MERILNA NEGOTOVOST PRI KEMIJSKEM PRESKUŠANJU V SKLADU S STANDARDOM SIST EN ISO/IEC 17025 Kazalo 1 SPLOŠNO... 3 2 STANDARD SIST EN ISO/IEC 17025... 3 3 POLITIKA SLOVENSKE AKREDITACIJE PRI IMPLEMENTACIJI MERILNE NEGOTOVOSTI PRI KEMIJSKIH MERITVAH... 3 4 STRATEGIJA IMPLEMENTACIJE MERILNE NEGOTOVOSTI... 3 5 DEFINICIJE... 4 6 MERILNA NEGOTOVOST PRI KEMIJSKEM PRESKUŠANJU... 6 6.1 Uvod... 6 6.2 Postopek ovrednotenja merilne negotovosti... 6 a. Uporaba podatkov validacije in zmogljivosti metod za ovrednotenje merilne negotovosti... 8 6.3 Uporaba podatkov iz medlaboratorijskih primerjalnih preskušanj - študije o zmogljivosti preskusne metode... 8 b. Uporaba podatkov iz postopkov za zagotavljanje kakovosti rezultatov preskusov... 9 6.4 Uporaba rezultatov preverjanja usposobljenosti... 9 6.5 Poročanje rezultatov kvantitativnih preskušanj... 10 7 LITERATURA... 10 Izdaja 3 13.12.2006 Stran 1 od 11
8 RAZDELILNIK... 11 PRILOGA 1... 11 Izdaja 3 13.12.2006 Stran 2 od 11
1 SPLOŠNO Dokument se upošteva kot strokovna razlaga zahtev standarda SIST EN ISO/IEC 17025 za uporabo v laboratorijih, ki izvajajo kemijske meritve. Pripravil ga je Sektorski odbor za kemijo, odobril pa Odbor za akreditacijo pri Slovenski akreditaciji. Namenjen je laboratorijem kot vodilo pri pripravah na izpolnitev zahtev za akreditacijo ter ocenjevalcem v postopku akreditiranja kemijskih laboratorijev. 2 STANDARD SIST EN ISO/IEC 17025 Standard SIST EN ISO/IEC 17025 obravnava merilno negotovost v poglavju 5.4.6. Laboratorijem predpisuje, da imajo opredeljene postopke za ovrednotenje merilne negotovosti in da jih uporabljajo. V standardu so opredeljena naslednja stališča: Za ovrednotenje merilne negotovosti morajo laboratoriji uporabljati primerne postopke. Pri ovrednotenju merilne negotovosti ni potrebno vedno uporabljati statističnih metod. Za vsako preskušanje je treba prepoznati vse komponente, ki vplivajo na merilno negotovost in jih primerno oceniti Potrebno je izvesti smiselno oceno merilne negotovosti, osnovano na obstoječem poznavanju metode in na izkušnjah. Uporabljajo se lahko podatki o validaciji metod. 3 POLITIKA SLOVENSKE AKREDITACIJE PRI IMPLEMENTACIJI MERILNE NEGOTOVOSTI PRI KEMIJSKIH MERITVAH Laboratoriji, ki so akreditirani pri Slovenski akreditaciji, morajo izpolnjevati zahteve standarda SIST EN ISO/IEC 17025 v povezavi z oceno merilne negotovosti in poročanjem o merilni negotovosti pri preskušanju. Zahteve so opredeljene v poglavjih 5.4.6. in 5.10.3.1.c) standarda. Merilna negotovost se ovrednoti pri kvantitativnem preskušanju. Preskuševalni laboratoriji morajo poznati merilno negotovost, povezano z rezultati meritev, ki jih izvajajo. Poznavanje merilne negotovosti je pomembno za veljavnost ali uporabo rezultatov preskušanja. Navajati jo morajo v primerih, ko je pomembna za pravilno uporabo rezultata preskušanja, če to zahteva naročnik ali če vpliva na skladnost s specifikacijo. V primerih, ko so za preskusno metodo določene mejne vrednosti pomembnejših izvorov merilne negotovosti in oblika poročanja rezultatov, velja, da laboratorij izpolnjuje zahteve, če sledi preskusni metodi in navodilom za poročanje /ref. 1, 5.4.6.2- Opomba 2/. 4 STRATEGIJA IMPLEMENTACIJE MERILNE NEGOTOVOSTI Osnovna zahteva je identifikacija vseh izvorov merilne negotovosti, identifikacija komponent, ki bistveno prispevajo k merilni negotovosti in ovrednotenje njihovega prispevka. Izdaja 3 13.12.2006 Stran 3 od 11
Osnova za ovrednotenje merilne negotovosti je obstoječe znanje. Uporabljajo naj se obstoječi eksperimentalni podatki (npr. podatki, pridobljeni pri validaciji postopka, kontrolne karte, medlaboratorijska preskušanja, referenčni materiali, podatki iz literature, itd.). 5 DEFINICIJE Merjena veličina (measurand) /ref. 2/ je določena veličina, ki se jo meri. PRIMER: Parni tlak danega vzorca vode pri 20 C. OPOMBA: Če je treba, vsebuje specifikacija merjene veličine tudi navedbo drugih veličin, kot so čas, temperatura in tlak. OPOZORILO: V tem dokumentu iz praktičnih razlogov namesto tega izraza uporabljamo izraz merjenec. Merilna negotovost (uncertainty of measurement) /ref. 2/ je parameter, ki je povezan z merilnim rezultatom in označuje raztros vrednosti, ki jih je mogoče upravičeno pripisati merjeni veličini. OPOMBE: 1. Ta parameter je lahko na primer standardni odmik (ali njegov večkratnik) ali polovična širina intervala, ki ima določeno stopnjo zaupanja. 2. V splošnem vsebuje merilna negotovost več komponent. Nekatere se lahko ovrednotijo s statistično porazdelitvijo rezultatov za niz meritev in označijo z eksperimentalnim standardnim odmikom (tip A) 1. Druge komponente, ki jih je prav tako mogoče označiti s standardnim odmikom, so ocenjene iz privzetih porazdelitev (normalna, kvadratna, trikotna) verjetnosti na podlagi izkušenj ali drugih podatkov (tip B) 1. 3. Razume se, da je merilni rezultat najboljša ocena vrednosti merjene veličine in da na raztros vplivajo vse komponente negotovosti, skupaj s tistimi, ki izvirajo iz sistematičnih vplivov, kot so npr. komponente povezane s korekcijami in referenčnimi etaloni. Standardna negotovost (standard uncertainty, u) /ref. 3/ je negotovost rezultata meritve, izražena kot standardni odmik. Kombinirana standardna negotovost (combined standard uncertainty, uc) /ref. 3/ rezultata je standardni odmik, enak kvadratnemu korenu celotne variance, ki ga dobimo s kombinacijo vseh komponent negotovosti, ovrednotenih z upoštevanjem zakona o širjenju negotovosti (law of propagation of uncertainty). Razširjena negotovost (expanded uncertainty, U) /ref. 3/ je interval, v katerem se nahaja rezultat z določeno stopnjo zaupanja. U dobimo z množenjem kombinirane standardne negotovosti s faktorjem pokritja k. Izbira faktorja k je odvisna od stopnje zaupanja (za stopnjo zaupanja 95% je v primeru normalne porazdelitvene funkcije k=2). Umerjanje, kalibracija (calibration) /ref. 2/ je niz operacij za ugotavljanje povezave med vrednostmi, ki jih kaže merilni instrument ali merilni sistem, oziroma vrednostmi, ki jih predstavlja opredmetena 1 Besedilo dodano v oklepaju, ni del definicije iz VIM-a. Izdaja 3 13.12.2006 Stran 4 od 11
mera ali referenčni material, in pripadajočimi vrednostmi, realiziranimi z etaloni, pod določenimi pogoji. OPOMBE: 1. Rezultat umerjanja omogoča bodisi pripis vrednosti merjenih veličin kazanju merilnega instrumenta bodisi določanje korekcij glede na kazanje. 2. Z umerjanjem je mogoče ugotoviti tudi druge meroslovne lastnosti, na primer učinek vplivnih veličin. 3. Rezultat umerjanja se lahko zapiše v listini, ki jo včasih imenujemo certifikat o umerjanju ali poročilo o umerjanju. Pojasnilo: razlikovati je treba med: validacijo inštrumenta, ki se opravi s kalibracijo in jo običajno opravi usposobljen zunanji izvajalec, ki po opravljeni kalibraciji izda certifikat, s katerim laboratorij dokazuje, da so karakteristike inštrumenta v skladu s specifikacijami proizvajalca, in interno dnevno kalibracijo v laboratoriju z referenčnimi materiali. Odstopanje (merilnega instrumenta) (bias (of a measuring instrument)) /ref. 2/ je sistematični pogrešek kazanja merilnega instrumenta. OPOMBA: Odstopanje merilnega instrumenta se navadno oceni na podlagi povprečne vrednosti pogreška kazanja pri ustreznem številu ponovljenih meritev. Odstopanje (bias) /ref. 10, 11, 15/ je razlika med pričakovanim rezultatom preskušanja in sprejeto pravo vrednostjo. Validacija (validation) /ref. 1-5.4.5, 15/ je potrditev s preiskovanjem in zagotovitev učinkovitih dokazov, da so izpolnjene posebne zahteve za predvideno uporabo. Validacija metode je postopek dokazovanja karakteristik zmogljivosti in omejitev metode ter ugotovitev vplivov, ki lahko spremenijo te karakteristike. Validacija metode je postopek preverjanja, da je metoda primerna za reševanje določenega analiznega problema. Medlaboratorijsko primerjalno preskušanje (interlaboratory comparison, ILC) /ref. 16/ je organizacija, izvedba in ovrednotenje preskusov na enakih ali podobnih vzorcih s sodelovanjem dveh ali več laboratorijev v skladu z vnaprej določenimi pogoji. Preverjanje usposobljenosti (Proficiency testing, PT) /ref. 16/ je preverjanje usposobljenosti laboratorija za izvajanje preskušanja z medlaboratorijskim primerjalnim preskušanjem. Referenčni etalon (reference standard) /ref. 2/ je etalon, na splošno največje meroslovne kakovosti, ki je na voljo na danem kraju ali v dani organizaciji in je osnova za merjenje na tem mestu. Referenčni material (reference material, RM) /ref. 2/ je material ali snov, ki je dovolj homogena in katere ena ali več lastnosti je dovolj dobro ugotovljenih, da se lahko uporablja za umerjanje naprave, ocenjevanje merilne metode ali za pripisovanje vrednosti materialom. OPOMBA: Referenčni material je lahko v obliki čistega plina, tekočine, trdnine ali mešanice le teh. Primeri so: voda za umerjanje viskozimetrov, safir kot sredstvo za umerjanje toplotne kapacitete v kalorimetriji, in raztopine, ki se uporabljajo za umerjanje v kemični analizi. Izdaja 3 13.12.2006 Stran 5 od 11
6 MERILNA NEGOTOVOST PRI KEMIJSKEM PRESKUŠANJU 6.1 Uvod Laboratoriji lahko uporabijo različne pristope za ovrednotenje merilne negotovosti rezultatov meritev. Stopnjo zahtevnosti in postopke za določanje merilne negotovosti mora laboratorij določiti v skladu z opombo 1, poglavje 5.4.6.2. standarda. Zato mora laboratorij: Upoštevati zahteve in omejitve preskusne metode. Upoštevati zahteve naročnika (poglavje 4.4.1). Upoštevati mejne vrednosti, na osnovi katerih se odloča o skladnosti s specifikacijo. V splošnem je stopnja zahtevnosti za ovrednotenje merilne negotovosti povezana s stopnjo tveganja. Če merilna negotovost ni sprejemljiva za naročnika, ali če je prevelika za odločitev o skladnosti s specifikacijo, mora laboratorij poskušati zmanjšati merilno negotovost rezultata meritve z identifikacijo največjih prispevkov in izboljšavo teh stopenj v postopku izvedbe preskusne metode. 6.2 Postopek ovrednotenja merilne negotovosti Koristen pristop pri ovrednotenju merilne negotovosti predstavlja identifikacija stopenj preskusne metode in uporaba diagrama vzrokov in učinkov (»ribja kost«) za predstavitev izvorov in komponent merilne negotovosti. Pri ovrednotenju merilne negotovosti je potrebno upoštevati različne tipe vzorcev, matriksa in različna koncentracijska območja analita. Pogosto so lahko posamezne stopnje preskusnih metod skupne za različne preskusne metode. V takšnih primerih lahko oceno merilne negotovosti za posamezno stopnjo uporabimo pri ovrednotenju kombinirane merilne negotovosti pri vseh metodah, kjer uporabljamo te stopnje v postopku preskušanja. Koraki v postopku ugotavljanja merilne negotovosti pri kemijskem preskušanju so: 1. Definicija merjenca. 2. Identifikacija izvorov merilne negotovosti. 3. Kvantifikacija komponent negotovosti. 4. Izračun kombinirane in razširjene negotovosti. Korak 1. Definicija merjenca Merjenec mora biti jasno definiran. V kemijski analizi je merjenec običajno koncentracija določenega analita v matriksu. Opredeliti je potrebno povezavo med merjencem in vhodnimi veličinami (modelna enačba). Kjer je možno, vključimo korekcije za znana sistematična odstopanja. Posebno pozornost je treba posvetiti dejstvu, ali je v naročnikove zahteve vključeno vzorčenje in priprava laboratorijskega vzorca. Korak 2. Identifikacija izvorov merilne negotovosti Identificiramo možne izvore merilne negotovosti. Navajamo nekaj primerov: nepopolna definicija merjenca, vzorčenje, transport in hranjenje vzorcev, Izdaja 3 13.12.2006 Stran 6 od 11
priprava vzorcev za analizo, merilni pogoji in pogoji okolja, osebje, ki izvaja preskušanja, spremembe v postopku preskušanja, merilna oprema, referenčni materiali. Korak 3: Kvantifikacija komponent negotovosti Z izvedbo ustreznih eksperimentov ali iz drugih razpoložljivih podatkov ocenimo velikost komponent negotovosti, povezanih z identificiranimi potencialnimi izvori negotovosti, vendar jih ne smemo upoštevati večkrat. Pogosto je možno oceniti ali določiti posamezen prispevek k negotovosti, ki je povezana z več ločenimi izvori. Pomembno je tudi ugotoviti, ali dostopni podatki pokrijejo vse izvore negotovosti, oziroma planirati dodatne eksperimente, ki bi zagotovil vse potrebne podatke. Korak 4. Izračun kombinirane in razširjene merilne negotovosti Informacija, ki jo dobimo v točki 3, sestoji iz številnih kvantificiranih prispevkov k merilni negotovosti, povezanih z individualnimi izvori ali kombiniranimi učinki več izvorov. Prispevki morajo biti izraženi kot standardna negotovost in kombinirani v skladu s primernimi pravili (zakon o širjenju negotovosti, angl.»law of propagation of uncertainty«), tako da dajejo kombinirano standardno negotovost. Za razširjeno merilno negotovost moramo uporabiti primeren faktor pokritja. V procesu identifikacije posameznih izvorov merilne negotovosti je potrebno ugotoviti, kateri izvori bistveno prispevajo h kombinirani merilni negotovosti. V praksi se izkaže, da jih je običajno malo. Za te je potrebno pridobiti zanesljive podatke. Treba je izvesti preliminarno oceno prispevka vsake komponente ali kombinacije komponent k merilni negotovosti in posvetiti pozornost tistim, ki so bolj pomembne. Izvori merilne negotovosti in vrednosti posameznih komponent morajo biti dokumentirani. Pri odločitvi, katere od identificiranih komponent merilne negotovosti bodo posamično zajete v končno ovrednotenje, je pomembno upoštevati: Relativno velikost največjega in najmanjšega prispevka; komponente, ki prispevajo manj kot 1/5 do 1/3 celotne merilne negotovosti, lahko ovrednotimo skupaj. /ref.4/ Učinek poročanja merilne negotovosti; če iz navedene merilne negotovosti ali z njo povezane interpretacije rezultata izvirajo znatne materialne ali druge posledice, se ne sme navajali približnih ocen negotovosti. Stopnjo zahtevnosti pri ovrednotenju merilne negotovosti z upoštevanjem zahtev naročnika in zakonskih ali drugih zahtev. Negotovost izvira tudi iz zagotavljanja sledljivosti rezultatov meritev pri kemijskih preskusnih metodah in ima pogosto več komponent. Pri oceni merilne negotovosti je potrebno upoštevati merilno negotovost vseh komponent sledljivosti posameznega merilnega postopka npr. tehtnic, termometrov, volumetrične opreme, referenčnih materialov. Za ovrednotenje merilne negotovosti lahko uporabimo podatke iz validacije merilnega postopka ali medlaboratorijskih primerjalnih preskušanj. Izdaja 3 13.12.2006 Stran 7 od 11
a. Uporaba podatkov validacije in zmogljivosti metod za ovrednotenje merilne negotovosti Karakteristike zmogljivosti metod so bistvene pri vrednotenju merilne negotovosti rezultatov. V praksi se uporabnost preskusne metode za predvideno uporabo preverja z validacijo metode. Dobljeni podatki se lahko uporabijo za ovrednotenje merilne negotovosti. Validacijske študije običajno določajo nekatere ali vse naslednje parametre: Natančnost Študija znotraj laboratorija daje podatke za natančnost pri ponovljivih pogojih, lahko tudi v daljšem časovnem obdobju ali z različnimi operaterji. Dobljena natančnost preskusnega postopka je običajno bistvena komponenta kombinirane merilne negotovosti. Odstopanje od prave vrednosti Običajno ga določimo z ustreznimi referenčnimi materiali (podoben matriks in koncentracijsko območje). V splošnem predstavlja merilna negotovost, povezana z odstopanjem od prave vrednosti, pomembno komponento kombinirane merilne negotovosti. Linearnost Upoštevati je potrebno merilne negotovosti, povezane z umeritveno krivuljo. Meja določanja (LOQ) Vrednost za LOQ ni direktno povezana z vrednotenjem merilne negotovosti, vendar je negotovost v koncentracijskem območju blizu LOQ pomembna v povezavi z vrednostjo rezultata. Robustnost Razvoj metod ali validacijske študije zahtevajo raziskave občutljivosti metode na spremembe nekaterih parametrov. Ti podatki lahko dajejo koristne informacije o vplivu pomembnih parametrov in ugotavljanju, ali je lahko njihov vpliv na merilno negotovost bistven. Eksperimentalne študije o zmogljivosti metod morajo biti izvedene pri pogojih običajne uporabe metode v laboratoriju. Upoštevati morajo vse aktualne tipe vzorcev, matriks in koncentracijska območja analitov. Ocena natančnosti, ki pokriva vse različice, je posebej pomembna. Pri študijah, ki so povezane z odstopanjem od prave vrednosti, je pomembno, da je uporabljeni referenčni material ustrezen glede na matriks in koncentracijsko območje. 6.3 Uporaba podatkov iz medlaboratorijskih primerjalnih preskušanj - študije o zmogljivosti preskusne metode Medlaboratorijske študije o zmogljivosti preskusne metode dajejo podatke o ponovljivosti in obnovljivosti metode, lahko pa dajejo tudi oceno pravilnosti (merjeno kot odmik od znane prave vrednosti). Osnovni principi uporabe teh podatkov za ovrednotenje merilne negotovosti so: Ugotoviti primernost podatkov o zmogljivosti preskusne metode za uporabo v laboratoriju (enak ali podoben matriks in koncentracijsko območje). Ugotoviti primernost podatkov o zmogljivosti preskusne metode z identifikacijo razlik v ravnanju z vzorcem, vzorčenju in postopkom v laboratoriju in medlaboratorijskem primerjalnem preskušanju. Izdaja 3 13.12.2006 Stran 8 od 11
Ugotoviti in ovrednotiti dodatne izvore merilne negotovosti, ki niso ustrezno zajeti v medlaboratorijskem primerjalnem preskušanju. Kombinirati vse pomembne prispevke k merilni negotovosti, vključno z obnovljivostjo, negotovostjo, povezano z odstopanjem rezultata laboratorija od prave vrednosti in negotovostjo iz dodatnih identificiranih izvorov v skladu z zakonom o širjenju negotovosti. Dodatni izvori, ki jih moramo upoštevati so: Vzorčenje Medlaboratorijska primerjalna preskušanja redko vključujejo vzorčenje. Če metoda, ki se uporablja v laboratoriju, vsebuje podvzorčenje ali, če je merjenec glavna komponenta majhnega vzorca, je potrebno raziskati vplive vzorčenja na merilno negotovost in jih upoštevati. Priprava vzorca Mnogokrat vzorce homogeniziramo in stabiliziramo pred transportom v laboratorij. Tudi vplive priprave vzorcev je potrebno raziskati. Spremembe v pogojih Laboratoriji morajo upoštevati ekperimentalne pogoje, definirane v metodi. Spremembe v tipu vzorcev Laboratorij mora upoštevati negotovosti, ki lahko nastanejo zaradi vzorcev drugačnega tipa, kot so bili uporabljeni v primerjalni študiji. b. Uporaba podatkov iz postopkov za zagotavljanje kakovosti rezultatov preskusov Za zagotavljanje kakovosti rezultatov preskusov uporabljamo stabilne, tipične in homogene vzorce. Tako dobljeni podatki v daljšem časovnem obdobju (kontrolne karte) so zelo pomembni za ovrednotenje merilne negotovosti. Standardni odmik teh podatkov predstavlja komponentno negotovosti številnih potencialnih izvorov. Tovrstni podatki v splošnem ne vsebujejo podvzorčenja, vplivov razlik v tipu vzorcev in koncentracijskem območju ali nehomogenosti vzorcev. Podatke iz kontrolnih kart, ki predstavljajo ubežnike, izločimo pred izračunom standardnega odmika. 6.4 Uporaba rezultatov preverjanja usposobljenosti Podatki iz preverjanja usposobljenosti (PT) se uporabljajo za periodično preverjanje usposobljenosti laboratorija za izvajanje določene preskusne metode. V splošnem se medlaboratorijske primerjave ne izvajajo dovolj pogosto, da bi lahko zanesljivo ocenili usposobljenost posameznega laboratorija za izvajanje preskusne metode. Tudi tipi vzorcev se spreminjajo. Poleg tega številne sheme uporabljajo sprejeto vrednost (ne referenčne) za oceno usposobljenosti laboratorija, kar lahko občasno vodi do napačnih rezultatov za posamezen laboratorij. Rezultati laboratorija, ki sodeluje v preskusu Izdaja 3 13.12.2006 Stran 9 od 11
usposobljenosti, pa se lahko tudi uporabijo za preverjanje vrednosti merilne negotovosti, določene v laboratoriju. Uporaba preskusov usposobljenosti je za vrednotenje merilne negotovosti omejena, razen: ko so tipi vzorcev, ki jih uporabljajo v medlaboratorijski primerjalni shemi, podobni kot rutinsko analizirani vzorci, ko so sprejete vrednosti sledljive do primerne referenčne vrednosti in ko je negotovost sprejete vrednosti majhna v primerjavi z dejanskim raztrosom rezultatov. V teh primerih raztros razlik med poročanimi in sprejetimi vrednostmi v ponovljenih preskusih usposobljenosti predstavlja osnovo za ovrednotenje merilne negotovosti za tisti del preskušanja, ki je vključen v obseg sheme. Upoštevati je potrebno sistematično odstopanje od sledljivih sprejetih vrednosti in druge izvore merilne negotovosti. Podatke iz preskusov usposobljenosti lahko predvsem uporabimo za preliminarno oceno merilne negotovosti. 6.5 Poročanje rezultatov kvantitativnih preskušanj Kvantitativna preskušanja dajejo vrednost po možnosti izraženo v SI enotah. Pri navajanju merilne negotovosti je potrebno v poročilu navesti razširjeno merilno negotovost U pri določeni stopnji zaupanja ali kombinirano standardno merilno negotovost (u). Običajno navedemo tudi referenco do postopka, ki smo ga uporabili za ovrednotenje merilne negotovosti. Če pri oceni merilne negotovosti niso upoštevani vsi viri, ki so na določenem področju prepoznavni kot pomembni, je potrebno pri navajanju merilne negotovosti to jasno opredeliti. Število decimalnih mest v navedeni merilni negotovosti mora odražati praktično sposobnost meritve. Redko poročamo več kot dve signifikantni mesti. Tudi numerično vrednost za rezultat zaokrožimo tako, da zadnje decimalno mesto odgovarja zadnjemu decimalnemu mestu za merilno negotovost. Primer: če je rezultat 123,456 in je bila ovrednotena merilna negotovost 2,27, podajamo rezultat kot zaokroženo vrednost 123,5±2,3. 7 LITERATURA 1. SIST EN ISO/IEC 17025: 2005: Splošne zahteve za usposobljenost preskuševalnih in kalibracijskih laboratorijev 2. Mednarodni slovar osnovnih in splošnih izrazov s področja meroslovja, BIPM, IEC, IFCC, ISO, IUPAC, IUPAP, OIML, 1993; prevod: USM, 1999. 3. Guide to the Expresion of Uncertainty in Measurement.BIPM, IEC, IFCC, ISO; IUPAC, IUPAP OIML. 1995. 4. EURACHEM/CITAC Guide, Quantifying Uncertainty in Analitycal Measurement,2000. 5. APLAC, Policy, Interpretation and Guidance on the Estimation of Uncertainty of Measurement in Testing, 2002. 6. EA 4/16, EA Guideline on the Expresion of Uncertainty in Quantitative Testing, revision 00. 7. EUROLAB TC QA Draft 6, Measurement Uncertainty in Testing, 2002 8. A2LA Guide for the Estimation of Measurement Uncertainty in Testing, 2002. 9. Doc. PLG/LAB (==) 63 REV:1, Strategy to Introduce the Concept of Measurement Uncertainty in Testing in Connection with the Introduction of the Standard ISO/IEC 17025. Izdaja 3 13.12.2006 Stran 10 od 11
10. J. Fleming, H. Albus, B. Neidhart, W. Wegscheider, Glossary of analytical terms VIII, Accred Qual Assur (1997) 2, 160-161. 11. SIST ISO 3534-1: 1996: Statistics, Vocabulary, Symbols Part 1: Probability and General Statistical Terms. 12. E. Prichard, H. Albus, B. Neidhart, W. Wegscheider, Glossary of analytical terms IX, Accred Qual Assur (1997) 2, 348-349. 13. Terminološki slovarček izrazov s področja analizne kemije, MIRS&EURACHEM Slovenija, 2002, www.mirs.si. 14. ISO 9000:2000. 15. E. Prichard, H. Albus, B. Neidhart, W. Wegscheider, Glossary of analytical terms X, Accred Qual Assur (1998) 3, 171-173. 16. ISO/IEC Guide 43: 1997. 8 RAZDELILNIK spletna stran SA zaposleni SA PRILOGA 1 Seznam literature s primeri izračunov merilne negotovosti 1. Quantifying Uncertainty in Analytical Measurement EURACHEM, CITAC (http://www.eurachem.ul.pt/) 2. Barwick V.J., Ellison SLR (1998) VAM Project 3.2.1: Development and Harmonisation of Measurement Uncertainty Principles, Part(d): Protocol for uncertainty evaluation from validation data, LGC/VAM, Teddington (www.vam.org.uk) 3. Nordest report: Handbook for calculation of measurement uncertainty in environmental laboratories, 2004 (www.nordest.org) 4. Obširen seznam literature za različna področja preskušanja pa najdete tudi v prilogi dokumenta EA/4-16 (http://www.european-accreditation.org/) Izdaja 3 13.12.2006 Stran 11 od 11