UNIVERZA NA PRIMORSKEM PEDAGOŠKA FAKULTETA DIPLOMSKA NALOGA MONIKA SLAVINEC

Transcription

1 UNIVERZA NA PRIMORSKEM PEDAGOŠKA FAKULTETA DIPLOMSKA NALOGA MONIKA SLAVINEC KOPER 2013

2 UNIVERZA NA PRIMORSKEM PEDAGOŠKA FAKULTETA Visokošolski strokovni študijski program prve stopnje Predšolska vzgoja Diplomska naloga VSEBINE SKLOPA LOGIKA IN JEZIK V RAZLIČNIH IGRAH Monika Slavinec Koper 2013 Mentorica: Marija Pisk, pred.

3 IZJAVA O AVTORSTVU Podpisana Monika Slavinec, študentka visokošolskega strokovnega študijskega programa prve stopnje Predšolska vzgoja izjavljam, da je diplomska naloga z naslovom Vsebine sklopa Logika in jezik v različnih igrah - rezultat lastnega raziskovalnega dela, - so rezultati korektno navedeni in - nisem kršila pravic intelektualne lastnine drugih. Podpis: V Kopru, dne

4 ZAHVALA Najprej se iskreno zahvaljujem mentorici Mariji Pisk, pred. za vse nasvete in napotke, ki mi jih je nudila pri izdelavi diplomske naloge. Zahvaljujem se ravnateljici Vrtca Ivanjkovci, ge. Nadi Pignar, ki mi je omogočila izvedbo empiričnega dela diplomske naloge. Hvala tudi vzgojiteljici Mihaeli Vočanec in pomočnici vzgojiteljice Karmen Žula za vso pomoč, ki sta mi jo nudili pri izvedbi empiričnega dela. Hvala mami in očetu, ki sta mi omogočila študij in vso spodbudo v času šolanja. Za spodbudne besede in razumevanje se zahvaljujem tudi fantu. Hvala lektorici, ge. Tanji Hebar in prevajalki, ge. Mateji Munda.

5 POVZETEK Diplomska naloga z naslovom Vsebine sklopa Logika in Jezik v različnih igrah opisuje primere in izvedbo didaktičnih iger, ki zajemajo vsebine sklopa Logika in Jezik. Teoretični del se začne s cilji kurikula in področji, ki jih kurukulum zajema. Ta del zajema načela in zakonitosti otrokovega razvoja. Na kratko je opisana matematika v vrtcu, našteti so tudi matematični sklopi. Podrobneje je opisan sklop Logika in jezik. Teoretični del je predvsem posvečen otroški igri. Naštete so otroške igre ter teorije o igri. Zajema tudi opis didaktične igre in vrste didaktičnih iger. Predstavljeni so tudi primeri mojih didaktičnih iger, ki sem jih izvedla v vrtcu. Empirični del zajema raziskavo. Raziskavo sem izvedla v vrtcu Ivanjkovci, v heterogeni skupini otrok, starih od 4 do 6 let. V skupini je bilo 20 otrok. Podatke sem zbrala z neposrednim opazovanjem skupine in posameznih otrok med izvajanjem in vključevanjem v igro. Na koncu sem podatke uredila v preglednici ter rezultate predstavila v obliki prikaza in jih interpretirala. Zastavila sem si tudi 6 raziskovalnih hipotez, ki sem jih na koncu interpretirala. Rezultati opisujejo: ali so didaktične igre otrokom všeč, nad katero igro so najbolj in nad katero najmanj navdušeni, ali so razumeli moja predhodna navodila za igro, ali so razumeli vsebine, ki jih zajemajo sklop Logika in jezik, ali so med igranjem upoštevali navodila igre, katera igra je bila po mnenju otrok najtežja, ali so igre igrali brez dodatne pomoči oz. samostojno, katera igra jim je bila najbolj in katera najmanj všeč, ali so izrazili željo, da bi igro še večkrat igrali. Ključne besede: Kurikulum, Matematika v vrtcu, sklop Logika in Jezik, otroška igra, didaktična igra.

6 ABSTRACT The content of topics Logic and Language in different games diploma paper describes examples and implementation of didactic games included in topics Logic and Language. Theoretical part describes the syllabus goals and objectives. It describes the principles in child development. You can find the description of Mathematics and the topics included in kindergarten. I described Logic and Language more thoroughly. Children s games and the theory are described. This description also includes the didactic games and different types of didactic games. In this diploma paper I represent my own didactic games which I have tested in kindergarten in Ivanjkovci. Empirical part represents my survey. I did the survey in the kindergarten in Ivanjkovci, in heterogeneous group of children between the age of 4 and 6. There were 20 children in the group. I collected the data by observing the group and the children alone while they were playing games. I collected and analysed the data and I presented the results in the charts. I had 6 hypothesises which I explained at the end. The results include the answers to these questions: do children like didactic games, what is their favourite didactic game, did they understand my instructions, did they understand the topics presented, did they consider my instructions during playing the games, what was the most difficult game in children s opinion, did they play the games with or without my help, what game did they like the most or the least, did they express any wishes to play some more didactic games. Key words: Curriculum, Mathematics in kindergarten, topics Logic and Language, children s games, didactic games.

7 KAZALO VSEBINE 1 Uvod Teoretični del Opredelitve v kurikulu Skupne zakonitosti o otrokovem razvoju Skupna načela predšolske vzgoje Področja dejavnosti v vrtcu Matematika v vrtcu Matematika v kurikulu Matematični sklopi in vsebine v njih Predstavitev sklopa Logika in jezik Razvrščanje Urejanje Odnosi/relacije Zaporedja ali vzorci Igra Teorija o igri Sociološke teorije Psihološke teorije Pedagoške teorije Vrste otroške igre Didaktična igra Primeri didaktičnih iger Didaktična igra Čebelica Didaktična igra Domine Didaktična igra Pravljica s kocko Didaktična igra Koliko nog ima žival...27

8 2.4.5 Didaktična igra Poklici Didaktična igra Morske živali Didaktična igra Sonček Didaktična igra Vozila Didaktična igra Zajček Empirični del Problem, nameni in cilji Raziskovalne hipoteze Metodologija Raziskovalna metoda Tehnika raziskovanja Vzorec Pripomočki Postopek zbiranja Postopek obdelave Rezultati in razprava Sestava skupine glede na spol Navdušenje za predstavljeno igro Razumevanje navodil didaktične igre Upoštevanje navodil didaktične igre Samostojno igranje in raba dodatne pomoči Težavnost didaktičnih iger Všečnost didaktičnih iger Ponovno igranje didaktičnih iger Sklepne ugotovitve Zaključek Literatura in viri...66

9 KAZALO PRILOG Priloga 1: Podlaga za vnašanje opažanj navdušenje, ki ga otroci pokažejo za igro..67 Priloga 2: Podlaga za vnašanje opažanj razumevanje navodil po prvem posredovanju navodil...68 Priloga 3: Podlaga za vnašanje opažanj upoštevanje navodil med igranjem iger...69 Priloga 4: Podlaga za vnašanje podatkov mnenje otrok o težavnosti igre...70 Priloga 5: Podlaga za vnašanje opažanj samostojno igranje in raba dodatne pomoči...71 Priloga 6: Podlaga za vnašanje podatkov mnenje otrok o všečnosti igre...72 Priloga 7: Podlaga za vnašanje podatkov mnenje otrok o ponovnem igranju didaktičnih iger...73 KAZALO SLIK Slika 1: Sestavljenka Čebelica...23 Slika 2: Didaktična igra Domine...24 Slika 3: Didaktična igra Pravljica s kocko...26 Slika 4: Igralna plošča za didaktično igro Koliko nog ima žival...27 Slika 5: Drevo za razvrščanje podlaga...28 Slika 6: Igralna plošča za didaktično igro Poklici...30 Slika 7: Karte za didaktično igro Morske živali...31 Slika 8: Podlaga Sonček za kartice z nalogami...33 Slika 9: Podlaga za lepljenje sončkov...33 Slika 10: Karte spomin Vozila...35 Slika 11: Didaktična igra Zajček podlaga...37 Slika 12: Barvni predmeti, ki so sestavni del igre...37 Slika 13: Boben z barvnimi kroglicami...37

10 KAZALO PREGLEDNIC Preglednica 1: Sestava skupine glede na spol...41 Preglednica 2: Navdušenje za predstavljeno igro...42 Preglednica 3: Razumevanje navodil didaktične igre...47 Preglednica 4: Upoštevanje navodil didaktične igre...52 Preglednica 5: Samostojno igranje in raba dodatne pomoči...57 Preglednica 6: Težavnost didaktičnih iger, kot so jih ocenili otroci...59 Preglednica 7: Všečnost didaktičnih iger po mnenju otrok...60 Preglednica 8: Ponovno igranje didaktičnih iger na željo otrok...62 KAZALO GRAFOV Graf 1: Sestava skupine glede na spol...41 Graf 2: Navdušenje za igro Koliko nog ima žival...42 Graf 3: Navdušenje za igro Zajček...43 Graf 4: Navdušenje za igro Domine...43 Graf 5: Navdušenje za igro Vozila...43 Graf 6: Navdušenje za igro Sonček...44 Graf 7: Navdušenje za igro Čebelica...44 Graf 8: Navdušenje za igro Poklici...44 Graf 9: Navdušenje za igro Morske živali...45 Graf 10: Navdušenje za igro Sneguljčica...45 Graf 11: Razumevanje navodil pri igri Koliko nog ima žival...47 Graf 12: Razumevanje navodil pri igri Zajček...48 Graf 13: Razumevanje navodil pri igri Domine...48 Graf 14: Razumevanje navodil pri igri Vozila...48 Graf 15: Razumevanje navodil pri igri Sonček...49 Graf 16: Razumevanje navodil pri igri Čebelica...49

11 Graf 17: Razumevanje navodil pri igri Poklici...49 Graf 18: Razumevanje navodil pri igri Morske živali...50 Graf 19: Razumevanje navodil pri igri Sneguljčica...50 Graf 20: Upoštevanje navodil pri igri Koliko nog ima žival...52 Graf 21: Upoštevanje navodil pri igri Zajček...53 Graf 22: Upoštevanje navodil pri igri Domine...53 Graf 23: Upoštevanje navodil pri igri Vozila...53 Graf 24: Upoštevanje navodil pri igri Sonček...54 Graf 25: : Upoštevanje navodil pri igri Čebelica...54 Graf 26: Upoštevanje navodil pri igri Poklici...54 Graf 27: Upoštevanje navodil pri igri Morske živali...55 Graf 28: Upoštevanje navodil pri igri Sneguljčica...55 Graf 29: Samostojno igranje in raba dodatne pomoči...57 Graf 30: Težavnost didaktičnih iger, kot so jih ocenili otroci...59 Graf 31: Všečnost didaktičnih iger po mnenju otrok...61 Graf 32: Ponovno igranje didaktičnih iger na željo otrok...62

12 1 UVOD Otrok se z matematiko srečuje že zelo zgodaj. Matematiko se uči skozi igro. Igra je prevladujoči način dela v vrtcu. Za igro se mora otrok odločiti sam, ne smemo ga siliti. Igra mora biti svobodna, saj igra na ukaz ni več igra. Didaktične igre so igre, ki jih uporabljamo v namene učenja. Cilji dejavnosti so vključeni v igro. Namen didaktične igre je, da se otrok igra, zraven igranja pa se tudi nekaj nauči. Matematika je za otroka zelo zahtevna in naporna. Zahteva veliko koncentracije in truda. Vezana je na pogovor, najbolj učinkovit je, ko je individualen. Matematika je potrebna za vsakdanje življenje. Pomembno je, da se otrok zaveda, da se matematiko uči zato, ker jo potrebuje zdaj, ne zato, ker jo bo potreboval nekoč (Marjanovič Umek, 2001). Matematika mi je zelo všeč. Menim, da se matematike ne moreš naučiti na pamet, ampak je potrebno veliko vaje in vztrajnosti. Temo diplomske naloge sem si izbrala na osnovi dela v vrtcu, saj je igra prevladujoči način dela v vrtcu. Vsebino diplomske naloge sem usmerila v igro. Za vzgojitelja je pomembno, da se vključi v igro otrok in jo obogati z matematičnimi cilji. Diplomska naloga je razdeljena na dva dela. V teoretičnem delu je zajeta vsebina o matematiki v vrtcu. Podrobneje sem prestavila sklop Logika in Jezik. Predvsem sem se posvetila otroški igri. Opisala sem didaktično igro ter predstavila moje primere didaktičnih iger ter evalvacijo izvedbe. Empirični del zajema mojo izvedbo didaktičnih iger v vrtcu. Predstavljeni so rezultati in ugotovitve. Predvsem me je zanimalo, ali bodo moje didaktične igre otrokom všeč, ali bodo razumeli in upoštevali predhodna navodila za igro ter razumeli vsebine, ki jih zajema sklop Logika in jezik. 1

13 2 TEORETIČNI DEL 2.1 Opredelitve v kurikulu Kurikulum je nacionalni dokument, ki ima svojo osnovo v analizah, predlogih in rešitvah, ki so uokvirile koncept in sistem predšolske vzgoje v vrtcih, kot tudi v sprejetih načelih in ciljih vsebinske prenove celotnega sistema vzgoje in izobraževanja. Je dokument, ki spoštuje tradicijo slovenskih vrtcev ter spremlja in nadgrajuje dosedanje delo v vrtcih. Oblikovan je za t. i. dnevne programe ter je strokovna podlaga za izpeljave v različnih programih (poldnevni, krajši, vzgojno-varstvene družine, predšolska vzgoja na domu (Kurikulum, 1999). V kurikulu za vrtce so predstavljeni cilji in iz njih izpeljana načela, temeljna vedenja o razvoju otroka in učenju v predšolskem obdobju ter globalni cilji in iz njih izpeljani cilji na posameznih področjih. Namenjen je vzgojiteljem, pomočnikom vzgojitelja, ravnateljem, svetovalnim delavcem. Je dokument, ki ob rabi strokovne literature in pripomočkov omogoča strokovno načrtovanje in kakovostno predšolsko vzgojo v vrtcu (Kurikulum, 1999).»Med najpomembnejšimi cilji kurikuluma so: večje omogočanje individualnosti, drugačnosti in izbire, celostni in uravnoteženi razvoj otrok, poznavanje in razumevanje otrokovega spoznavanja in doživljanja okolja, zagotavljanje pestre ponudbe vsebin, metod in oblik dela z otroki, spoštovanje zasebnosti in intimnosti otroka, strokovna avtonomija in odgovornost vseh strokovnih delavcev.«(retuznik Bezovičar, Krajnc, 2010, str. 163) Skupne zakonitosti o otrokovem razvoju Otrokov razvoj poteka skozi določene zaporedne stopnje, ki so opredeljene tako s kvantitativnimi kot kvalitativnimi spremembami. Vsi psihični procesi (čustva, govor ) se razvijajo v vseh razvojnih obdobjih. Posamezna področja razvoja so med seboj prepletena, saj gre za vzporednost in povezanost med različnimi psihičnimi funkcijami. V otrokovem razvoju so kritična obdobja najbolj primerna, da se otrok nekaj nauči ter pridobi določeno spretnost na najbolj učinkovit način. Individualne razlike v razvoju so med otroki velike, in sicer v njihovih prvih letih. Različnost otrok ostaja znotraj razvojnih 2

14 norm. Gre za stalno povezavo med otrokovim razvojem, učenjem in poučevanjem. Kaže se zlasti med otrokovim aktualnim in potencialnim razvojem (Kurikulum, 1999) Skupna načela predšolske vzgoje Predšolsko vzgojo je treba razumeti kot pomembno za predšolskega otroka. V kurikulu za predšolske otroke je na izvedbeni ravni nujen preplet različnih področij dejavnosti in preplet z dnevno rutino. Predšolska vzgoja v vrtcu mora graditi na otrokovih zmožnostih. Potrebno ga je voditi k pridobivanju novih doživetij, izkušenj in spoznanj. Učenje predšolskega otroka temelji na neposredni aktivnosti s predmeti in pridobivanju konkretnih izkušenj z ljudmi, stvarmi, razmisleku o dejavnostih ter oblikovanju predstav ter predpojmovnih struktur. Otroška igra je dejavnost, ki na najbolj naraven način združuje temeljna načela predšolske vzgoje (Kurikulum, 1999) Področja dejavnosti v vrtcu Kurikulum za vrtce vključuje dejavnosti, ki jih razvrščamo v naslednja področja: gibanje, jezik, umetnost, družba, narava, matematika (Kurikulum,1999) Matematika v vrtcu Otrok se že zgodaj srečuje z matematiko. Svoje predmete, ki jih ima na pregled prešteva, meri, primerja, razvršča, poimenuje (Kurikulum, 1999). Otrok že pred prvim letom obvlada določene matematične spretnosti in misli. Matematične izkušnje in znanja uporablja v vsakdanjih problemih. Reševanje matematičnih problemov ga zabava in veseli. Veseli se predvsem matematičnih uspehov in dosežkov. Otrok matematiko uporablja v igri. Matematiko se uči, ko se igra. Uči se s ponavljanjem, in sicer tako, da zraven opazuje vzgojiteljice in vrstnike. Matematike se uči v majhnih korakih. Za matematične igre uporablja vsakdanje okolje, predmete, priložnosti itn. Najpomembnejši način zgodnjega poučevanja matematike je igranje z otrokom. Vzgojiteljica se vključi v otrokovo igro in jo obogati z matematičnimi cilji. Otrok si matematična znanja in izkušnje pridobiva ob vsakodnevnih spontanih dejavnostih (Marjanovič Umek, 2001). 3

15 Globalni cilji pri matematiki so: seznanjanje z matematiko v vsakdanjem življenju, razvijanje matematičnega izražanja, razvijanje matematičnega mišljenja, razvijanje matematičnih spretnosti, doživljanje matematike kot prijetne izkušnje (Kurikulum, 1999). Vzgojitelj je tisti, ki vzgaja. To so lahko starši, poklicni vzgojitelji ipd. Termin vzgojitelj predšolskih otrok se nanaša na osebo, ki vodi skupino v vrtcu, in ima zato ustrezno izobrazbo. V vrtcih običajno sodelujeta dva vzgojitelja (Retuznik Bezovičar, Krajnc, 2010). Diplomirani vzgojitelj ima sedmo stopnjo izobrazbe. Vlogo vzgojitelja lahko opredelimo takole: Direktivni vzgojitelji, ki nastopajo v ozki vlogi. Ozirajo se na uresničevanje predvidenega programa. V takih skupinah so otroci pasivni in manj ustvarjalni. Nedirektivni vzgojitelji, ki skušajo slediti željam in interesom otrok. Ponujajo jim dejavnosti, med katerimi lahko sami izbirajo (Retuznik Bezovičar, Krajnc, 2010). Pomočnik vzgojitelja ima peto stopnjo strokovne izobrazbe. Opravlja dela in naloge določene s predpisi in letnim delovnim načrtom. Sodeluje z vzgojiteljem pri pripravi, načrtovanju in izvajanju vzgojno-izobraževalnega dela. Z vzgojiteljem se dogovarja o načinih in vsebini sodelovanja s starši, uvajanju otrok v vrtec, organizaciji dela in življenja v vrtcu. Sodeluje pri evalvaciji in analizi dela ter spremljanju napredka otrok preko celega leta. Svoja opažanja zapisujeta oba, pomočnik vzgojitelja in vzgojitelj (Retuznik Bezovičar, Krajnc, 2010). Vzgojitelj ima pri matematičnih dejavnostih pomembno vlogo. Iskati mora zvezo med matematiko in vsakdanjim življenjem otroka. Opazovati mora otroka pri igri ter mu pomagati razširiti matematično znanje. Z otrokom se mora veliko pogovarjati. V pogovorih lahko uporablja matematične izraze. Otrok se mora ob matematičnih dejavnostih dobro počutiti, matematične dejavnosti mu morajo biti v veselje (Kurikulum, 1999). 4

16 Otroku mora omogočiti, da sam spozna, da je rešitev ali premislek napačen. Ustvariti mora situacijo, da otrok sam pride do pravilne rešitve. Otroka mora seznaniti s postopki preverjanja rešitve in kriteriji, ki odločajo o njeni smiselnosti (Kurikulum, 1999). Vloga vzgojitelja je, da otroka spodbuja k opravljanju zahtevnejših nalog. Spodbujati ga mora, da konča začeto nalogo in s tem doživi uspeh ter mu ponudi dejavnosti, ki zahtevajo večkratne ponovitve. Matematične pojme otroku ponuja glede na zanimanje in razvoj otroka. Primere naj išče v naravi in vsakdanjih rečeh. Otroku mora omogočiti, da predmete prijema in spoznava v igri, da se lahko varno igra, s čim manj opozorili in prepovedmi (Kurikulum, 1999). Pomembno je, da se vzgojitelj zaveda, da naj bo vrtec okolje, ki ga otrok lahko raziskuje. Svoje veselje, da je otrok rešil problem, naj pokaže tudi otroku. Pomembno pa je, da vzgojitelj otroka pohvali za uspeh. Vendar morajo biti vsi otroci deležni enake količine pohval, čeprav ne na istem področju. Vzgojitelj mora sprejeti otrokov dosežen napredek in njegovo znanje upoštevati ob naslednji priložnosti (Kurikulum, 1999). Pomembno je, da vzgojitelj pri učenju matematike upošteva nekatere pomembne zakonitosti: Matematika je za otroka naporna, ker ob njej misli. V mlajši skupini uspe biti zbran nekaj minut, v starejši pa do pol ure. Matematika zahteva ogromno koncentracije. Vzgojitelj mora biti zbran ves čas, ker ne dovolj natančno premišljeni odgovori lahko otroka zmedejo. Matematika je vezana na pogovor. Najbolj učinkovit je, ko je individualen. Otrok pokaže manj znanja pred drugimi otroci, kot takrat, ko ga uporabi zase. V vsakdanjem življenju se otrok zave, da je matematika potrebna za vsakdanje življenje. Matematike se otrok uči, ker jo potrebuje zdaj in ne zato, ker jo bo potreboval nekoč. Opazovanje vzgojitelju omogoči določiti težavnost za matematične dejavnosti. Med rutinskimi dogodki lahko spremlja njegov napredek iz dneva v dan (Marjanovič Umek, 2001). 5

17 2.2 Matematika v kurikulu Matematični sklopi in vsebine v njih Logika in jezik o Razvrščanje o Odnosi/relacije o Urejanje o Zaporedja ali vzorci Geometrija z merjenjem o Orientacija v prostoru o Geometrijska telesa o Simetrija o Merjenje Števila in štetje o Prirejanje o Štetje o Prikazovanje števila številčnosti o Zapis števila Obdelava podatkov, osnove statistike o Preglednice o Figurni prikaz; Puščični prikaz; Prikazi s stolpci in vrsticami o Preprosta statistična raziskava o Verjetnost (Hodnik Čadež, 2004) Predstavitev sklopa Logika in jezik Matematika, tako kot jezik, črpa svoja dognanja iz človeških izkušenj. Matematični pojmi se uporabljajo v vsakdanjem življenju. Kako naj otroke pripravimo na to, kaj jih čaka v prihodnosti? Da bi bili otroci čim uspešnejši, morajo znati komunicirati in reševati probleme tudi z matematičnim sklepanjem. Majhni otroci razmišljajo zelo konkretno. Njim moramo pokazati matematične odnose s stvarmi, ki jih obkrožajo. Morajo se igrati z različnimi stvarmi, ki jih lahko uvrstijo, razvrstijo... (Hansen idr., 2000). 6

18 Razvrščanje Je proces oblikovanja skupin glede na značilnosti. Otroci lahko razvrščajo igrače glede na material (lesene, plastične, plišaste ), barvo, obliko Razvrščanje je pomembno zato, ker z njim otroke spodbujamo k opazovanju. Razvrščanje največkrat prikažemo z različnimi diagrami. V predšolskem in zgodnjem otroštvu sta najpogostejša in najprimernejša Carrollov in drevesni diagram. Uporabljamo pa lahko tudi Euler-Vennov diagram. Carrolov in drevesni diagram se od Euler-Vennovega razlikujeta po tem, da prikazujeta razvrščanje glede na izbrano značilnost oz. njeno zanikanje. Tako lahko razdelimo igrače v drevesnem ter v Carrollovem diagramu na plišaste in tiste, ki niso plišaste. Pri Euler-Vennovem diagramu pa opravimo razvrščanje tako, da oblikujemo manjše skupine elementov s povsem svojimi, samo njim lastnimi skupnimi lastnostmi, ki so del večje skupine, za katere elemente velja, da imajo vsi najmanj eno skupno lastnost, dobimo več podmnožic (podmnožice lesenih, plišastih igrač itn.). Pri prikazih značilnosti predstavljamo s slikopisom, ki je predšolskemu otroku edini razumljiv (Hodnik Čadež, 2002). Ko otrok razvršča, si razvija abstraktno mišljenje, namreč razvrščanje otroka sili misliti na matematični način (Marjanovič Umek, 2001) Urejanje Otrok ureja predmete že zelo zgodaj. Opazuje lastnosti in potem skupino predmetov loči glede na opazovano lastnost. Za urejanje najprej uporabi igrače, ki jih lahko prime v roke. Kasneje pa začne urejati objekte, ki jih ne more prijeti in prestaviti (Marjanovič Umek, 2001). Skupino otrok lahko uredimo po velikosti od največjega do najmanjšega ali obratno. Lahko bi pa skupino otrok razvrstili po velikosti, se odločili za razvrstitev, npr. v tri skupine: majhen, srednji, velik (Hodnik Čadež, 2002). Ko načrtujemo dejavnosti, pri katerih bo otrok razvrščal, otroku ponudimo največ tri predmete. Otrok se uči novih pojmov: več, manj, naprej, nazadnje. Pri urejanju si otrok razvija abstraktno mišljenje, namreč urejanje otroka sili misliti na matematični način (Marjanovič Umek, 2001). 7

19 Odnosi/relacije Z relacijami vzpostavljamo med elementi dveh skupin odnos. Npr. če imamo množico domačih živali in množico različnih vrst hrane, potem lahko med elementi teh dveh skupin vzpostavimo relacijo se hrani s/z. Za otroke je pomembno, da znajo oblikovati prikaz s črtami. Prikaz s črtami se imenuje puščični prikaz. Pomembno je, da ga otroci znajo prebrati in uporabljati. Koristen je, ko se začnemo ukvarjati s pojmi več, manj, enako. Npr., če imamo množico dečkov in množico žog, se lahko vprašamo, ali ima vsak deček svojo žogo, tako vsakemu dečku priredi eno žogo. Otrok ugotovi, česa je več/manj, dečkov ali žog. Če kateri deček ostane brez žoge, pomeni, da je žog manj kot dečkov. Pri teh dejavnostih se otrok seznani s prirejanjem enega enemu. To pa je osnova za štetje. Štetje pomeni, da vsakega preštevanca štejemo enkrat in pri tem nobenega ne izpustimo (Hodnik Čadež, 2002) Zaporedja ali vzorci Ta matematična vsebina se pogosto uporablja v predšolskem obdobju. Običajno se pojavlja z navodilom»nadaljuj«. Vzorec je lahko sestavljen iz različnih elementov: rdeča žoga, modra žoga, rdeča žoga, modra žoga, rdeča žoga, modra žoga (Hodnik Čadež, 2002). Ločimo: vzorce iz konkretnih predmetov (žoga, kocka, žoga, kocka ), grafične vzorce (štampiljke), vzorce iz simbolnih elementov (1,3,1,3 ), gibalne vzorce (ples), ritmične vzorce (plosk, tlesk, plosk, tlesk ), glasovne vzorce (hov, mijav, hov, mijav ) (Hodnik Čadež, 2002). Vzorec je dobro definiran takrat, kadar se enota pojavi vsaj dvakrat (Hodnik Čadež, 2002). 2.3 Igra Igra je najboljša pot do znanja. Spodbuja otrokovo radovednost, opazovanje, posnemanje itn. V igri se otrok preko stika s seboj uči na prijeten in neobremenjen način prepoznavati svoje odzivanje na dogajanje v okolju. Prepozna, kaj sprejema, kaj odklanja, kdaj se podreja, kdaj se upira... (Bognar, 2007). 8

20 »Igra je svobodna, spontana, ustvarjalna in raziskovalna dejavnost, ki poteka brez zunanje nujnosti. Izhaja iz otrokove notranje potrebe po dejavnosti. Otrok se razvija, ker se igra, otrok se igra, ker se razvija. Igra je poglavitna oblika otrokove dejavnosti in glavni dejavnik njegovega razvoja. Igra je najvišja stopnja otrokove aktivnosti in popolnoma zaposli vso osebnost, saj otroci porabijo največji del energije in časa prav za igro.«(retuznik Bezovičar, Krajnc, 2011, str. 131). Igra je vzgoja in priprava na življenje, otroci z njo eksperimentirajo in prevzamejo nadzor nad svojim življenjem. Je spontana dejavnost, ki jo otrok izvaja zaradi lastnega zadovoljstva. Igra je nujno potrebna za otrokov duševni in telesni razvoj (Tomšič Čerkez, Zupančič, 2011). Sodelovanje v igri otroku zagotavlja, da spoznavni procesi tečejo po naravni poti, to je preko čutnih zaznav in čustvenih opredelitev. Ustvarjalnost igre je prav v sproščenosti. Otroci v igro vnašajo lastna čustva, se pogajajo, tekmujejo, prevzemajo različne naloge itn. Igra daje otroku možnosti, da prepozna lastne odzive na neko dogajanje, da se znebi napačnih predstav o sebi in odkrije samega sebe. V igri se uči izražati in zagovarjati svoja stališča, mnenja in koristi (Ščuka, 2007). Smisel igre si lahko pojasnimo na različne načine. Eni menijo, da se otrok igra zaradi presežka moči in telesne energije v sebi, drugi, da sprošča čustveno energijo, nekateri pa, da je igra koristna za otroka ne glede na teoretično mnenje o njenem smotru (Tomšič Čerkez, Zupančič, 2011). Igra vpliva na: otrokovo telesno rast, razvoj različnih zmožnosti, pridobivanje izkušenj in znanja, razvoj čustvenega življenja, razvoj, da otrok postane družbeno bitje (Tomšič Čerkez, Zupančič, 2011). Otrok v igri: vadi ter si krepi mišice in živčevje, pridobiva razne spretnosti, spoznava svoje zmožnosti, spoznava fizično okolje, spoznava pravila, ustvarja pojme, 9

21 uči se mišljenja, poskuša reševati probleme, s katerimi se srečuje (Tomšič Čerkez, Zupančič, 2011). Igra otroku omogoča, da spoznava svoje vrstnike in se uči soočanja z drugimi ljudmi. S pomočjo igre si pridobi strpnost, tovarištvo, obzirnost in občutek za sodelovanje. Skozi igro se otrok vživlja v razne vloge. Predšolski otrok je usmerjen v čustveni in socialni razvoj, zato ga lahko z igro spodbujamo ali pa zaviramo. Z otrokovo rastjo pa se spreminja tudi vsebina iger (Tomšič Čerkez, Zupančič, 2011). Lestvica načina igranja je: prosto igranje, posnemovalno igranje, konstruktivno igranje (Tomšič Čerkez, Zupančič, 2011). Prosto igranje opažamo pri otrocih v prvih dveh letih. Otrok se igra sam tako, da raziskuje svoje telo. S tem si pridobiva izkušnje o sebi in svojem okolju. Otrokovo razmetavanje, čečkanje, razstavljanje igrač so otrokova naravna potreba. Prosto igro lahko izvaja le na varnem mestu, ki ga določi odrasla oseba. Pomembno je, da ima tam popolno svobodo (Tomšič Čerkez, Zupančič, 2011). Posnemovalno igranje se pojavi v tretjem letu. Otrok posnema dejanja odraslih oseb. Temu pravimo imitativna igra. Otrok v igri uporablja svojo domišljijo. Za nežive predmete ima živa bitja, negibne stvari pa ima za gibljive. V lutki vidi svojega otroka, z njo ravna, kot da je živa, sposobna jesti ter spati (Tomšič Čerkez, Zupančič, 2011). Konstruktivno igranje se pojavi ob koncu predšolskega obdobja. Otrok se igra čedalje bolj ustvarjalno. Rad gradi predmete, šiva oblekice za lutke in podobno. Zunanji videz tistega, kar je ustvaril, postaja pomembnejši. Vedno bolj je kritičen do svojih izdelkov. V tem obdobju se otroci radi igrajo družabne igre (Tomšič Čerkez, Zupančič, 2011) Teorija o igri Igra je prevladujoči način dela v vrtcih. Pri igri je otrok ustvarjalen in aktiven. Z igro otroke najlažje motiviramo, saj upoštevamo njihov interes. Z igro otroci pridobivajo nova znanja, zraven pa utrjujejo že pridobljena znanja. Igra ima vedno prednost (Retuznik Bezovičar, Krajnc, 2011). 10

22 Igra je značilna za otroštvo. Otrok ne more brez igre, pri odraslih izzove strasti, ki včasih postanejo družinski problem. Mnogi razumniki so na vprašanje Kaj je igra? že skušali odgovoriti. Teorije o igri so razdeljene na tri področja. Področja zajemajo sociološki, psihološki in pedagoški pogled na igro (Bognar, 1987) Sociološke teorije Ker je igra družbeni pojav, bi pričakovali, da se bo veda o družbi ukvarjala z tudi z njo. Aristotel je bil genialni mislec, ki je pisal o igrah. Predvsem je povezoval igro in delo. Po njegovem igra ni delo, ampak prekinitev dela. Igra velja kot zdravilo po napornem delu. Cilj dela pa ni delo samo, temveč tudi prosti čas. Aristotel je omenjal nekatere značilnosti igre, ki so jih pozneje proučevali tudi drugi avtorji. Igra je užitek, sprostitev in počitek. Kar je igra, ni delo, ampak je nekaj delu nasprotnega (Bognar, 1987). Z razmerjem med igro in delom so se ukvarjali tudi drugi socialisti. Z vprašanjem odtujenosti dela se je ukvarjal Karl Marx. Človeštvu je pokazal nove poglede na razmerje do dela (Bognar, 1987). Johan Huizinga je pred drugo svetovno vojno napisal knjigo o človeški dejavnosti, ki ji pravimo igra. Naslovil jo je Homo ludens. Že v naslovu je poudaril, da človek ni le miselno bitje, niti le delovno bitje, pač pa je bitje, ki se igra. Huizinga poimenuje igro kot kulturni pojav in v večini družbenih pojavov vidi značilnosti igre. Huizinga je o igri razvil nenavadno teorijo, da je igra ena izmed bistvenih značilnosti človeka in družbe. Huizinga vidi značilnosti igre v vrsti pojavov sodobne družbe. Meni, da se v poslovnem življenju pojavlja tekmovanje, ki je značilno za igro. Podobno naj bi tudi bilo pri umetnosti, znanosti in politiki. Huizinga je veliko prispeval k pojasnilu pojma igra (Bognar, 1987). Po njegovem naj bi igra imela te značilnosti: Vsaka igra je prostovoljno dejanje. Igra na ukaz ni več igra. Igra ni nenavadno, ne pravo življenje. Igra se od vsakdanjega življenja razlikuje po kraju in trajanju. Igra vsebuje dve najbolj plemeniti lastnosti, ki ju človek lahko zazna, to sta ritem in harmonija. Pri igri ima pomembno vlogo prvina napetosti. Vsaka igra ima svoje predpise. Igra je boj za nekaj ali prikazovanje nečesa (Bognar, 1987). 11

23 Roger Caillois proučuje igre s sociološkega stališča. Na Huizingovih stališčih gradi svoje delo. V knjigi Igra in ljudje meni, da je igra dejavnost, ki je: prostovoljna, izločena (omejena s časovnimi in prostorskimi mejami), negotova, neproduktivna (ne ustvarja dobrin ali bogastev), predpisana (ima pravila), izmišljena (Bognar, 1987). Caillois sprejema Huizingovo opredelitev igre, zraven tega pa še poudarja njeno neproduktivnost. Zanimiva je Cailloisova razdelitev igre. Za posamezne vrste uporablja grške nazive: agon tekmovanje, alea sreča, mimikros spreminjanje, ilinks zanos (Bognar, 1987). V vsaki skupini razlikuje vrsto igre. Otroške imenuje z grško besedo paidija, igre za odrasle pa latinsko besedo ludus. Caillois meni, da je igra beg iz vsakdanjega življenja, beg pred skrbmi in težavami (Bognar, 1987). Ratko Božović (povzeto po Bognar, 1987, str. 10), naš sociolog, v knjigi Metamorfoze igre opisuje igro odraslih kot posledico odtujenosti dela. Zadoščanje, ki ga človek ne najde v delu, si ga poišče v igri. Sreče, ki ne najde v stvarnosti, išče v izmišljenem svetu igre. Igra je torej neposredna posledica odtujenega dela. V otrokovem osebnostnem razvoju ima igra odločilen pomen pri večih področjih. Fizičnem razvoju: o razvoj čutil, o razvoj motorike, o razvoj gibanja o razvoj raznih spretnosti. Mentalnem razvoju: o domišljija, o pomnjenje, o koncentracija, 12

24 o pozornost, o ustvarjalnost. Socialnem razvoju: o razvoju socialnih odnosov in komunikacije. Oblikovanju pozitivne samopodobe: o premagovanje strahov in negotovosti, o uresničevanje želja, o utrjevanje motivacije, o sproščanje. Omogočanju izkušenj: o na osnovi katerih lahko primerja, presoja in sklepa, o pri pridobivanju izkušenj o prostoru ter učenju razlikovanj (Tomšič Čerkez, Zupančič, 2011) Psihološke teorije H. Spencer, angleški mislec 19. Stoletja, razvija Schillerjevo hipotezo. Njegova teorija je prva resnejša teorija. Delo in igra se razlikujeta zato, kej je delo dejavnost za zadovoljevanje življenjsko važnih potreb, igra pa je dvignjena nad te potrebe in je svobodna. Za igro porabimo tisti presežek energije, ki nam je ostal potem, ko smo opravili delo (Bognar, 1987). Dunajski psihiater S. Freud je opazil, da otrok v igri pogosto podoživlja različne neprijetne dogodke, ki jih z igro skuša premagati. Meni, da igra omogoča prenašanje neprijetnosti do soigralca. Freudova teorija je odprla nova obzorja za proučevanje igre. Vplivala je na uporabo igre pri raziskovanju duševnega razvoja otrok ter na zdravljenje z igro (Bognar, 1987). J. Piaget je veliko prispeval k vedi s skrbnim proučevanjem razumskega in govornega razvoja otrok. Ker je igra povezana z intelektualnim razvojem otroka, je proučeval tudi to. Njegova psihologija otroške igre je sestavni del njegove teorije o spoznavnem razvoju. Otrok si prilagodi resničnost po zakonih njegovega mišljenja. Najprej avtistično, nato pa egocentrično. Otrok sočasno živi v dveh svetovih, v svojem in svetu odraslih. V svojem svetu vlada načelo zadovoljstva, svetu odraslih pa načelo resničnosti. V začetku otrok doživlja svet enotno, pozneje pa ga razdeli na svet igre in svet stvarnosti (Bognar, 1987).»Tri temeljne oblike igre se vežejo v vrsto: igra vaja, simbolična igra in igra s pravili. Strukturi otrokovega mišljenja na določeni stopnji ustreza tudi določena oblika igre.«(bognar, 1987, str. 17). 13

25 Naš psiholog I. Toličič je ugotovil, da sta sestavljenost oblik igralne dejavnosti in duševna starost otrok močno povezani. Igralne dejavnosti je razdelil na pet stopenj. Iz histograma iz Toličičevega dela je razvidno, da z duševno starostjo raste tudi povprečje porabe časa za zahtevnejše igralne aktivnosti. Zmanjšuje se sodelovanje pri enostavnih oblikah. Pri tem so pomembne razlike dveh let in ne enega leta. S sistematičnim opazovanjem je ugotovil, da se z leti pojavi opazen preskok od iger, pri katerih se igra otrok sam in ni odvisen od drugih, k skupinskim igram, v katerih sodelujejo otroci med seboj. Toličič ne dela velikih razlik med delom in igro. Meni, da med otroško igro in delom ni ostre meje. Med igro si otrok razvija sposobnosti in pridobiva delovne navade. Najprej se loteva lažjih nalog, nato pa vedno težavnejših (Bognar, 1987) Pedagoške teorije Pedagogi so zgodaj spoznavali pomen igre za razvoj otroka. Različno so poimenovali uporabo igre pri vzgojno-izobraževalnem delu (Bognar, 1987). Grški mislec Platon je spoznaval možnosti za uporabo igre pri vzgoji otrok. V Egiptu so pri pouku uporabljali različne matematične igre. Predlagal je, da bi to naredili tudi za grške otroke (Bognar, 1987). Kvintilian se je zavzemal, da bi učenje organizirali tako, da bi ga otroci vzljubili. Pri tem bi si otroci lahko pomagali z igro (Bognar, 1987). J. A. Komensky se je zavzemal, da bi bila šola za otroke privlačna. Le tako bi učenje postalo igra. On pojmuje igro kot zabavo in meni, da jo moramo vnesti tudi v šolo. Sestavljal je različne igre za pouk, bile so dramatizacije, v katerih so igrali otroci različne vloge in na zanimiv način pridobivali nova spoznanja (Bognar, 1987). J. Locke se je zavzemal, da učenje ne bi bilo nasilje in težko delo. Človek že po naravi ljubi prostost in sovraži vse, k čemur ga silijo okoliščine. Locke je vedno verjel, da se učenje lahko spremeni v igro in zabavo ter da jih lahko pripravimo do tega, da bodo učenje vzljubili (Bognar, 1987). F. Frobel se je največkrat ukvarjal s predšolsko vzgojo in pod njegovim vplivom so razvijali sistem šolskih ustanov tudi v drugih državah. Naglašal je načelo dejavnosti pri vzgojno-izobraževalnem delu, za kar ima igra največ možnosti. Razlikuje tri vrste iger, ki so pomembne za otroke: 1. materina pesem in ljubkovanje, 2. igre s predmeti, 3. igre z gibanjem (Bognar, 1987). 14

26 G. Kirchensteiner deli v svoji knjigi Theorie der Bildung (Teorija izobraževanja) individualni razvoj otroka na štiri razvojne stopnje: 1. doba vaj (1. in 2. leto), 2. doba iger (3. 7. leta), 3. doba egocentričnega dela ( leta), 4. doba resnega dela ( leta) (Bognar, 1987). Za igranje predvideva dobo od tretjega do sedmega leta, ko otrok vstopi v šolo, pa se začenja delo, in mora igro ločiti od dela (Bognar, 1987). H. Gaudig enači delo otrok z delom odraslih, zato enači tudi učenje in delo. Igra ostane po delu. Je sestavni del prostega časa. Gaudig nasprotuje mešanju igre in dela pri pouku. Meni, da mora biti med prostim časom v šoli veliko priložnosti za igranje (Bognar, 1987). Drugače misli M. Montessori. Zdravnica in filozofinja se je ukvarjala s praktičnim pedagoškim delom. Razvila je nenavadne poglede na pedagoško problematiko. Delo otrok ni isto kot delo odraslih. Otrokovo delo je oblikovanje lastnih sposobnosti in je povezano z razvojem. Med tem delom otrok odrašča. Montessorijeva meni, da je otroško delo izjemnega pomena za človeštvo. Zasnovala je sistem vzgojnoizobraževalnega dela. Na začetku so ga uporabljali pri predšolskih otrocih, kasneje pa še šolskih. Mnenje Montesorijeve je, da otrok nima časa za igro, da se mora razvijati. Namesto igrač, pohištva, kuhinjskega posodja je izdelala posebne pripomočke. Otroci se z njimi ukvarjajo na poseben način, ob tem pa razvijajo čutila, sposobnosti in mišljenja (Bognar, 1987). Ti pripomočki so: tri skupine velikih vložkov, tri skupine teles stopnjevalnih velikosti (rožnata kocka, rjava prizma, in palice, ki so zelene ter izmenično rdeče in modre barve), različna geometrijska telesa (piramida, krogla, valj...), pravokotne deščice s hrapavo in gladko površino, zbirka različnih tkanin, lesene, različno težke deščice, dve škatli s 64 pobarvanimi ploščicami, predalniki s premičnimi pregradami, polni ploščatih teles, zbirka zaprtih, valjastih škatel, tri vrste kartic geometričnih oblik, 15

27 dve vrsti zvončkov, lesena plošča z narisanim črtovjem, majhni leseni krožci za note (Bognar, 1987). Montessorijeva je za prvo branje, pisanje in računanje uporabila papirnate črke, pomično računalo, kovance, palice za računanje, papirnate številke in podobno. Ni uporabljala svobodne igre, vendar je bogato gradivo, ki so ga otroci imeli na razpolago, imelo smisel igrač, dejavnosti pa so imele značaj otroške igre. Igra je zavestno dobila funkcijo uresničevanja vzgojno-izobraževalnih nalog (Bognar, 1987). J. Dewey poudarja pomen igre in dela za vzgojo. Opaža tudi problem odtujenega dela, ki ga imenuje garanje. Meni, da otrok mora sodelovati v procesu vzgoje in izobraževanja. Za obliko tega sodelovanja pa meni, da sta primerna igra in delo, ker ustrezata procesu pridobivanja spoznanj. V šoli ne zadostuje, če vpeljemo igro in delo, marveč tudi moreta pravilno vplivati na duševni in moralni razvoj (Bognar, 1987). Za sovjetskega pedagoga A. S. Makarenka je igra za otroke prav tako pomembna kot delo za odraslega. Kakršen je otrok pri igri, takšen bo pri delu, ko odraste. Otroška igra postopoma prehaja v delo. Marenko pravi o igri, da je metoda dela (Bognar, 1987). Z. Pregrad govori o pomenu igre za otrokovo življenje. Meni, da je igra naravna in je nujna oblika aktivnosti za mladega človeka. Z njo se razvija in oblikuje telesne ter duševne sposobnosti in lastnosti (Bognar, 1987). I. Furlan meni, da je igra bistvena dejavnost otroka. Misli, da igra in učenje nista pojma, ki bi se izključevala. Otrok se med igro najbolje uči. Furlan navaja nekatere prednosti igre kot učne metode: z igro lahko dosežemo največjo koncentracijo pazljivosti, čustveni odnos do igre je pozitivnejši kakor do resnega učenja, aktivnost otrok je pri igri večja kot pri drugih oblikah učenja, med igranjem si otroci naučeno snov lažje zapomnijo, pri igranju se otroci manj utrudijo kot pri delu (Bognar, 1987) Vrste otroške igre V Sloveniji je najbolj razširjena klasifikacij otroške igre, ki jo je izdelal Toličič (povzeto po Marjanovič Umek, Zupančič, 2001, str. 33). Igre umešča v štiri skupine: Funkcijska igra: vključuje otipanje, prijemanje, metanje, tek, vzpenjanje kakšno koli preizkušanje senzornih shem na predmetih. Domišljijska igra: vključuje simbolne dejavnosti, vključno z igro vlog. Dojemalna igra: gre za dejavnost, npr. poslušanje, opazovanje, posnemanje, branje. 16

28 Ustvarjalna igra: vključuje npr. pisanje, risanje oblikovanje, pripovedovanje, gradnjo (Marjanovič Umek, Zupančič, 2001). S. Smilansky (povzeto po Marjanovič Umek, Zupančič, 2001, str. 33) otroško igro razvrsti v štiri skupine: Funkcijska igra: gre za ponavljajoče se gibe mišic s predmeti ali brez njih. Temeljijo na otrokovi potrebi po aktiviranju svojega telesa. Vključuje tekanje, skakanje, nalaganje, podiranje, rokovanje s predmeti ali materiali. Otrok posnema in ponavlja glasove, tako postavlja osnovo za jezikovno artikulacijo (Marjanovič Umek, Zupančič, 2001). Konstrukcija igra: v njej otrok uporablja predmete (lego kocke) ali materiale (pesek, plastelin), da bi iz njih nekaj naredil, ustvaril, sestavil. Otrok si je sposoben določene stvari predstavljati in zamisliti temo ter se za kratek čas osredotočiti na»rdečo nit«svoj igre (Marjanovič Umek, Zupančič, 2001). Dramska igra: za to igro je značilno pretvarjanje (npr. otroci se pretvarjajo, da vozijo avtomobil, zato premikajo roke ter zraven uporabljajo vokalizacijo), igranje (otroci se pretvarjajo, da igrajo vloge staršev, otrok ). Spodbuja k različnim gibalnim dejavnostim, miselni aktivnosti, iskanju novih povezav in ustvarjalnosti ter večji socialni občutljivosti in kompetentnosti. Dramsko igro v skupini avtorica imenuje sociodramska igra (Marjanovič Umek, Zupančič, 2001). Igra s pravili: ključno je, da otrok prepozna, sprejme, se podredi v naprej določenim pravilom. Med te igre sodijo igre lovljenja, igre petja, športne igre (Marjanovič Umek, Zupančič, 2001). Singer (povzeto po Marjanovič Umek, Zupančič, 2001, srt. 34) predstavlja tri razvojne ravni igre. 1. raven je od rojstva do 2. leta starosti in vključuje dve dejavnosti in sicer imitacijo, vajo in oblikovanje. Imitacija: o uporaba refleksov, o ponavljanje zvokov in gibov, o začetek simbolne imitacije. 17

29 Vaja in oblikovanje: o senzorna igra, npr. okušanje, proizvajanje zvokov, o ritualna igra, o enostavno pretvarjanje. 2. raven je od drugega do petega leta starosti in je opredeljena s simbolno igro. Simbolna igra: o popačenje realnosti, pretvarjanje, čista asimilacija, o igra, ki implicira reprezentacijo manjkajočega objekta, o vzporedna igra, o nadomeščanje. 3. raven je po sedmem letu starosti. Igre s pravili, ki vključujejo tekmovalnost in pravila: o skrivalnice in druge prostorske igre, o igre na igralnih ploščah (Marjanovič Umek, Zupančič, 2001). Najpogosteje navajane vrste otroške igre so: Funkcijska igra, v kateri otrok preizkuša zaznavno-gibalne sheme. To mu daje občutek zadovoljstva. Otrok v prvih dveh letih starosti preizkuša svoje gibalne in zaznavne funkcije. Otrok neposredno manipulira s predmeti in jih raziskuje. Njihove zaznavne značilnosti so: se sveti, je mehak Piaget tako igro poimenuje tudi raziskovalna igra. Nekateri avtorji jo imenujejo tudi nesimbolna. Otrokova dejanja so vezana na zaznave značilnosti predmetov (Marjanovič Umek, Zupančič, 2001). Konstrukcijska igra, v kateri otrok povezuje in sestavlja posamezne prvine igrač ter s tem gradi in ustvarja konstrukcijo (Marjanovič Umek, Zupančič, 2001). Po četrtem letu otrok v svojih igrah z materiali vedno bolj izraža organiziranost in se približuje realnosti. Hiše gradovi, garaže ipd. odražajo povečano usmerjenost k podrobnostim (Labinoeicz, 1989). Konstrukcijsko igro lahko deloma primerjamo z ustvarjalno igro, kot jo opisuje Toličič (povzeto po Marjanovič Umek, Zupančič, 2001, str. 36), ko navaja, da so za igro pomembni gradnja, oblikovanje in pisanje. Prva konstrukcijska igra se pojavi že ob koncu prvega leta, ko otrok sestavlja velik kvadre ali položi narobe obrnjeno skodelico kot kupolo na veliko kocko. Z leti je igra vse pogostejša. Malček najprej gradi in zgradi, šele nato jo poimenuje, starejši otrok pa že v naprej pove, kaj bo gradil (Marjanovič Umek, Zupančič). 18

30 Dojemalno igro Toličič (povzeto po Marjanovič Umek, Zupančič, 2001, str. 38) opisuje kot poslušanje, opazovanje, posnemanje in branje. Avtorice Zupančič, Gril, Cecić Erpič in Puklek opisujejo dejavnosti, ki jih umeščajo v dojemalno igro: otrok poimenuje kar vidi in opisuje, kar počne, otrok sledi navodilom, tako izvaja dejavnost na pobudo ali zahtevo drugega, otrok daje navodila, otrok dojema relacije (Marjanovič Umek, Zupančič, 2001). Simbolična igra temelji na posnemanju. Ko otrok posnema vedenje, mora akomodirati ali reorganizirati strukture za fizično aktivnost ( Labinowicz, 1989). V igri uporablja simbole ter reprezentira dejanje, predmet, osebo ali pojav iz sveta. Prve simbolne oblike igre so prisotne v igri otroka starega leto do leto pa pol. Simbolna igra je povezana s kognitivnim razvojem. Otrok je zmožen simbolne igre, ko je zmožen razumeti pogojnost znaka in obvladati egocentrizem. Simbolna igra zahteva določeno stopnjo sposobnosti in spretnosti. Primer simbolne igre: otrok se pretvarja, da v majhni kadi kopa punčko in ji nanaša šampon na lase, pri čemer v kadi ni vode, šampon pa»zliva«iz praznega lončka (Marjanovič Umek, Zupančič, 2001). Igra s pravili, kot so npr. frnikole, imajo pravila, ki se prenašajo od otroka do otroka (Labinowicz, 1989). Pojavlja se od druge oz. tretje starosti dalje. Je najpogostejša oblika med osnovnošolci, mladostniki in odraslimi. Otrok se sreča z njimi preko že izdelanih iger. Primer igre s pravili: igra Človek ne jezi se (Marjanovič Umek, Zupančič, 2001) Didaktična igra Za uresničevanje vzgojno-izobraževalnih nalog uporabljamo didaktične igre. Te igre se močno razlikujejo od navadnih otroških iger. Primerne niso samo za šolske otroke, ampak tudi za predšolske otroke. Otrok je dojemljiv za didaktične igre, ki temeljijo na zaznavah, npr. otrok razvršča predmete po lastnostih. Učenje otroka skozi igro motivira in postaja veselje (Tomšič Čerkez, Zupančič, 2011). Ena izmed značilnosti igre je svobodnost. Nekateri avtorji menijo, da didaktična igra ni igra, ampak igri podobna dejavnost. Didaktična igra mora imeti vse lastnosti igre, oz. jo mora otrok tako doživljati. Da to uresničimo, moramo temeljito poznati značilnosti otroške igre, posamezne razvojne stopnje ter jih preveriti v praksi. Takrat, 19

31 ko bodo otroci sprejeli igro, jo lahko poimenujemo didaktična igra. Didaktična igra ne sme biti nasprotje navadni igri, nekakšna nesvobodna igra, predpisana s strogimi pravili. Pravila lahko spreminjamo, si jih izmišljujemo in ustvarjamo, če je to igra, ki jih mora imeti. Številne didaktične igre nimajo pravil, temveč se opirajo na spontano aktivnost in ustvarjalnost otrok. Avtorji različno delijo didaktične igre. Vse so na nek način funkcionalne, ker razvijajo posamezne sposobnosti (Bognar, 1987). Didaktična igra je povezana z otrokovim interesom, z naporom lastnim preverjanjem ter iznajdljivostjo (Tomšič Čerkez, Zupančič, 2011).»Vrednost didaktičnih iger je v tem, da otrok izvrši postavljeno nalogo, če je pozoren, če dobro opazuje, si zapomni, primerja, pozna značilnosti posameznih predmetov, skratka, če je umsko aktiven. Tako z igro izzovemo tisto aktivnost, ki se nam zdi potrebna za razvoj otroka. V igro otroci vložijo notranji napor in hkrati doživljajo notranje zadovoljstvo, ko preizkušajo samega sebe. Zato pri igri vztrajajo otroci navadno dalj časa, trajnejša pa je tudi njihova pozornost. V igri ne gre samo za doseganje intelektualnih učinkov, ampak za uveljavljanje treznih socialnih odnosov in razvijanje pozitivnih osebnostnih lastnosti.«(tomšič Čerkez, Zupančič, 2011, str. 20). V nadaljevanju so predstavljene didaktične igre. Igre vlog so zelo razširjene. Eljkonin meni, da je igra vlog temeljna značilnost otroške igre in da je v tem tudi njeno bistvo. Pri otroških igrah lahko opazimo, kako se otroci preoblačijo v osebe iz svojega okolja. Igrajo se družine, poklice, pošte, trgovine ter podobno. Pri tem otroci igrajo vloge ljudi, živali, včasih tudi nežive reči. Z igrami vlog se najpogosteje igrajo medčloveške odnose in otrok se tako usposablja za sodelovanje pri podobnih, stvarnih okoliščinah. Pri igri vlog otroci veliko govorijo, zato so primerne za razvoj govora. Včasih otroci pišejo, rišejo, berejo, pojejo, plešejo, slikajo, delajo, kar pomeni, da so spodbuda za različne dejavnosti (Bognar, 1987). Igre s pravili so številna in raznovrstne igre ter so vsestransko uporabne. Ponujajo skoraj neizčrpne možnosti za uporabo, ker so primerne za vgradnjo zelo konkretnih vzgojno izobraževalnih nalog (Bognar, 1987). To so lahko: različne matematične igre (inačice domin, tombole ), 20

32 raznovrstne oblike jezikovnih iger (igre s črkami, govorne naloge, pri katerih lahko uporabimo različne karte), igre s stvarno vsebino iz narave in družbe (najprimernejše različne inačice igre Človek ne jezi se - vsebine so lahko vezane na pojave v naravi, znajdljivost v prometu, družinske dogodke itd., namizne igre, pri katerih uporabljamo ploščo za igro, figurice, kocke itn., gibalne igre, ki jih najpogosteje igramo v naravi (na prostem), raznovrstne glasbene igre, ki jih že tako pogosto uporabljamo v učni praksi. (Bognar, 1987). Temeljna značilnost teh iger so pravila, s katerimi odrejamo potek igre. Pravil ne rabimo jemati dobesedno, smemo jih spreminjati in prilagajati starosti otrokom ter potrebam. Pravila lahko določijo otroci sami, kar je dragocena oblika ustvarjalnega dela (Bognar, 1987). Vse igre po načinu odločanja razdelimo na dve veliki skupini: strateške igre, igre na srečo (Bognar, 1987). Strateške igre omogočajo, da igralci izražajo določene sposobnosti. To so spretnost, hitrost, kombinatoriko, reševanje problemov in znanje s primerjavi z igrami na srečo. Z igrami na srečo potek igre določamo s kocko, z vrtavko ali z žrebom. Strateške igre najpogosteje igramo po parih, končajo se z zmago uspešnejšega igralca. To igralce motivira, vendar tekmovanje slabo vpliva na otroke, ki v igri zgubijo, ter na otroke s slabšimi zmožnostmi (Bognar, 1987). Igre na srečo so tudi tekmovalne igre. O izidu ne odloča sposobnost igralcev, pač pa naključje. Igro in uspeh igralca določajo kocka, vrtavka, žrebanje listkov ipd. Večja kocka je primerna za mnoge govorne in pisne vaje. Kocke s številkami so primerne za razvijanje pojma o številu. Namesto številk lahko napišemo tudi znamenja. Vrtavko lahko uporabimo za spodbudo pri govornih ali pisnih vajah. Za njeno uporabo pri igri so raznovrstnejše možnosti (Bognar, 1987). Konstruktorske igre so pomemben dejavnik pri delu z otroki. Poleg motorike rok si otroci razvijajo tudi domišljijo, kombinatoriko in ustvarjalne sposobnosti. Te igre imajo zmeraj konkretno gradivo, otrok pa ga lahko oblikuje po svoje. Gradivo so lahko različne kocke škatle in naravne snovi - plodovi. Imamo tudi že oblikovano posebno gradivo, primerno za različne konstrukcije in gradnje. Te igre so v pravem pomenu 21

33 besede predhodniki dela in prav zaradi tega posebno pomembne. Konstruktorske igre imajo vedno končni izdelek. Končni izdelek ima lahko tudi uporabno vrednost, najpogosteje kot pripomoček v igri. Konstruktorske igre lahko razdelimo po različnih merilih (Bognar, 1987). Kamenov jih deli takole: odkrivanje kombinacij med naključnim ravnanjem s snovjo, oblikovanje, razvrščanje gradiva, grafična predstavitev, gradnja z novo snovjo, koristne konstrukcije, rime in verzifikacija (Bognar, 1987). 22

34 2.4 Primeri didaktičnih iger Didaktična igra Čebelica Slika 1: Sestavljenka Čebelica Cilji: Otrok iz koščkov sestavljanke sestavi figuro v celovito. Otrok tri upodobitve čebelic v treh različnih velikostih uredi po velikosti, od največjega do najmanjšega ali obratno. Materiali: Trije kompleti sestavljank, na vsaki je risba čebelice v drugi velikosti. Vsaka sestavljanka čebele je razdeljena na osem enakih delov. Igralci morajo sestaviti tri čebelice, ki so različnih velikosti. Pravila igre: Vsak trojica dobi tri ovojnice. V vsaki so tri sličice čebelic, razrezane na osem delov. Trojica mora sestaviti vse tri čebelice, nato pa čebelice urediti od najmanjše do največje. Zmagovalci so tisti, ki najhitreje in pravilno sestavijo vse tri sličice čebelic in jih pravilno uredijo, od najmanjše do največje. 23

35 Evalvacija izvedbe igre: Otrokom sem se najprej predstavila, saj me niso poznali. Povedala sem jim, da imam pripravljeno didaktično igro, ter jih vprašala, če jih zanima, kakšno. Pritrdili so mi, zato sem pokazala svoje tri čebelice. Otroke sem posedla za mize. Za vsako mizo so sedeli trije otroci. Razdelila sem jim ovojnice ter jim povedala navodila igre. Najprej so pozorno prisluhnili navodilom didaktične igre Čebelica. Na moj znak so začeli s sestavljanjem čebelic. Otroci so pridno sodelovali in sestavljali čebelice. Ko so čebelice sestavili, so jih še uredili od najmanjše do največje. Sama sem jih pri tem opazovala ter jim pomagala, če je kateri od otrok potreboval pomoč. Ko so otroci končali s sestavljanjem, smo se o igri tudi pogovorili. Posamezno sem jim zastavljala vprašanja, na katera so mi brez zadrege tudi odgovoril. Največ težav se je pokazalo pri urejanju čebelic po velikosti, dva otroka pa sta imela težave tudi pri sestavljanju čebelic. Tistim, ki so imeli težave pri urejanju, sem postavljala vprašanja, kot so: Katera čebelica je največja od vseh treh?, Katera je najmanjša čebelica?. Otroci s težavami pri urejanju so pozorno poslušali moja vprašanja ter tudi nanje odgovarjali Didaktična igra Domine Slika 2: Didaktična igra Domine Cilji: Otrok zaznava prirejanje in prireja 1-1. Otrok išče, zaznava, uporablja različne možnosti za rešitev problema. 24

36 Materiali: Igra je sestavljena iz 20 igralnih ploščic v smislu domin. Na ploščicah so narisani geometrijski liki (krog, trikotnik) v treh barvah (rumena, rdeča, zelena). Pravila igre: Igralci sedijo za mizo, drug drugemu nasproti. Pred igro domine premešamo, potem pa si vsak igralec s kupa vzame 5 domin in jih postavi predse tako, da jih nasprotnik ne more videti. Preostale domine ostanejo pokrite, obrnjene z liki navzdol ter so porinjene nekoliko stran. Igralci vzamejo s kupa zakritih domin eno in jo položijo na mizo. To je domina, s katero začnejo igro. Niz nato lahko nadaljujejo v eno ali drugo smer. Nadaljevati pa ga morajo z domino, ki ima na eni polovici lik, ki je enake oblike in barve kot je lik, ki je na koncu enega ali drugega dela niza. Začne igralec, ki ga igralci sami določijo. Igralci s polaganjem domin ustvarjajo niz po pravilu. Ko igralec položi domino, je na vrsti naslednji igralec. Kdor nima pred sabo nobene primerne domine, jo mora vzeti s kupa zakritih domin. Domine mora igralec pobirati toliko časa, dokler ne dobi ustrezne domine. Domin, ki jih ne more takoj uporabiti, NE vrača v kup zakritih domin, ampak jih spravi v lastno zalogo. Kdor se prvi znebi vseh domin, je zmagovalec. Evalvacija izvedbe igre: Otroke sem posedla za mizo. Otroci so bili v šest skupinah. V štirih skupinah so bili trije otroci, v dveh pa štirje. Najprej sem jim razdelila domine, nato sem razložila navodila. Vse otroke sem opazovala pri igranju, opažanja pa si skrbno zapisovala. Začetno navdušenje nad igro je bilo zelo veliko. Otroke je igra Domine z liki spominjala na igro, ki jo igrajo tudi sami. To so mi tudi večkrat povedali. Igra je otrokom povzročala kar velike težave. Izvedli smo jo 2-krat. Otroci so domine igrali na način, kot so ga igrali z vzgojiteljicama. Ko smo igro še enkrat ponovili, nekateri otroci spet niso pozorno poslušali navodil in so igrali na svoj način, zaradi tega je prišlo do težav v skupini. Otrokom sem morala pomagati in jih usmerjati. Opozarjala sem jih na to, da če nimajo ustrezne domine, morajo le-to vzeti s kupčka, kjer so zakrite domine. Težko so razumeli tudi to, da morajo najprej končati z enim zaporedjem, nato lahko začnejo z drugim zaporedjem. Otroci so se mojega načina igranja hitro naveličali. Jasno so pokazali, da bi igro raje igrali po svoje. Igra jim na koncu ni bila več tako všeč kot na začetku. 25

37 2.4.3 Didaktična igra Pravljica s kocko Slika 3: Didaktična igra Pravljica s kocko Cilji: Otrok pozna zaporedje dogajanja v pravljici Sneguljčica in sedem palčkov. Otrok uredi sličice po časovnem zaporedju. Materiali: Lesene kocke, ki imajo na ploskvah slike iz pravljice Sneguljčica in sedem palčkov (šest slik, na vsaki ploskvi ena). Posamezni kartončki, na katerih so enake slike iz pravljice kot na kocki. Pravila igre: Igralci dobijo kocko, na kateri so slike iz pravljice Sneguljčica. Iz ovojnice vzamejo sličice, ki so na kartončkih, in jih porazdelijo po mizi tako, da so slike vidne. Za vsakega igralca je pripravljenih šest sličic, tako da vsak igralec sestavlja svoje zaporedje. Igralec, ki je na vrsti, vrže kocko. Prikazana slika pove, katero sliko mara pobrati med kartončki na mizi. Položi jo v niz, kjer sestavlja zaporedje sličic, ki pomeni zaporedje dogajanja v pravljici. Nato je na vrsti naslednji igralec. Če vrže kocko in ta pade tako, 26

38 da že ima obstoječo sliko, poda kocko naslednjemu igralcu. Zmagovalec je tisti, ki ima prvi pravilno urejeno zaporedje dogajanja v pravljici Sneguljčica. Evalvacija izvedbe igre: Skupaj z otroki sem se posedla na preprogo. Vprašala sem jih, ali poznajo pravljico Sneguljčica in sedem palčkov. Večina jih je pritrdila. Prosila sem jih, če bi skupaj obnovili zgodbo. Otroke sem spraševala, kaj se je dogajalo v pravljici, in odgovarjali so na vprašanja. Pri obnavljanju zgodbe so imeli težave z zaporedjem dogodkov. Težave pri urejanju so imeli, ko so morali urediti dogodke s pasom, glavnikom ter jabolkom. Na koncu niso vedeli, kaj se je moralo zgoditi, da je Sneguljčica oživela. Povedati sem jim morala, da jo je princ poljubil. Nekateri otroci so dogodke zelo dobro opisali. Takšen natančno opisan dogodek v pravljici je bil dogodek, ko Sneguljčica vstopi v hišo sedmih palčkov. Večinoma otrok je upoštevala pravila. Nekaj otrok pa je delno upoštevalo pravila. Kljub temu, da smo pred igranjem obnovili zgodbo Sneguljčica in sedem palčkov, so nekateri potrebovali pomoč pri urejanju časovnih dogodkov. Nekateri otroci so zgodbo začeli z ogledalom in ne s čarovnico Didaktična igra Koliko nog ima žival Slika 4: Igralna plošča za didaktično igro Koliko nog ima žival (Minelli, 1993, str ). 27

39 Slika 5: Drevo za razvrščanje podlaga Cilji: Otrok zna za vsako žival zna povedati, koliko nog ima. Otrok živali razvrsti s pomočjo drevesnega prikaza glede na število nog. Otrok prešteva število pik na vrženi kocki in polja, po katerih potuje s svojo figuro. Materiali: Igralne plošče s 27 slikami živali, na katerih je označeno startno mesto. Igralne figurice (lahko tiste, ki jih uporabljamo pri igri Človek ne jezi se, lahko pa izberemo kaj drugega). Igralna kocka, ki ima pike. 27 sličic živali slike živali so enake kot tiste, ki se pojavljajo na igralni ploskvi. Podlaga za drevesni prikaz. Pravila igre: Igra je sestavljena iz igralne plošče ter velikega drevesnega prikaza. Na začetku otroci na mizo položijo sličice, ki so obrnjene tako, da so slike živali vidne. Na mizo položijo še igralno ploščo ter podlago za drevesni prikaz. Najprej si vsak otrok izbere svojo igralno figuro. Svoje igralne figure postavijo na ZAČETEK. Nato vsak otrok vrže kocko. Tisti, ki z metom kocke, vrže največjo število pik, začne s prvim metom. Ko otrok vrže kocko tako, se prikaže število štirih pik, se pomakne za štiri polja naprej. Svojo figuro pusti na polju, do koder je prišel in med sličicami na mizi poišče enako sličico kot je tista, na kateri se je ustavil s svojo figuro. Ko jo najde, pove, kaj je na sliki, 28

40 poimenuje žival, pove, koliko nog ima in sličico razvrsti v drevesnem prikazu na podlagi. Če ima žival štiri noge, jo razvrsti v krošnjo z živalmi s štirimi nogami, če pa ima žival dve nogi, jo razvrsti v krošnjo z dvema nogama. Na podlagi je narisan drevesni prikaz, ki ima na enem in drugem deblu listič z napisom lastnosti, po katerih mora otrok opraviti razvrščanje. Ko to opravi, je na vrsti naslednji igralec. Zmagovalec je tisti, ki prispe prvi na cilj. Na koncu, ko so že vsi igralci na cilju, razvrstijo še slike, ki so še ostale na poljih, ki si sledijo na poti od začetka do konca. Vsakič vsak igralec meče samo enkrat, pa četudi vrže število šest. Če igralec pride na polje, kjer ni sličice, ker jo je že pobral nekdo pred njim in jo že tudi razvrstil, se pomakne za eno polje naprej. Igre je konec, ko vsi igralci prispejo do cilja in so vse sličice pravilno razvrščene. Evalvacija izvedbe igre: Sestavila sem pet skupin. Igro smo igrali na tleh igralnice, saj na mizah ni bilo dovolj prostora. Dve skupini sta bili sestavljeni iz treh otrok, štiri skupine pa iz štirih. Otrokom sem povedala navodila ter pravila igre Koliko nog ima žival. Ko sem predstavljala igro, sem sproti kazala, kam morajo postaviti figuro in kje opravijo razvrščanje. Vprašala sem jih, če bi znali povedati, kaj zapisa na obeh deblih pomenita. Otroci so zapis presenetljivo hitro prebrali in takoj povedali, da se bodo v levi krošnji zbirale sliki živali, ki imajo štiri noge. Za desno krošnjo pa otroci najprej niso znali povedati, kaj zapis pomeni. Po krajšem razmisleku je en fant povedal, da tja ne smemo razvrstiti sličice živali, ki imajo štiri noge. Nato pa sem jih vprašala, kam bi razvrstili muco. Odgovorili so pravilno. Na vprašanje, kam bi razvrstili pajka, so prav tako povedali pravilno. Otrokom sem razdelila igralne plošče, podlage za drevesne prikaze in figure na igralnih kartah. Otroci so sodelovali v skupinah. Živalim, ki so jih predstavljale slike, so preštevali noge in jih razvrščali na podlago drevesnega prikaza. Drug drugemu so pomagali pri preštevanju nog ter tudi pri razvrščanju. Igro so se igrali zelo zavzeto, najbolj od vseh ponujenih iger. Povedali so mi, da jih spominja igra na igro Človek ne jezi se. Največ težav se je pokazalo pri primeru, ko so prišli do sličice, ki je že bila razvrščena. Takrat niso vedeli, da se morajo pomakniti za eno polje naprej. Drugih težav ni bilo, otroci so se pri igranju zelo zabavali. 29

41 2.4.5 Didaktična igra Poklici Slika 6: Igralna plošča za didaktično igro Poklici Cilji: Otrok prireja 1-1, poklic in predmet/orodje, ki ga oseba s posameznim poklicem uporablja. Prirejanje ponazori s povezovanjem elementov, s črto. Materiali: Igralna plošča s slikami, ki prikazujejo poklice in predmete/orodja, ki so značilni za posamezni poklic. Igralni boben za žrebanje barvnih lističev. Barvni listki. Pravila igre: Igra je sestavljena iz plakata/podlage, na kateri so na zgornjem robu plakata/podlage slike poklicev. Na spodnjem robu plakata/podlage so slike s predmeti/slikami orodij, ki so značilna za te poklice. Vsaka sličica s predmeti/slikami orodij, ki so značilna za posamezni poklic, je obrobljena z različno barvo. Igralci barvne listke položijo v boben. Igralec, ki je na vrsti, izžreba barvni listek. Nato poišče sličico s predmetom, ki je obrobljen z enako barvo kot izvlečen barvni listek. Ko sličico s predmetom najde, mora s črto povezati poklic in predmet/orodje, ki smiselno sodita skupaj. Nato je na vrsti naslednji igralec. Igre je konec, ko v bobnu ni več barvnih 30

42 listkov in so vsi poklici pravilno povezani s predmetom, ki pomeni orodje/predmet, ki ga oseba s tem poklicem uporablja. Evalvacija izvedbe igre: Otroke sem razporedila v šest skupin. Najprej sem jim razložila navodila ter jim prikazala igro na primeru frizerja. Nato sem jim razdelila igralne plošče, na katerih so bile sličice poklicev, barvne lističe v obliki kvadrata in pisala. Otrokom sem naročila, da lahko začne tisti, ki ga v skupini določijo in se o tem dogovorijo. Nato so pričeli z igro. Večina otrok ni imela težav z razumevanjem navodil, nekateri pa so jih imeli. Tudi pravila so večinoma vsi upoštevali. Povezovanje poklicev in predmetov/orodij, ki jih uporabljajo v posameznem poklicu, večini otrok ni delalo težav. Poklice otroci zelo dobro poznajo, pa tudi orodja in predmete, ki jih tisti, ki imajo posamezen poklic, uporabljajo. Otroci so igro igrali večinoma samostojno, tistim, ki so potrebovali pomoč, sem pomagala. Težava se je pojavila s povezovanjem, saj niso vedeli, s katerim poklicem bi predmet povezali. Predmete in poklice so znali poimenovati Didaktična igra Morske živali Slika 7: Karte za didaktično igro Morske živali Cilji: Otrok prireja 1-1, išče pare živali, ki so upodobljene na dva načina v črni barvi in črno-beli sliki. Otrok prepozna par v upodobitvi živali. 31

43 Otrok prešteva število priigranih parov in ve, kaj je par (dve sliki, ki spadata skupaj). Materiali: 24 igralnih kart oz. 12 parov slik morskih živali (par je sestavljen iz črtne risbe živali in slike živali, ki je pobarvana črno). Pravila igre: Igralci najprej premešajo karte in jih razdelijo med igralce. Vsak dobi enako število kart. Najprej vsak igralec pregleda svoje karte in če ima pare, jih izloči. Igralec desno od tistega, ki deli karte, ponudi svoj nabor kart naslednjemu igralcu. Ponujanje opravi tako, da ima slikovni del kart obrnjen proti sebi, hrbtni del kart pa proti igralcu. Ta sme izvleči eno karto, ki jo nato pridruži svojim kartam. Če se slika na izvlečeni karti ujema s sliko ene izmed njegovih kart, je osvojil par, ki ga izloči iz igre. Če je karta taka, da med svojimi zanjo ne najde para, karto obdrži v skupini vseh kart, ki jih že ima v roki. Nato je na vrsti naslednji igralec, ki postopek ponovi. Igra teče na ta način toliko časa, da se število kart v rokah posameznika manjša. Igra je končana, ko ostanejo vsi igralci brez kart. Vsak igralec prešteje, koliko parov si je posameznik priigral. Zmagovalec je tisti, ki ima največ osvojenih parov. Evalvacija izvedbe igre: Otroke sem najprej povabila k mizi. Razdelila sem jih v pet skupin. V vsaki skupini so bili štirje otroci. Otrokom sem najprej povedala navodila in pravila igre. Otroci so navodila igre pozorno poslušali. Vse skupine so hkrati začele z igranjem didaktične igre. Med igranjem sem jih pozorno opazovala ter nekaterim tudi pomagala. Po odigrani igri smo se tudi o njej pogovorili. Otrokom sem posamezno postavljala vprašanja, na katera so mi odgovarjali. Spraševala sem jih, ali prepoznajo živali na kartah ter jih prosila, da jih poimenujejo. Otroci so prepoznali živali in jih pravilno poimenovali. Nato sem jih vprašala, če tudi oni gredo na morje, ali so že videli katero od živali na kartah Otroci so mi začeli navdušeno pripovedovati svoje dogodivščine, ki so se jim pripetile na morju. Največ pomoči so potrebovali pri iskanju nekaterih parov. Nekatere živali na kartah so si bile podobne, zaradi tega so morali podrobneje pogledati slike. Pojavile pa so se tudi težave, kot so drža kart, ali pa težava, ko niso vedeli, v katero stran morajo nastaviti karte, da jih lahko soigralec vleče. 32

44 2.4.7 Didaktična igra Sonček Slika 8: Podlaga Sonček za kartice z nalogami Slika 9: Podlaga za lepljenje sončkov Cilji: Otrok opravi razvrščanje glede na eno lastnost. Otrok bere in razume zanikano lastnost. Otrok uredi predmete glede na eno lastnost. Otrok zazna, prepozna in dopolni vzorec. 33

45 Materiali: Plakat, na katerem je 21 kartic z različnimi nalogami. Plakat, na katerega lepimo priigrane sončke, če skupina pravilno opravi nalogo. Pravila igre: Igralci se z žrebom barvnih listkov razvrstijo v skupine. Otroci, ki potegnejo listek iste barve, sestavljajo skupino. Skupaj določijo Sončka (to naj bo vzgojitelj/-ica). V vsaki skupini določijo vodjo. Ko je skupina na vrsti, se med seboj dogovori, za kateri kartonček z nalogo se odloči. Vodja ga bo šel iskat in ga dal Sončku. Sonček jim prebere nalogo in skupina jo mora rešiti. Igralci v skupini sodelujejo in se med seboj o rešitvi posvetujejo. Če skupina nalogo uspešno reši, dobi sončka, če je ne reši, pa ne. Zmaga skupina, ki ima zbranih največ sončkov. Kartončki na plakatu so obrnjeni tako, da se naloga ne vidi, vsak kartonček ima prilepljeno sliko sončka. Naloge so: Uredite knjig od najtanjše do najdebelejše. Kaj je večje in kaj manjše? Kaj je višje in kaj nižje? Razvrstite barvice glede na barvo. Dopolnite začeti vzorec z vsaj dvema ponovitvama. Uredite barvice od najtemnejše do najsvetlejše. Ugotovite, ali so predmeti pravilno razvrščeni. Uredite predmete po velikosti. Ugotovite, ali je vzorec pravilno sestavljen. Kaj je krajše in kaj daljše? Razvrstite predmete glede na eno lastnost. Uredite slike po časovnem zaporedju. Česa je več in česa manj? Dopolnite vzorec manjka vmesni del. Nadaljujte vzorec dokler vam ne zmanjka materiala. Razvrstite predmete v preglednico. Ugotovite, ali so predmeti pravilno razvrščeni. Kaj je prej in kaj potem? Uredite otroke v skupini od najvišjega do najnižjega. 34

46 Iz barvnih krogov, ki jih imate na voljo, oblikujte vzorec in ga zalepite. Poiščite vzorec na lastnih oblačilih. Evalvacija izvedbe igre: Otrokom sem ponudila boben s tremi različnimi liki. Vsak otrok je izžrebal svoj listek ter se razvrstil v ustrezno skupino. Otroke sem usmerila, da v svoji skupini določijo vodjo. Ko so ga izbrali, sem jih povprašala, kdo je vodja v skupini in zakaj so se tako odločili. Eni so brez težav določili vodjo skupine, ker so bili vsi v skupini v odločitvi enoglasni. V nekaj primerih smo vodjo določili z izštevanko An ban pet podgan. Ko so vse skupine imele vodjo, so pozorno prisluhnili navodilom za igro. Med igro so otroci upoštevali navodila igre, so sodelovali, opaziti pa je bilo tudi, da so navodila razumeli. Samostojno so reševali naloge. Težave so se najprej pojavile pri izbiri vodje, saj se niso mogli odločiti, koga bi določili. Nekatere sem morala večkrat opozoriti, da so pri posvetovanju preglasni in morajo predloge drug drugega upoštevati. Včasih niso poslušali svoje naloge s kartončka do konca, zgodilo se je tudi, da so se pri odločitvah o rešitvi naloge težko dogovorili. Menim, da je bila igra za njih predolga, upadla je koncentracija. Zaradi tega so me pogosto spraševali, kdaj bo konec igre Didaktična igra Vozila Slika 10: Karte spomin Vozila Cilj: Otrok uredi slike istega predmeta v treh različnih velikostih. 35