novega podjetja Vir: M. Drnovšek, J. Wincent, & M. S. Cardon, Entrepreneurial self-efficacy and business start-up: developing a multi-dimensional definition, 2010, str. 329, slika 1. 36

43 Kot navajajo Krueger in Dickson (1993, 1994, v Tumasjan & Braun, 2012) ter Neck in Manz (1992, 1996, v Tumasjan & Braun, 2012), se posamezniki z višjo ravnjo samoučinkovitosti osredotočajo na potencialno zanimive priložnosti, medtem ko se posamezniki z nižjo ravnijo samoučinkovitosti osredotočajo na izogibanje tveganjem in zaznavajo bolj nevarnosti kot priložnosti Vpliv samoučinkovitosti v podjetniškem procesu Markman in Baron (2003) navajata empirične raziskave iz različnih področij, ki kažejo na pomemben vpliv visoke samoučinkovitosti, na primer pri premagovanju težav z odvisnostmi (Bandura, 1999), izogibanju situacij, kot je brezdomstvo (Epel, Bandura, & Zimbardo, 1999), doseganju akademskih rezultatov in družbenih vplivov (Bandura, Pastorelli, Barbaranelli, & Caprara, 1999), učenju in obvladovanju izobraževalnih nalog (Bandura, 1993) in kot navajata Markman in Baron (2003), v podjetništvu. Pri tem naj bi podjetniki z višjo samoučinkovitostjo prekašali podjetnike z nižjo samoučinkovitostjo, kar je povezano tudi z ugotovitvami, da si posamezniki z višjo samoučinkovitostjo postavljajo bolj zahtevne cilje in ohranjajo višjo raven vztrajnosti pri doseganju le-teh (Markman & Baron, 2003). Samoučinkovitost se v raziskavah kaže kot: spremenljivka z močnim prispevkom na posameznikovo prepoznavanje priložnosti (Ozgen, 2003; Ozgen in Baron, 2007), pomembna spremenljivka pri določanju podjetniških namenov (Boyd & Vozikis, 1994; Chen et al., 1998; Krueger et al., 2000), spremenljivka, ki je pri podjetnikih na višji ravni kot pri menedžerjih (Chen et al., 1998), po ugotovitvah Markman, Balkin in Baron (2002), spremenljivka, ki se na višji ravni izkazuje pri lastnikih patentov, ki so aktivno vključeni v ustanavljanje novega podjetja ali posla, kot pri tistih, ki se ne odločijo za ta podvig, po ugotovitvah Markman et al. (2002) na osnovi raziskave med tehničnimi podjetniki in nepodjetniki, spremenljivka, ki je pomemben napovedovalec osebnega uspeha, merjenega z letnimi zaslužki, ter spremenljivka, ki je na bistveno višji ravni pri tehničnih podjetnikih kot nepodjetnikih, po Markman et al. (2002), ključni dejavnik rasti novih podjetij in dejavnik osebnega uspeha, po Wilson, Kickul in Marlino (2007) spremenljivka, ki se razlikuje med spoloma, in sicer je bolj zaznana pri moških, po Tang (2009, v Drnovšek et al., 2010) spremenljivka, ki blaži vplive okolja na podjetniško budnost in podjetniško predanost novim podjetjem, 37

44 spremenljivka, ki je pomembno povezana z uspešnostjo delovanja in ima po raziskavah pozitiven vpliv na iskanje zaposlitve, prodajno uspešnost, učenje, učinkovitost pri izvajanju nalog, prilagajanje sodobnim tehnologijam, karierno izbiro, prilagajanje novim organizacijskim ureditvam in na pridobivanje sposobnosti (Stajkovic & Luthans, 1998), po ugotovitvah 114 empiričnih raziskav v obdobju dvajsetih let, spremenljivka, pozitivno povezana z delovno uspešnostjo (Stajkovic & Luthans, 1998) in po De Pillis in Reardon (2007), spremenljivka, pri kateri obstajajo medkulturne razlike kar zadeva vpliv na oblikovanje podjetniških namenov. Kot navajata Markman in Baron (2003), tako kognitivna teorija kot tudi empirične raziskave podpirajo stališče, da razlike v samoučinkovitosti posameznika pomembno vplivajo na podjetniški uspeh. Izhajajoč iz pregleda prispevkov dosedanjih ugotovitev proučevanja podjetniške samoučinkovitosti kot spremenljivke z močnim prispevkom na posameznikovo prepoznavanje priložnosti ter ugotovitev GEM Slovenija 2015 glede aktualnih razmer v slovenskem prostoru (Rebernik et al., 2016) in sicer, da slovenski udeleženci izkazujejo relativno visoko zaupanje (51,5 %) v lastne podjetniške sposobnosti in kompetence (samoučinkovitost), me v empiričnem delu zanima predvsem ali navedene ugotovitve veljajo tudi za raziskovalni vzorec. 2.2 Socialne mreže Socialni kapital Socialni kapital se nanaša na koristi, ki po opredelitvi Lin (2001, v Hmieleski et al., 2015) nastanejo na strani podjetnika kot rezultat vključenosti v socialne strukture, mreže in članstva. Avtorji Hmieleski et al. (2015) izhajajoč iz opredelitve Granovetter (1973), ločijo socialni kapital kot rezultat šibkih vezi ter socialni kapital kot rezultat močnih vezi. Socialni kapital, dostopen skozi mrežo družbenih stikov podjetniku nudi koristi v obliki informacij, saj mu omogoča dostop do le-teh in povečuje trajanje, pomembnost in kakovost informacij. Informacije imajo namreč ključni pomen pri prepoznavanju priložnosti. Posamezniki, ki premoščajo nepovezane mreže, imajo velik vpliv in moč, ter odločajo, kdo bo imel koristi zaradi nepovezanosti (De Carolis & Saparito, 2006). Po ugotovitvah Baron in Markman (2000), je visoka raven socialnega kapitala ključnega pomena pri olajševanju dostopa do virov, kar je izjemno pomembno v začetnih fazah podjetniškega procesa in vrednotenja priložnosti. De Carolis in Saparito (2006) navajata tri dimenzije socialnega kapitala po Nahapiet in Ghoshal (1998), in sicer strukturno dimenzijo, relacijsko dimenzijo ter kognitivno dimenzijo. 38

45 Strukturna dimenzija (angl. structural dimension) opredeljuje splošen vzorec povezav med vključenimi posamezniki v mrežni strukturi in vključuje dejavnike, ki se nanašajo na obstoj ali odsotnost neposrednih povezav ter vzorec in število posrednih vezi osrednjega vključenega v mreži z ostalimi. Relacijska dimenzija (angl. relational dimension) se nanaša na naravo odnosov, ki se razvijejo med določenimi posamezniki. Odnosi med posamezniki se lahko izražajo kot močne vezi in šibke vezi, moč posamezne vezi pa je po Granovetter (1973) posledica kombinacije časa, čustvene intenzivnosti, intimnosti in vzajemnih storitev, kjer pomemben dejavnik predstavlja tudi nivo zaupanja med vključenimi posamezniki v mreži. Relacijsko zaupanje je po Rousseau, Sitkin, Burt in Camerer (1998) opredeljeno kot prepričanje, da bo posameznik v mreži deloval v podjetnikovo najvišjo korist, ker ju vežejo ponavljajoči odnosi in čas, v katerem so se razvili občutki zaupanja in pozitivnih pričakovanj. Kognitivna dimenzija (angl. cognitive dimension) se nanaša na skupne predstave, razlage in pomen sistema med udeleženci v mreži, katerih namen je pomagati razumeti in osmisliti informacije ter jih razvrstiti v kategorije zaznav. Podobni pogledi posameznikov namreč pomagajo osmisliti nove informacije in znanja. Značilnost te dimenzije sta tudi medsebojna izmenjava pravil in prevzemanje obveznosti Opredelitev socialnih mrež Socialne mreže predstavljajo ljudi, s katerimi je posameznik v stikih in ima z njimi tesnejše ali bolj površne stike. Zajemajo tako najožje družinske člane kot ljudi, s katerimi imajo posamezniki zgolj formalne stike. Mreže se lahko opredeljene kot osebne mreže, kamor se uvrščajo družina, prijatelji in kolegi, ter profesionalne mreže, ki vključujejo mentorje, poslovne mreže in profesionalne forume (Fernández-Pérez, Alonso-Galicia, Rodríquez- Ariza, & del Mar Fuentes-Fuentes, 2015). De Koning in Muzyka (1999) podjetnikovo mrežo opredeljuje kot strukturo ljudi, s katerimi ima podjetnik tesne, dolgoročne in stabilne odnose, strukturo poslovnih partnerjev in ljudi, pri katerih podjetnik pridobiva potrebne vire, ter mrežo šibkih vezi (podjetnikov in strokovnjakov), pomembno pri pridobivanju splošnih informacij, koristnih za prepoznavanje priložnosti. Aldrich and Zimmer (1986, v Hoang & Antončič, 2003) navajata, da je podjetnik vključen v socialne mreže in da imajo le-te ključno vlogo v podjetniškem procesu. Socialne mreže so po Brass (1992, v Hoang & Antončič, 2003) opredeljene kot nabor individualnih ali organizacijskih deležnikov in celota povezav med njimi. Hoang in Antončič (2003) na podlagi pregleda literature o teoretičnih in empiričnih preučevanjih mrež navajata tri ključne elemente: naravo izmenjane vsebine med akterji, 39

46 mehanizem upravljanja odnosov in mrežne strukture, ustvarjene skozi navzkrižne povezave med akterji, ki pojasnjujejo razvoj mrež skozi podjetniško delovanje kot tudi njihov vpliv na rezultate delovanja. Narava izmenjane vsebine se nanaša na raznolikost virov in sredstev posameznikov v mreži, kjer Hoang in Antončič (2003) povzemata čustveno podporo pri tveganih aktivnostih, talente in informacije o trgu ter zamisli, ki pomagajo prepoznavati priložnosti, narava pa se lahko nanaša tudi na ugled. Mehanizmi upravljanja odnosov služijo podpori in usklajevanju mrežne izmenjave, kjer Hoang in Antončič (2003) navajata zaupanje med partnerji, odprte pogodbene odnose in morebitno grožnjo izobčenja in posledično izgube ugleda Pristopi k obravnavanju mrež Mrežne strukture so definirane kot vzorci neposrednih in posrednih povezav med posamezniki v mreži. Posamezniki dosegajo različne položaje v mrežni strukturi in s tem pomembno vplivajo na gibanje virov in posledično tudi na podjetniške rezultate (Hoang & Antončič, 2003). Mreže so obravnavne z vidika merjenja količine sredstev, ki jih pridobijo posamezniki, in sicer z merili velikosti mreže (angl. network size), opredeljeni s številom neposrednih povezav med vključenimi posamezniki, ter z merili osrediščenosti (angl. centrality), ki vključuje sposobnost dostopa ali nadzora virov skozi posredne in neposredne povezave (Hoang & Antončič, 2003). Velikost mreže nakazuje na število različnih posameznikov, s katerimi je podjetnik v stiku, pri čemer večje število vključenih posameznikov pomeni možnost pridobitve bolj raznovrstnih informacij (Greve, 1995). Osrediščenost pa je po Scott (1991, v Greve, 1995) definirana kot položaj posameznika v mreži, kjer ima osrednja oseba dostop do velikega števila stikov znotraj mreže na kratki razdalji. Razdalja se nanaša na število relacij v mreži, preko katerih podjetnik dosega določeno osebo. Glede na razdaljo so stiki opredeljeni kot neposredni in posredni (Greve, 1995). Med merila, ki merijo dostop do raznolikosti virov (čustvena podpora pri tveganih aktivnostih, talenti, nove informacije, ideje, koristi, dostop do priložnosti, znanje, ugled), se uvrščajo šibke vezi, ki po Granovetter (1973) definirajo obseg dostopa do novih informacij in zamisli preko vezi, ki niso del neposredne skupine stikov, ter premoščanje strukturnih lukenj (angl. bridging structural holes), definiranih kot odsotnost vezi med akterji (Hoang & Antončič, 2003). Po Burt (1992, v Hoang & Antončič, 2003) premoščanje prinaša koristi z vzpostavljanjem vezi med sicer nepovezanimi posamezniki, kar je povezano z identificiranjem in izkoriščanjem priložnosti. Pri socialnih mrežah je pomembna tudi raven podjetnikove aktivnosti, vključene v ustvarjanje mrež. Vloga podjetnika v tem procesu je lahko aktivna, pri čemer podjetnik aktivno išče novo vez, ali pa aktivno uporablja obstoječo mrežo, in pasivna, pri čemer se 40

47 podjetnik odziva na vzgibe, ki prihajajo iz njegove obstoječe mreže ali iz prostora zunaj nje (Kontinen & Ojala, 2011). Čas, ki ga podjetnik nameni vzdrževanju ali vzpostavljanju mrežnih kontaktov, je lahko odvisen od velikosti njegove obstoječe mreže. Večja kot je njegova mreža, manj časa lahko nameni posameznemu stiku, in nasprotno, manjša kot je njegova mreža, več časa lahko nameni posameznemu stiku. Brown in Duguid (1992, v Greve, 1995) navajata, da podjetnikov čas, namenjen mreženju, lahko poveča možnosti za pridobitev koristnih informacij in znanja (Greve, 1995). Gostota (angl. density) je še eden izmed pomembnih pristopov k obravnavanju mrež in se nanaša na medsebojno tesnost povezav posameznikov v mreži. V mreži, kjer se vsi posamezniki poznajo, je gostota definirana kot 100 % (Greve, 1995) Model socialne strukture podjetnika Raziskave s področja priložnosti vključujejo tudi poglede na to, kako posameznik prepoznava priložnosti z uporabo svojega socialnega kapitala. De Koningova (2003) navaja, da posameznikova socialna mreža neposredno ali posredno vpliva na prepoznavanje priložnosti, pri čemer izhaja iz predhodnih ugotovitev raziskav (Aldrich, 1999; Hansen, 1999; Ostgaard & Birley, 1996, v De Koning, 2003), da socialne mreže lahko igrajo pomembno vlogo pri zagotavljanju virov, pridobivanju nasvetov, dostopu do strokovnih in drugih znanj. V raziskavi se dotika dveh področij procesa vplivanja na prepoznavanje priložnosti, in sicer na to, kako posamezniki iz okolice podjetnika vplivajo na proces podjetniškega razmišljanja o priložnostih in na to, kako si podjetnik uredi ter uporablja svojo strukturo ljudi pri prepoznavanju priložnosti (De Koning, 2003). Model socialne strukture posameznika v povezavi s kognitivnimi procesi po De Koning (2003), ki ga prikazujem v Sliki 12, vključuje podjetnika, notranji krog (angl. inner circle), akcijsko garnituro (angl. action set), mrežo šibkih vezi ter mrežo podjetnikov in strokovnjakov. Notranji krog in akcijska garnitura predstavljata mrežo močnih vezi. Mreža šibkih vezi zajema občasne stike in posebno podstrukturo, t. i. mrežo podjetnikov in strokovnjakov. De Koningova (2003) ugotavlja, da za uspešne podjetnike veljajo sledeče značilnosti: zbiranje informacij (tako skeniranje kot iskanje) je povezano z mrežo šibkih vezi, razmišljanje podjetnika o priložnosti in ostalih stvareh, povezanih s poslom je povezano predvsem s pogovori s člani notranjega kroga, ki jim podjetnik zaupa in v njih vidi aktivnega poslušalca, ocenjevanje virov pa je povezano z akcijsko garnituro in opredeljevanjem celovitega poslovnega koncepta. 41

48 Slika 12: Model socialne strukture podjetnika v povezavi s kognitivnimi procesi Vir: A. De Koning, 2003, Opportunity development: a socio-cognitive perspective, str. 283, slika Šibke in močne vezi v socialni mreži Šibke vezi v socialni mreži po Granovetter (1973) podjetniku omogočajo širiti poslovne kontakte in s tem oblikovati širše mreže kupcev in ostalih za podjetnika koristnih oseb, ki mu omogočajo dostop do več informacij ter posledično do priložnosti. Granovetter (1973) šibko vez opredeljuje kot znanca ali posameznika, s katerim ima podjetnik občasne stike, od katerih pridobiva sveže in koristne informacije. Pomembnost šibkih vezi se kaže (Kirzner, 1997) v zagotavljanju informacij, ki budnim podjetnikom omogočajo identifikacijo in izkoriščanje podjetniških priložnosti, v razpoložljivosti raznovrstnih informacij, s katerimi podjetniki lahko premoščajo nepovezane vire informacij (Baron, 2006), lahko pa kot navaja Lin (2001, v Hmieleski et al., 2015), omogočajo moč in ugled pri zagotavljanju formalnih sredstev in po navedbi Evald, Klyver in Svendsen (2006, v Hmieleski et al., 2015) pomagajo pri trženju izdelkov in storitev. Mreža šibkih vezi po opredelitvi De Koning (2003) predstavlja podjetniku vir informacij in posameznikov, ki zagotavljajo pomembna sredstva in vire, potrebne pri zagonu podjetja. Raziskave s področja šibkih vezi se dotikajo tako števila šibkih vezi (s kolikšnim številom posameznikov, ki se ne uvrščajo med močne vezi, podjetnik razpravlja o svojem poslu) kot tudi mrežnih aktivnosti (koliko ur na teden podjetnik nameni mreženju). Podjetniki najpogosteje sami aktivirajo večino šibkih vezi. Dubini in Aldrich (1991, v De Koning, 2003) navajata, da s časom posamezniki, ki so del šibkih vezi podjetnika zelo verjetno postanejo znani eden drugemu, s čimer vrednost informacij teh vezi skozi čas upada. Pri preučevanju mreže šibkih vezi je zato potrebno upoštevati strukturo teh vezi in tudi mrežne aktivnosti za ustvarjanje novih vezi. De Koninigova (2003) v raziskavi ugotavlja, da so 42

49 najpogostejši viri šibkih vezi posamezniki iz časa študija, obdobja vojaške obveznosti in občasnih hobijev, med aktivnosti mreženja pa sodijo sejmi, lokalna poslovna združenja, manjša neformalna druženja in zabave. V mrežo šibkih vezi se uvršča kot posebna podstruktura tudi mreža podjetnikov in strokovnjakov (De Koning, 2003). Raziskava avtorice nakazuje, da imajo uspešni podjetniki stike tudi z drugimi podjetniki, ki niso nujno povezani s panogo, v kateri deluje, in so tudi sami v vlogi t.i. informacijskega brokerja v mreži, polni strukturnih lukenj (angl. structural holes). Slednje imajo po mnenju Burt (1992, v De Koning 2003) velik pomen z vidika vrednosti informacij, saj je dostop do svežih informacij manj odvisen od pogostosti stikov in bolj od gostote vezi med mrežami kontaktov, pri čemer ima podjetnik vlogo informacijskega brokerja z vezmi v mnogo nepovezanih mrež in s tem ključno prednost pri informacijah. Gostota (Hoang & Antončič, 2003) je merjena po tem, koliko so posameznikovi kontakti medsebojno povezani. Vezi s temi podjetniki ostajajo šibke v smislu pogostosti stikov ter tesnosti odnosa. V omenjeno podstrukturo se vključujejo tudi strokovnjaki, med katere spadajo odvetniki, računovodje, panožni strokovnjaki in specializirani svetovalci, ki podjetniku predstavljajo vir informacij o potencialnih priložnostih oziroma o potrebnih sredstvih v fazi razvoja priložnosti. Člani te skupine lahko postanejo del akcijske garniture, v kolikor so prepoznani kot primerni za sodelovanje pri določeni priložnosti. Močne vezi v socialni mreži po Granovetter (1973) zajemajo manjše število stikov, za katere je značilno, da ima podjetnik z njimi pogosto bolj zahtevne in trdne odnose. Med močne vezi sodijo podjetnikovi odnosi s posamezniki, s katerimi ima pogoste stike, ter podjetnikovi tesni osebni odnosi (De Koning, 2003). Z vidika dostopnosti do informacij lahko močne vezi za podjetnika pomenijo pomanjkljiv dostop do novih informacij (Cvajdik, 2011). V zvezi s socialnim kapitalom, ki je podjetju dostopen preko močnih vezi, je v podjetniški literaturi zaslediti manjšo vrednost v smislu potencialne koristi glede na kapital, prejet preko šibkih vezi. Po Granovetter (1973) se ključni razlog za to skriva v dejstvu, da so informacije, prejete preko močnih vezi, manj uporabne pri identificiranju priložnosti. Ključne koristi močnih vezi se kažejo po Leung (2003, v Hmieleski et al., 2015) predvsem v dostopnosti delovnih sredstev, po Krackhardt (1992, v Hmieleski et al., 2015) v dostopu do občutljivih informacij in kot navajajo Evald et al. (2006, v Hmieleski et al., 2015) v podpori. Mrežo močnih vezi po De Koning (2003) sestavljata notranji krog in akcijska garnitura. V notranji krog se uvrščajo posamezniki, ki so osebno zelo blizu podjetniku, in posamezniki, s katerimi ima podjetnik redne stike. Posamezniki, vključeni v notranji krog, so inteligentni in zaupanja vredni aktivni poslušalci, pripravljeni s podjetnikom razpravljati o zahtevnih temah. Po ugotovitvah raziskave, ta krog zajema enega ali dva člana družine ali dolgoletne 43

50 prijatelje, pogosto pa tudi profesionalne posameznike, s katerimi ima podjetnik dolgoletne vezi. Odnosi v notranjem krogu so stabilni in se s časom tudi razvijajo, kjer De Koningova (2003) dodaja ugotovitve raziskave Johannisson (1996, v De Koning, 2003), in sicer avtor v raziskavi na vzorcu švedskih podjetnikov ugotavlja, da bolj uspešni podjetniki skozi čas ohranjajo iste posameznike med petimi najpomembnejšimi kontakti in da imajo uspešni podjetniki skozi čas večje število tesnih prijateljstev, ki so se pričela kot poslovni kontakti. Akcijska garnitura je po De Koning (2003) mreža močnih vezi, ki jo vzpostavi podjetnik pri zasledovanju specifične poslovne priložnosti, pri čemer izhaja iz ugotovitev Hansen (1995, v de Koning, 2003), ki akcijsko garnituro opredeljuje kot ponudnike virov, ki tvorijo podjetnikovo močno mrežo v času od oblikovane in definirane priložnosti do zagona novega podjetja. V akcijsko garnituro se uvrščajo finančni investitorji, strokovnjaki s ključnimi potrebnimi znanji in izkušnjami, stranke in drugi. V procesu izkoriščanja priložnosti v smeri zagona novega podjetja ali posla, se pogostost stikov med člani akcijske garniture stopnjuje, vezi pa se krepijo. Glede na to, da podjetnik akcijsko garnituro vzpostavi v zvezi s specifično priložnostjo, člane pridobiva tako iz obstoječih močnih ali šibkih vezi kot tudi med tujci, in sicer skladno z njihovo primernostjo v zvezi z zasledovano priložnostjo. Pogosto je ta skupina prehodnega značaja in pomaga podjetniku v fazi opredelitve poslovnega koncepta, tako pa igra tudi ključno vlogo v razvoju priložnosti Vpliv socialnih mrež v podjetniškem procesu Izhajajoč iz pregleda literature o socialnih mrežah povzemam, da imajo le te pomemben prispevek k nameri posameznika stopiti na podjetniško pot, pri prepoznavanju priložnosti, pri uspešnosti delovanja podjetnika skozi podjetniški proces kot tudi k uspešnosti delovanja podjetja. Fernandez-Perez et al. (2015) v raziskavi med 630 španskimi akademiki ugotavljajo pozitivno vlogo zaznane podpore, prejete s strani mentorjev, poslovnih in osebnih mrež pri spodbujanju interesa akademikov za poslovne podvige. Ardichvili et al. (2003) v socialnih mrežah posameznika vidijo pomemben dejavnik prispevka k procesu prepoznavanja in razvijanja priložnosti, pri tem pa izhajajo iz predhodnih ugotovitev Hills et al. (1997), da podjetniki z večjimi socialnimi mrežami prepoznavajo več priložnosti kot podjetniki brez mrež. Naslednje izhodišče pa predstavlja ugotovitev De Koning in Muzyka (1999) po kateri podjetniki v aktivnem odnosu znotraj mrež skozi kontakte, pridobljene informacije in vire ocenjujejo in vrednotijo priložnosti. Tudi Birely (1985, v Paul, Hamzah, Samah, Ismail, & D'Silva, 2014 ) ter Hoang in Young (2000, v Paul et al., 2014) navajajo, da podjetniki dosledno uporabljajo svoje mreže kot vir zamisli in informacij, ki so potrebne za prepoznavanje podjetniških priložnosti. 44

51 Ozgen (2003) v socialnih mrežah vidi vir podpore in informacij ter pomembno vlogo pri pridobivanju virov predvsem v fazi ustanavljanja podjetja, podjetniki pa skozi mreže odnosov te vire povezujejo s priložnostmi. Ozgen (2003) v empirični raziskavi ugotavlja značilen prispevek števila podjetnikovih šibkih vezi k prepoznavanju priložnosti. Ozgen in Baron (2007) dodajata pomen neformalnih mrež znotraj industrije predvsem z vidika pridobivanja informacij kot koristnega elementa pri prepoznavanju novih priložnosti in kot vire navajata obstoječe ter nekdanje stranke, zaposlene v finančnih institucijah, dobavitelje in ostale, s katerimi je podjetnik v stikih. Tako Ardichvili et al. (2003) kot Ozgen (2003) ter Ozgen in Baron (2007) ugotavljajo pozitiven vpliv močnih in šibkih vezi v socialni mreži na proces prepoznavanja priložnosti. Uzzi (1996, v Hoang & Antončič, 2003) navaja pomen uravnotežene mreže tako močnih kot šibkih vezi. Pravi, da je takšna mreža za podjetnika več vredna, medtem ko Bruderl in Preisendorfer (1998, v Hoang & Antončič, 2003) v raziskavi, ki je zajemala nemških ustanoviteljev, ugotavljata bolj kritično vlogo močnih vezi v primerjavi s šibkimi, ko gre za razlago uspeha podjetja, merjenega s preživetjem podjetja. Močne vezi pozitivno vplivajo na preživetje podjetja in manj na rast prodaje, šibke vezi pa veljajo za slabega napovedovalca uspešnosti. Baron in Markam (2003) razlog za to, da so nekateri podjetniki uspešnejši od drugih, vidita v bogastvu virov, ki jih podjetnik dobi v odnosu z drugimi ljudmi. Po De Carolis, Litzky in Eddleston (2009) imajo lahko socialne mreže pozitiven vpliv na podjetnikovo samoučinkovitost in posredno na podjetniške namene, saj po navedbah avtorjev delujejo kot nekakšne»varnostne blazine«, na osnovi česar se krepi občutek nadzora nad neznanim in se poveča nagnjenost k sprejemanju tveganja. Aldrich, Rosen in Woodward (1986, v Hoang & Antončič, 2003) v raziskavi velikosti mrež in količine mrežnih aktivnosti ugotavljajo, da ne obstajajo razlike med podjetniki in podjetnicami. Cvajdik (2011) v raziskavi ugotavlja pozitiven vpliv podjetniških mrež na ambicije podjetnic za rast, dodaja pa zadržek do posploševanja ugotovitev, ko izhaja iz pomanjkljive reprezentativnosti vzorca. De Koningova (2003) navaja dva prispevka na področju preučevanja socialnih mrež, in sicer Young (1998, v De Koning, 2003) z raziskavo med afroameriškimi podjetniki ter Drakopoulou, Dodd in Patra (2002, v De Koning, 2003) z raziskavo med grškimi podjetniki ugotavljajo, da se obravnavani podjetniki raje zatekajo po nasvete in vire k članom družine in ožjim prijateljem. De Koning (2003) v raziskavi ugotavlja pomen močnih vezi kot vira sredstev pri ustanavljanju novega podjetja ali posla. Socialne mreže po Davidsson in Honig (2003), De Carolis et al. (2009) ter Mosey in Wright (2007, v Fernandez-Perez et al., 2015) 45

52 predstavljajo podjetniku ključni mehanizem dostopa do sredstev, potrebnih za zagon podjetja. Socialne mreže po ugotovitvah Prodan in Drnovšek (2010) ter Shane in Cable (2002), prispevajo k podjetniškim namenom, socialni stiki podjetnika pa imajo po navedbah Aldrich in Zimmer (1986, v Hoang in Antončič (2003) pomembno vlogo tudi pri sprejemanju odločitev glede zagona novega podjetja. Honig in Davidsson (2000, v Hoang & Antončič, 2003) ugotavljata pomen močnih vezi v zgodnjih fazah ustanavljanja podjetja, in sicer ga opredelita kot vpliv na vztrajnost podjetnikov pri aktivnostih nastajanja podjetja. Zhao in Aram (1995) na vzorcu kitajskih podjetnikov ugotavljata vpliv intenzivne uporabe mrež na rast podjetja. Paul et al. (2014) v raziskavi razvoja podeželskega malajskega zeliščnega podjetništva ugotavljajo, da je razlog neuspeha malajskih podjetnikov, med ostalimi dejavniki, tudi pomanjkanje mreženja in socialnih mrež, vključno z močnimi in tudi šibkimi vezmi. Kontinen in Ojala (2011) ugotavljata, da mala in srednje velika družinska podjetja, ki imajo v času vstopanja na nov tuji trg premalo obstoječih mrežnih vezi, prepoznavajo priložnosti predvsem preko šibkih vezi, ustvarjenih na mednarodnih sejmih. McEvily in Zaheer (1999, v Hoang & Antončič, 2003) v prispevku o gostoti mrež v kovinskopredelovalnem segmentu avtomobilske industrije navajata, da so omrežja z nižjo gostoto povezana z večjim pridobivanjem in uporabo konkurenčnih zmogljivosti. Kljub vsemu pa rezultati nekaterih raziskav preučevanega področja ponujajo drugačen vpogled na tematiko. Butler, Phan in Hansen (1990, v Hoang & Antončič, 2003) v raziskavi socialnih mrež ne ugotavljata ničesar, raziskava Merenda, Wood in Naumes, (1994, v Hoang & Antončič, 2003) podaja nejasne rezultate, Aldrich in Reese (1993, v Hoang & Antončič, 2003) pa ugotavljata ničelni učinek mrež, vključenih v ustanavljanje podjetja na uspešnost poslovanja. Izhajajoč iz postavljenih hipotez, pregleda literature in določenih specifik obravnavane tematike v slovenskem prostoru, me v empiričnem delu zanima predvsem ali socialne mreže podjetnikov in podjetnic vključenih v raziskovalni vzorec prispevajo k prepoznavanju priložnosti, ali obstaja prispevek k prepoznavanju priložnosti tako šibkih kot močnih vezi ter morebitne razlike prispevka med močnimi in šibkimi vezmi. Glede na to, da je v strokovni literaturi izpostavljena pomembnost podjetnikovega časa namenjenega mreženju kot spremenljivka, ki povečuje možnosti za pridobitev koristnih informacij in znanja in posledično prispeva k prepoznavanju priložnosti, me v empiričnem delu zanima tudi značilnost te spremenljivke pri raziskovalnem vzorcu. 46

53 3 EMPIRIČNA RAZISKAVA POVEZAVA MED PODJETNIŠKO SAMOUČINKOVITOSTJO, SOCIALNIMI MREŽAMI IN PREPOZNAVANJEM PRILOŽNOSTI 3.1 Izhodišče raziskave Iz pregleda strokovne literature je razvidno, da je podjetniška samoučinkovitost pomembna in neodvisna spremenljivka z značilnim prispevkom v celotnem podjetniškem procesu od odločitve posameznika postati podjetnik do sposobnosti prepoznavanja, vrednotenja in izkoriščanja priložnosti ter podjetniškega obnašanja pri opravljanju podjetniškega poklica. Kot že omenjeno, je prepoznavanje priložnosti tisti ključni trenutek v podjetniškem procesu, v katerem se vse prične. Nadalje prepoznavanje priložnosti ni enkratni dogodek, temveč nenehno prisotna aktivnost, ki podjetniku omogoča ohranjati konkurenčnost, aktivnost v dinamičnem in spreminjajočem se okolju ter učinkovito kljubovanje razmeram, s katerimi se podjetnik sooča v svojem vsakdanu. Podjetnikova interakcija z ljudmi v okolju igra pomembno vlogo v vseh fazah podjetniškega procesa, saj mu omogoča dostop do informacij, virov in nasvetov s katerimi preverja svoje dileme in delovanje ter išče rešitve in konkurenčne prednosti. V empiričnem raziskovalnem delu testiram povezavo med podjetniško samoučinkovitostjo, socialnimi mrežami in prepoznavanjem priložnosti v slovenskem okolju na vzorcu podjetnikov, mikro in malih podjetij iz primarnega, sekundarnega in terciarnega sektorja. Vzorec sem oblikovala na osnovi razpoložljivih podatkov AJPES-a glede na aktualno stanje v mesecu maju Izmed aktivnih podjetij sem kot potencialno primerne za vključitev v raziskavo z uporabo spletnega vprašalnika izbrala aktivnih podjetij iz vseh slovenskih regij. V nabor sem uvrstila podjetja, ki med kontaktnimi podatki navajajo tudi elektronski naslov. Dodatna predstavitev vzorca sledi v nadaljevanju poglavja. Instrument zbiranja podatkov je anketni vprašalnik, ki vključuje različna vprašanja s področja podjetniške samoučinkovitosti, socialnih mrež, prepoznavanja priložnosti, demografska vprašanja in vprašanja o delovanju podjetja. Predhodni avtorji so v svojem raziskovalnem delu preverili primernost pridobivanja podatkov preko spleta (Ozgen, 2003; Ahlin & Prodan, 2008; Prodan & Drnovšek, 2010; Cvajdik, 2011). Uporabljena merska lestvica je bila v slovenščini predhodno testirana, in sicer: zaznana samoučinkovitost (Ahlin, 2013; Slavec, 2013) ter socialne mreže in čas namenjenem vzdrževanju obstoječih in ustvarjanju novih stikov (Ahlin, 2013; Slavec, 2013). Namen magistrskega dela je preveriti ali izbrani dejavniki, povezani s podjetnikovimi osebnostmi lastnostmi, značilno vplivajo pri prepoznavanju priložnosti. Dosedanje raziskave v slovenskem okolju so že prispevale nekaj pomembnih ugotovitev, vendar vrzeli v obstoječem vedenju še vedno obstajajo. Ahlin in Prodan (2008) na osnovi 47

54 raziskave ugotavljata močno in statistično značilno povezavo podjetniške samoučinkovitosti s prepoznavanjem priložnosti in statistično značilen pozitivni prispevek izkušenj, velikosti socialne mreže ter števila šibkih vezi. Stritar (2006) v magistrskem delu o vplivu podjetniškega izobraževanja na oblikovanje podjetniških namenov študentov potrjuje, da je podjetniška samoučinkovitost pomemben dejavnik za doseganje podjetniških nalog in ciljev ter dejavnik obvladovanja negativnih misli in izidov, pri čemer potrjuje koncept delitve podjetniške samoučinkovitosti na različna področja, kot so predhodno predlagali Drnovšek et al. (2006). Cvajdik (2011) v raziskavi vpliva človeškega kapitala in podjetniških mrež na ambicije podjetnic za rast sicer ugotavlja pozitiven vpliv obeh dejavnikov na ambicije za rast, izpostavlja pa zadržek do posploševanja ugotovitev, ki izhaja iz pomanjkljive reprezentativnosti vzorca. Dodatno težo k potrebi preučevanja prepoznavanja priložnosti med podjetniki v slovenskem okolju dodajajo tudi nedavno objavljene ugotovitve v GEM Slovenija 2015 (Rebernik et al., 2016), in sicer: v Sloveniji v letu 2015 razmerje med deležem podjetnikov, ki izkoriščajo priložnosti in so razvojno usmerjeni ter podjetnikov, ki se za podjetniško pot odločajo zaradi potrebe po preživetju, nakazuje na 1,9-krat več razvojno usmerjenih podjetnikov, s čimer se Slovenija uvršča na raven povprečja učinkovitostnih gospodarstev in pod povprečje inovacijskih gospodarstev (3,4-krat več razvojno usmerjenih podjetnikov), ne glede na to, da po podatkih raziskave narašča odstotek slovenskega prebivalstva, ki meni, da v okolju obstajajo dobre poslovne priložnosti (v letu ,3 %, v letu ,5 %), je Slovenija še vedno nizko na lestvici držav, vključenih v raziskavo (na 57. mestu med 60 udeleženkami), za Slovenijo je značilen nizek odstotek odraslih posameznikov, ki zaznavajo poslovne priložnosti in bi bili pripravljeni ustanoviti novo podjetje (v letu 2015 le 10 % odraslih posameznikov), s čimer se uvrščamo na 17. mesto med evropskimi državami ter na 51. mesto med vsemi udeleženkami raziskave v svetovnem merilu, odstotek posameznikov, ki so pričeli realizirati podjetniško namero in se podajajo na podjetniško pot, v Sloveniji v letu 2015 znaša 3,2 %, odstotek novih podjetnikov, ki poslujejo več kot 3 mesece in manj kot tri leta in pol, pa v istem obdobju celo manj, in sicer le 2,8 %, slovenski udeleženci izkazujejo relativno visoko zaupanje (51,5 %) v lastne podjetniške sposobnosti in kompetence (samoučinkovitost), s čimer se uvrščamo na 6. mesto med evropskimi državami, vključenimi v raziskavo, slovenski udeleženci v primerjavi z drugimi državami izkazujejo nižjo raven strahu pred neuspehom in menijo, da posedujejo zadostna znanja in sposobnosti za podjetništvo, za slovensko podjetniško okolje je značilna nižja raven vključenosti podjetnic v mreže v primerjavi s podjetniki in 48

55 primerjava med spoloma v slovenskem podjetniškem okolju nakazuje tudi na nižjo raven prepoznavanja priložnosti, nižjo zaznano samoučinkovitost ter manjšo povezanost v podjetniške mreže podjetnic v primerjavi z moškimi posamezniki. Na osnovi podatkov raziskave je razvidno, da so trenutne razmere v Sloveniji z vidika prepoznavanja priložnosti šibke, kljub izraženi visoki ravni zaznane samoučinkovitosti in potrebnih znanj ter sposobnosti za podjetništvo. 3.2 Hipoteze raziskave in predlagan model Na podlagi pregleda strokovne literature ter prispevkov različnih tujih in domačih avtorjev raziskovalnega področja podjetniških priložnosti sklepam na značilen prispevek podjetniške samoučinkovitosti in socialnih mrež k prepoznavanju priložnosti, iz česar so razvite naslednje raziskovalne hipoteze: Hipoteza prispevka podjetniške samoučinkovitosti H1: Podjetniška samoučinkovitost značilno prispeva k prepoznavanju priložnosti. Hipoteze prispevka socialnih mrež H2: Socialne mreže značilno prispevajo k prepoznavanju priložnosti. H2 a.) Število šibkih vezi v socialni mreži značilno prispeva k prepoznavanju priložnosti. H2 b.) Število močnih vezi v socialni mreži značilno prispeva k prepoznavanju priložnosti. Vpliv dejavnikov, povezanih s prepoznavanjem priložnosti, je glede na preučeno strokovno literaturo empirično preverjen tako individualno kot v kombinaciji več vključenih dejavnikov. Ahlin in Prodan (2008) menita, da je za pravilno opredelitev razsežnosti posameznega vpliva primernejši širši model prepoznavanja priložnosti. Predlagani model prepoznavanja priložnosti z vidika tega magistrskega dela je na Sliki 13. Po ugotovitvah Hills, Hansen in Hultman (2005, v Ahlin & Prodan, 2008), obstajajo razlike v prepoznavanju priložnosti glede na vrsto industrije. Poleg predlaganih neodvisnih spremenljivk in njihove povezave s prepoznavanjem priložnosti v raziskavi preverjam tudi, ali obstajajo razlike v prepoznavanju priložnosti v raziskovalnem vzorcu glede na: elemente splošnega človeškega kapitala: spol, starost, delovna doba in izobrazba podjetnika, 49

56 dejavnost poslovanja podjetja: storitvena, predelovalna, trgovina, gradbeništvo, gostinstvo in turizem, kmetijstvo in rudarstvo ter druge dejavnosti ter regijo, v kateri ima podjetje sedež. Slika 13: Model prepoznavanja priložnosti na osnovi postavljenih hipotez 3.3 Vzorec raziskave V empiričnem raziskovalnem delu testiram povezavo med vključenimi spremenljivkami v slovenskem okolju na vzorcu podjetnikov, mikro in malih podjetij iz primarnega, sekundarnega in terciarnega sektorja Vir podatkov in opredelitev vzorca Osnova za pripravo vzorca raziskave je baza razpoložljivih podatkov AJPES-a (AJPES, 2016), ki sem jo pridobila v mesecu juniju leta 2016 na osnovi predložene dispozicije magistrskega dela in uradnega potrdila teme magistrskega dela s strani Ekonomske fakultete v Ljubljani in odraža aktualno stanje v mesecu maju leta Raziskovalni vzorec sem pripravila glede na izhodiščne kriterije: število zaposlenih med 5 in 49 zaposlenih, aktivnost podjetje posluje, pokritost vključene vse slovenske regije in vse dejavnosti in spletna dostopnost razpoložljivost elektronske pošte kot kanala za komunikacijo. Med aktivnimi podjetji v navedeni bazi sem kot primerne za vključitev v raziskavo z uporabo spletnega vprašalnika prepoznala podjetij. Na osnovi prvega pošiljanja spletnega vprašalnika na razpoložljive elektronske naslove, sem omenjeni vzorec zmanjšala za podjetij (39,4 %). Gre za tiste naslovnike, pri katerih sem dobila 50

57 povratno informacijo o neuspešno dostavljenem elektronskem sporočilu oziroma povratno informacijo o neveljavnosti elektronskega naslova. S ciljem zagotavljanja večje odzivnosti, sem na osnovi razpoložljivih podatkov v bazi preko spletnega iskanja poskušala poiskati čim več neposrednih elektronskih naslovov in tako omejiti pošiljanje na splošne elektronske naslove (na primer namesto splošnega elektronskega naslova info@xxxx.com na neposredni elektronski naslov imeinpriimek@xxxx.com). Na osnovi dodatnih raziskav, sem definirala končni raziskovalni vzorec aktivnih mikro in malih podjetjih (število zaposlenih od 5 do 49 oseb) iz primarnega, sekundarnega in terciarnega sektorja vseh slovenskih statističnih regij z naslednjimi značilnostmi: Število zaposlenih V vzorcu prevladujejo podjetja z 5 do 9 zaposlenimi (50,1 %), sledijo podjetja z 10 do 19 zaposlenimi (30,7 %) in podjetja od 20 do 49 zaposlenimi (19,2 %). Slika 14: Opredelitev raziskovalnega vzorca glede na število zaposlenih Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (v nadaljevanju SURS-a) za leto 2013, v Sloveniji po številu zaposlenih prevladujejo podjetja v rangu od 1 do 9 zaposlenimi (95 %), preostalih 5 % pa predstavljajo podjetja z 10 do 49 zaposlenimi, srednja podjetja z 50 do 249 zaposlenimi ter velika podjetja nad 250 zaposlenimi z 0,2 % (SURS, 2015). Pokritost po dejavnosti Prevladujejo storitvene dejavnosti (33,8 %), sledijo predelovalne dejavnosti (22,8 %), trgovina (22,1 %), gradbeništvo (11,2 %), kategorija»drugo«, v kateri so združene vse ostale poleg tu navedenih dejavnosti (5,0 %), gostinstvo in turizem (3,7 %) ter kmetijstvo in rudarstvo (1,3 %). Glede na razpoložljive podatke SURS-a o strukturi prihodkov od prodaje slovenskih podjetij po dejavnosti za leto 2013, so dejavnosti G trgovina, vzdrževanje in popravila motornih vozil, industrija (vključujoč B rudarstvo, C 51

58 predelovalne dejavnosti, D oskrba z električno energijo, plinom in paro, E oskrba z vodo; ravnanje z odplakami in odpadki; saniranje okolja) ter storitve (vključujoč H promet in skladiščenje, I gostinstvo, J informacijske in komunikacijske dejavnosti, L poslovanje z nepremičninami, M strokovne, znanstvene in tehnične dejavnosti, N druge raznovrstne poslovne dejavnosti) ustvarile kar 87 % celotnega prihodka od prodaje (SURS, 2015). Slika 15: Opredelitev raziskovalnega vzorca glede na dejavnost Kategorija podjetij Vzorec vključuje 35 novih podjetij, ki poslujejo manj kot tri leta in pol (1,6 %) ter ustaljenih podjetij, ki poslujejo več kot tri leta in pol (98,4 %). Slika 16: Opredelitev raziskovalnega vzorca glede na kategorijo podjetij 52

59 Regijska pokritost V vzorcu prevladujejo podjetja iz osrednjeslovenske regije (41,4 %), po padajoči vrednosti sledijo podravska (13,7 %), gorenjska (9,5 %), savinjska (9,4 %), jugovzhodna Slovenija (6,1 %), obalno-kraška (5,0 %), goriška (4,2 %), pomurska (2,6 %), koroška (2,6 %), posavska (2,1 %), primorsko-notranjska (1,8 %) in zasavska regija (1,6 %). Slika 17: Opredelitev raziskovalnega vzorca glede na regijo Povzeto in prirejeno po Paintmaps.com, Printable outline, blank Slovenia map, (b.l.). 3.4 Zbiranje vzorčnih podatkov Zbiranje vzorčnih podatkov je potekalo v juniju in juliju 2016 na osnovi spletnega anketnega vprašalnika Priloga 7, oblikovanega s pomočjo programa za oblikovanje. Za takšen način zbiranja podatkov sem se odločila na osnovi ključnih prednosti spletnega anketiranja, in sicer možnost vključitve velikega in geografsko razpršenega vzorca, nizki stroški, visoka hitrost, anonimnost in s tem možnost pridobivanja občutljivih podatkov, izključitev morebitnega vplivanja na anketirance, sproten vnos podatkov in vključitev vprašanj z več možnimi odgovori. Omenjeni način zbiranja podatkov ima tudi določene omejitve, kot so nizka stopnja odgovorov, zahtevana funkcionalna in računalniška pismenost ter omejena možnost nadzora nad izborom anketirancev (Andragoški center Slovenije, b.l.). Vsakemu izmed kontaktov sem po elektronski pošti poslala dopis Priloga 8, v katerem sem predstavila namen in cilj sodelovanja v raziskavi, navedla osnovna navodila in pojasnila v 53

60 zvezi s sodelovanjem, zagotovila zaupnost odgovorov in ponudila možnost vpogleda v zbirne rezultate raziskave ter podala dostop do spletnega vprašalnika. Za spodbujanje večje odzivnosti sem ponovno poslala elektronski dopis z vljudnim opomnikom in pozivom k sodelovanju, in sicer dvakrat po prvem pošiljanju. Trend odzivanja in datumski prikaz opomnikov prikazujem na Sliki 18. Slika 18: Trend zbiranja podatkov Ob omenjenih prednostih in omejitvah izbranega načina zbiranja podatkov sem se v procesu anketiranja za namene empirične raziskave soočila tudi s precej visoko mero nezainteresiranosti za sodelovanje pri tovrstnih raziskavah (zaradi bojazni izpostavljanja osebnih podatkov, zaradi specifičnega obdobja pred in med dopusti in s tem povezanih prioritet, predvsem pa zaradi generalne prenasičenosti anketnih vprašalnikov). Nekaj kontaktov je sodelovanje vljudno zavrnilo z elektronsko pošto in pojasnilom, da sodelujejo le v raziskavah oseb, ki jih osebno poznajo. Trend zbiranja podatkov v prvem krogu kaže na visoko odzivnost v obdobju od enega do štirih dni po prejemu pošte, po tem obdobju pa se je število odgovorov bistveno zmanjšalo. S pošiljanjem prvega opomnika sem spodbudila sodelovanje dodatnih udeležencev, medtem ko so bili odgovori po drugem opomniku manj številčni in vse bolj redki. 3.5 Spremenljivke raziskave in struktura vprašalnika V raziskavo kot neodvisne spremenljivke vključujem naslednje parametre: podjetniško samoučinkovitost, socialne mreže, število šibkih vezi v socialni mreži in število močnih vezi v socialni mreži. Neodvisna ali pojasnjevalna spremenljivka se ne spreminja zaradi ostalih spremenljivk ali vplivov in nastopa samostojno (Vrste spremenljivk glede na vlogo v statistični analizi, b.l.). 54

61 Prepoznavanje podjetniških priložnosti v raziskavi predstavlja odvisno spremenljivko. Odvisna ali pojasnjevana je tista spremenljivka, ki je odvisna od drugih neodvisnih spremenljivk, drugih vplivov ali drugih dejavnikov in kot že njeno ime pove, pojasnjena z eno ali več neodvisnimi spremenljivkami, njena vrednost pa se v raziskavah meri (Vrste spremenljivk glede na vlogo v statistični analizi, b.l.). V nadaljevanju posamezne spremenljivke opredeljujem glede na vprašanja, s katerimi so merjene v vprašalniku. To pojasnjuje tudi strukturo spletnega vprašalnika v Prilogi 7. Celoten spletni vprašalnik zajema 46 vprašanj in je sestavljen iz: uvodnega dela, ki zajema naslov raziskave, zahvalo za sodelovanje v raziskavi, ocenjen čas trajanja izpolnjevanja vprašalnika, zagotovilo glede zaupnosti odgovorov, prošnjo za izpolnitev vprašalnika v celoti ter osebne podatki izpolnjevalca ankete, petih sklopov vprašanj, povezanih z merjenjem podjetniške samoučinkovitosti, socialnih mrež in prepoznavanjem priložnosti, ter enega sklopa vprašanj, ki se nanašajo na delovanje podjetja in demografske značilnosti in zaključnega dela, ki vsebuje zahvalo za vložen trud v izpolnjevanje vprašalnika, poziv k podajanju morebitnih komentarjev v za to predviden prostor v anketi ali po e-pošti in možnost pridobitve zbirnih rezultatov raziskave Neodvisne spremenljivke Podjetniško samoučinkovitost merim z vprašanji iz prvega sklopa (od 1-1 do 1-11), pri katerih anketirani na sedemstopenjski lestvici (od 1, tj. popolnoma neprepričan, do 7, tj. popolnoma prepričan) označijo tisto število, ki najbolj ustreza njihovemu prepričanju o tem, ali so sposobni izvršiti opisano nalogo oz. vlogo. Opisane naloge oz. vloge so naslednje: sposobnost nadzorovanja stroškov, sposobnost opredelitve organizacijskih vlog in odgovornosti, sposobnost razvoja novih zamisli, proizvodov in storitev, sposobnost uveljavljanja na trgu proizvodov/storitev, sposobnost širjenja podjetja ter sposobnost določanja in doseganja ciljnih dobičkov, ciljnih tržnih deležev ter prodajnih ciljev. Socialne mreže posameznika merim z vprašanji iz drugega sklopa (od 2-1 do 2-7) in iz tretjega sklopa vprašanj (od 3-1 do 3-2). Drugi sklop vprašanj se nanaša na velikost posameznikove socialne mreže in vključuje tako število šibkih vezi v socialni mreži kot tudi število močnih vezi v socialni mreži. Anketirani morajo navesti, s koliko osebami so se pogovarjali v obdobju zadnjih treh mesecev o zadevah, ki se jim zdijo pomembne za poslovanje podjetja. Da bi se pri zbiranju podatkov kar se da zmanjšala verjetnost pomanjkljivih informacij, lahko anketirani število oseb uvrstijo v predhodno definirane skupine. Če določen stik pripada več naštetim skupinam, ga uvrstijo le v tisto, ki ji najbolj pripada. Skupine oseb so naslednje: družina, kamor spadajo partner, starši, bratje ali sestre in otroci; prijatelji, ki so definirani kot osebe, 55

62 s katerimi preživljajo prosti čas kosila, večerje, pijače, obiskovanje drug drugega, športne aktivnosti, obiskovanje družabnih dogodkov; sodelavci, tj. osebe, s katerimi anketirani skupaj delajo; poslovni partnerji; sošolci iz osnovne, srednje šole in fakultete; svetovalci, tj. strokovnjaki, na katere se anketirani obračajo za nasvet (npr. odvetniki) ter skupina ostali, ki predstavlja osebe, s katerimi se anketirani pogovarjajo o poslovnih zadevah, ki se jim zdijo pomembne, vendar jih ne morejo uvrstiti v nobeno izmed zgoraj naštetih skupin oseb. Tretji sklop vprašanj o posameznikovih socialnih mrežah se nanaša na definiranje časa, namenjenega vzdrževanju obstoječih stikov in vzpostavljanju novih stikov. Anketirani navedejo število ur na teden, ki jih v povprečju namenijo vzdrževanju obstoječih stikov (osebni stiki, e-pošta, telefonski pogovori) z ljudmi, s katerimi se pogovarjajo o poslovnih zadevah (npr. komercializacija, trženje, finance), ter povprečno tedensko število ur, namenjenih vzpostavljanju novih stikov (osebni stiki, e-pošta, telefonski pogovori) z ljudmi, s katerimi se pogovarjajo o poslovnih zadevah (npr. komercializacija, trženje, finance) Odvisna spremenljivka Prepoznavanje priložnosti merim z vprašanji iz četrtega sklopa (od 4-1 do 4-7) in iz petega sklopa vprašanj (od 5-1 do 5-7). Sklop vprašanj od 4-1 do 4-7 se nanaša na prepoznavanje podjetniških priložnosti in zajema vidik podjetja in rezultatov, ki so posledica prepoznanih priložnosti. Anketirani na petstopenjski lestvici (od 1 močno se ne strinjam do 5 močno se strinjam) označijo tisto število, ki najbolj ustreza njihovemu strinjanju s posamezno trditvijo, veljavno za obdobje zadnjih treh let. Trditve glede priložnosti se nanašajo na sredstva, namenjena za raziskave in razvoj, nove vpeljane proizvode in storitve na trg, pridobljeno število patentov v primerjavi s konkurenco, vodenje razvoja ključnih inovacij v panogi, sredstva, namenjena za razvoj novih proizvodov in storitev, vstopanje na nove trge, ter prepoznane nove tržne niše na sedanjih trgih. Sklop vprašanj od 5-1 do 5-7 se nanaša na odkrivanje podjetniških priložnosti z upoštevanjem vidika podjetnika v tem procesu. Anketirani na petstopenjski lestvici (od 1 močno se ne strinjam do 5 močno se strinjam) označijo tisto število, ki najbolj ustreza njihovemu strinjanju s posamezno trditvijo glede odkrivanja podjetniških priložnosti. Ocenjujejo trditve:»vznemirljivo se mi zdi iskanje novih načinov za zadovoljevanje potreb na trgu, ki jih lahko komercializiram«,»iskanje novih idej za proizvode/storitve je prijetno opravilo«,»razvijanje novih prototipov proizvodov/storitev me navdaja z energijo«,»iskanje novih poslovnih priložnosti me veseli«,»v iskanju novih tržnih priložnosti za podjetje sem zelo dober«,»raziskovanje okolja za nove poslovne priložnosti 56

63 me navdušuje«,»odkrivanje novih poslovnih idej ali priložnosti je pomemben del tega, kdo sem.«3.5.3 Vprašanja o delovanju podjetja in demografska vprašanja Vprašanja, ki se nanašajo na delovanje podjetja in demografska vprašanja, so del šestega sklopa vprašanj (od 6-1 do 6-12). Anketirani v zadnjem sklopu vprašanj podajajo informacijo glede letnice ustanovitve podjetja, števila zaposlenih za poln in krajši delovni čas, spola in letnice rojstva in informacije o tem, ali so ustanovitelji podjetja, vključenega v raziskavo, in navedejo svojo lastniško oz. solastniško funkcijo v tem podjetju, število let zaposlitve v trenutni panogi in skupno število let od prve zaposlitve do trenutka izpolnjevanja vprašalnika, podajo pa tudi informacijo glede dosežene najvišje stopnje pridobljene izobrazbe in povedo, v kateri regiji ima podjetje sedež ter navedejo dejavnost podjetja. Za empirično testiranje povezav med neodvisnima spremenljivkama podjetniške samoučinkovitosti in socialnih mrež ter odvisno spremenljivko prepoznavanja priložnosti je uporabljena metoda multivariatne analize. 4 ANALIZA PODATKOV IN PREDSTAVITEV REZULTATOV Poglavje delim na šest podpoglavij, in sicer pregled značilnosti vzorca vključenega v statistično obdelavo, opisna statistika, preverjanje veljavnosti in zanesljivosti merjenja, preverjanje postavljenih hipotez ter preverjanje vpliva kontrolnih spremenljivk na prepoznavanje priložnosti: splošni človeški kapital (spol, starost, delovna doba in izobrazba podjetnika), dejavnost poslovanja podjetja in regija v kateri ima podjetje sedež. Poglavje zaključujem z morebitnimi omejitvami raziskave. 4.1 Značilnosti vzorca vključenega v statistično obdelavo Statistična obdelava podatkov je izvedena na vzorcu 102 aktivnih mikro in malih podjetjih (število zaposlenih od 5 do 49 oseb) iz primarnega, sekundarnega in terciarnega sektorja vseh slovenskih statističnih regij, kar predstavlja 4,6 % odzivnost na vse poslane vprašalnike iz prečiščenega končnega vzorca. V vzorec je zajetih n = 102 podjetnikov iz aktivnih mikro in malih podjetjih, od tega 34,3 % žensk in 65,7 % moških Tabela 2. Dobra tretjina (37,3 %) jih ima srednješolsko in slaba tretjina (32,4 %) visokošolsko ali univerzitetno izobrazbo Tabela 3. 57

64 Tabela 2: Opredelitev vzorca glede na spol Spremenljivka SPOL f f % Ženski 35 34,3 Moški 67 65,7 Legenda: * f = frekvenca; f % = odstotni delež ** Vrednosti so prikazane kot frekvence in odstotni deleži, če ni drugače navedeno. Tabela 3: Opredelitev vzorca glede na izobrazbo Spremenljivka IZOBRAZBA f f % Poklicna šola 6 5,9 Srednja šola 38 37,3 Višja šola 10 9,8 Visoka šola, fakulteta 33 32,4 Magisterij 12 11,8 Doktorat znanosti 3 2,9 Legenda: * f = frekvenca; f % = odstotni delež ** Vrednosti so prikazane kot frekvence in odstotni deleži, če ni drugače navedeno. Povprečna starost (SD) podjetnikov je 47,1 (9,9) let. V povprečju (standardni odklon) imajo 24,2 (10,6) let delovne dobe in delajo 18,1 (10,8) let v trenutni panogi Tabela 4. V vključenem vzorcu v statistično obdelavo je 72,5 % lastnikov podjetja Tabela 5 in 64,7 % ustanoviteljev Tabela 6. Tabela 4: Opredelitev vzorca glede na povprečno starost, povprečno delovno dobo in povprečno število let v trenutni panogi Spremenljivka f Povprečna starost (SD) 47,1 (9,9) Povprečna delovna doba (SD) 24,2 (10,6) Povprečno št. let v trenutni panogi (SD) 18,1 (10,8) Legenda: * f = frekvenca Tabela 5: Opredelitev vzorca glede na lastništvo podjetja Spremenljivka LASTNIK PODJETJA f f % Ne 28 27,5 Da 74 72,5 Legenda: * f = frekvenca; f % = odstotni delež ** Vrednosti so prikazane kot frekvence in odstotni deleži, če ni drugače navedeno. 58

65 Tabela 6: Opredelitev vzorca glede na to, ali je anketirani ustanovitelj podjetja Spremenljivka USTANOVITELJ PODJETJA f f % Ne 36 35,3 Da 66 64,7 Legenda: * f = frekvenca; f % = odstotni delež ** Vrednosti so prikazane kot frekvence in odstotni deleži, če ni drugače navedeno. Največji delež (41,2 %) jih dela v storitveni dejavnosti, 14,7 % v predelovalnih dejavnostih in 12,7 % v gradbeništvu Tabela 7. Tabela 7: Opredelitev vzorca glede na dejavnost Spremenljivka DEJAVNOST f f % Gostinstvo in turizem 3 2,9 Gradbeništvo 13 12,7 Kmetijstvo in rudarstvo 2 2,0 Predelovalne dejavnosti 15 14,7 Storitve 42 41,2 Trgovina 11 10,8 Drugo 16 15,7 Legenda: * f = frekvenca; f % = odstotni delež ** Vrednosti so prikazane kot frekvence in odstotni deleži, če ni drugače navedeno. S primerjavo raziskovalnega in v statistično analizo vključenega vzorca glede na dejavnost Priloga 9, ugotavljam razlike med obema vzorcema, in sicer v statistični analizi je v strukturi občutno več podjetij evidentiranih v kategoriji storitve in drugo ter občutno manj podjetij evidentiranih v kategoriji trgovina in predelovalne dejavnosti. Iz osrednjeslovenske regije je 35,3 % podjetnikov, gorenjske 13,7 % in primorskonotranjske 12,7 % podjetnikov. Podravska in savinjska regija predstavljata skupaj 13,7 % podjetnikov. Tri največje regije v Sloveniji po številu podjetij glede na podatke SURS-a za leto 2013 (osrednjeslovenska, podravska in savinjska regija) z deležem 58 % vseh podjetij, v vzorcu vključenem v statistično obdelavo predstavljajo skupaj 48 % vseh vključenih podjetij (SURS, 2015). S primerjavo raziskovalnega in v statistično analizo vključenega vzorca glede na regijo Priloga 10, ugotavljam največje odstopanje v strukturi vključenih podjetij med obema vzorcema v primorsko-notranjski regiji (1,8 % v raziskovalnem vzorcu in 12,7 % v vzorcu statistične obdelave), v podravski regiji (13,7 % v raziskovalnem vzorcu in 5,9 % v vzorcu statistične obdelave) ter v osrednjeslovenski regiji (41,4 % v raziskovalnem vzorcu in 35,3 % v vzorcu statistične obdelave). 59

66 Tabela 8: Opredelitev vzorca glede na regijo Spremenljivka REGIJA f f % Gorenjska 14 13,7 Goriška 2 2,0 Jugovzhodna Slovenija 5 4,9 Koroška 5 4,9 Obalno-kraška 7 6,9 Osrednje slovenska 36 35,3 Podravska 6 5,9 Pomurska 4 3,9 Posavska 1 1,0 Primorsko-notranjska 13 12,7 Savinjska 8 7,8 Zasavska 1 1,0 Legenda: * f = frekvenca; f % = odstotni delež ** Vrednosti so prikazane kot frekvence in odstotni deleži, če ni drugače navedeno. 4.2 Opisna statistika v raziskavo vključenih spremenljivk V nadaljevanju predstavljam rezultate zaznane samoučinkovitosti, rezultate velikosti socialnih mrež, šibkih in močnih vezi ter rezultate prepoznavanja priložnosti (vidik podjetja in podjetnika) podjetnikov vključenih v statistično analizo. Teoretična razlaga opisnih statistik je del Priloge 11. Tabele z izračuni aritmetične sredine, standardnega odklona, koeficienta asimetričnost in koeficienta sploščenosti za spremenljivke samoučinkovitost, socialne mreže in prepoznavanje priložnosti (vidik podjetja in podjetnika) pri anketiranih podjetnikih prikazujem v Prilogi 12. Koeficienta asimetričnosti in sploščenosti sta indikatorja porazdelitve odgovorov na posamezno vprašanje. Vrednosti med -2 in 2 kažejo na približno normalno porazdelitev odgovorov Samoučinkovitost anketiranih podjetnikov Samoučinkovitost so anketirani podjetniki ocenjevali na 7-stopenjski lestvici. V povprečju se anketirani podjetniki v največji meri strinjajo s trditvijo, da so sposobni nadzorovati stroške (M = 6,01; SD = 1,44). Porazdelitev je asimetrična v levo in koničasta. Pogostejši se odgovori z desnega dela lestvice, ki kažejo na večje strinjanje s trditvijo. Anketirani podjetniki se čutijo sposobne opredeliti organizacijske vloge (M = 5,97; SD = 1,42). Tudi na to vprašanje so pogostejši odgovori z desnega dela lestvice na kar kaže asimetrična v levo in koničasta porazdelitev odgovorov. Na tretjem mestu po povprečni moči strinjanja, je mnenje, da so anketirani podjetniki sposobni opredeliti odgovornosti. Tudi tu je porazdelitev odgovorov asimetrična v levo in koničasta. V povprečju se v najmanjši meri podjetniki strinjajo s trditvijo, da so sposobni določiti in dosegati ciljne tržne deleže (M = 5,28; SD = 1,33). 60

67 4.2.2 Socialne mreže anketiranih podjetnikov V povprečju imajo anketirani podjetniki 2,6 družinskih članov (SD = 2,1) in 3,6 prijateljev (SD = 5,2) s katerimi se posvetujejo. V povprečju največ šibkih socialnih vezi imajo anketirani podjetniki s poslovnimi partnerji (M = 8,8; SD = 31,5), a močna razpršenost in desna asimetričnost ter koničastost porazdelitve odgovorov nakazujejo na pogostejše odgovore manjše socialne mreže poslovnih partnerjev. V povprečju imajo 4,7 (SD = 5,6) sodelavcev, 0,8 (SD = 1,5) sošolcev, 1,1 (SD = 1,4) svetovalcev in 1,6 (3,9) ostalih ljudi s katerimi se poslovno posvetujejo. Vzdrževanju obstoječih poslovnih stikov namenijo anketirani podjetniki v povprečju 10,2 (SD = 9,1) ur na teden. Navezovanju novih poslovnih stikov namenijo v povprečju 5,9 (7,5) ur na teden Prepoznavanje podjetniških priložnosti pri anketiranih podjetnikih Prepoznavanje podjetniških priložnosti vidik podjetja Glede prepoznavanja podjetniških priložnosti z vidika podjetja, se anketirani podjetniki v največji meri strinjajo s trditvijo, da so vstopili na nove trge (M = 3,56; SD = 1,30), našli nove tržne niše na sedanjih trgih (M = 3,38; SD = 1,17) in da so namenjali sredstva za razvoj novih proizvodov in storitev (M = 3,37; SD = 1,33). V povprečju se najmanj strinjajo s trditvijo, da so vodili razvoj ključnih inovacij v panogi (M = 2,74; SD = 1,31) in da so pridobili večje število patentov kot konkurentje (M = 2,27; SD = 1,10). Porazdelitev odgovorov na vsa vprašanja je bila približno normalna Prepoznavanje podjetniških priložnosti vidik podjetnika Glede prepoznavanja podjetniških priložnosti z vidika podjetnika, se anketirani podjetniki v največji meri strinjajo s trditvijo, da jih iskanje novih poslovnih priložnosti veseli (M = 4,21; SD = 0,84), da jih razvijanje novih prototipov proizvodov/storitev navdaja z energijo (M = 3,90; SD = 0,97) ter da je iskanje novih idej za proizvode/storitve prijetno opravilo (M = 3,87; SD = 0,88). V povprečju se v najmanjši meri strinjajo s trditvijo, da so zelo dobri v iskanju novih tržnih priložnosti za podjetje (M = 3,69; SD = 0,88). 4.3 Preverjanje veljavnosti in zanesljivosti merjenja Veljavnost merjenja preverjam v prvem koraku z eksploratorno faktorsko analizo. Ker gre za posredno merjenje, je potrebno preveriti ali so trditve s katerimi merimo določen konstrukt ustrezne. Pričakujem, da bodo trditve, ki merijo isti konstrukt, med seboj močno povezane. Teoretična razlaga vključenih mer in pojmov je del Priloge

68 Najprej sem izračunala meri vzorčne ustreznosti, KMO in Bartlettov test sferičnosti. V primeru, da je KMO > 0,50 in Bartlettov test sferičnosti statistično značilen (p < 0,05), so podatki ustrezni za faktorsko analizo. Eksploratorno faktorsko analizo naredim po metodi glavnih osi. Kot kriterij za število faktorjev je uporabljen scree diagram. Na scree diagramu se na x osi nahaja zaporedna številka faktorjev in na y osi vrednosti lastnih vrednosti. Slednje so pokazatelj pojasnjene variance s posameznim faktorjem. Izločim število faktorjev, kjer so lastne vrednost večje oz. pred prelomom izrisane črte, na grafikonu, ki kaže velikost lastne vrednosti po faktorjih. Scree diagrami so v vseh primerih na podatkih kazali na ustreznost enofaktorske rešitve, zato je povsod izločen en faktor. Faktorska rešitev poda uteži posamezne trditve na faktorju in kaže na korelacijo trditve s faktorjem. Zaželeno je, da so uteži čim višje, predvsem pa višje od 0,40. V tabelah podajam tudi delež pojasnjene variance, t.j. variance merjenih spremenljivk, pojasnjene z enim faktorjem. Zanesljivost merjenja ugotavljam s Cronbachovim alfo. Vrednosti > 0,70 kažejo na ustrezno zanesljivost merjenja. Eksploratorna faktorska analiza in izračun Cronbachovega alfe potekata v programu SPSS. V drugem koraku izvedem konfirmatorno faktorsko analizo. Ta poteka v programu LISREL. Kot metoda parametrizacije je uporabljena metoda največjega verjetja. Določim indikatorje, ki naj bi merili isti faktor. Enemu indikatorju je pripisana utež na faktorju enako 1. Proučim t.i. indeksi prileganja modela podatkom. Na ustreznost prileganja modela podatkom kaže neznačilna vrednost hi-kvadrat testa. Ker je slednji zelo občutljiv na velikosti vzorca, proučim razmerje med hi-kvadrat statistiko in stopnjami prostosti. Vrednosti kvocienta med 1 in 2 kažejo na ustrezno prileganje. Na ustreznost prileganja kaže vrednost RMSEA in SRMR < 0,08 ter vrednost NFI, NNFI, CFI, IFI > 0,90. V primeru, da prileganje modela podatkom ni dobro, model modificiram z dodajanjem kovarianc napak in odstranjevanjem posameznih indikatorjev, ki imajo visoke standardizirane ostanke. Spremembe uvajam postopoma (po ena naenkrat). Kovariance napak uvajam med vsebinsko podobnimi trditvami. Standardizirane uteži med indikatorji in faktorjem > 0,50 kažejo na ustrezno konvergentno veljavnost. Slednjo ugotavljam še z mero povprečja izločenih varianc (angl. average variance extracted, v nadaljevanju AVE), ki naj bi bila > 0,50. Diskriminantno veljavnost proučim s korelacijami med faktorji, ki naj v primeru ustrezne diskriminantne veljavnosti ne bi presegle 0,80. Iz standardiziranih uteži je izračunana sestavljena zanesljivost (angl. composite reliability) konstrukta. Vrednost > 0,60 kaže na ustrezno zanesljivost konstrukta. 62

69 4.3.1 Preverjanje veljavnosti in zanesljivosti merjena samoučinkovitosti KMO in Bartlettov test sferičnosti Tabela 9 kažeta na ustreznost podatkov za faktorsko analizo. Izločen je en faktor s katerim je pojasnimo 67,2 % variance merjenih spremenljivk (indikatorjev). Uteži vseh merjenih spremenljivk na faktorju so visoke. Cronbachov alfa, z vrednostjo 0,96, kaže na ustrezno zanesljivost merjenja samoučinkovitosti. Tabela 9: Merjenje samoučinkovitosti (rezultat eksploratorne faktorske analize po metodi glavnih osi ter Cronbachov alfa) Ustreznost podatkov za faktorsko analizo Vrednost KMO 0,915 Bartlett χ2(55) = 1192,4; p < 0,001 Samoučinkovitost Faktorske uteži Sposoben/na sem nadzorovati stroške. 0,83 Sposoben/na sem opredeliti organizacijske vloge. 0,87 Sposoben/na sem opredeliti odgovornosti. 0,82 Sposoben/na sem razviti nove ideje. 0,85 Sposoben/na sem razviti nove proizvode. 0,68 Sposoben/na sem razviti nove storitve. 0,82 Sposoben/na sem se uveljaviti na trgu proizvodov/ storitev. 0,80 Sposoben/na sem širiti podjetje. 0,86 Sposoben/na sem določiti in dosegati ciljne dobičke. 0,89 Sposoben/na sem določiti in dosegati ciljne tržne deleže. 0,78 Sposoben/na sem določiti in dosegati prodajne cilje. 0,80 % variance 67,20 Cronbachov α 0,956 Slika 19: Merjenje samoučinkovitosti, standardizirana rešitev Legenda: * V1_3 = Sposoben/na sem opredeliti odgovornosti; V1_4 = Sposoben/na sem razviti nove ideje; V1_6 = Sposoben/na sem razviti nove storitve; V1_7 = Sposoben/na sem se uveljaviti na trgu proizvodov/ storitev; V1_8 = Sposoben/na sem širiti podjetje; V1_10 = Sposoben/na sem določiti in dosegati ciljne tržne deleže; V1_11 = Sposoben/na sem določiti in dosegati prodajne cilje. 63

70 Končni merski model dobljen s konfirmatorno faktorsko analizo prikazujem v Sliki 19. Dodani sta dve kovarianci napak med vsebinsko podobnimi trditvami in sicer med trditvama, ki se nanašata na sposobnost razvijanja novih idej in novih storitev ter med trditvama, ki se nanašata na določanje in doseganje ciljnih tržnih deležev in prodajnih ciljev. Izločeni so štirje indikatorji (sposobnost nadzorovanja stroškov, sposobnost opredelitve organizacijskih vlog, sposobnost razvijanja novih proizvodov, sposobnost določanja in doseganja ciljnih dobičkov), zaradi katerih se model ni dobro prilegal. Vsi indeksi prileganja Tabela 10 kažejo na ustrezno prileganje modela podatkom. Vse uteži na indikatorjih so višje od 0,50. Vrednost AVE znaša 0,77 in je višja od 0,50. Iz tega izhaja, da je konvergentna veljavnost ustrezna in vključene trditve resnično merijo kar želimo meriti. Koeficient sestavljene zanesljivosti z vrednostjo 0,96 kaže na ustrezno zanesljivost merjenja. Tabela 10: Indeksi prileganja (samoučinkovitost) Indeksi prileganja Vrednosti χ2; df; p 14,1; 12; 0,294 χ2/df 1,175 RMSEA 0,042 NFI 0,983 NNFI 0,993 CFI 0,996 IFI 0,996 SRMR 0, Preverjanje veljavnosti in zanesljivosti merjenja prepoznavanja priložnosti Preverjanje veljavnosti in zanesljivosti merjenja prepoznavanja priložnosti vidik podjetja KMO in Bartlettov test sferičnosti kažeta na ustreznost podatkov za faktorsko analizo. Izločen je en faktor s katerim pojasnimo 49 % variance merjenih spremenljivk (indikatorjev). Uteži vseh merjenih spremenljivk na faktorju so visoke (> 0,40). Cronbachov alfa, z vrednostjo 0,86, kaže na ustrezno zanesljivost merjenja prepoznavanja priložnosti, vidik podjetja. 64

71 Tabela 11: Merjenje prepoznavanja priložnosti, vidik podjetja (rezultat eksploratorne faktorske analize po metodi glavnih osi ter Cronbachov alfa) Ustreznost podatkov za faktorsko analizo Vrednost KMO 0,801 Bartlett χ2(21) = 338,1; p < 0,001 Prepoznavanje priložnosti, vidik podjetja (PPp) Faktorske uteži V zadnjih treh letih smo namenili za raziskave in razvoj veliko sredstev. 0,69 V zadnjih treh letih smo na trg smo vpeljali veliko novih proizvodov in 0,73 storitev. V zadnjih treh letih smo pridobili večje število patentov kot naši 0,47 konkurentje. V zadnjih treh letih smo vodili razvoj ključnih inovacij v panogi. 0,80 V zadnjih treh letih smo namenjali sredstva za razvoj novih proizvodov in 0,85 storitev. V zadnjih treh letih smo vstopili na nove trge. 0,58 V zadnjih treh letih smo našli nove tržne niše na sedanjih trgih. 0,70 % variance 48,99 Cronbachov α 0,864 Na Sliki 20 prikazujem končni merski model dobljen s konfirmatorno faktorsko analizo. Izločeni so trije indikatorji (v zadnjih treh letih smo pridobili večje število patentov kot naši konkurentje, v zadnjih treh letih smo vstopili na nove trge, v zadnjih treh letih smo našli nove tržne niše na sedanjih trgih) zaradi katerih se model ni dobro prilegal. Slika 20: Merjenje prepoznavanja priložnosti, vidik podjetja, standardizirana rešitev Legenda: * V4_1 = V zadnjih treh letih smo namenili za raziskave in razvoj veliko sredstev; V4_2 = V zadnjih treh letih smo na trg smo vpeljali veliko novih proizvodov in storitev; V4_4 = V zadnjih treh letih smo vodili razvoj ključnih inovacij v panogi; V4_5 = V zadnjih treh letih smo namenjali sredstva za razvoj novih proizvodov in storitev. Vsi indeksi prileganja Tabela 12 kažejo na ustrezno prileganje modela podatkom. Vse uteži na indikatorjih so višje od 0,50. Vrednost AVE znaša 0,72 in je višja od 0,50. Iz tega izhaja, da je konvergentna veljavnost ustrezna in vključene trditve resnično merijo kar želimo meriti. Koeficient sestavljene zanesljivosti z vrednostjo 0,91 kaže na ustrezno zanesljivost merjenja. 65

72 Tabela 12: Indeksi prileganja (prepoznavanje priložnosti, vidik podjetja) Indeksi prileganja Vrednosti χ2; df; p 1,30; 2; 0,522 χ2/df 0,65 RMSEA 0 NFI 0,994 NNFI 1 CFI 1 IFI 1 SRMR 0, Preverjanje veljavnosti in zanesljivosti merjenja prepoznavanja priložnosti vidik podjetnika KMO in Bartlettov test sferičnosti kažeta na ustreznost podatkov za faktorsko analizo. Izločen je en faktor s katerim pojasnimo 56,8 % variance merjenih spremenljivk (indikatorjev). Uteži vseh merjenih spremenljivk na faktorju so visoke (> 0,40). Cronbachov alfa, z vrednostjo 0,90, kaže na ustrezno zanesljivost merjenja prepoznavanja priložnosti, vidik podjetnika. Tabela 13: Merjenje prepoznavanja priložnosti, vidik podjetnika (rezultat eksploratorne faktorske analize po metodi glavnih osi ter Cronbachov alfa) Ustreznost podatkov za faktorsko analizo Vrednost KMO 0,868 Bartlett χ2(21) = 420,3; p < 0,001 Prepoznavanje priložnosti, vidik podjetnika (PPo) Faktorske uteži Vznemirljivo se mi zdi iskanje novih načinov za zadovoljevanje potreb 0,79 na trgu, ki jih lahko komercializiram. Iskanje novih idej za proizvode/storitve je prijetno opravilo. 0,68 Razvijanje novih prototipov proizvodov/storitev me navdaja z energijo. 0,69 Iskanje novih poslovnih priložnosti me veseli. 0,85 V iskanju novih tržnih priložnosti za podjetje sem zelo dober. 0,60 Raziskovanje okolja za nove poslovne priložnosti me navdušuje. 0,89 Odkrivanje novih poslovnih idej ali priložnosti je pomemben del tega, 0,73 kdo sem. % variance 56,82 Cronbachov α 0,898 Na Sliki 21 prikazujem končni merski model dobljen s konfirmatorno faktorsko analizo. Izločena sta dva indikatorja (iskanje novih idej za proizvode/storitve je prijetno opravilo, v iskanju novih tržnih priložnosti za podjetje sem zelo dober) zaradi katerih se model ni dobro prilegal. 66

73 Slika 21: Merjenje prepoznavanja priložnosti, vidik podjetnika, standardizirana rešitev Legenda: * V5_1 = Vznemirljivo se mi zdi iskanje novih načinov za zadovoljevanje potreb na trgu, ki jih lahko komercializiram; V5_3 = Razvijanje novih prototipov proizvodov/storitev me navdaja z energijo; V5_4 = Iskanje novih poslovnih priložnosti me veseli; V5_6 = Raziskovanje okolja za nove poslovne priložnosti me navdušuje; V5_7 = Odkrivanje novih poslovnih idej ali priložnosti je pomemben del tega, kdo sem. Vsi indeksi prileganja Tabela 14 kažejo na ustrezno prileganje modela podatkom. Vse uteži na indikatorjih so višje od 0,50. Vrednost AVE znaša 0,75 in je višja od 0,50. Iz tega izhaja, da je konvergentna veljavnost ustrezna in vključene trditve resnično merijo kar želimo meriti. Koeficient sestavljene zanesljivosti z vrednostjo 0,94 kaže na ustrezno zanesljivost merjenja. Tabela 14: Indeksi prileganja (prepoznavanje priložnosti, vidik podjetnika) Indeksi prileganja Vrednosti χ2; df; p 7,05; 5; 0,217 χ2/df 1,41 RMSEA 0,064 NFI 0,983 NNFI 0,991 CFI 0,996 IFI 0,996 SRMR 0, Preverjanje celotnega merskega modela podjetniške samoučinkovitosti in prepoznavanja priložnosti Preverila sem tudi prileganje celotnega merskega modela podjetniške samoučinkovitosti in prepoznavanja priložnosti podatkom. Indeksi prileganja Tabela 15 kažejo na ustrezno prileganje modela podatkom. Iz Priloge 14 so razvidne tudi korelacije med faktorji. 67

74 Nobena korelacija ni višja od 0,80 kar kaže na ustrezno diskriminantno veljavnost konstruktov. Tabela 15: Indeksi prileganja (celoten merski model) Indeksi prileganja Vrednosti χ2; df; p 147,2; 99; 0,0012 χ2/df 1,487 RMSEA 0,942 NFI 0,942 NNFI 0,974 CFI 0,979 IFI 0,979 SRMR 0, Preverjanje hipotez Hipoteza prispevka podjetniške samoučinkovitosti H1: Podjetniška samoučinkovitost značilno prispeva k prepoznavanju priložnosti. Hipoteza H1 preverim s pomočjo strukturnega modela. Predvidevam povezavo od samoučinkovitosti k prepoznavanju priložnosti vidik podjetnika in vidik podjetja. V model vključim kontrolni spremenljivki lastnik podjetja in delovna doba, ki sta se izkazali, da statistično značilno korelirata s prepoznavanjem priložnosti, vidik podjetnika, ne pa z vidikom podjetja. Spol, starost in izobrazba niso bile statistično značilno povezane z nobenim od vidikov prepoznavanja priložnosti, zato niso vključeni v končni strukturni model. Če se ocena podjetniške samoučinkovitost poveča za eno enoto se ocena prepoznavanja priložnosti, vidik podjetja poveča za 0,30 ocene in prepoznavanje priložnosti, vidik podjetnika, za 0,39 ocene. Osebni vidik prepoznavanja priložnosti je negativno povezan z delovno dobo (daljša delovna doba, pomeni nižjo oceno na prepoznavanju priložnosti) in pozitivno z lastništvom podjetja (lastniki podjetja v večji meri prepoznavajo poslovne priložnosti kot nelastniki). 68

75 Slika 22: Strukturni model, nestandardizirana rešitev Legenda: * V1_3 = Sposoben/na sem opredeliti odgovornosti; V1_4 = Sposoben/na sem razviti nove ideje; V1_6 = Sposoben/na sem razviti nove storitve; V1_7 = Sposoben/na sem se uveljaviti na trgu proizvodov/ storitev; V1_8 = Sposoben/na sem širiti podjetje; V1_10 = Sposoben/na sem določiti in dosegati ciljne tržne deleže; V1_11 = Sposoben/na sem določiti in dosegati prodajne cilje; V4_1 = V zadnjih treh letih smo namenili za raziskave in razvoj veliko sredstev; V4_2 = V zadnjih treh letih smo na trg smo vpeljali veliko novih proizvodov in storitev; V4_4 = V zadnjih treh letih smo vodili razvoj ključnih inovacij v panogi; V4_5 = V zadnjih treh letih smo namenjali sredstva za razvoj novih proizvodov in storitev; V5_1 = Vznemirljivo se mi zdi iskanje novih načinov za zadovoljevanje potreb na trgu, ki jih lahko komercializiram; V5_3 = Razvijanje novih prototipov proizvodov/storitev me navdaja z energijo; V5_4 = Iskanje novih poslovnih priložnosti me veseli; V5_6 = Raziskovanje okolja za nove poslovne priložnosti me navdušuje; V5_7 = Odkrivanje novih poslovnih idej ali priložnosti je pomemben del tega, kdo sem. Tabela 16: Indeksi prileganja strukturnega modela povezave podjetniške samoučinkovitosti in prepoznavanja priložnosti (vidik podjetnika in podjetja) Indeksi prileganja Vrednosti χ2; df; p 182,59; 128; 0,0011 χ2/df 1,426 RMSEA 0,065 NFI 0,927 NNFI 0,968 CFI 0,974 IFI 0,974 SRMR 0,088 69

76 Indeksi prileganja Tabela 16 kažejo na ustrezno prileganje modela podatkom. V Tabeli 17 prikazujem regresijske koeficiente skupaj s testno statistiko in p-vrednostjo. Razvidno je, da so vsi regresijski koeficienti v modelu statistično značilni. Starost, spol in izobrazba niso statistično značilno povezane s prepoznavanjem podjetniške priložnosti, ne glede na vidik (podjetje, podjetnik). Delovna doba in lastništvo podjetja sta povezani z osebnimi vidikom prepoznavanja podjetniške priložnosti, ne pa z vidikom podjetja. Tabela 17: Regresijski koeficienti, testna statistika in p-vrednost (podjetniška samoučinkovitost in prepoznavanje priložnosti) Spremenljivka B Std. B t SE --> PPp 0,3 4,37 < 0,001 SE --> PPo 0,39 6,43 < 0,001 Delovna doba --> Ppo -0,02-2,88 0,005 Lastnik podjetja --> Ppo 0,37 2,33 0,021 Hipotezo H1 lahko v celoti sprejmemo Hipoteza prispevka socialnih mrež H2: Socialne mreže značilno prispevajo k prepoznavanju priložnosti. H2 a.) Število šibkih vezi v socialni mreži značilno prispeva k prepoznavanju priložnosti. H2 b.) Število močnih vezi v socialni mreži značilno prispeva k prepoznavanju priložnosti. Za namene preverjanja hipoteze socialnih mrež sem vpeljala novi spremenljivki: s št. močnih vezi (družina + prijatelji) in s št. šibkih vezi (sodelavci, poslovni partnerji, sošolci, svetovalci, ostali). Uvedem tudi novi spremenljivki prepoznavanje poslovne priložnost, vidik podjetja in vidik podjetnika. Za vsakega podjetnika v bazi je izračunana povprečna vrednost na spremenljivkah, ki preverjeno s konfirmatorno faktorsko analizo, merijo oba vidika prepoznavanja poslovne priložnosti Dejavniki povezani s prepoznavanjem podjetniških priložnosti - vidik podjetja in podjetnika Za preverjanje H2 izvedem dve večkratni linearni regresiji. Neodvisne spremenljivke v regresijskem modelu so število močnih, število šibkih vezi, izobrazba, delovna doba in 70

77 spol podjetnika ter ali je podjetnik lastnik podjetja. Odvisna spremenljivka je v enem modelu prepoznavanje podjetniških priložnosti, vidik podjetja in v drugem prepoznavanje podjetniških priložnosti, vidik podjetnika. V regresijski model starost podjetnika ni vključena, ker je močno povezana z delovno dobo. Splošna oblika enačbe: y = B0 + B1 * X1 + B2 * X Bk * Xk. (1) B0 je konstanta in pove kakšna je vrednost podjetniške priložnosti, če bi bila vrednost vseh neodvisnih spremenljivk v enačbi enaka 0. Ostali regresijski koeficienti (B1, B2...Bk) povedo za koliko se spremeni ocena podjetniške priložnosti, če se vrednost neodvisne spremenljivke poveča za eno enoto in so vrednosti na ostalih neodvisnih spremenljivkah nespremenjene. Npr., če ima podjetnik 1 močno vez več, se v povprečju ocena na prepoznavanju podjetniške priložnosti poveča za 0,023. Enačba za napovedovanje prepoznavanja podjetniške priložnosti je naslednja: 3,7 + 0,023 * št. močnih vezi - 0,05 * srednja izobrazba (1 = srednja izobrazba ali manj; 0 = več kot srednja izobrazba) - 0,01 * delovna doba + 0,24 * moški spol (1 = moški; 0 = ženska) + 0,27 * lastnik podjetja (0 = ni lastnik; 1 = lastnik) + 0,002 * število šibkih vezi Standardiziran regresijski koeficient pove za koliko standardnih odklonov se poveča odvisna spremenljivka, če se neodvisna spremenljivka poveča za 1 standardni odklon. Ker so neodvisne spremenljivke na različnih merskih lestvicah, nam standardiziran regresijski koeficient pove katera spremenljivka je najmočneje povezana z odvisno. V tem primeru je to število močnih vezi. Tabela 18: Dejavniki povezani s prepoznavanjem priložnosti, vidik podjetnika Spremenljivka B Std. B t P vred. Konstanta 3,67 16,54 < 0,001 Št. močnih vezi 0,02 0,21 2,05 0,043 Srednja izobrazba ali manj -0,05-0,03-0,28 0,779 Delovna doba -0,01-0,14-1,40 0,164 Moški spol 0,24 0,15 1,47 0,144 Lastnik podjetja 0,27 0,16 1,46 0,147 Število šibkih vezi 0,00 0,10 1,05 0,298 Legenda: * B = regresijski koeficient; Std. B = standardiziran regresijski koeficient; t = testna statistika. Ker so regresijski koeficienti izračunani iz vzorčnih podatkov, je potrebno preveriti ali so tudi v populaciji statistično značilno različni od 0. Rezultat testiranja je testna statistika in 71

78 p-vrednost. P-vrednost je verjetnost, da je regresijski koeficient različen od 0 dobljen po slučaju. Kadar je ta verjetnost majhna, je tudi v populaciji regresijski koeficient različen od 0. Vsi zaključki so narejeni pri stopnji tveganja α = 0,05. Če je torej p-vrednost < α, rečemo, da obstaja povezanost med neodvisno in odvisno spremenljivko tudi v populaciji. V tem regresijskem modelu je s prepoznavanjem podjetniških priložnosti povezana le spremenljivka število močnih vezi (p = 0,043), medtem ko ostali regresijski koeficienti niso statistično značilni (p > 0,05). Hipotezo H2b lahko iz vidika podjetnika sprejmemo. Hipotezo H2a iz vidika podjetnika zavrnemo. S prepoznavanjem podjetniških priložnosti, vidik podjetja Tabela 19, je statistično značilno povezana le spremenljivka spol. Moški v večji meri prepoznavajo priložnosti kot ženske (p = 0,011). V povprečju je ocena prepoznavanja podjetniških priložnosti pri moških za 0,58 višja kot pri ženskih podjetnicah v vzorcu. Tabela 19: Dejavniki povezani s prepoznavanjem priložnosti, vidik podjetja Spremenljivka B Std. B t P vred. Konstanta 2,70 8,90 < 0,001 Št. močnih vezi 0,02 0,15 1,47 0,145 Srednja izobrazba ali manj -0,02-0,01-0,08 0,937 Delovna doba -0,01-0,07-0,64 0,521 Moški spol 0,58 0,26 2,58 0,011 Lastnik podjetja 0,16 0,07 0,62 0,540 Število šibkih vezi 0,00-0,02-0,20 0,843 Legenda: * B = regresijski koeficient; Std. B = standardiziran regresijski koeficient; t = testna statistika. Hipotezi H2a in H2b iz vidika podjetja zavrnemo Dejavniki povezani s prepoznavanjem podjetniških priložnosti število ur na teden, namenjenih vzdrževanju in vzpostavljanju stikov Hipotezo prispevka socialnih mrež preverim tudi z vidika števila ur na teden namenjenih ohranjanju obstoječih stikov ter vzpostavljanju novih stikov. V dendrogramu Priloga 15 prikazujem postopek združevanja enot v skupine. Na abscisni osi je prikazana razdalja med skupinami, črte prikazujejo katere enote so se združile v posamezno skupino. Združevanje v skupine je potekalo na krajši razdalji, ki kaže na večjo podobnost med enotami, ves čas, dokler se niso oblikovale tri skupine. Od teh treh skupin je bila manjša skupina (n = 2) podjetnikov priključena spodnji skupini podjetnikov v predzadnjem koraku. V okvirčkih so prikazane značilnosti vsake od skupin. 72

79 Zgornjo skupino sestavlja n = 68 podjetnikov, ki imajo v povprečju (SD) 5,3 (4,1) močnih vezi, 8,5 (7,2) šibkih vezi in namenijo 8,1 (4,7) ur na teden ohranjanju starih in vzpostavljanju novih poslovnih stikov. Ta skupina podjetnikov je poimenovana podjetniki z močnimi vezmi. Spodnjo skupino sestavlja n = 34 podjetnikov. V povprečju (SD) imajo 8,1 (10,3) močnih in 34,1 (56,2) šibkih vezi ter poslovnim stikom namenijo 32,3 (14,3) ur tedensko. Visoka razpršenost odgovorov nakazuje na manj homogeno skupino podjetnikov. Ta skupina podjetnikov je poimenovana podjetniki s šibkimi vezmi. V regresijski model sem namesto števila šibkih in močnih vezi, vključila novonastalo spremenljivko, ki označuje segment podjetnikov. Tabela 20: Dejavniki povezani s prepoznavanjem priložnosti, vidik podjetnika (upoštevanje novo nastale spremenljivke segmenta podjetnikov) Spremenljivka B Std. B t P vred. Konstanta 4,18 17,82 < 0,001 Srednja izobrazba ali manj -0,02-0,02-0,15 0,880 Delovna doba -0,01-0,15-1,51 0,133 Moški spol 0,22 0,13 1,36 0,177 Lastnik podjetja 0,29 0,17 1,60 0,112 Podjetniki z močnimi vezmi -0,46-0,28-2,93 0,004 Legenda: * B = regresijski koeficient; Std. B = standardiziran regresijski koeficient; t = testna statistika. S prepoznavanjem podjetniških priložnosti, vidik podjetnika, je povezan segment podjetnikov z močnimi / šibkimi vezmi. Podjetniki z močnimi vezmi (majhno število šibkih vezi in majhno število ur namenjenih poslovnim stikom) v manjši meri prepoznavajo priložnosti kot podjetniki s šibkimi vezmi ob kontroli na ostale neodvisne spremenljivke v modelu. V povprečju imajo podjetniki z močnimi vezmi 0,46 nižjo oceno na prepoznavanju podjetniških priložnosti, vidik podjetnika kot podjetniki s šibkimi vezmi. [Opomba: skupina podjetnikov z močnimi vezmi ima vrednost 1, skupina podjetnikov s šibkimi, pa vrednost 0.] Tabela 21: Dejavniki povezani s prepoznavanjem priložnosti, vidik podjetja (upoštevanje novo nastale spremenljivke segmenta podjetnikov) Spremenljivka B Std. B t P vred. Konstanta 3,12 9,75 < 0,001 Srednja izobrazba ali manj 0,03 0,01 0,14 0,886 Delovna doba -0,01-0,07-0,71 0,478 Moški spol 0,57 0,26 2,58 0,011 Lastnik podjetja 0,17 0,07 0,70 0,484 Podjetniki z močnimi vezmi -0,45-0,20-2,07 0,041 Legenda: * B = regresijski koeficient; Std. B = standardiziran regresijski koeficient; t = testna statistika. 73

80 S prepoznavanjem podjetniških priložnosti, vidik podjetja je povezan segment podjetnikov z močnimi / šibkimi vezmi ter spol podjetnika. Podjetniki z močnimi vezmi (majhno število šibkih vezi in majhno število ur namenjenih poslovnim stikom) v manjši meri prepoznavajo priložnosti kot podjetniki s šibkimi vezmi ob kontroli na ostale neodvisne spremenljivke v modelu. V povprečju imajo podjetniki z močnimi vezmi 0,45 nižjo oceno na prepoznavanju podjetniških priložnosti, vidik podjetja kot podjetniki s šibkimi vezmi. Moški v povprečju bolj prepoznavajo priložnosti, kot ženske (p = 0,011). Zadnja regresijska modela dajeta konsistentne rezultate. V modelih je v definiciji močnih in šibkih vezi upoštevano tudi število ur, ki ga podjetniki namenijo ohranjanju starih in navezovanju novih poslovnih stikov. Ugotovljeno je, da podjetniki z močnimi socialnimi vezmi v manjši meri prepoznavajo podjetniške priložnosti ter podjetniki s šibkimi socialnimi vezmi v večji meri prepoznavajo podjetniške priložnosti. Hipotezo H2 z vključitvijo števila ur, ki ga podjetniki namenijo ohranjanju starih in navezovanju novih poslovnih stikov v celoti sprejmemo. 4.5 Pregled vpliva kontrolnih spremenljivk na prepoznavanje priložnosti V raziskavo sem vključila tudi preverjanje vpliva splošnega človeškega kapitala (spol, starost, delovna doba in izobrazba podjetnika), dejavnosti poslovanja podjetja (storitvena, predelovalna, trgovina, gradbeništvo, gostinstvo in turizem, kmetijstvo in rudarstvo ter druge dejavnosti) in regije v kateri ima podjetje sedež na prepoznavanje priložnosti. Tabela 22: Razlika v prepoznavanju podjetniške priložnosti glede na spol in izobrazbo (rezultat t-testa) Spremenljivka n M SD t P-vred. SPOL PPp ženske 35 2,80 0,97-2,56 0,012 PPp moški 67 3,34 1,04 PPo ženske 35 3,81 1,09-1,18 0,335 PPo moški 67 4,00 0,55 IZOBRAZBA PPp srednja ali manj 58 3,13 1,09-0,30 0,762 PPp več kot srednja 44 3,19 1,00 PPo srednja ali manj 58 3,95 0,88 0,16 0,870 PPo več kot srednja 44 3,92 0,63 Legenda: * PPp = prepoznavanje priložnosti, vidik podjetja; PPo = prepoznavanje priložnosti, vidik podjetnika; M = aritmetična sredina; n = število odgovarjajočih; SD = standardni odklon; t = testna statistika. 74

81 Razliko v prepoznavanju priložnosti po spolu in izobrazbi preverim s t-testom. Ugotovim, da se moški in ženske razlikujejo v prepoznavanju priložnosti, vidik podjetja in sicer moški v večji meri prepoznavajo priložnosti kot ženske. Ostale razlike niso statistično značilne. Tabela 23: Povezanost med prepoznavanjem priložnosti, starostjo in delovno dobo podjetnika Spremenljivka Del. doba Starost PPp r 0,01-0,01 P-vrednost 0,941 0,883 n PPo r -0,08-0,07 P-vrednost 0,422 0,512 n Legenda: * PPp = prepoznavanje priložnosti, vidik podjetja; PPo = prepoznavanje priložnosti, vidik podjetnika; r = Pearsonov koeficient korelacije; n = število odgovarjajočih. Ni statistično značilne korelacije med delovno dobo, starostjo in prepoznavanjem priložnosti, ne glede na merjen vidik. Prav tako ni statistično značilnih razlik v prepoznavanju priložnosti glede na dejavnost ali regijo Priloga Morebitne omejitve raziskave Metodologija zbiranja podatkov navedena raziskava temelji na zbiranju vzorčnih podatkov na osnovi spletnega anketnega vprašalnika, kar po navedbah Bregar, Ograjenšek in Bavdaž (2005) nakazuje na eno izmed morebitnih omejitev - nizka stopnja odgovorov, zahtevana funkcionalna in računalniška pismenost ter omejena možnost nadzora nad izborom anketirancev. Velikost vzorca kot omejitev raziskave vidim tudi neprimerno velikost vzorca kot posledico kakovosti podatkov v razpoložljivi bazi AJPES-a pri snovanju vzorca za vključitev v raziskavo. Dejstvo, da je baza slabo opremljena oz. neažurirana kar zadeva elektronske naslove, je nabor potencialnih podjetij za vključitev v raziskovalni vzorec bistveno zožilo že v prvem koraku, dodatno pa ob prvem pošiljanju spletnega vprašalnika z izredno visokim deležem (39,4 %) zavrnjenih oz. nedostavljenih anket. Nizka odzivnost glede na to, da je raziskava potekala v času pred/med poletnimi dopusti (od 24. junija do 21. julija 2016) in je bilo zbiranje odgovorov izredno časovno omejeno, ta vidik v kombinaciji z nezainteresiranostjo sodelovanja v tovrstnih raziskavah (izhajajoč iz 75

82 različnih razlogov pojasnjenih v poglavju 3) predstavlja dodatno morebitno omejitev, saj je bila odzivnost na vse poslane vprašalnike prečiščenega končnega vzorca le 4,6 %. Širina modela prepoznavanja priložnosti kot navajata Ahlin in Prodan (2008) je za pravilno opredelitev razsežnosti posameznega vpliva primernejši širši model prepoznavanja priložnosti. V raziskavi sem v model vključila dve spremenljivki prispevka k prepoznavanju priložnosti, podjetniška samoučinkovitost in socialne mreže iz česar bi lahko izhajala še ena izmed omejitev raziskave. SKLEP Pričujoče delo prispeva k obravnavi problematike vključene teoretične in empirične prispevke avtorjev strokovnih člankov kot tudi prispevek lastne izvedene empirične raziskave prispevka podjetniške samoučinkovitosti in socialnih mrež k prepoznavanju priložnosti na izbranem vzorcu slovenskih podjetij. Kot izpostavljam že v teoretičnem delu, je obravnavana tematika izredno kompleksa in v določenih primerih ponuja tudi povsem nasprotujoče ugotovitve. Na osnovi tega ni možno izpeljati enoznačnih definicij in sklepov, seveda pa dopuščena izpeljava lastnega prispevka k razumevanju področja in posledično primerjavo ugotovitev s primerljivimi raziskavami. Podjetniški proces, podjetnik in priložnost so del medsebojno odvisnega in stalno razvijajočega se procesa. Ne glede na to, ali so priložnosti gledamo kot zaznane, prepoznane ali ustvarjene, so izrednega pomena saj omogočajo zadovoljitev nezadovoljenih ali nezadostno zadovoljenih potreb, prinašajo novosti in prispevajo k gospodarskemu razvoju in razvoju širše družbe. Podjetnik in njegova sposobnost začutiti ali zaznati potrebe, prepoznati ali odkriti povezavo med potrebami in viri in dejansko ustvariti novo povezavo, ki bo prispevala k zadovoljitvi te potrebe, je izrednega pomena v procesu. Podjetnik razrešuje neznanke in premošča ovire, pridobiva ustrezne vire in aktivno deluje od začetne prepoznane priložnosti do končnega cilja realiziranega novega podjetja, izdelka, storitve, proizvodnih procesov ipd. Med vplivne dejavnike v podjetniškem procesu uvrščamo osebnostne lastnosti podjetnika, socialne mreže, informacije, znanje in izkušnje, vrsto priložnosti, tržne potrebe in podjetniško okolje. Vsi ti dejavniki spodbujajo razvoj aktivnosti v posamezni fazi procesa in so hkrati tudi predmet vpliva s strani treh ključnih konstruktov. Celovit sistem delovanja je interaktivni proces, ki se odvija v dinamičnem in negotovem okolju. Iz pregleda strokovne literature je razvidno, da je podjetniška samoučinkovitost spremenljivka z značilnim prispevkom v celotnem podjetniškem procesu. Njen vpliv se izkazuje pri določanju podjetniških namenov, prepoznavanju priložnosti, pri izboru podjetniškega delovanja kot kariere, pozitivno vpliva na iskanje zaposlitve, prodajno uspešnost, učenje, učinkovitost pri izvajanju nalog, ipd. Socialne mreže imajo pomemben prispevek k nameri posameznika stopiti na podjetniško pot, pri prepoznavanju priložnosti, 76

83 pri uspešnosti delovanja podjetnika skozi celoten podjetniški proces, prispevajo pa tudi k uspešnosti delovanja podjetja. Vpliv socialnih mrež se odraža skozi velikost mreže, zgoščenost vezi, skozi močne in šibke vezi in čas namenjen mreženju. V empiričnem raziskovalnem delu testiram povezavo med podjetniško samoučinkovitostjo, socialnimi mrežami in prepoznavanjem priložnosti v slovenskem okolju na vzorcu podjetnikov, mikro in malih podjetij iz primarnega, sekundarnega in terciarnega sektorja. Izhajajoč iz pregleda literature in prispevkov proučevanega področja sem izoblikovala hipotezi in izdelala model prepoznavanja priložnosti na osnovi postavljenih hipotez. Analizo podatkov sem izvedla na vzorcu 102 aktivnih mikro in malih podjetjih (število zaposlenih od 5 do 49 oseb) iz primarnega, sekundarnega in terciarnega sektorja vseh slovenskih statističnih regij, kar predstavlja 4,6 % odzivnost na vse poslane vprašalnike končnega prečiščenega vzorca. Vzorec vključen v statistično analizo lahko označim kot primerno reprezentativen glede na regijsko porazdelitev podjetij, nekoliko manj reprezentativen iz vidika strukture podjetij in dokaj reprezentativen glede na kriterij lastništva podjetja (72,5 % anketiranih je lastnikov podjetja in 64,7 % je ustanoviteljev). Analiza podjetniške samoučinkovitosti med anketiranimi podjetniki izkazuje, da se v največji meri strinjajo s sposobnostjo nadzorovati stroške, opredeliti organizacijske vloge in opredeliti odgovornosti. Višja raven strinjanja s trditvami nakazuje, da anketirani podjetniki zaznavajo precej visoko raven samoučinkovitosti, kar sovpada tudi z navedbami v GEM Slovenija 2015 (Rebernik et al., 2016), in sicer da slovenski podjetniki izkazujejo relativno visoko samoučinkovitost. Analiza socialnih mrež izkazuje, da imajo anketirani podjetniki v povprečju 2,6 družinskih članov in 3,6 prijateljev s katerimi se posvetujejo. V povprečju imajo največ šibkih socialnih vezi s poslovnimi partnerji. Anketirani podjetniki vzdrževanju obstoječih poslovnih stikov namenijo v povprečju 10,2 ur na teden, navezovanju novih poslovnih stikov pa namenijo v povprečju 5,9 ur na teden. Prepoznavanje podjetniških priložnosti je merjeno tako z vidika podjetnika (osebni vidik) kot podjetja. Prepoznavanje podjetniških priložnosti z vidika podjetja izkazuje, da se anketirani podjetniki v največji meri strinjajo s trditvijo, da so vstopili na nove trge, našli nove tržne niše na sedanjih trgih in da so namenjali sredstva za razvoj novih proizvodov in storitev. V povprečju se najmanj strinjajo s trditvijo, da so vodili razvoj ključnih inovacij v panogi in da so pridobili večje število patentov kot konkurentje. Prepoznavanje podjetniških priložnosti z vidika podjetnika izkazuje največje strinjanje s trditvijo, da jih iskanje novih poslovnih priložnosti veseli, da jih razvijanje novih prototipov proizvodov/storitev navdaja z energijo in da je iskanje novih idej za proizvode/storitve prijetno opravilo. V povprečju se v najmanjši meri strinjajo s trditvijo, da so zelo dobri v iskanju novih tržnih priložnosti za podjetje. Navedena ugotovitev prepoznavanja 77

84 priložnosti sovpadajo tudi z ugotovitvami GEM Slovenija 2015 (Rebernik et al., 2016), in sicer da v Sloveniji nizek odstotek odraslih posameznikov zaznava poslovne priložnosti in bi bili pripravljeni ustanoviti novo podjetje (v letu 2015 le 10 % odraslih posameznikov). Hipotezo prispevka podjetniške samoučinkovitosti na osnovi raziskave v celoti sprejmem, kar sovpada tudi z dosedanjimi ugotovitvami na osnovi pregleda literature. Izračun regresijskih koeficientov v modelu izkazuje, da so le ti statistično značilni. Vključevanje kontrolnih spremenljivk pokaže, da starost, spol in izobrazba niso statistično značilno povezane s prepoznavanjem poslovne priložnosti, ne glede na vidik (podjetje, podjetnik). Delovna doba in lastništvo podjetja sta povezani z osebnim vidikom prepoznavanja poslovne priložnosti, ne pa z vidikom podjetja. Hipotezo prispevka socialnih mrež v prvem koraku analize le delno sprejmem. Pri prepoznavanju priložnosti, vidik podjetnika je s prepoznavanjem podjetniških priložnosti povezana le spremenljivka število močnih vezi (p = 0,043), medtem ko ostali regresijski koeficienti niso statistično značilni (p > 0,05). Pri prepoznavanju priložnosti vidik podjetja hipotezo v celoti zavrnem, saj sta zavrnjeni obe podhipotezi H2a in H2b (tu je s prepoznavanjem priložnosti statistično značilno povezana le spremenljivka spol in sicer moški v večji meri prepoznavajo priložnosti kot ženske). V tem delu analize prvotno zastavljeni cilj prispevka socialnih mrež k prepoznavanju priložnosti ni bil dosežen. Z vključitvijo vidika števila ur na teden, namenjenih ohranjanju obstoječih in vzpostavljanju novih stikov v preverjanje hipoteze prispevka socialnih mrež, ugotovim značilne vrednosti prispevka socialnih mrež k prepoznavanju priložnosti in hipotezo H2 v celoti sprejmem. To sovpada tudi s teoretičnimi izhodišči pozitivnega prispevka časa namenjenega mreženju pri pridobivanju informacij in virov ter posledično prepoznavanju priložnosti. Podjetniki z močnimi socialnimi vezmi v manjši meri prepoznavajo podjetniške priložnosti kot podjetniki s šibkimi socialnimi vezmi. Na osnovi rezultatov analize ugotavljam, da obstajajo razlike v prepoznavanju priložnosti (vidik podjetja) v spolu, in sicer moški v večji meri prepoznavajo priložnosti kot ženske, da ne obstajajo statistično značilne korelacije med delovno dobo, starostjo in prepoznavanjem priložnosti (ne glede na merjen vidik) in da ne obstajajo statistično značilne razlike v prepoznavanju priložnosti glede na dejavnost ali regijo. S prilagajanjem izhodiščne hipoteze prispevka socialnih mrež k prepoznavanju priložnosti, zastavljen cilj magistrskega dela dosežem. Kot možnosti nadaljnjega raziskovanja izhajajoč iz rezultatov analize in morebitnih omejitev raziskave vidim predvsem preverjanje prispevka k prepoznavanju priložnosti z vključitvijo več neodvisnih spremenljivk, in sicer poleg podjetniške samoučinkovitosti in socialnih mrež (z upoštevanim vidikom časa namenjenega mreženju) tudi vključitev drugih spremenljivk, ki se v strokovni literaturi izkazujejo kot značilne pri prepoznavanju priložnosti in niso 78

85 zadostno empirično preverjane na primerljivem vzorcu slovenskih podjetnikov. Možnost nadaljnjih raziskav gre lahko tudi v smeri primerjave med podjetniki in managerji velikih podjetij v slovenskem prostoru ali pa v smeri primerjave med slovenskimi in tujimi podjetniki. 79

86 LITERATURA IN VIRI 1. Ahlin, B. (2013). Testing moderating effects between innovation and determinants (doktorsko delo). Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 2. Ahlin, B., & Prodan, I. (2008). Vpliv podjetniške samoučinkovitosti, kreativnosti, izkušenj in socialnih mrež na prepoznavanje poslovnih priložnosti. Naše gospodarstvo, 54(5/6), AJPES. (2016). Baza podjetij vključenih v empirično raziskavo. Pridobljena 13. junija 2016 preko elektronske pošte. 4. Ajzen, I. (1991). The theory of planned behavior. Organizational Behavior and Human Decision Processes, 50(2), Andragoški center Slovenije. (b.l.). Osnove e-izobraževanja. Najdeno 2. julija 2016 na spletnem naslovu 6. Antončič, B., Hisrich, R. D., Petrin, T., & Vahčič, A. (2002). Podjetništvo. Ljubljana: GV založba. 7. Appelbaum, S. H., & Hare, A. (1996). Self-efficacy as a mediator of goal setting and performance: Some human resource applications. Journal of Managerial Psychology, (11)3, Ardichvili, A., Cardozo, R., & Ray, S. (2003). A theory of entrepreneurial opportunity identification and development. Journal of Business Venturing, 18, Aritmetična sredina in njena standardna napaka. (b.l.). V Benstat. Najdeno 16. avgusta 2016 na spletnem naslovu Bandura, A. (1977). Self-efficacy: toward a unifying theory of behavioral change. Psychological Review, (84)2, Bandura, A. (1991). Social cognitive theory of self-regulation. Organizational Behavior and Human Decision Processes, 50(2), Bandura, A. (1993). Perceived self-efficacy in cognitive development and functioning. Educational Psychologist, (28)2, Bandura, A. (1999). A sociocognitive analysis of substance abuse: An agentic perspective. Psychological Science, 10(3), Bandura, A., Pastorelli, C., Barbaranelli, C., & Caprara, G. V. (1999). Self-efficacy pathways to childhood depression. Journal of Personality and Social Psychology, 76(2), Barba-Sánchez, V., & Atienza-Sahuquillo, C. (2012). Entrepreneurial behavior: Impact of motivation factors on decision to create a new venture. Investigaciones Europeas de Dirección y Economía de la Empresa, 18(2), Baron, R. A. (2004). The cognitive perspective: a valuable tool for answering entrepreneurship's basic»why«questions. Journal of Business Venturing, 19(2),

87 17. Baron, R. A. (2006). Opportunity recognition as pattern recognition: How entrepreneurs»connect the dots«to identify new business opportunities. The Academy of Management Perspectives, 20(1), Baron, R. A., & Markman, G. D. (2000). Beyond social capital: How social skills can enhance entrepreneurs' success. The Academy of Management Executive, 14(1), Baron, R. A., & Markman, G. D. (2003). Beyond social capital: The role of entrepreneurs' social competence in their financial success. Journal of Business Venturing, 18(1), Barringer, B. R., Jones, F. F., & Neubaum, D. O. (2005). A quantitative content analysis of the characteristics of rapid-growth firms and their founders. Journal of Business Venturing, 20(5), Baum, J. R., Locke, E. A., & Smith, K. G. (2001). A multidimensional model of venture growth. Academy of Management Journal, 44(2), Baum, J. R., & Locke, E. A. (2004). The relationship of entrepreneurial traits, skill, and motivation to subsequent venture growth. Journal of Applied Psychology, 89(4), Boyd, N. G., & Vozikis, G. S. (1994). The influence of self-efficacy on the development of entrepreneurial intentions and actions. Entrepreneurship Theory and Practice, 18, Byrne, B. M. (1998). Structural Equation Modeling with LISREL, PRELIS, and SIMPLIS: Basic concepts, applications and programming. Psychology Press. Najdeno 18. avgusta 2016 na spletnem naslovu ea+root+mean+square+error+of+approximation&source=bl&ots=cof7aqwjp2&sig= Yw-bDsyY-jkD9SAUJnlFLTNxBg&hl=sl&sa=X&ved=0ahUKEwilgZDok9XOAhVEQBQKHR23COkQ6AEI YzAI#v=onepage&q=rmsea%20root%20mean%20square%20error%20of%20approxi mation&f=false 25. Casson, M., & Wadeson, N. (2007). The discovery of opportunities: Extending the economic theory of the entrepreneur. Small Business Economics, 28(4), Cha, M. S., & Bae, Z. T. (2010). The entrepreneurial journey: From entrepreneurial intent to opportunity realization. The Journal of High Technology Management Research, 21(1), Chen, C. C., Greene, P. G., & Crick, A. (1998). Does entrepreneurial self-efficacy distinguish entrepreneurs from managers? Journal of Business Venturing, 13(4), Choi, Y. R., & Shepherd, D. A. (2004). Entrepreneurs decisions to exploit opportunities. Journal of Management, 30(3),

88 29. Choi, Y. R., Lévesque, M., & Shepherd, D. A. (2008). When should entrepreneurs expedite or delay opportunity exploitation?. Journal of Business Venturing, 23(3), Companys, Y. E., & McMullen, J. S. (2007). Strategic entrepreneurs at work: the nature, discovery, and exploitation of entrepreneurial opportunities. Small Business Economics, 28(4), Cvajdik, S. (2011). Analiza vpliva človeškega kapitala in podjetniških mrež na ambicije podjetnic za rast. Economic and Business Review, 13, posebna št., Davidsson, P. (2005, 9. september). The entrepreneurial process as a matching problem. Najdeno 5. maja 2016 na spletnem naslovu f 33. Davidsson, P., & Honig, B. (2003). The role of social and human capital among nascent entrepreneurs. Journal of Business Venturing, 18(3), De Carolis, D. M., & Saparito, P. (2006). Social capital, cognition, and entrepreneurial opportunities: A theoretical framework. Entrepreneurship Theory and Practice, 30(1), De Carolis, D. M., Litzky, B. E., & Eddleston, K. A. (2009). Why networks enhance the progress of new venture creation: The influence of social capital and cognition. Entrepreneurship Theory and Practice, 33(2), De Koning, A. (2003). Opportunity development: a socio-cognitive perspective. Advances in Entrepreneurship, Firm Emergence and Growth, 6, De Koning, A., & Muzyka, D. (1999). Conceptualizing opportunity recognition as a socio-cognitive process. Centre for Advanced Studies in Leadership, Stockholm. Najdeno 12. maja 2016 na spletnem naslovu df 38. De Pillis, E., & Reardon, K. K. (2007). The influence of personality traits and persuasive messages on entrepreneurial intention: A cross-cultural comparison. Career Development International, 12(4), Dees, J. G., Emerson, J., & Economy P. (2001). Enterprising nonprofits: a toolkit for social entrepreneurs. New York: John Wiley & Sons, Inc. 40. Delmar, F., & Shane, S. (2006). Does experience matter? The effect of founding team experience on the survival and sales of newly founded ventures. Strategic Organization 4(3), DeTienne, D. R., & Cardon, M. S. (2012). Impact of founder experience on exit intentions. Small Business Economics, 38(4), Dimov, D. (2010). Nascent entrepreneurs and venture emergence: Opportunity confidence, human capital, and early planning. Journal of Management Studies, 47(6), Drnovšek, M., Wincent, J., & Cardon, M. S. (2006). Entrepreneurial Self-Efficacy: Concept and Consequences for New Venture Creation. 82

89 44. Drnovšek, M., Wincent, J., & Cardon, M. S. (2010). Entrepreneurial self-efficacy and business start-up: developing a multi-dimensional definition. International Journal of Entrepreneurial Behavior & Research, 16(4), Eckhardt, J. T., & Shane, S. A. (2003). Opportunities and entrepreneurship. Journal of Management, 29(3), Edelman, L., & Yli Renko, H. (2010). The impact of environment and entrepreneurial perceptions on venture creation efforts: bridging the discovery and creation views of entrepreneurship. Entrepreneurship Theory and Practice, 34(5), Epel, E. S., Bandura, A., & Zimbardo, P. G. (1999). Escaping homelessness: The influences of self efficacy and time perspective on coping with homelessness1. Journal of Applied Social Psychology, 29(3), Fakulteta za naravoslovje in matematiko. (b.l.). 4. Faktorska analiza. Najdeno 16. avgusta 2016 na spletnem naslovu Fernández-Pérez, V., Alonso-Galicia, P. E., Rodríquez-Ariza, L., & del Mar Fuentes- Fuentes, M. (2015). Professional and personal social networks: A bridge to entrepreneurship for academics?. European Management Journal, 33(1), Filozoska fakulteta. (b.l.). Eksploratorna in konfirmatorna faktorska analiza [prosojnice ppt]. Najdeno 16. avgusta 2016 na spletnem naslovu Fitzsimmons, J. R., & Douglas, E. J. (2011). Interaction between feasibility and desirability in the formation of entrepreneurial intentions. Journal of Business Venturing, 26(4), Forbes, D. P. (2005). The effects of strategic decision making on entrepreneurial self efficacy. Entrepreneurship Theory and Practice, 29(5), Gaglio, C. M. (1997). Opportunity identification: review, critique and suggested research directions. Advances in Entrepreneurship, Firm Emergence and Growth, 3, Gaglio, C. M., & Katz, J. A. (2001). The psychological basis of opportunity identification: Entrepreneurial alertness. Small Business Economics, 16(2), Gartner, W. B. (1985). A conceptual framework for describing the phenomenon of new venture creation. Academy of management review, 10(4), Gibbs, S. R. (2009). Exploring the influence of task-specific self-efficacy on opportunity recognition perceptions and behaviors. Frontiers of Entrepreneurship Research, 29(6), Gist, M. E. (1987). Self-efficacy: Implications for organizational behavior and human resource management. Academy of Management Review, 12(3), Granovetter, M. S. (1973). The strength of weak ties. American Journal of Sociology, 78(6), Gregoire, D. A., Shepherd, D. A., & Lambert, L. S. (2010). Measuring opportunityrecognition beliefs illustrating and validating an experimental approach. Organizational Research Methods, 13(1),

90 60. Greve, A. (1995). Networks and entrepreneurship - an analysis of social relations, occupational background, and use of contacts during the establishment process. Scandinavian Journal of Management, 11(1), Hills, G. E., Lumpkin, G. T., & Singh, R. P. (1997). Opportunity recognition: Perceptions and behaviors of entrepreneurs. Frontiers of Entrepreneurship Research, 17, Hills, G. E., & Shrader, R. C. (1998). Successful entrepreneurs insights into opportunity recognition. Frontiers of Entrepreneurship Research, 18, Hi-Kvadrat test. (b.l.). V statistik.si. Najdeno 16. avgusta 2016 na spletnem naslovu Hmieleski, K. M., Carr, J. C., & Baron, R. A. (2015). Integrating discovery and creation perspectives of entrepreneurial action: The relative roles of founding CEO human capital, social capital, and psychological capital in contexts of risk versus uncertainty. Strategic Entrepreneurship Journal, 9(4), Hoang, H., & Antoncic, B. (2003). Network-based research in entrepreneurship: A critical review. Journal of Business Venturing, 18(2), Homburg, C., Wieseke, J., & Bornemann, T. (2009). Implementing the marketing concept at the employee-customer interface: the role of customer need knowledge. Journal of Marketing, 73(4), Hooper, D., Coughlan, J., & Mullen, M. (2008). Structural equation modelling: Guidelines for determining model fit. Electronic Journal of Business Research Methods, 6(1), Kaish, S., & Gilad, B. (1991). Characteristics of opportunities search of entrepreneurs versus executives: Sources, interests, general alertness. Journal of Business Venturing, 6(1), Katere vrste statističnih analiz poznate? (b.l.). V Benstat. Najdeno 16. avgusta 2016 na spletnem naslovu Kirzner, I. M. (1997). Entrepreneurial discovery and the competitive market process: An Austrian approach. Journal of Economic Literature, 35(1), Koeficient asimetrije in sploščenosti. (b.l.). V Benstat. Najdeno 16. avgusta 2016 na spletnem naslovu Kontinen, T., & Ojala, A. (2011). Network ties in the international opportunity recognition of family SMEs. International Business Review, 20(4), Košmelj, K. (2007). Metoda glavnih komponent: osnove in primer. Najdeno 16. avgusta 2016 na spletnem naslovu Krueger, N. F. (1989). Antecedents of opportunity recognition: The role of perceived self-efficacy (doktorsko delo). Columbus: The Ohio State University. 75. Krueger, N. F. (2000). The cognitive infrastructure of opportunity emergence. Entrepreneurship Theory and Practice, 24(3), Krueger, N. F., & Brazeal, D. V. (1994). Entrepreneurial potential and potential entrepreneurs. Entrepreneurship Theory and Practice, 18,

91 77. Krueger, N. F., Reilly, M. D., & Carsrud, A. L. (2000). Competing models of entrepreneurial intentions. Journal of Business Venturing, 15(5), Kunene, T. R. (2008). A critical analysis of entrepreneurial and business skills in SMEs in the textile and clothing industry in Johannesburg, South Africa (doktorsko delo). Pretoria: Faculty of economic and management sciences. 79. Kuratko, D. F. (2015). Entrepreneurship: Theory, Process, Practice (10 th ed.). Boston: Cengage Learning. 80. Lee, J. H., & Venkataraman, S. (2006). Aspirations, market offerings, and the pursuit of entrepreneurial opportunities. Journal of Business Venturing, 21(1), Lumpkin, G. T., & Lichtenstein, B. B. (2005). The role of organizational learning in the opportunity recognition process. Entrepreneurship Theory and Practice, 29(4), Markman, G. D., Balkin, D. B., & Baron, R. A. (2002). Inventors and new venture formation: the effects of general self efficacy and regretful thinking. Entrepreneurship Theory and Practice, 27(2), Markman, G. D., & Baron, R. A. (2003). Person entrepreneurship fit: why some people are more successful as entrepreneurs than others. Human Resource Management Review, 13(2), McMullen, J. S., & Shepherd, D. A. (2006). Entrepreneurial action and the role of uncertainty in the theory of the entrepreneur. Academy of Management Review, 31(1), Mullins, J. W., & Forlani, D. (2005). Missing the boat or sinking the boat: A study of new venture decision making. Journal of Business Venturing, 20(1), Nahapiet, J., & Ghoshal, S. (1998). Social capital, intellectual capital, and the organizational advantage. Academy of Management Review, 23(2), Nassif, V. M. J., Ghobril, A. N., & Silva, N. S. D. (2010). Understanding the entrepreneurial process: a dynamic approach. Brazilian Administration Review, 7(2), Ozgen, E. (2003). Entrepreneurial opportunity recognition: Information flow, social and cognitive perspectives (doktorsko delo). New York, Troy: Rensselaer polytechnic institute. 89. Ozgen, E., & Baron, R. A. (2007). Social sources of information in opportunity recognition: Effects of mentors, industry networks, and professional forums. Journal of Business Venturing, 22, Palich, L. E., & Bagby, D. R. (1995). Using cognitive theory to explain entrepreneurial risk-taking: Challenging conventional wisdom. Journal of Business Venturing, 10(6), Park, J. S. (2005). Opportunity recognition and product innovation in entrepreneurial hi-tech start-ups: a new perspective and supporting case study. Technovation, 25(7),

92 92. Paul, K. C., Hamzah, A., Samah, B. A., Ismail, I. A., & D'Silva, J. L. (2014). Value of social network for development of rural Malay herbal entrepreneurship in Malaysia. Procedia-Social and Behavioral Sciences, 130, Pech, R. J., & Cameron, A. (2006). An entrepreneurial decision process model describing opportunity recognition. European Journal of Innovation Management, 9(1), Prandelli, E., Pasquini, M., & Verona, G. (2016). In user's shoes: An experimental design on the role of perspective taking in discovering entrepreneurial opportunities. Journal of Business Venturing, 31(3), Printable outline, blank Slovenia map. (b.l.). V paintmaps.com. Najdeno 20. junija 2016 na spletnem naslovu Prodan, I., & Drnovšek, M. (2010). Conceptualizing academic-entrepreneurial intentions: An empirical test. Technovation, 30(5), Rebernik, M., Tominc, P., Pušnik, K., Mulej, M., & Vahčič, A. (2007). Počasne spremembe podjetniške stvarnosti: GEM Slovenija Maribor: Ekonomskoposlovna fakulteta. 98. Rebernik, M., Tominc, P., Crnogaj, K., Širec, K., Bradač Hojnik, B., & Rus, M. (2016). Podjetništvo med priložnostjo in nujo: GEM Slovenija Maribor: Ekonomskoposlovna fakulteta. 99. Renko, M., Shrader, R. C., & Simon, M. (2012). Perception of entrepreneurial opportunity: a general framework. Management Decision, 50(7), Rousseau, D. M., Sitkin, S. B., Burt, R. S., & Camerer, C. (1998). Not so different after all: A cross-discipline view of trust. Academy of Management Review, 23(3), Saemundsson, R. J., & Holmén, M. (2011). Yes, now we can: Technological change and the exploitation of entrepreneurial opportunities. The Journal of High Technology Management Research, 22(2), Sarason, Y., Dean, T., & Dillard, J. F. (2006). Entrepreneurship as the nexus of individual and opportunity: A structuration view. Journal of Business Venturing, 21(3), Sarason, Y., Dillard, J. F., & Dean, T. (2010). How can we know the dancer from the dance?: Reply to»entrepreneurship as the structuration of individual and opportunity: A response using a critical realist perspective«. (Mole and Mole, 2008). Journal of Business Venturing, 25(2), Sarasvathy, S. D. (2001). Causation and effectuation: Toward a theoretical shift from economic inevitability to entrepreneurial contingency. Academy of Management Review, 26(2), Sarasvathy, S. D., Dew, N., Velamuri, S. R., & Venkataraman, S. (2003). Three views of entrepreneurial opportunity. Z. J. Acs & D. B. Audretsch (ur.), Handbook of entrepreneurship research: An interdisciplinary survey and introduction (str ). Springer: New York. 86

93 106. Schwartz, R. G., & Teach, R. D. (2000). A model of opportunity recognition and exploitation: an empirical study of incubator firms. Journal of Research in Marketing and Entrepreneurship, 2(2), Segal, G., Borgia, D., & Schoenfeld, J. (2002). Using social cognitive career theory to predict self-employment goals. New England Journal of Entrepreneurship, 5(2), Shane, S. (2000). Prior knowledge and the discovery of entrepreneurial opportunities. Organization Science, 11(4), Shane, S., & Venkataraman, S. (2000). The promise of entrepreneurship as a field of research. Academy of Management Review, 25(1), Shane, S., & Cable, D. (2002). Network ties, reputation, and the financing of new ventures. Management Science, 48(3), Shane, S., Locke, E. A., & Collins, C. J. (2003). Entrepreneurial motivation. Human Resource Management Review, 13(2), Shook, C. L., Priem, R. L., & McGee, J. E. (2003). Venture creation and the enterprising individual: A review and synthesis. Journal of Management, 29(3), Slavec, A. (2013). Podjetniška odprtost: razvoj konstrukta in empirična preverba (doktorsko delo). Ljubljana: Ekonomska fakulteta Stajkovic, A. D., & Luthans, F. (1998). Social cognitive theory and self-efficacy: Goin beyond traditional motivational and behavioral approaches. Organizational dynamics, 26(4), Statistični urad Republike Slovenije. (2015). Mozaik poslovnih statistik. Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije Steyaert, C., & Hjorth, D. (2008). Entrepreneurship as social change: A third new movements in entrepreneurship book. Edward Elgar Publishing. Najdeno 3. junija 2016 na spletnem naslovu f=false 117. Stritar, R. (2006). Dejavniki oblikovanja podjetniških namenov študentov: Vpliv timskega dela (magistrsko delo). Ljubljana: Ekonomska fakulteta Tumasjan, A., & Braun, R. (2012). In the eye of the beholder: How regulatory focus and self-efficacy interact in influencing opportunity recognition. Journal of Business Venturing, 27(6), Vaghely, I. P., & Julien, P. A. (2010). Are opportunities recognized or constructed?: An information perspective on entrepreneurial opportunity identification. Journal of Business Venturing, 25(1), Valliere, D. (2015). An effectuation measure of entrepreneurial intent. Procedia - Social and Behavioral Sciences, 169, Varianca in standardni odklon. (b.l.). V Benstat. Najdeno 16. avgusta 2016 na spletnem naslovu 87

94 122. Venkataraman, S. (1997). The distinctive domain of entrepreneurship research. Advances in entrepreneurship, firm emergence and growth, 3(1), Vrste spremenljivk glede na vlogo v statistični analizi. (b.l.). V Benstat. Najdeno 12. julija 2016 na spletnem naslovu del 124. Wang, Y. L., Ellinger, A. D., & Jim Wu, Y. C. (2013). Entrepreneurial opportunity recognition: an empirical study of R&D personnel. Management Decision, 51(2), Welter, C., & Alvarez, S. (2015). The state of opportunities: clarifying the transitions between opportunity types. Management Decision, 53(7), Wilson, F., Kickul, J., & Marlino, D. (2007). Gender, entrepreneurial self efficacy, and entrepreneurial career intentions: Implications for entrepreneurship Education1. Entrepreneurship Theory and Practice, 31(3), Wright, M., Hmieleski, K. M., Siegel, D. S., & Ensley, M. D. (2007). The role of human capital in technological entrepreneurship. Entrepreneurship Theory and Practice, 31(6), Zahra, S. A., & George, G. (2002). Absorptive capacity: A review, reconceptualization, and extension. Academy of Management Review, 27(2), Zhao, L., & Aram, J. D. (1995). Networking and growth of young technologyintensive ventures in China. Journal of Business Venturing, 10(5),

95 PRILOGE

96

97 KAZALO PRILOG Priloga 1: Podjetniško obdelovanje informacij... 1 Priloga 2: Vplivni dejavniki v podjetniškem procesu... 2 Priloga 3: Podjetniške lastnosti po Bygrave (2004)... 4 Priloga 4: Pregled prispevkov s področja preučevanja podjetniškega procesa... 5 Priloga 5: Pregled prispevkov s področja preučevanja podjetnika... 7 Priloga 6: Pregled prispevkov s področja podjetniške priložnosti... 9 Priloga 7: Spletni vprašalnik raziskave o vplivu podjetniške samoučinkovitosti in socialnih mrež na prepoznavanje priložnosti Priloga 8: Spremno elektronsko sporočilo Priloga 9: Primerjava raziskovalnega in v statistično analizo vključenega vzorca glede na dejavnost Priloga 10: Primerjava raziskovalnega in v statistično analizo vključenega vzorca glede na regijo Priloga 11: Teoretična izhodišča opisne statistike spremenljivk Priloga 12: Izračun aritmetične sredine, standardnega odklona, koeficienta asimetričnosti in koeficienta sploščenosti v raziskavo vključenih spremenljivk Priloga 13: Teoretična izhodišča statističnih pojmov in mer Priloga 14: Celoten merski model (standardizirane uteži) Priloga 15: Dendrogram združevanja enot v skupine Priloga 16: Razlika v prepoznavanju podjetniške priložnosti glede na regijo in dejavnost (rezultat ANOVE) i

98

99 PRILOGA 1: Podjetniško obdelovanje informacij Slika: Podjetniško obdelovanje informacij povezava informacij in procesa odločanja Povzeto in prirejeno po R. J. Pech & A. Cameron, An entrepreneurial decision process model describing opportunity recognition, 2006, str. 71, slika 2. 1

100 PRILOGA 2: Vplivni dejavniki v podjetniškem procesu Tabela: Prikaz ključnih vplivnih dejavnikov v podjetniškem procesu Vplivni dejavnik Predhodne izkušnje (angl. prior experiences) Motivacija (angl. motivation) Optimizem (angl. optimism) Kreativnost (angl. creativity) Predhodno znanje (angl. prior knowledge) Znanje (angl. knowledge) Tveganje (angl. risk) Človeški kapital (angl. human capital) Dostopnost informacij (angl. information accessibility) Mentorji (angl. mentors) Podjetniška budnost (angl. entrepreneurial alertness) Podjetniška samoučinkovitost (angl. entrepreneurial self-efficacy) Vrsta priložnosti (angl. type of opportunity) Avtor Gaglio (1997) Shane (2000) Barringer, Jones, & Neubaum (2005) Delmar & Shane (2006) Barba-Sánchez & Atienza-Sahuquillo (2012) Ardichvili, Cardozo, & Ray (2003) Hills, Lumpkin, & Singh (1997) De Koning & Muzyka (1999) Ardichvili et al. (2003) Hills, Hansen, & Hutman (2005, v Ahlin & Prodan, 2008) Venkataraman (1997) Shane (2000) Ardichvili et. al. (2003) Kirzner (1973, v Park, 2005) Kirzner (1997) Lumpkin & Lichtenstein (2005) Mullins & Forlani (2005) Davidsson & Honig (2003) Shane (2000) Boyd & Vozikis (1994) Kaish & Gilad (1991) Gaglio (1997) Gaglio & Katz (2001) Ardichvili et al. (2003) Boyd & Vozikis (1994) Neck & Manz (1992, v Ardichvili et al., 2003) Neck & Manz (1996, v Ardichvili et al., 2003) Chen, Green, & Crick (1998) Krueger, Reilly, & Carsrud (2000) Ozgen (2003) Bandura & Markman (2003) Stritar (2006) Drnovšek, Wincent, & Cardon (2006) Ozgen & Baron (2007) Ahlin & Prodan (2008) Ardichvili et al Welter & Alvarez (2015) 2 se nadaljuje

101 Tabela: Prikaz ključnih vplivnih dejavnikov v podjetniškem procesu (nad.) Vplivni dejavnik Socialne mreže (angl. social networks) Avtor Granovetter (1973) Hills et al. (1997) De Koning & Muzyka (1999) Baron & Markam (2003) Ozgen (2003) Ardichvili et al. (2003) Ozgen & Baron (2007) 3

102 PRILOGA 3: Podjetniške lastnosti po Bygrave (2004) Slika: Ključne lastnosti podjetnika po Bygrave (2004) Povzeto in prirejeno po V. M. J. Nassif., A. N. Ghobril, & N. S. da Silva, Understanding the entrepreneurial process: a dynamic approach, 2010, str. 217, tabela 1. 4

103 PRILOGA 4: Pregled prispevkov s področja preučevanja podjetniškega procesa Tabela: Prispevki avtorjev s področja preučevanja podjetniškega procesa Avtor Podjetniški proces Giddens (1979, 1984, 1991, v Sarason et al., 2006) Gartner (1985) Bygrave (1997, v Kunene, 2008) ter Cornwall & Naughton (2003, v Kunene, 2008) Antončič et al. (2002) Ardichvili et al. (2003) Bygrave (2004, v Nassif, Ghobril, & da Silva, 2010) Davidsson (2005) Sarason, Dean, & Dillard (2006) Rebernik, Tominc & Pušnik (2007) Shane & Venkataraman (2000) Shane & Venkataraman (2010) Cha & Bae (2010) Teorija strukturacije (akterji (agenti) razvijajo socialni sistem (strukturo) in hkrati tudi socialni sitem razvija akterje). Smer preučevanja podjetniškega procesa kot interakcije štirih ključnih dejavnikov (osebnostnih, organizacijskih, okoljskih in podjetniškega procesa). Podjetniški proces zahteva namerno večkratno poskušanje, da bi podjetniška prizadevanja lahko dosegla uspeh. Podjetniški proces kot potek različnih aktivnosti, funkcij in ukrepov, povezanih z identifikacijo in ocenjevanjem zaznanih priložnosti ter zbiranjem ustreznih sredstev, potrebnih za ustanovitev novega podjetja. Faza opredelitve in ovrednotenja priložnosti je najzahtevnejša naloga, s katero se sooča podjetnik v procesu. Podjetniški proces opredeljujejo kot proces razvijanja priložnosti, sestavljen iz prepoznavanja priložnosti, ocene in vrednotenja priložnosti ter razvoja priložnosti. Podjetniški proces opredeljuje kot niz zaporednih faz in dogodkov, sestavljen iz zamisli ali poslovnega koncepta, trenutka, v katerem se aktivira delovanje, izvedbe ter rasti. Podjetniški proces kot skupek vseh kognitivnih in vedenjih korakov vidi kot celoto iz dveh vzporednih in medsebojno povezanih podprocesov odkrivanja ali razvoja zamisli ter izkoriščanja ali uresničevanja zamisli. Podjetnika in podjetniški proces opredeljujejo kot medsebojno odvisen in stalno razvijajoč se proces, v katerem podjetnik ustvarja podjetniški proces, podjetniški proces pa ustvarja podjetnika. Podjetništvo kot sinteza podjetnika, njegovih namenov, obnašanja ter priložnosti in virov. Podjetniški proces poteka od identifikacije priložnosti do dosežene rasti podjetja ali posla. Tri temeljna raziskovalna področja preučevanja podjetništva: zakaj, kdaj in kako se pojavijo priložnosti za ustvarjanje izdelkov in storitev, zakaj, kdaj in kako nekaterim uspe in drugim ne uspe odkriti te priložnosti ter jih izkoristiti, zakaj, kdaj in kako uporabljati različne modele aktivnosti za izkoriščanje podjetniških priložnosti. Podjetniški proces se prične, ko podjetnik prepozna ali odkrije podjetniško priložnost, in je skupek treh aktivnosti (prepoznavanje priložnosti, polnitev vrzeli ter realizacija priložnosti). Navajata medsebojno vplivanje podjetnika in podjetniške priložnosti. se nadaljuje 5

104 Tabela: Prispevki avtorjev s področja preučevanja podjetniškega procesa (nad.) Avtor Kuratko (2015) Valliere (2015) Welter & Alvarez (2015) Podjetniški proces Ključni dejavniki procesa (osebnostni dejavniki, organizacijski dejavniki, okoljski dejavniki in podjetniški proces). Podjetniški proces je sklop aktivnosti, ki jih podjetnik izvaja z namenom iskanja privlačne priložnosti, razvoja načrtov za izkoriščanje poslovnega potenciala posameznih priložnosti, izbire ustreznih virov in pridobivanja vlagateljev ter dejanskega izvajanja zastavljenih načrtov. Podjetniški proces: načrtovanje, vodenje, strategija, opredelitev konkurenčne prednosti, prevzem človeških virov in financiranje. Kombinacija aktivnosti je odvisna od priložnosti, podjetnika in procesa odločanja. 6

105 PRILOGA 5: Pregled prispevkov s področja preučevanja podjetnika Tabela: Prispevki avtorjev s področja preučevanja podjetnika Avtor Podjetnik Joseph Schumpeter (1934, v Park, 2005) Kirzner (1973, v Renko et al., 2012) Kirzner (1973, 1997, v Renko et al., 2012) Podjetnik je tvorec sprememb na trgu. Imenuje ga človek akcije. Podjetnik poseduje ali ima sposobnost pridobivanja specifičnih znanj, ki jih uporabi pri ustvarjanju ali izkoriščanju priložnosti. Podjetnik deluje v dinamičnem okolju in sprejema odločitve v negotovih razmerah. Shapero (1982, v Fitzsimmons & Douglas, 2011) Ajzen (1991) Kirzner (1997), Schumpeter (1942, v Renko et al., 2012), Shane (2003) ter Shane & Venkataraman (2000) Model podjetniških dogodkov na podjetniško namero ustanovitve novega podjetje vplivajo dojemanje zaželenosti, nagnjenost k delovanju in zaznavanje izvedljivosti. Teorija načrtovanega vedenja trije ključni dejavniki, ki vplivajo na posameznikov namen določenega načina vedenja: odnos do dejanja, družbene norme in zaznana kontrola vedenja. Priložnost obravnavajo kot pojav, ki ga oblikujejo zunanje okoliščine, kot so nove tehnologije ali družbene spremembe. Timmons (1999, v Park, 2005) Kirzner (1997); Shane (2003) Krueger et al. (2000) Zahra & George (2002) Baron & Markman (2003) Shane et al. (2003) Uspešen podjetnik ima sposobnost videti nekaj, česar drugi ne opazijo. Notranji občutek podjetnika lahko privede do napačnega zaznavanja in posledično napačne ocene priložnosti. Teorija načrtovanega vedenja in model podjetniških dogodkov predstavljata močan vpliv pri napovedovanju podjetniških namenov. Za uspešno izkoriščanje priložnosti mora podjetnik razvijati strategije komercializacije. Predlagani model ujemanja osebe in podjetništva, v katerem je zajeto nelinearno medsebojno delovanje več posameznih individualnih razlikovalnih dejavnikov (samoučinkovitost, sposobnost prepoznavanja priložnosti, osebna vztrajnost, človeški in socialni kapital ter odlične socialne spretnosti) skozi aktivnosti v podjetniškem procesu. Izpostavljajo pomen razumevanja posebnosti delovanja podjetnika kot ključni dejavnik razumevanja celotnega podjetniškega procesa. Shrader & Hills (2003) Podjetnik se pogosto zanaša na notranji občutek in intuicijo. se nadaljuje 7

106 Tabela: Prispevki avtorjev s področja preučevanja podjetnika (nad.) Avtor Podjetnik Bygrave (2004, v Nassif, Ghobril, & da Silva, 2010) Baron (2004) Choi & Shepherd (2004) McMullen & Shepherd (2006) Pech & Cameron (2006) Lee & Venkataraman (2006) Choi et al. (2008) Fitzsimmons & Douglas (2011) Rebernik et al. (2016) Lastnosti, ki podjetnika razlikujejo od nepodjetniško naravnane osebe, predstavlja z matriko»10 D-jev«. Kognitivni pristop kot pomemben vidik razumevanja podjetnika in celotnega podjetniškega procesa. Za uspešno izkoriščanje priložnosti sta potrebna polna angažiranost podjetnika in vključevanje novih pristopov. Odločitev podjetnika o tem, ali bo izkoristil priložnost, povezujeta z ravnjo zaznane negotovosti in podjetnikovo pripravljenostjo na sprejetje tega tveganje. Razlika med podjetnikom in ostalimi je v potrebah, ki poganjajo delovanje podjetnika, v lastnostih podjetnika, v njegovi želji po ustvarjanju s priložnostmi povezanih informacijskih iztočnic, in v načinu procesiranja teh iztočnic. Karierna izbira kot nov pogled na odločitev posameznika, da postane podjetnik. Pri izkoriščanju priložnosti ključno vlogo igrata združevanje in kombiniranje komplementarnih znanj. Predlagata štiri tipe podjetnikov, in sicer naključni podjetnik, naravni podjetnik, nepodjetnik ter neizogibni podjetnik. Pomen podjetnika kot nosilca podjetniške pobude. Ključnega pomena je raziskovanje njegovih značilnosti, posebnosti in tudi okolja, v katerem deluje. Podjetniki se odločajo za podjetništvo bodisi zaradi nujnosti (da si omogočijo preživetje) oziroma z željo izkoristiti dobro priložnost. 8

107 PRILOGA 6: Pregled prispevkov s področja podjetniške priložnosti Tabela: Prispevki avtorjev s področja preučevanja podjetniške priložnosti Avtor Podjetniške priložnosti Schumpeter (1971, 1934, v Gaglio, 1997) Podjetniška priložnost je inovacija na nivoju panoge. Bhasker (1978, 1986, 1988, v Sarason et al., 2010) Kirzner (1979, v Vaghely & Julien, 2010); Ardichvili et al. (2003); Davidsson (2005) Giddens (1984, v Sarason, Dillard, & Dean, 2010) Timmons, Muzyka, Stevenson in Bygrave (1987, v Ardichvili et al., 2003) Ajzen (1991) Bhave (1994, v Schwartz & Teach, 2000) Hills (1995, v Ardichvili et al., 2003) in De Koning & Muzyka (1999) Conway in McGuinness (1997, v Schwartz & Teach, 2000) Venkataraman (1997) Kritični realizem, na osnovi katerega se zagovornike podjetnika in priložnost pojmujeta kot dva ločena in specifična konstrukta. Priložnosti izhajajo iz nezadovoljenih ali nezadostno zadovoljenih tržnih potreb, vendar pa te začetne, bodisi prepoznane ali odkrite zamisli postanejo priložnosti šele, ko podjetnik v njih prepozna vrednost. Teorija strukturacije, na osnovi katere zagovorniki le-te podjetnika in priložnost pojmujejo kot neločljiva konstrukta. Ko čas, vložen v razvoj priložnosti, presega razpoložljiv čas podjetnika, samo ocenjevanje postaja bolj uradno. Teorija načrtovanega vedenja v ospredje postavlja posameznikov namen za določeno obnašanje, vpliv motivacijskih dejavnikov, prisotnost virov in priložnosti. Ponuja model prepoznavanja in izkoriščanja priložnosti osnovan, na dveh poteh, ki vodita do prepoznave priložnosti (zunanja in notranja pot). Prepoznavanje ali identifikacija priložnosti sestoji iz treh ključnih procesov: začutiti ali zaznati potrebe trga oziroma nezadostno izkoriščene vire, prepoznati ali odkriti povezavo med specifično potrebo trga in določenim virom, ustvariti novo povezavo med doslej ločenimi potrebami in viri v obliki poslovnega koncepta. Prepoznavata splošen vzorec generiranja zamisli med različnimi podjetji in v okviru razvoja izdelkov znotraj podjetij v tehnološki panogi. Na odločitev izkoriščanja priložnosti vpliva kombinacija lastnosti tako priložnosti kot podjetnika. Gaglio (1997) Hills, Lumpkin, & Singh (1997); Hills & Shrader (1998) Singh et al. (1999) Priložnosti so identificirane. Priložnosti so prepoznane. Obstajajo na trgu in so vidne vsem, ki so dovolj budni. Model prepoznavanja in izkoriščanja priložnosti obsega faze priprave, inkubacije, vpogleda, vrednotenja in izvedbe. se nadaljuje 9

108 Tabela: Prispevki avtorjev s področja preučevanja podjetniške priložnosti (nad.) Avtor Podjetniške priložnosti Hills, Shrader, & Lumpkin (1999); De Carolis & Saparito (2006) Shane & Venkataraman (2000) Baron & Markman (2000) Priložnosti, opredeljene kot podjetniško prizadevanje. Opozarjata na pomen narave priložnosti, ki vpliva na njeno pričakovano vrednost ter posledično na odločitev podjetnika o tem, ali bo priložnost izkoristil. Priložnosti so odkrite. Visoka raven tako človeškega kot socialnega kapitala je ključnega pomena pri olajševanju dostopa do virov, kar je velikega pomena v začetnih fazah podjetniškega procesa in vrednotenja priložnosti. Krueger (2000, 2003) Sarasvathy, Dew, Velamuri, & Venkataraman (2003) Ardichvili et al. (2003) Eckhardt & Shane (2003) Shane, Locke, & Collins (2003) Gartner, Carter, & Hills (2003); Sarason, Dean, & Dillard (2006); Edelman & Yli-Renko (2010) Bygrave (2004, v Nassif, Ghobril, & da Silva, 2010) Sarason et al. (2006) Lumpkin & Lichtenstein (2005) Priložnosti so ustvarjene in namensko zasledovane. Podjetniška priložnost je opredeljena kot skupek novih zamisli ali inovacij, prepričanj, naklonjenih doseganju možnih koristnih ciljev in ukrepov, ki ustvarjajo in izvajajo te cilje. Navajajo tri poglede na priložnosti, ki so lahko prepoznane, odkrite ali ustvarjene. Ocenjevanje in vrednotenje priložnosti potekata skozi vse faze podjetniškega procesa. Vplivni dejavniki na prepoznavanje priložnosti: podjetniška budnost, informacijska asimetrija, predhodno znanje, socialne mreže, osebnostne lastnosti, vključno z optimizmom, samoučinkovitost in kreativnost ter vrsta priložnosti same. 4 tipi priložnosti priložnosti obstajajo glede na kombinacije tržnih potreb (iskanja vrednosti) in sposobnosti ustvarjanja vrednosti (intelektualni, človeški, finančni in fizični viri). Potencialna priložnost nove kombinacije sredstev za doseganje želenega izida mora predstavljati vrednost za podjetnika. Opredeljujeta priložnosti glede na vir in jih delita na priložnosti, ki izhajajo iz asimetrije obstoječih informacij med udeleženci na trgu, in priložnosti, ki so rezultat zunanjih šokov novih informacij, priložnosti, ki se pojavijo na strani ponudbe ali povpraševanja, ter priložnosti, ki izhajajo iz izboljšanja produktivnosti ali iz iskanja donosov. Priložnosti opredeljujejo kot vidike okolja, ki predstavljajo potenciale za ustvarjanje dobička. Priložnost obravnavajo kot pojav, neločljivo povezan s podjetnikovim spoznanjem. Osebnostne lastnosti in okolje, v katerem posameznik deluje, oblikujejo podjetniške lastnosti. Priložnosti so ustvarjene. Prepoznavanje priložnosti je sposobnost identificiranja dobre zamisli in preoblikovanja le-te v poslovni koncept, ki dodaja vrednost in ustvarja prihodke. se nadaljuje 10

109 Tabela: Prispevki avtorjev s področja preučevanja podjetniške priložnosti (nad.) Avtor Podjetniške priložnosti Baron (2006) Pech & Cameron (2006) De Carolis & Saparito (2006) Companys & McMullen (2007) Sarason, Dillard, & Dean (2010) Gregoire et al. (2010) Saemundsson & Holmén (2011) Renko, Shrader, & Simon (2012) Prandelli, Pasquini, & Verona (2016) Definira tri osrednje značilnosti priložnosti: potencialna ekonomska vrednost, novost in zaznana zaželenost. V ocenjevanje in vrednotenje priložnosti ter posledično sprejemanje odločitev vključuje s priložnostmi povezane informacijske iztočnice. Socialni kapital omogoča dostop do informacij, ki so ključnega pomena pri prepoznavanju priložnosti. Navajata tri vrste podjetniških priložnosti, in sicer ekonomske, kulturnokognitivne ter družbenopolitične. Teorija strukturacije in kritični realizem se, kot navajajo avtorji,»osredotočata na različne rezine pogače«, imenovane povezava med podjetnikom priložnostjo. Navajajo tri ključne kazalnike merjenja, na osnovi katerih je zamisel ovrednotena kot priložnost, in sicer gre za usklajenost s tržnimi potrebami, izvedljivost in zaželenost. Pozornost s področja ločene obravnave podjetnika in priložnosti premika v smer raziskovanj medsebojnega vplivanja med podjetnikom in priložnostjo. Podjetnik potrebuje določeno znanje ali vedenje o potrebah in sredstvih zadovoljevanja, če želi opaziti priložnosti. Priložnosti so zaznane in tako avtorji združujejo v predhodnih raziskavah ločena pogleda na priložnosti kot subjektivno zaznane ter objektivno odkrite. Prispevek k boljšemu prepoznavanju priložnosti vidijo v uporabi kognitivne sposobnosti vživljanja v stališče uporabnika. 11

110 PRILOGA 7: Spletni vprašalnik raziskave o vplivu podjetniške samoučinkovitosti in socialnih mrež na prepoznavanje priložnosti Slika: Prikaz strani spletnega vprašalnika se nadaljuje 12

111 Slika: Prikaz strani spletnega vprašalnika (nad.) se nadaljuje 13

112 Slika: Prikaz strani spletnega vprašalnika (nad.) se nadaljuje 14

113 Slika: Prikaz strani spletnega vprašalnika (nad.) se nadaljuje 15

114 Slika: Prikaz strani spletnega vprašalnika (nad.) se nadaljuje 16

115 Slika: Prikaz strani spletnega vprašalnika (nad.) se nadaljuje 17

116 Slika: Prikaz strani spletnega vprašalnika (nad.) se nadaljuje 18

117 Slika: Prikaz strani spletnega vprašalnika (nad.) se nadaljuje 19

118 Slika: Prikaz strani spletnega vprašalnika (nad.) 20

119 PRILOGA 8: Spremno elektronsko sporočilo Naslov: Raziskava o vplivu podjetniške samoučinkovitosti in socialnih mrež na prepoznavanje priložnosti Besedilo: Spoštovani Sem Barbara Žužek in v okviru priprave magistrske naloge na Ekonomski fakulteti v Ljubljani raziskujem, kako»podjetniška samoučinkovitost«in»socialne mreže«vplivata na prepoznavanje priložnosti pri podjetnikih. Vljudno vas prosim za sodelovanje v kratkem vprašalniku za izpolnitev katerega boste potrebovali približno 10 minut. Vsi Vaši odgovori so zaupne narave, rezultati raziskave pa bodo objavljeni le v zbirni obliki, kar pomeni, da odgovori posameznika ne bodo razvidni ali kakorkoli izpostavljeni. Prosim Vas, da odgovorite na vsa vprašanja ter da na vprašalnik odgovori oseba, ki je lastnik ali ustanovitelj/soustanovitelj podjetja na katerega je bil vprašalnik naslovljen. V kolikor bi želeli prejeti rezultate raziskave, pošljite na moj elektronski naslov barbarazuzek@gmail.com. Povezava do vprašalnika: Lep pozdrav Barbara Žužek, univ. dipl. ekon. 21

120 PRILOGA 9: Primerjava raziskovalnega in v statistično analizo vključenega vzorca glede na dejavnost Slika: Prikaz primerjave raziskovalnega in v statistično analizo vključenega vzorca glede na dejavnost 22

121 PRILOGA 10: Primerjava raziskovalnega in v statistično analizo vključenega vzorca glede na regijo Slika: Prikaz primerjave raziskovalnega in v statistično analizo vključenega vzorca glede na regijo 23

122 PRILOGA 11: Teoretična izhodišča opisne statistike spremenljivk Za namene izvajanja statistične analize, je potrebno predhodno pripraviti opisne statistike v raziskavo vključenih spremenljivk. V ta namen so bile opredeljene sledeče opisne statistike: aritmetična sredina (v nadaljevanju M), standardni odklon (v nadaljevanju SD), koeficient asimetričnosti (v nadaljevanju Asim) in koeficient sploščenosti (v nadaljevanju Splo). Opisna statistika ali opisne statistične analize so namenjene raziskovanju strukture zbranih podatkov in raziskovanju različnih zvez med njimi (Katere vrste statističnih analiz poznate, b.l.). M je po definiciji»najpogosteje uporabljena mera srednjih vrednosti. Definirana je kot kvocient med vsoto vseh vrednosti spremenljivk na populaciji in skupnim številom enot v populaciji. Lahko jo izračunamo za številske spremenljivke, ki so približno normalno porazdeljene.«(aritmetična sredina in njena standardna napaka, b.l.). SD je po definiciji»ena izmed najpogosteje uporabljenih mer variabilnosti oz. razpršenosti enot. Definiran je kot kvadratni koren iz variance. S standardnim odklonom lahko izmerimo, kako so razpršene vrednosti okoli aritmetične sredine populacije oz. vzorca. Višja kot je vrednost standardnega odklona, bolj so enote v populaciji oz. vzorcu razpršene in obratno, nižja vrednost kaže na manjšo razpršenost enot in večjo koncentracijo enot okoli aritmetične sredine.«(varianca in standardni odklon, b.l.). Asim in Splo se uvrščata med mere porazdelitve spremenljivk (Koeficient asimetrije in sploščenosti, b.l.):»koeficient asimetrije (angl. skewness) je mera asimetrije unimodalno porazdeljenih spremenljivk, ki jo izračunamo iz srednjih vrednosti. Koeficient je torej razlika med aritmetično sredino in modusom, deljena s standardnim odklonom oz. razlika med aritmetično sredino in mediano, deljena s standardnim odklonom. S tem koeficientom preverjamo porazdelitev spremenljivke, ki je lahko asimetrična v desno oz. pozitivna asimetrija (če je vrednost koeficienta večja od nič), simetrična oz. normalna porazdelitev (če je vrednost koeficienta enaka nič) ali asimetrična v levo oz. negativna asimetrija (če je vrednost koeficienta manjša od nič). Vrednost koeficienta večja od 0,20 kaže na veliko asimetrijo.koeficient sploščenosti (angl. kurtosis) je mera sploščenosti unimodalnih spremenljivk (to so spremenljivke z enim središčem gostitve frekvenčnih vrednosti, npr. normalno porazdeljena spremenljivka), ki jo lahko izračunamo iz kvantilov (lažji zračun) ali iz momentov. S tem koeficientom torej preverjamo ali je spremenljivka koničasta (če je vrednost koeficienta večja od 0), normalna (če je vrednost koeficienta enaka 0) ali sploščena (če je vrednost koeficienta manjša od 0). Vrednost koeficienta nad 0,8 kaže na veliko oz. nenormalno sploščenost.«24

123 PRILOGA 12: Izračun aritmetične sredine, standardnega odklona, koeficienta asimetričnost in koeficienta sploščenosti v raziskavo vključenih spremenljivk Tabela: Samoučinkovitost anketiranih podjetnikov Spremenljivka SAMOUČINKOVITOST Min Max M SD Asim Splo Sposoben/na sem nadzorovati stroške ,01 1,44-2,20 4,52 Sposoben/na sem opredeliti organizacijske vloge ,97 1,42-2,30 5,26 Sposoben/na sem opredeliti odgovornosti ,96 1,51-2,03 3,55 Sposoben/na sem razviti nove ideje ,77 1,44-1,80 3,03 Sposoben/na sem razviti nove proizvode ,43 1,61-1,24 0,81 Sposoben/na sem razviti nove storitve ,70 1,47-1,59 2,31 Sposoben/na sem se uveljaviti na trgu proizvodov/ storitev ,40 1,44-1,44 1,97 Sposoben/na sem širiti podjetje ,56 1,53-1,33 1,34 Sposoben/na sem določiti in dosegati ciljne dobičke ,56 1,32-1,28 1,49 Sposoben/na sem določiti in dosegati ciljne tržne deleže ,28 1,33-1,21 1,70 Sposoben/na sem določiti in dosegati prodajne cilje ,44 1,34-1,36 1,86 Legenda: * Min - najmanjša vrednost; Max = največja vrednost; M = aritmetična sredina; SD = standardni odklon; Asim = koeficient asimetričnost; Splo = koeficient sploščenosti. Tabela : Število vezi v socialni mreži anketiranih podjetnikov Spremenljivka ŠT. VEZI V SOCIALNI MREŽI Min Max M SD Asim Splo Družina ,6 2,1 2,77 12,52 Prijatelji ,6 5,2 4,02 19,12 Sodelavci ,7 5,6 3,06 11,02 Poslovni partnerji ,8 31,5 6,82 47,49 Sošolci ,8 1,5 3,11 13,14 Svetovalci 0 5 1,1 1,4 1,40 1,41 Ostali ,6 3,9 4,76 29,32 Legenda: * Min - najmanjša vrednost; Max = največja vrednost; M = aritmetična sredina; SD = standardni odklon; Asim = koeficient asimetričnost; Splo = koeficient sploščenosti. 25

124 Tabela: Število ur na teden namenjenih vzdrževanju in pridobivanju novih poslovnih kontaktov Spremenljivka ŠT. UR NA TEDEN Min Max M SD Asim Splo Število ur obstoječi socialni mreži na teden ,24 9,09 1,40 1,51 Število ur novi socialni mreži na teden ,93 7,46 2,93 10,82 Legenda: * Min - najmanjša vrednost; Max = največja vrednost; M = aritmetična sredina; SD = standardni odklon; Asim = koeficient asimetričnost; Splo = koeficient sploščenosti. Tabela: Prepoznavanje podjetniških priložnosti - vidik podjetja Spremenljivka PREPOZNAVANJE PRILOŽNOSTI VIDIK PODJETJA Min Max M SD Asim Splo V zadnjih treh letih smo namenili za raziskave in razvoj veliko 1 5 3,27 1,25-0,29-1,09 sredstev. V zadnjih treh letih smo na trg vpeljali veliko novih proizvodov 1 5 3,25 1,12-0,33-0,78 in storitev. V zadnjih treh letih smo pridobili večje število patentov kot 1 5 2,27 1,10 0,43-0,60 naši konkurentje. V zadnjih treh letih smo vodili razvoj ključnih inovacij v 1 5 2,74 1,31 0,21-1,13 panogi. V zadnjih treh letih smo namenjali sredstva za razvoj novih 1 5 3,37 1,33-0,54-0,90 proizvodov in storitev. V zadnjih treh letih smo vstopili na nove trge ,56 1,30-0,78-0,46 V zadnjih treh letih smo našli nove tržne niše na sedanjih trgih ,38 1,17-0,71-0,33 Legenda: * Min - najmanjša vrednost; Max = največja vrednost; M = aritmetična sredina; SD = standardni odklon; Asim = koeficient asimetričnost; Splo = koeficient sploščenosti. Tabela: Prepoznavanje podjetniških priložnosti - vidik podjetnika Spremenljivka PREPOZNAVANJE PRILOŽNOSTI VIDIK PODJETNIKA Min Max M SD Asim Splo Vznemirljivo se mi zdi iskanje novih načinov za 1 5 3,81 0,92-0,86 1,10 zadovoljevanje potreb na trgu, ki jih lahko komercializiram. Iskanje novih idej za proizvode/storitve je prijetno opravilo ,87 0,88-0,92 1,28 Razvijanje novih prototipov proizvodov/storitev me navdaja z 1 5 3,90 0,97-0,93 0,87 energijo. Iskanje novih poslovnih priložnosti me veseli ,21 0,84-1,65 4,45 V iskanju novih tržnih priložnosti za podjetje sem zelo dober ,69 0,88-1,03 1,38 Raziskovanje okolja za nove poslovne priložnosti me navdušuje. Odkrivanje novih poslovnih idej ali priložnosti je pomemben del tega, kdo sem ,84 0,95-0,87 0, ,92 0,98-1,18 1,52 Legenda: * Min - najmanjša vrednost; Max = največja vrednost; M = aritmetična sredina; SD = standardni odklon; Asim = koeficient asimetričnost; Splo = koeficient sploščenosti. 26

125 PRILOGA 13: Teoretična izhodišča statističnih pojmov in mer Faktorska analiza»poskuša pojasniti povezave med večjim številom spremenljivk, z manjšim številom faktorjev, ki predstavljajo skupne razsežnosti. Znotraj podatkov poišče smeri največje variance in jih uporabi za razvrstitev podatkov v nekaj dimenzij (v eno, dve, tri,...) ter jih razlaga kot faktorje. S faktorsko analizo se ugotavlja, ali so zveze med opazovanimi spremenljivkami pojasnljive z manjšim številom posredno opazovanih faktorjev.«(fakulteta za naravoslovje in matematiko, b.l.). Pri eksploratorni faktorski analizi se ugotavlja koliko faktorjev določa niz mer, koliko je posamezna mera odvisna od posamičnih skupnih faktorjev in kaj posamezni faktorji pomenijo. Poteka tako, da so izbrane mere katere so nato aplicirane na izbranem vzorcu, izračunane korelacije oz. kovariance med merami, izvedena faktorizacija matrike korelacij (kovarianc), določene pomembnosti faktorjev in obteženost mer s skupnimi faktorji (Filozoska fakulteta, b.l.). Meri vzorčne ustreznosti (Košmelj, 2007): Bartlettov test sferičnosti temelji na hi-kvadrat statistiki in je največkrat uporabljen test za namene ugotavljanja ali je povezanost proučevanih spremenljivk dovolj velika, da bi bilo smiselno nadomestiti izhodiščne spremenljivke z glavnimi komponentami. Njegova ničelna domneva se glasi»da je populacijska variančno-kovariančna matrika diagonalna oz. da je populacijska korelacijska matrika enaka identični matriki. Metoda glavnih komponent je smiselna, če H0 zavrnemo pri dovolj majhnem tveganju.«kaiser-meyer-olkin (v nadaljevanju KMO) definicija»temelji na vrednostih korelacijskih koeficientov in parcialnih korelacijskih koeficientov (Hutcheson, 1999) in vrednoti, ali bi spremenljivke lahko združili v skupine in posamezno skupino spremenljivk nadomestili z glavno komponento. Vrednost KMO mere je med 0 in 1, vrednosti blizu 1 kažejo, da bo redukcija uspešna, vrednosti pod 0,6 pa nakazujejo, da gre za nekoreliranost spremenljivk in neprimernost uporabe te metode.«cronbachov alfa (α) se uporablja za preverjanje zanesljivosti merjenja in sicer se z njim ocenjuje notranja konsistentnost merske lestvice. Gre za to, da če se merjenje na istih enotah izvede večkrat, naj bi bili rezultati merjenja enaki oziroma podobni (Fakulteta za naravoslovje in matematiko, b.l.). Konfirmatorna faktorska analiza je namenjena preverjanju in primerjanju modelov. Za izvedbo te analize so potrebna določena teoretična ozadja in/ali empirične osnove na osnovi česar je definirano število opazovanih spremenljivk, število faktorjev, povezanost med faktorji, povezanost med opazovanimi spremenljivkami in faktorji ter variance (kovariance) napak, povezanih z opazovanimi spremenljivkami (Filozoska fakulteta, b.l.). Hi-kvadrat test je statistična analiza, kjer sta znana dva testa, in sicer hi-kvadrat za preizkus hipoteze neodvisnosti za preverjanje soodvisnosti oziroma povezljivosti dveh spremenljivk ter hi-kvadrat za preizkus hipoteze enake verjetnosti, uporaben v primeru ene 27

126 spremenljivke in namenjen preverjanju razlikovanja rezultatov opazovane spremenljivke in naključnih rezultatov. Oba testa zahtevata izpolnitev dveh pogojev ( > 20 % pričakovanih frekvenc ne sme biti manjših od 5; najmanjša pričakovana frekvenca mora biti vsaj 1) (Hi- Kvadrat test, b.l.). Za relativni/normirani hi-kvadrat (angl. relative/normed chi-square, v nadaljevanju χ2/df ) je v literaturi zaslediti, da ne obstaja soglasje glede sprejemljivega razmerja. Po navedbah avtorjev Wheaton et al. (1977, v Hooper, Coughlan, & Mullen, 2008) ter Tabachnick in Fidell (2007, v Hooper et al., 2008) naj bi se vrednost gibala od 5,00 do 2,00. Pri indeksu prileganja, ki obravnava napako približevanja v populaciji (angl. root mean square error of approximation, v nadaljevanju RMSEA) se preverja kako dobro bi se model z neznanimi a optimalno izbranimi vrednostmi spremenljivk ujemal z matriko kovarianc populacije. Izračunana razlika manjša od 0,05 izraža dobro ujemanje (Byrne, 1998). Vrednost absolutnega merila prileganja, ki je definirano kot standardizirana razlika med opazovano korelacijo in napovedano korelacijo (angl. standardised root mean square residual, v nadaljevanju SRMR) se giblje od 0 do 1, kjer po navedbah avtorjev Byrne, 1998; Diamantopoulos & Siguaw, 2000, v Hooper et al., 2008) velja, da se model dobro prilega, če je vrednost manjša od 0,05. Hu in Bentler (1999, v Hooper et al., 2008) navajata, da so vrednosti do 0,08 še vedno sprejemljive. Vrednost SRMR = 0 nakazuje na odlično ujemanje. Vrednosti SRMR so po navedbah nižje tudi v primeru, ko je v modelu veliko število parametrov in ko model temelji na veliki velikosti vzorca (Hooper et al., 2008). Po Bentler (1992, v Hooper et al., 2008) se vrednosti normiranega indeksa prileganja (angl. normed fit index, v nadaljevanju NFI) in primerjalnega indeksa prileganja (angl. comparative fit index, v nadaljevanju CFI) gibljejo med 0 in 1 in so rezultat primerjave hipotetičnega modela z neodvisnim modelom. Vsak prispeva mero celovite kovariance podatkov, kjer vrednost > 0,90 nakazuje na ustreznost prileganja modela podatkom. Nenormiran indeks prileganja (angl. not normed fit index, v nadaljevanju NNFI) upošteva kompleksnost modela v primerjavi hipotetičnega in neodvisnega modela. Njegove vrednosti se lahko razširijo izven razpona od 0 do 1, zaradi česar ga je po navedbi avtorja težko razlagati (Byrne, 1998). Priporočene vrednosti NNFI naj bi bile 0,80, Bentler and Hu (1999, v Hooper et al., 2008) pa navajata mejo NNFI Izračun inkrementalnega indeksa prileganja (angl. incremental index of fit, v nadaljevanju IFI) je v osnovi enak kot za NFI, razlike so v upoštevani stopnji svobode. (Byrne, 1998). Visoke standardizirane uteži prikažejo tiste indikatorje, ki imajo veliko pojasnjevalno moč, in so zaradi tega tudi najprimernejši za merjenje določene merske spremenljivke. 28

127 PRILOGA 14: Celoten merski model (standardizirane uteži) Slika: Prikaz celotnega merskega modela (standardizirane uteži) Legenda: * V1_3 = Sposoben/na sem opredeliti odgovornosti; V1_4 = Sposoben/na sem razviti nove ideje; V1_6 = Sposoben/na sem razviti nove storitve; V1_7 = Sposoben/na sem se uveljaviti na trgu proizvodov/ storitev; V1_8 = Sposoben/na sem širiti podjetje; V1_10 = Sposoben/na sem določiti in dosegati ciljne tržne deleže; V1_11 = Sposoben/na sem določiti in dosegati prodajne cilje; V4_1 = V zadnjih treh letih smo namenili za raziskave in razvoj veliko sredstev; V4_2 = V zadnjih treh letih smo na trg smo vpeljali veliko novih proizvodov in storitev; V4_4 = V zadnjih treh letih smo vodili razvoj ključnih inovacij v panogi; V4_5 = V zadnjih treh letih smo namenjali sredstva za razvoj novih proizvodov in storitev; V5_1 = Vznemirljivo se mi zdi iskanje novih načinov za zadovoljevanje potreb na trgu, ki jih lahko komercializiram; V5_3 = Razvijanje novih prototipov proizvodov/storitev me navdaja z energijo; V5_4 = Iskanje novih poslovnih priložnosti me veseli; V5_6 = Raziskovanje okolja za nove poslovne priložnosti me navdušuje; V5_7 = Odkrivanje novih poslovnih idej ali priložnosti je pomemben del tega, kdo sem. 29

128 PRILOGA 15: Dendrogram združevanja enot v skupine Slika: Prikaz dendograma združevanja enot v skupine 30