Socialna psihologija nima odgovora na to, v kakšnem razmerju naj bi bila socialnost z biologijo.

SOCIALNA PSIHOLOGIJA Uradni zaèetek soc. psiholgije je 1908. Takrat sta bili izdani 2 knjigi s tega podroèja. Problemi v zvezi s èlovekovo socialnostjo se raziskujejo že prej. Obstajata 2 skupini filozofov. Eni trdijo, da je èlovek sam po sebi dober, drugi, da je sam po sebi slab. Za oboje je odrasel èlovek slab. Platon trdi, da èlovek kot posameznik mora živeti v skupini. Vodi jo lahko le posebej vzgojen posameznik (staršem se otroci ovzame jo). Aristotel trdi, da ima èlovek vrojeno socialnost. Kar se tièe navadnih ljudi, je ravno tak pesimist kot Platon. Hobbes trdi, da je èlovek èloveku volk. Opredeli ga kot sebièno in tekmovalno bitje, za katerega je edina rešitev država, ki to rivaliteto ukroti. Rosseau trdi, da je èlovek v svojem bistvu dober. Dokler živi v skladu z naravo, ne prihaja do trenj. Ko s organizira v družbo, ta postavi norme in kriterije ter s tem ustvari sebiènost. Svoj model (karibske indijance) si izmisli. Kropotkin in Bakunin trdita, da je èlovek sam po sebi socialno bitje. Èe ljudi pusti mo, da se družijo kot hoèejo, bodo sami po sebi oblikovali ideal no obliko. Èe jih tlaèimo v institucije, pride do trenj. Na teh predpostavkah temelji anarhija. Pri vseh teh avtorjih se poraja dvom, da èlovek lahko živi v družbi. S prelomom stoletja se pojavijo za socialno psihologijo bolj zanimivi filozofi. Durkheim postavi tezo, da je posameznik nekaj èisto drugega kot skupnost. Poleg individualne zavesti obstaja tudi kolektivna zavest, ki doloèa življenje v skupnosti. Zakonitosti družbenega življenja obstajajo same po sebi in ne spadajo v individualno psihologijo. Trdi, da družbo držita skupa morala in solidarnost. Usklajevati mora želje in možnosti. Èe ni morale, pride do ano mije (brezbožnega reda). Le Bon in Tarde se ukvarjata s psihologijo množice. S tem posta vita temelj socialni opsihologiji. 1908 izideta 2 knjigi "Socialna psihologija". Eno napiše Ross (sociolog) in McDougal (psiholog). Oba se zavzemata za to, da se socialna psihologija ukvarja z družbo, ne posameznikom. Floyd Allport trdi, da je sedež socialnosti v èlovekovem nevromo tornem aparatu. Po njegovem mnenju je treeba raziskati posamezni ka in tako nam bodo skupine postale jasne. Pomembni avtorji so tudi Sherif, Asch in Lewin. Scherif raziskuje socialne norme. Naredi ekspeiment z navideznim premikom toèke. Trdi, da moramo najprej spoznati norme. Pozna tudi pojem koncep tov (zdravorazumska preprièanja, ki so polna predsodkov, popaèena...). Trdi, da je veliko težav,ki jih imamo ljudje, njihova posledica. Znanstvena spoznanja naj bi nadomestila kon cepte. To se zdi pravilno do 60-ih let. Takrat se pojavi Rosen thal, ki postavi stvari na glavo. Dokaže vpliv efekta prièakovan ja ("Ti otroci so inteligentnejši"). To je vezano na soc. percep cijo (soc. dejavniki vplivajo na zaznave) in soc. atribucijo (pripisovanje vzrokov). Obe potekata s pomoèjo socialnih norm, vrednot, predstav... S tem dokaže, da laho eksperimentator vpliva na poskusne osebe; laboratorij ni nevtralno socialno okolje, ki ne vpliva na ljudi. Na to je že v 20-ih leih opozarjal Lewin. Nastaneta 2 struji; psihološka in sociološka socialna psihologi ja. Psihološka skuša ostati zvesta eksperimentalnemu pristopu; skuša popraviti eksperiment. Sociološka skuša pojave raziskovati

v naravi. raziskuje socialno skupino in odnose med posamezniki, ne posameznikov. Nasprotovanje med obema smerema je do 80-ih let zelo moèno. Mead je pripadnik sociološke smeri (socialnin iner akcionizem). Norme po njegovem mnenju nastanejo kot posledica socialne interakcije. Obe struji se zdaj približujeta ena drugi. Od 30-ih do 60-ih let socialna psihologija temelji na eksperimen talnih postopkih in izdelani metodologiji. Dandanes najprej dooèa fenomene in nato šele išèe metode za njihovo opazovanje. Nekateri trde, da je socialna psihologija v krizi; da je v službi vladajoèega razreda. Kuhn trdi, da ima vsaka znanost predz nanstveno obdobje, v katerem obstaja množica teorij. V tem smislu je socialna psihologija verjetno sedaj v prelomni toèki med množico teorij in splošno teorijo, ne pa v krizi. Med sodobnimi avtorji so pomembni Turner (Tajfluv uèenec), Mos covici... Socialna motivacija Glavno vprašanje v zvezi s socialno motivacijo je, ali je social nost za èoveka preživetveno pomembna. Èlovekovo vedenje je ses tavljeno; je rezultanta veè dejavnikov. Eden izmed njih je so cialna motivacija. Pojavlja se vprašanje, ali obstajajo trajne zakonitosti v èlovekovem socialnem vedenju. Èe èlovek ne more obstajati brez soc. okolja, lahko to prièakujemo. Išèemo odnos med posameznikom in socialnim okoljem. Tudi ta je odvisen od tega, ali je socialnost za èloveka eksistencialno pomembna. Nekateri trde, da je èlovek za socialnost instinktivno opremljen. Kasneje se pojavi razlaga o gonu po socialnosti. Dandanes prevla duje mnenje, da je socialnost na nek naèin nacepljena na bološkem temelju. Primarne potrebe so fiziološke, sekundarne pridobljene. Bandura trdi, da socialno vedenje sestavljajo vedenjski standar di, vedenjski repertoar in motivacija. Vedenjski standardi so splošna vodila za oblikovanje socialnega vedenja; grobi kriter iji, ki doloèajo primernost vedenja. So relativno stabilni in neodvisni od socialnih situacij. Vedenjski repertoar so natanènejše oblike socialnega vedenja - odvisen od vedenjskih predstav in motoriène pripravljenosti. Oblikuje se predvsem prek modela uèenja s povratno informacijo. To so konkretne oblike vedenja v konkretnih situacijah. Motivacija ima funkcijo izbir vedenja. Kljuèni pojem pri njej je prièakovanje. Osnova socialne ga vedenja je biologistièna. Rotter pravi, da se celo socialno vedenje oblikuje v zgodnjem otroštvu ob izpolnjevanju fizioloških potreb. Izkušnje s social nim okoljem, ki izpolnjujejo te potrebe, ustvarijo nove potrebe socialne narave, ki lahko postanejo moènejše od fizioloških. Berlyne trdi, da obstaja pri èloveku potreba po stimulaciji. Buck meni, da obstajajo primarni motivacijski dejavniki, ki pripeljejo do socialnega vedenja. Motivacijski dejavniiki naj bi imeli biološko osnovo. Biologistiène teorije dokazujejo, da socialno vedenje ni eksis tenèno nujno. Socialna motivacija se v psihološko socialnih teorijah uporablja v treh pomenih: sprožilo ali oblikovanje socialnega vedenja ali cilj, h kateremu je socialno vedenje usmerjeno. Pri oblikovanju soc. vedenja ostajata fenomenološki (odvisno od kognitivnih procesov) in antifenomenološki pristop (kogn. procesi samo za razlago vedenja, ki je sproženo iz okolice).

Socialna psihologija nima odgovora na to, v kakšnem razmerju naj bi bila socialnost z biologijo. Socialno moivacijske teorije lahko razdelimo na tiste, ki social nost obravnavajo kot individiualno teorijo,in tiste, ki social nost razumejo kot kategorijo soc. interakcije. Med predstavnike individualistiènega pristopa štejemo Adlerja,. McClellanda, Atkinsona... Adler je pod vplivom Shoppenhauerja, ki poudarja pomen moèi v medsocialnih odnosih. Trdi, da biti èlovek, pomeni poèutiti se manjvrednega. McClelland poudarja težnjo po storilnosti in težnjo po moèi. Potreba po storilnosti je, po moèi pa ni pridobljena. Povezani sta iz internalnostjo in eksternalnostjo, manjšo pripravljenostjo za podrejanje. Težnja po storilnosti se ujema s protestantizmom. Atkinson trdi, da je vedene odvisno tudi od strahu pred uspehom in strahu pred neuspehom. 1. je bolj prisotemn pri ženskah, 2. pri moških. Brehm trdi, da pric èloveku obstaja potreba po svobodi. Èe je ogrožena, reagira obrambno. Skrajna oblika obrambe je nauèena nemoè. Heider in Festinger postavita teorijo kognitivne disonance; èe kognicije niso v skladu ena z drugo, se sproži akcija, ki vzpos tavi prvotno ravnotežje. Drugo kategorijo teorij socialne motivacije predstavljajo av torji, ki o soc. mot. govorijo kot o rezultatu soc. interakcije. Freud pravi, da mora vsaka skupina, ki hoèe biti uèinkovita, najprej premagati 2 osnovni antisocialni tendenci; narcisizem in tendenco po nepostrednem zadovoljevanju. Èloveka ima za biološko determiniranega. Schachter postavi teorijo afiliativnosti (gregarnost - èrednost); potrebe po navezovanju. Nekateri za afiliativnost trde, da je prirojena, drugi, da se pojavi zato, ker otrok ne more samostojno zadovoljiti svojih prrimarnih potreb, tretji menijo, da sepri odraslih ohrani zato, ker se pridobljene psihološke potrebe lahko zadovoljujejo samo v družbi, in èetrti trde, da je afiliativno vedenje v celoti pridobljeno. Schachter ugotovi, da tisti, ki èakajo na elektrošok, raje èakajo v skupini. Èlovek s pomoèjo drugih reducira svoj strah in anksioznost. Rad se druži z ljudmi, kadar ga je strah in mu druženje z njimi ne poslabša samopodobe. Potreba po afiliarnostini enaka pri vseh ljudeh. Moènejša je pri prvorojencih. Maslow postavi hierarhijo potreb. Z asoc. psihologijo so pomembne potrebe po varnosti, sprejetosti, potrditvi. Maslow trdi, da so za eksistenco delno potrebne tudi potrebe po varnosti. Brez ustrezne varnosti pride do ogroženosti, anksioznosti. Pomembna sta skladnost in zaupanje. To zagotavljajo doloèena pravila, ki ohranjajo ravnotežje,ki je potrebno za psihološki obstoj. Potrebe po sprejemanju so potrebe po biti sprejet takšen, kot si, potrebe po potrditivi pa potrebe po drugaènosti, razliènosti. Iskanje potrditve je vedno tveganje. Z drugaènostjo lahko tvegamo šele takrat, ko smo sprejeti in varni. ta odos pomeni, da je skupina pomembnejša od posameznika. Piaget 1967 postavi model, ki trenutno najbolje razlaga nam znane soc. pojave. Njegovo izhodišèe je predpostavka, da je organizem odprt sistem (elementi povezani z zakonitostmi tako, da sprememba enega el. spremeni vse ostale). V njem vedno obstaja mehanizem

avtoregulacije - homeostaze, ki skuša vzdrževati ravnotežje. Vsak organizem je v okoljeodprt sistem in mora za svojo eksistenso ves èas nekaj izmenjavati. Tako je od okolja odvisen in ogrožen. Avtoregulacija je spremljanje menjave z okoljem; nima sedeža v specifiènem organu, pomeni povezavo mehanizmov, ki omogoèajo eksistenco; percepcija, gibanje, vedenje... Vedenje se pojavlja v treh oblikah. Je biološka oprema, fenotipska razširitev biološke opreme in logièno-matematiène strukture. Funkcija vedenja je strukturiranje okolja; organize,m specifièno reagira na specifiène pogoje. logièno-matematiène strukture so lastne samo èloveku. Omogoèajo drugaèno prilagajanje okol, abstrakcijo poja vov v okolju, njeno predelavo in oblikovanje vedenjskih oblik, ki niso organsko zasidrane. Posebnost teh struktur je, da je vsebina loèena od oblike. Te strukture so uravnotežene in stabilne, delujejo na principu avtoregulacije, spreminjajo se s pomoèjo asimilacije in akomodacije, so prenosljive, nastajajo v skupinah. pri èloveku njihov pojav sovpada z razpadom instinkta; izgine programski del, ostanejo principi in energetska usmerjenost. Èlovek nima instinktivne vedenjske opreme, ki bi mu omogoèala preživetje. Èlovek je le presek socialnih prostorov. Sprožilo socialnega vedenja je odsotnost biološko posredovane opreme. Možno je, da je z razvojem kogn. opreme biološka postala nepo trebna. Èe Piagetova teorija drži, je èlovek brez socialnih odnosov neposoben preživeti. To pomeni, da obstajajo ahistoriène oblike vedenja v skupini. Posameznik je v nekaterih dimenzijah neloèljiv od skupine. Strukturni model okolja je supraindividualen socialni konstrukt, podprt s konsenzm, relativno stabilen (omogoèa pred videvanje in naèrtovanje), spremenljiv, uravnotežen, trajno ogrožen, vzdrževan s trajnimi, spontanimi procesi (ni jih treba organizirati), možen le v relativno zaprtem prostoru, je osnova vsega èlovekovega vedenja. Funkcija strukturnega modela okolja je vzdrževanje socialne realnosti in strukturiranje okolja. Gre za nadosebno kategorijo; ne moremo doloèiti avtorja. Take lastnosti imajo socialne vrednote, norme, preprièanja, stereotipi, pred stave... Oblikujejo jih normalizacija, konformiranje in inovaci ja. Z njimi se vzdržuje strukturni model okolja. Ljudje ne živimo v skupini le zaradi preživetvenih potreb, ampak tudi za to, ker se v skupini zveèa uèinkovitost. Tako socialno življenje združuje funkcijo prenašanja strukturnega modela okolja (preživetvena funkcija) in poveèanje uèinkovitosti (praktièna funkcija). Primarni nivo soc. interakcije združuje tiste procese, ki omogoèajo preživetje, sekundarni pa tiste, ki veèajo uèinkovi tost. Èe ima Piaget prav, je primarna raven soc. interakcije filogenet sko starejša. Èe je neka skupina ogrožena, reagira s filogenetsko starejšimi mehanizmi. Vrednote, stereotipi, norme... so za èloveka preživetvenega pomena. Èe ima Piaget prav, na splošnem nivoju socialne interakcije konflikt ne more biti izhodišèna toèka odnosa med posamezniki. Norme in vrednote namreè predstavljajo socialnmo realnost, brez katere ni mogoèe živeti. Nobene oblike soc. vedenja ne moremo postaviti zgolj na primarni ali zgolj na sekundarni nivo soc. interakcije. Soc. vedenje je pogojeno sfenomeni strukturnega modela, a ne le z njimi. Težko je postaviti mejo med pravili enega in drugega nivoja socialnega okolja. Kultura bi lahko bila socialni prostor z istim strukturnim modelom okolja. Z njo se veèkrat povezuje tudi jezik; jezikodraža strukturo sveta, misel nost neke kulture (Piaget, Vigotski). Spontano bi se ljudje združevali v majhne skupine; poèutimo se varne, sprejete in

skupino imamo pod kontrolo (referenèna skupina). Referenèna skupina naj bi imela normativno in komparativno funkcijo; je neke vrste ideal, vzor. Zadovoljuje lahko osnovne psihosocialne po trebe. Z veè ljudmi ne moremo vzdrževati živega kontakta, a taka naravna skupina ne omogoèa preživetja. Zato se male skupine združujejo v veèje. V veèjih skupinah je strukturni model nujno potreben. Teorija socialne kategorizacije je podobna Piagetovi. Izdela jo Tajfel. Nastane v 60-ih letih. Tajfel trdi, da mora èlovek svoje okolje kategorizirati na elemente, ki so enaki po nekih znaèilnostih. To je posledica potrebe po primerjavi in redukciji prekompleksnega okolja. Socialna kategorizacija je kategorizacija uporabljena v socialnih situacijah. Funkcijakategorizacije naj bi bilo strukturiranje okolja in identifikacija (zavest pripadnosti skupini). Kategorizacije Tajfel ne omejuje na nobenm konkreten soc. prostor. Je stabilna, sloni na vrednotah in konsenzu. Vred note so pogosteje udeležene pri socialni kategorizaciji, so nagnjene k samovzdrževanju, èe se med seboj izkljuèujejo, se kategorije lahko spremenijo. Konsenz doloèa okvir možnih inter pretacij. Kategorizacija je možna le pri abstraktnih-generalizi ranih vsebinah. Èiste individualne izkušnje ni mogoèe prenesti. Potemtakem je že vsaka beseda sama zase kategorija. Kategorije se izdelujejo po dveh glavnih principih opušèanja in prirejanja. Ko so izdelane, so zelo stabilne in imajo za èloveka pomen objektiv nih dejstev. Omejene so z realnostjo. Osebnostne lastnosti s eocenjujejo primerjalno. Èe primanjkuje informacij, prevladajo lastnosti kategorije. Poenostavvljanje pripelje do zmanjšanjara zlik znotraj in poveèanja razlik med kategorijami. Teorijo socialne identitete v medskupinskem vedenju postavi Tajfel 1979. Med dvema èlovekoma lahko opazujemo medosebno in medskupinsko vedenje. Možno je, da posameznik skupino lahko zapusti, ali pa tega ne more napraviti. Kadar pride med skupinami do rivalitete, to okrepi medskupinsko vedenje, oteži zapušèanje skupin. Dotekmovanja (instrumentalnega) lahko pride zaradi kon flikta interesov med skupinami. Poraz je sprejemljiv, èe vse poteka po pravilih. Do tekmovanja(socialnega) lahko pride tudi na osnovi samovrednotenja; zaradi ogrožene samopodobe. Do tega tekmovanja pride zelo hitro in spontano. Predpostavljamo, da èlovek lahko svojo identiteto oblikuje le prk skupine. Upoštevanje norm je odvisno od tega, kako so internalizirane in kakšen odnos ima okolje do njih. Pri presojanju o normi imamo vedno sklop preprièanj - norm, s katerimi ocenjujemo; nobena norma ni izolirana. Nad normami so vrednote, ki pa so nejasne. Tako norme kot vrednote strukturirajo okolje in uravnavajo odnose med ljudmi (1. in 2. nivo socialne interakcije). Thibaut in Kelley (1959) postavita teorijo socialne izmenjave. Norme skušata razumeti v skladnem odnosu med dvema èlovekoma. Odpovedu jeta se ukvarjanju s soc. motivacijo, ker je preveè nejasna. Sreèanje dveh ljudi dojemata kot sreèanje dveh ss vojimi potreba mi, vedenjskim repertuarjem. Skupaj lahko zadovoljujeta potrebe. Pojavijo se vedenjske kombinacije, ki so za obe strani optimalni; pride do neke vrste pogajanja - trgovanja. Tega se sicer ne zavedamo, na dan pride v krizi. Teom odnosa se zaène neko vedenje ponavljati; habitualizacija - to vedenje je norma. Dobi pomen 3. osebe, je nadosebno - supraindividualno. Èe se ena stran (v veèji skupini veèina) èuti prisiljena v razmerje, ne moremo govoriti o normi. Avtorja izhajata iz konfliktnega modela, na diadnem odnosu najdeta znaèilnosti, ki jih drugi avtorji najdejo v makromodelu. Bierhoff in Klein (1988) se ukvarjata s prosocialnim vedenjem. O

njem je možno govoriti takrat, kadar obstaja namen pomoèi in možnost izbire pomagati ali ne. Osebi, ki hoèe pomagati, lahko to prinese doloèeno korist, pa to še ne velja za egoistièno. Do prosocialnega vedenja prihaja v razliènih situacijah. Pri psev doodnosu gre za bežno kratkotrajno sreèevanje. Pri asimetriènem odnosu gre za odvisnost ene osebe od druge. Veljala naj bi norma socialne odgovornosti. Pri reaktivni kontingenci gre za prosc. vedenje, ki ga zahteva nenavadna, redka, dramatièna situacija, v kateri ne znamo reagirati, ker ni pravil. Pri obojestranski kontingenci gre za simetrièen odnos. Velja norma reciproènosti. V splošnem je pri veè ljudeh manj pripravljenosti za pomoè; razpršena odgovornost in strah pred ocenjevanjem. Avtorja trdita, da so norme situacijske (sprejete interpretacije - internalizi rane) ali osebne (normativne kognitivne strukture norm, vrednot in preprièanj, ki so internalizirane). Ali se bo èlovek vedel prosoc. ali ne, je odvisno od pocesa (Schwartz, Howard): percepcija --> motivacija --> ocena --> obramba I L-----> vedenje Nekateri avtorji trdijo, da so norme le konkretizacija vrednot. Vrednote, preprièanja in norme so pojmi podobni dimenzijam stališè (relativno trajna naravnanost do nekega dela okolja): èustvena - vrednote (dobro/slabo), kognitivna - preprièanja (vzrok), vedanjska - norme (konotativna). Vedenje mora biti motivirano, z neèim pognano; opravlja funkcijo nkega drugega fenomena, ki utegne biti vrednota. Vrednote se obravnavajo na individualnem nivoju, ne pa tudi na družbenem. Niso neposredno dostopne, prav tako ne norme in preprièanja. Vedenje je odvisno od pritiska okolja, internaliziranosti in posameznikovih znaèilnosti. Sherif trdi, da podroèje norm spada v sociologijo, njihov nasta nek pa je podroèje socialne psihologije. Normo razume kot pojav širšega družbenega okolja. Zavemo se je šele, ko je kršena, zanjo je zanèilen konsenz in ni nujno zavedna. Oblikovala naj bi se, ko èlovek nima jasnih alternativ, zagotavlja stabilnost socialnega sistema. Festinger, Schachter in Back govorijo o skupinski normi. Obravna vajo majhne, neformalne, storilnostno naravnane skupine. Norma je poenotenje za gibanje proti cilju - grupna lokomocija. Je pravilo vedenja, ki velja za doloèeno vlogo. Narekuje jo tudi socialna realnost. Tudi Thibaut in Kelley raziskujeta norme na makronivoju; njihovo nastajanje v diadnem odnosu. So pravila vedenja vezana na vloge. Ekonomizirajo vedenje. nadomešèajo zunanjo kontrolo. Hollander, Kretch, Crutchfield in Ballachey govorijo o socialnih in skupinskih normah. Vrednote so jim nadrejene. Družba ima eksplicitno in implicitno kulturo. Skupina na ravni implicitne ustvari norme. Rot trdi, da obstajajo soc. in skupinske norme. Manjša skupina razvije svoje skupinske norme in prevzame nekaj socialnih. Norme predstavljajo varnost v smislu predvidevanja. Èe ima Piaget prav, so potrebne zaradi tega, ker èlovek nima instinktivne opreme. Ljudje, ki se izolirajo, so že socializirani in imajo moèno idejo. Cartwright in Zander govorita o skupinskih standardih, ki združujejo skupino v standardih, oblaèilih, vedenju... Govorita o uniformnosti. Kratch, Crutchfield in Ballachey makrosocialni model prenesejo na

mikrosocialno raven. Namesto implicitne kulture je v skupini ideologija, ki naj bi bila iz skupinskih vrednot in preprièanj. Na implicitno kulturo lahko samo sklepamo. Gergen in Gergen trdita, da so norme neformalna pravila, ki jih ljudje razvijejo, da odnosi potekajo bolj gladko. Norme se obdržijo, ker je ugodno biti tak, kot so drugi. Turner normo obravnava na makrosocialni ravni; je vrednota, pravilo ali standard oz splošno sprejeto stališèe referenène skupine do neèesa. V lit. avtorji navajajo razlièna pravila kot norme, ki nimajo vseh znaèilnosti norm (dogovori, ukazi...) Pomen strukturnega modela ni v obliki, ampak v funkciji. Zato ga je težko presojati. Socialno vplivanje Glavne oblike socialnega vplivanja so procesii normalizacija, konformiranje in inovacija. Z njimi se oblikujejo, vzdržujejo in spreminjajo norme. Sherif izvede eksperiment v zvezi z normalizacijo. Zanima ga, kaj èlovek naredi, ko se znajde v slabo strukturirani situaciji in nima nobenega objektivnega sredstva, s katerim bi lahko to situa cijo vrednotil. Ustvari si privatno referenèno toèko. Na to lahko sklepamo, èe v ponavljajoèi se situaciji odgovarjaenako. Pojavlja se vprašanje ali je oblikovanje standarda povezano s skupino. Poskus opravi s "premikajoèo" se toèko svetlobe. Preizkuci 19 P.O. individualno, nato pa 16. Skupin po 2 oz. 3 èlane, ki eni najprej odgovarjajo individualno, drugi skupinsko. Problem tega eksperimenta je numerus. Sherif pri njem za normo uporablja tudi termina standard in referenèna toèka. Èe se èlovek ne èuti nego tovega, se skupni standard odg. ne oblikuje. Drugi avtorji trdijo, da gre tu bolj za èlovekovo samopodobo. Ta eksperiment kljub vsemu velja za primer oblikovanja norme. Sam Sherif trdi, da temu ni tako. Jacobs in Campbell (1961) ponavljata ta eksperiment, da bi doka zala, kako so norme stabilne. Najprej je P.O. ena, ostali so le navidezne P.O. Nato izloèata in dodajata navidezne P.O. Norma se ne spremeni do 5. generacije po tem, ko odidejo vse navidezne P.O. Napaka je verjetno v tem, da sta postvila previsoko normo. Skušala sta dokazati, da lahko nastane arbitrarna kultura, ki se obdrži. Weick in Gilfillan (1971) delata enak poskus z matematiènim problemom, ki mu doloèita naèin reševanja. Tudi ta se po nekaj generacijah spremeni, saj je naèin reševanja, ki ga doloèita, slab. Norme se oblikujejo s procesom normalizacije, za katerega ne vemo, kako poteka. Prvotno se socialno vplivanje povezuje s pojmom moèi. Bilo naj bi realizirana socialna moè. Poitou trdi, da je soc. psihologija v 40-50 letih imela 2 možnosti: se zaène ukvarjeti s tem, kakšen je odnos med dogajanjem na makro- in mikronivoju, ali pa, da skuša na mikroravni najti enake mehanizme kot sociologija na makrorav ni. Thibaut in Kelly ukvarjata z izmanjavo. Med ljudmi avtomatièno predpostavljamo rivalitetni odnos; vsak odnos je podrejanje in za nekoga pomeni odvisnost. Norma je zamrznjeno razmerje med partnerjema z razlièno moèjo. Moè pomeni sposobnost nagrajevanja in kaznovanja druge osebe. Vedno je doloèena s potrebo drugega. Ni nujno, da se uporablja, njena uporaba pa je vedno neke vrste nasilja. Od nje je treba odšteti odpor. V odnosu

med dvema èlovekoma vedno poteka ocenjevanje možnosti. Dokler je za obe strani odnos sprejemljiv, je vse v redu. Èe je moè enega nad drugim visoka, lahko pride do "kontrole usode" ali kontrole nad vedenjem (èe spremenim vedenje, ga bo tudi druga oseba). Po Frenchu in Ravenu (1959) ima moè razliène osnove: nagrado, prisi lo, legitimnost (status posameznika), ekspertnost (formalna ali neformalna kredibilnost), referenènost (dober odnos med èloveko ma), pozneje dodajo še informiranost. Socialna kontrola se definira kot neke vrste izvajanja socialne moži. Tudi ta pojem prihaja iz sociologije in politiènih ved. Bila naj bi vsa sredstva in proesi, s katerimi družba ali skupina zagotavlja konformnost svojih èlanov. Dosežena naj bi bila s kombinacijo popušèanja, prisile in predanosti socialnim vredno tam. Pritiski na posameznika, naj se drži pravil, lahko pripelje jo do odklonov. Bolj, ko je sistem stabilen, bolj, ko so njegovi èlani zadovoljni, boljša je soc. kontrola. Parsons pojmuje družbo kot sistem, v katerem se pravila vedenja oblikujejo v medosebnih odnosih. Soc. kontrola v tem primeru pomeni sistem kontrole nad deviantnim vedenjem. Drugi model vidi družbo kot rivalstvo med podsistemi. S socialno kontrolo skuša vsak podsistem obvladati druge v skladu s svojimi interesi. Pomeni vzdrževanje kriviènega stanja. Festinger (1950) se ukvarja z vprašanjem, kako majhne skupine dosežejo enotnost. Obravnava neformalne in storilnostne skupine. Enotne morajo te skupine postati na dveh ravneh: skupinski loko mociji (gibanje k cilju) in socialni realnosti. Skupina je uèinkovita takrat, kadar doseže svoj objektivni cilj in ne raz pade. Soc. realnost pomeni vsoto pomembnih preprièanj, mnenj, sodb, vrednot, norm... Fizièna resniènost je del èlovekovega okolja, ki jo posameznik lahko objektivno preveri. Socialna resniènost se preverja s pomoèjo drugih ljudi. Pojavljala naj bi se, kadar ni fiziène. 1954 zaène govoriti o potrebi po primerjan ju (svojih mnej in sposobnosti). Ta utemeljuje soc. resniènost. Veèja je v negotovi situaciji. Težimo k primerjanju s podobnimi drugimi. Primerjava s podobnimi daje stabilnejšo inf. Veèja, ko je potreba, moènejša je tendenca po zmanjševanju razlike med drugimi in sabo. Vrednotenje sposobnosti pomeni tekmovalnost, pride do tendence biti malo boljši od drugih (Codol to imenuje PIP efekt). Informativno pšrimerjanje zagotavlja stabilno, toèno in natanèno informacijo o sebi (informativno vplivanje). De Montmollinova se ukvarja s socialnim vplivanjem. Osnovne potrebe razume po biološkem modelu. Izhaja iz (najbolj) Festiner ja, Ascha, Thibauta in Kelleya. Loèi dva nivoja: soodvisnost èlanov in odvisnost èlanov skupine. Soodvisnost je povezana s storilnostjo, odvisnost pa s psihološkimi potrebami. Psihološke potrebe so èustvene in kognitivne. Èustvene so afiliacija in potrditev, kognitivne pa gotovst in koherentnost. Ker imamo ljudje psihološke potrebe, moramo biti v kontaktu in se primer jati. Socialna rasniènost je podroèje izpolnjevanja psiholoških potreb. Zdi se, da èlovek potrebuje afiliacijo in potrditev, boplj dokazane se zdijo kognitivne potrebe, ki soc. resniènosti ustrezajo bolj kot èustvene. V posamezniku naj bi obstajale kognitivne strukture; ima kognitivne kategorije, ki se morajo med seboj skladati, sicer pride do kognitivne disonance. Kognitivne potrebe so potrebe po veljavnih informacijah. Procesi socialnega primerjanja (festinger) omogoèajo preverjanje in oblikovanje soc. resniènosti. Preverjanje subjektivne veljav nosti je iskanje soglasje za mnenja in ocene sposobnosti. Iz tega sledi, Scachterjev poskus (1959) o afiliaciji. Ugotovi, da so

ljudje radi s tistimi, ki jih èaka ista usoda. Afiliacija zmanjša negotovost in potrjuje primernost vedenja. Skupaj s Singerjem 1962 opazujeta stanje, pri katerem si posameznik ne zna razložiti fiziološkega vznemirjenja; ali išèe vzroke za to v okolju. Opazu jeta kognitivne, socialne in fiziološke determinante èustvenih stanj. Tisti, ki so si znali razložiti svoje stanje, niso iskali vzroka zanj v okolju. Latane in Darley (1966, 1970) opazujeta intervencije oèividcev. Ugotovita, da posameznik ob prisotnosti drugih navadno reagira drugaèe kot sam, obièajno veèje št. pri sotnih zmanjša pripravljenost za pomoè. Pri Aschovem eksperimentu je izbor poskusnih oseb pristranski, numerusi so majhni. Pri eksperimentu je vedno sledila diskusija v skupini, najprej govorijo navidezne P.O. Po diskusiji se eksperi mentator individualno pogovori s pravo P.O. Približno 1/3 odg. P.O. je napaènih. Vse P.O. poroèajo o stiski. Asch izvaja ta eksperiment zaradi mnenja, da lahko s èlovekom delamo, kar hoèemo; je z njim zelo lahko manipulirati. Trdi, da družba brez konsenza ne more obstajati, biti mora enotna, ta enotnost pa je nevarna brez kritiènih posameznikov. Konsenz je dober in uèinkvit le, kadar posamezniki lahko izrazijo svoje mnenje. Aschov eksper iment je s podroèja fiziène resniènosti. Kasneje je dobil drugaèen pomen; tudi pomen soc. resniènosti. Ne uporablja termina konformirati, ampak yeld (podrediti, popustiti). Deutsch in Gerard (1955) trdita, da ima konformnost dvojno osno vo: normativni in informacijski vpliv. Pri normativnem gre za željo po sprejetjo, pri informacijskem pa za željo po spoznavanju realnosti. Konformiranje je javno strinjanje(normativni) in privatno sprejemanje (informacijski). Moscovici trdi, da ta shema postavlja posameznika v nemogoè položaj, saj se ali podredi skupini ali pa je izloèen. Sam trdi, da gre za pogajanje. Norma tivno vplivanje ustreza socialni realnosti, informacijsko storil nosti. Avtorji tudi n ainformacijskem nivoju uporabljajo termine norme in pravila. Ne znajo torej loèiti socialne in fiziène resniènosti. Podatek iz soc. resniènosti ima sam po sebi vlogo inf., ker velja za objektivnega. Zgodnejši modeli konformiranja trdijo, da mora biti skupina iz nekega razloga enotna. Pride do pritiska k enakosti, ki je normi rana. Te norme vplivajo na vedenje. Soc. konformnost je skladnost posameznika s skupinsko normo. Na deviantnega èlana se izvaja pritisk k konformnosti. Hollander in Willis trdita, da je kon formnost konsistentno gibanje v smeri soc. preprièanja, antikon formnost v obratni, neodvisnost pa pomanjkanje konsistentnosti v obeh smereh. Konformnost in antikonformnost sta odvisno, neodvis nost pa neodvisno vedenje. Antikonformnost je vedno destruktivna in neinovativna. Definicije konformnosti implicitno predvidevajo, da je posameznik sam sposoben presoditi resniènost, in da je možna objektivna presoja. V literaturi obstajata 2 modela konformiranja, ki se loèita po tem, kako definirata posameznika v njegovem okolju. Na primarnem nivoju (piaget), socialni resniènosti (Festinger) oz. nivoju zadovoljevanja psiholoških potreb (Motmulin) iamo norme oz. vrednote. Nekateri avtorji trdijo, da je konformiranje vzdrževanje soc. resniènosti (dihotomizacije ni). Drugi trdijo, da je konformiranje pritisk skupine na posameznika (dihotomizaci ja je). Oni obravnavajo norme na sekundarnem nivoju, nivoju fiziène resniènosti oz. nivoju storilnosti. Konformiranje ima tako v bistvo 2 pomena.

S svojo referenèno skupino je vsak èlovek konformen; za konformi ranje je pomemben odnos posameznika s skupino, odnos skupine do dražljajske situacije in odnos posameznika do dražljajske situa cije. Moscovici obravnava konformnost z Faucheuxom in Ricateujem. Sicer ne eksplicitno se upre obravnavi konformnosti na nivoju dihotomi zacije. Ta naèin obravnavanja konformnosti imenuje redukcija negotovosti. Kritizira, da se dotedanji modeli konformnosti ukvarjajo le z manjšinami, ki nimajo lastnega mnenja ali pa se jim konformnost splaèa, raziskovanje je omejeno na ožji soc. prostor, kjer je konformnost koristna, soc. vplivanje pa je omejeno na soc. kontrolo. Posameznik je od skupine pasivno odvi sen. Za Moscovicija pa je veèina izvor prisile (moè), ki zago tavlja uèinkovitost,in normativnosti (vplivanje), ki vzdržuje kodirni sistem (soc. resniènost). Norma je zanj osnova normativ nosti - posledica pogajanj med posamezniki. Sprememba lahko pride samo s strani manjšine. V 60-ih latih skuša Moscovici dokazati, da lahko tdi manjšina vpliva na veèino (eksperimenti "zeleno - modra paradigmma"). Postavi si izhodišèa, naj eksperiment zaostri konflikt med manjšino in veèino (manjšina konsistentn,v njej vlada visok konsenz), možna naj bo objektivna sodba, odgovora veèine inm manjšine naj se izkljuèujeta, razlik v presoji naj ni možno pripisati razliènim lastnostim posameznikov, presoja veèine v laboratoriju mora biti enaka presoji povpreènega èloveka v nor malnem življenju, presoja manjšine mora biti tej obratna. V 1. eksp. so bile skupine sestavljene iz 4 pravih P.O. in 2, ki sta bili poizkusna manjšina (ves èas odgovarjata "zeleno"). V 2. eksperimentu prosijo P.O., da sodelujejo še v dodatnem preizkusu. V njem jim kažejo 16 diskov, ki prehajajo od popolnoma modre do popolnoma zelene barve (3 popolnoma zelene, 3 popolnoma modre, ostali prehod). V 3. eksp. aktivna manjšina ni veè konsistentna. V 1. eksp P.O. dajejo 8.42% odg. "zelen", podobno v 2. eksp., v 3. eksp pa 1.25% odg. "zelen". Kontrolna skupina daje 0.25% odg. "zelen". Aktivni manjšini sledi v 1. eksp. 32% oseb. Do vpliva manjšine pride pri 1. eksp. v 44% skupin. V teh skupinah 57% sledi manjšin, 19% vseh odg. je "zelena". Moscovici trdi, da to kaže na to, da aktivna manjšina v nekaterih skupinah spremeni skupinsko normo; èe popusti nekdo, popusti še drugi. Pojavi se norma, ki predstavlja kompromis med odg. manjšine in veèine. V 2. eksp. kontrolna skupina diske ocenjuje dosledno. Pri P.O. ni bilo nobenega diska, ki bi bil dosledno ocenjen. Dif. prag se pomakne proti zeleni barvi. Veèji je pri tistih P.O., ki niso podlegle manjšini vc prejšnji situaciji. Moscovici trdi, da dejavnost aktivne manjšine pri veèini povzroèi kognitivno dejavnost. Moè manjšine je v njenem vedenju (retoriki); odgovarjanje, ki je konsistentno in konfliktno. Obstaja namreè stanje trajne ogroženosti. Drugaènost tako ogroža. Manjšina mora izzvati kon flikt na kognitivni, ne pa na odnosni ravni (da ne more priti do psihologiziranja). V skupini se pojavita pritisk (veèina) in socialno vplivanje (manjšina). Sledita lahko popušèanje (prie tisk) in spreobrnjenje (soc. vplivanje). Vplivanje manjšine na veèino je inovacija. Lahko povzroèi renormalizacijo (zbližanje med veèino in manjšino; ponovna pogajanja), polarizacijo (èe je skupina rigidna, povzroèi koinflikt na odnosni ravni, razdalja med veèino in manjšino se poveèa) ali ignoriranje (veèina se za manjšino ne meni; psihologizira ali ni konflikta). Aktivna manjšina je kakršnakoli razliènost, ki sproži konflikt. Ni nujno zavedna. Moscovici na osnovi tega 1980 postavi teorijo spreobrnitve. Trdi,

da vplivanje manjšin in veèin poteka zveèine na razliènih nivo jih. Manjšina v veèini primerov povzroèa navidezne spremembe, ki pa se ne vidijo takoj. Spremembe pri posamezniku nastopijo na osnovi disonance: osmièljenje nejasne situacije in vedenje pred drugimi. Manjšina povzroèi renormalizacijo; sprememba je majhna. Pri veèini se pojavlja "sleeper" efekt, pri katerem èez nekaj èasa uporabljamo argument nasprotnika. Pri procesih normalizacije, konformiranja n inovacije imamo razliène situacije. Lahko se dogaja znotraj ene skupine ali med dvema skupinama (skupina in posameznik iz druge skupine). Zajonc obravnava socialno facilitacijo in inhibicijo. Trdi, da soialna situacija okrepi dominantni odgovor. Najverjetnejša je razlaga, da prisotnost drugih ljudi vznemiri, ker so to ocenjev alci. Zdi se, da facilitacija postaja nadredenm pojem. Tajfel z modelom minimalne grupne paradigme dokazuje, da se ljudje že ob minimalnih pogojih povežejo z drugimi. Njegova teorija trdi, da ob konfliktih med skupinami pride do moènejšega medskupinskega dogajanja. V skupnini se pojavi poudarek na so cialni resniènosti. Tekmovanje med skupinami je zelo lahko sprožiti. Dva posameznika se lahko sreèata na medosebnem ali medskupinskem nivoju. Pri ustvarjanju vtisa in samopredstavitvi skušamo na soljudi narediti vtis. Za nekatere avtorje je to bistvo socialnega veden ja. Baumeister trdi, da hoèe èlovek v družbi narediti dober vtis in ustreèi drugim. Turner trdi, da ljudje nimamo potrebe, da bi bili, ampak da naredimo vtis, da smo. Socialna atribucija (Heider) je pomenila proces, s pomoèjo kater ega neki osebi na osnovi razpoložljivih podatkov pripišemo doloèene dispozicijske lastnosti. Danes to pomeni to, èemur pripišemo vzroke za svoje vedenje in vedenje drugih. Osnovna atribucijska napaka je v tem, da ljudje pri presojanju vedenja drugih podcenjujemo situacijske in precenjujemo osebnostne vplive. Èe ocenjujem svoje vedenje in išèem vzroke zanj, pripisu jem vzroke, kadar je to zame ugodno, sebi, kadar zame ni ugodno, situaciji. Kadar ocenjujem druge, sta ta principa obratna. Psihologija množic Množica utegne biti osnovno stanje èlovekovega življenja (Le Bon, Tarde). Danes živimo v èasu množic (Moscovici). Tema množica je imela na soc. psih. ves èas vpliv, vendar niokoli ni uradne psihologije množice. Na psihologijo bolj kot Le Bon vpiva Durk heim. Množica ima tako negativen prizvok patološkega, bolezenske ga, delinkventnega. Le Bon trdi, da je množica neko osnovno stanje. Zanj je v pris podobi kot ženska - histerièna in išèe svojega gospodarja, ki se mu èustveno predaja. Sama po sebi množica nikoli ni konstruktivna in je posebno èustveno stanje. Nastane z idejo. Vedno išèe vodjo; potrebuje jedro. Znotraj nje individualnost izgine; deindividual izacija. Vodja mora dati idejo, ustrezati razpoloženju množice, v bistvu je nekaj patološkega - fanatik, ki ni racionalen in je predan ideji. Za nastanek možice je potreben obèutek ogroženosti, razum odpove in pomembna postanejo èustva in vrednote, èlovek je potegnjen na filogenetsko starejše stvari. Pride do zožanja

zavesti na eno samo idejo, velike sugestibilnosti - podobno, kot pri hipnozi. Pri množici so nepogrešljivi ideja, direkten prehod s predstave na akcijo, med pravo in sugerirano resniènostjo ni razlike. Množica ni preprosta vsota posameznikov, ampak specifièna mentalna zadeva. Je prav tako aktivna kot posameznik, le da na nezavednem nivoju. V svojem bistvu je konzervativna - lahko sprejme revolucionarno idejo manjšega št. ljudi. Vsa propa ganda temelji na racionalnem; masovna propaganda je nujno anabo lièna (prispodobe), aktivna (na nek naèin ukazovalna). Politika, ki hoèe voditi množico, mora biti politika imaginacije in pred stav. Dinamika množice je doloèena z nanašalnostjo in projekcijo. Nanašalnost (avtomatièno mišljenje) je povezovanje stvari, ki niso v nikakršni logièni zvezi. Projekcija pomeni, da se vsebina v množici zlahka projicira v realnosti. Od kod ideja v množici, ne vemo. Posameznik v stiski da prednost skupinski pripadnosti pred ra zumevanjem. Vodje so po Le Bonu nevrotiki, ki ne dvomijo. Pri njih je pogum moènejši od inteligentnosti. Poznamo 2 tipa vodij: mojzes in totemski vodja. Pri mojzesu gre za predanost in moralo, pri totemskem vodji za osebno ambicijo. Vodja mor aimeti tudi karizmo, ki pa deluje le ob distanci. Le Bon velja tudi za zaèetnika propagandne dejavnosti. Priporoèa (pri nastopih) predstavitev (arhitekturo), ceremonial (èustveno vznemiri - hipnoza) in preprièevalnost (retorika, uporaba sloga nov). Bistvenega pomena je dominantna ideja. S ponavljanjem postanejo slogani neodvisni od vodje in zaèno živeti lastno življenje. Množica in vodja sta drug drugemu ogledalo. Tarde loèi veè oblik množice: amorfno (dramatièna, a nenevarna, ker je kratkotrajna), umetno (organizirana, nevarnejša, s struk turo, stalnejša) in publiko (nastane s pomoèjo obèil). Tarda zanima prehod iz amorfne v umetno množico, ki je v bistvu prehod v organizacijo. Za amorfno množico trdi, da ni kreativna, ni sposobna revolucije, ima vodjo - center, prisotna je imitaci ja. Tudi Tarde ima množico za žensko. Publika je v bistvu enaka kot amorfna masa, le da ni potreben neposreden stik; vlogo pove zovalca odigra medij. Je iracionalna, nekreativna, v njej ni prostora za individualnost, funkcionira na osnovi imitacije. Z mediji lahko zelo majhno število posameznikov obvlada zelo veliko število ljudi. Tarde o vodjih govori enako kot Le Bon. Ugotavlja, da so tirani praviloma oboževani in v oèeh ljudi èisti. S Tardom postane pomembno javno mnenje. Sprožil je sistematièno prouèevanje stališè. Medij je posrednik - prenašalec ideje. Na nek naèin je pomanjšal kritiènost; množica je bolj razpršena, pride do polarizacije glede na medije. udi publika je iracionalna. Komunikacija je v glavnem enosmeran. Komunikacijska sredstva poveèajo moè vodij. S tem se zaèenja politièni marketing. Preprièljivost, trdnost, kratkost, jasnost in ponavljanje so naèela nastopanja v medijih. Freud se precej strinja z Le Bonom in Tardom. Namesto o imitaciji govori o identifikaciji. Drugaèe razlaga ideje; govori o projek ciji in izrinjenih vsebinah. Zanj je èlovek kot biološko bitje nesocialen. Vsaka uèinkovita družba mora rešiti problem narcisiz ma (navezanost nase in skupino) in težnjo po neposrednem zado voljevanju.